Novice-mediji

Novice 1 do 20 od 61

Prof. dr. Janja Hojnik o nepristojnosti Sodišču EU glede slovenske tožbe proti Hrvaški

Datum objave: 03.02.2020 | Datum poteka: 31.12.2030

Kaj je sporočilo Sodišča EU-ja? Prof. dr. Janja Hojnik v Odmevih na RTV SLO.

O nepristojnosti evropskega sodišča prof. dr. Janja Hojnik v oddaji Svet.
Sodišče EU se je v primeru slovenske tožbe proti Hrvaški izreklo za nepristojno.

Prof. dr. Janja Hojnik v vseh dvajsetih letih odkar se ukvarja s pravom EU še ni videla, da sporočilo za medije ne bi bilo "zvesto" originalu sodbe. Prof. Hojnik: "Sodišče sicer poziva obe državi naj bosta zreli državi in spoštujeta mednarodno pravo, na drugih odsekih sodbe pa pove, da je arbitražna odločba akt mednarodnega prava."

Komentar prof. dr. Janje Hojnik na rtvslo.si. "V urejeni družbi je primerno, da se spori rešujejo po pravnih poteh. Res pa je, da so, ko gre za mednarodno pravo, te pravne poti precej omejene," je dejala Janja Hojnik. Odločitev Sodišča EU-ja o nepristojnosti v primeru slovenske tožbe glede arbitraže je bila tudi po mnenju profesorice prava Evropske unije na Pravni fakulteti v Mariboru Janje Hojnik pričakovana. Poziv sodišča Sloveniji in Hrvaški, da morata storiti vse potrebno za izvršitev arbitražne razsodbe, pa je po njenem mnenju "največ, kar smo lahko dobili".

"To je največ, kar smo lahko dobili" prof. dr. Janja Hojnik za zurnal24.si.

Odločitev o tožbi zaradi arbitraže: Sodišče EU zavrnilo Slovenijo prof. dr. Janja Hojnik v Večeru.
"Vrh hrvaške politike zatrjuje, da je arbitraža mrtva zaradi kompromitiranega arbitražnega postopka, vendar je zdaj Sodišče EU pritrdilo, da ni tako," je poudarila Hojnikova. "Sodišče EU je najvišja instanca EU, vendar bi po 273. členu Slovenija potrebovala hrvaško soglasje. Tudi v arbitražni sporazum nismo zapisali, da bi bilo za spore v zvezi z arbitražno odločbo pristojno Sodišče EU. Hrvaška v arbitražni postopek ni šla, ker bi želela urediti mejo, temveč ker jo je Slovenija v to prisilila, če je želela vstopiti v EU," je še dejala Hojnikova.  

Prof. dr. Janja Hojnik za RTVSLO.si o organizaciji Društva narodov, 10. januarja 2020

Datum objave: 10.01.2020 | Datum poteka: 31.12.2030

Neuspeh prve medvladne organizacije Društva narodov je lekcija za sodobni čas.
Mineva 100 let od začetka delovanja Društva narodov.

Da bi se izognili vojnam, so pred 100 leti ustanovili prvo naddržavno Društvo narodov. "Na žalost pri zagotavljanju miru ni bilo uspešno, a mednarodni skupnosti je prineslo izkušnje o tem, kaj ne deluje," razmišlja pravnica Janja Hojnik.

Celotno vsebino si preberite >>tukaj<<.

Prof. dr. Janja Hojnik v Mladini kot poznavalka evropskega prava: "EU ima dvojne standarde, ko gre za Vzhod in Zahod!", 20. decembra 2019

Datum objave: 23.12.2019 | Datum poteka: 31.12.2030

Mnogi radi primerjajo Evropsko unijo z Jugoslavijo, Bruselj pa ima v tej analogiji enak položaj kot osovraženi Beograd, brezno brez dna, v katero naj bi se stekal naš težko prisluženi denar, v zameno pa dobivamo samo direktive in navodila evrokratov. Kot razlaga dr. Janja Hojnik, strokovnjakinja za pravo EU z mariborske Pravne fakultete in prorektorica Univerze v Mariboru, pa je EU v praksi skoraj povsem odvisna od dobre volje svojih članic; te nanjo prenašajo nekatere dele svoje moči, obenem pa vsaka izmed njih še vedno sledi predvsem svojim nacionalnim interesom. Kot kažejo italijanske dokapitalizacije bank in hrvaško zavračanje arbitražne razsodbe, so številne države pri tem odločnejše in tudi uspešnejše od Slovenije.

Naši politiki so že odpirali šampanjce, Slovenija pa je v sporu s Hrvaško vsaj za zdaj ostala s težko priborjeno arbitražno razsodbo, ki je ne more implementirati. Kako je to mogoče, kako se lahko neka tako civilizirana evropska država, kot je Hrvaška, kratko malo požvižga na mednarodno pravo?

Celotno vsebino si preberite >>tukaj<<.

Doc. dr. Petra Weingerl v Večeru: Več informacij pomeni višjo kakovost življenja, 17. decembra 2019

Datum objave: 17.12.2019 | Datum poteka: 31.12.2030

Dr. Petra Weingerl, štajerska raziskovalka oziroma znanstvenica leta 2019 po izboru Večera, o svoji karieri doma in na tujem in o tem, zakaj se morajo prebivalci bolj zavedati svojih pravic.

Dr. Petra Weingerl, štajerska raziskovalka leta 2019, se podelitve naziva ni mogla udeležiti, saj je prav tedaj sodelovala na znanstveni konferenci na Finskem. Ker je nagrado namesto nje prevzela mama, smo lahko diskretno povprašali tudi po podatkih, ki niso zapisani v uradnem življenjepisu na spletni strani Pravne fakultete Univerze v Mariboru, kjer je Weingerlova zaposlena kot docentka na Katedri za evropsko in mednarodno pravo ter mednarodne odnose. Da je deklica, ki se je že pri štirih letih sama naučila brati, zrasla v odlično dijakinjo Druge gimnazije v Mariboru in z odliko končala program mednarodne mature, smo izvedeli. Da je bila že od nekdaj zelo samostojna, je še dodala mama, in da je po maturi vzporedno študirala na mariborski ekonomski in pravni fakulteti, dobila pa je tudi rektorjevo nagrado. Podeljeni naziv je po maminih besedah priznanje za trud, ki ga vlaga v svoj strokovni razvoj, saj se angažira v številnih projektih doma in na tujem.

Pogovor s Petro Weingerl v živo se je zato vrtel okoli njenih akademskih interesov, izkušenj z magistrskega in doktorskega študija na univerzi Oxford v Veliki Britaniji, stikov s tujimi znanstveniki in institucijami EU. O svojem delu govori strastno in odločno, saj resnično verjame, da znanstveniki zmorejo in morajo prispevati k izboljšanju družbe. In če si laiki običajno pod izrazom znanstvenik predstavljamo nekoga v beli halji, ki v laboratoriju izvaja poskuse, je njeno delo nekoliko drugačno. “Raziskovanje v pravu obsega več metod dela, ki privedejo do končnega rezultata. Temelj naših raziskav so dejansko pravila in sodna praksa. Preverjati je treba, kako zakonodaja živi v sodni praksi. Če želiš ugotoviti, kakšna zakonodaja bi bila boljša, torej izvajaš normativno raziskavo, uporabiš zgodovinskopravno metodo, primerjalnopravno metodo, preučiš tujo zakonodajo, tujo sodno prakso.”

Poglobljeno preučevanje domače in tuje zakonodaje in primerjava med njima torej zahtevata veliko branja, preučevanja virov in natančne analize podatkov?

“Seveda lahko to zajema tudi empirično delo, ankete, raziskave, intervjuje s sodniki in drugimi deležniki, ampak tudi te rezultate je nato treba analizirati – z branjem in primerjavo.”

Je slovenska akademska sfera dobro povezana s tujo, imate dober dostop do tujih virov?

„Večina zakonodaje je dostopna na internetu, preko univerze imamo dostop tudi do raznih tujih baz podatkov, sodna praksa je večinoma objavljena na spletu, prav tako stara in nova zakonodaja. Sicer je še kdaj treba pobrskati po kakšni knjižnici v tujini, po knjigah in revijah, ki niso dostopne na spletu, da dobimo pregled nad predhodnimi raziskavami in opredelimo kontekst raziskave. Vsako pravilo in njegovo uporabo v praksi moraš postaviti v zgodovinski kontekst.“

Vendar samo iskanje po virih najbrž ni dovolj. Imate s kolegi tudi osebne povezave z mednarodnimi strokovnjaki?

„Naša fakulteta oziroma katedra je dobro vpeta v mednarodno okolje, objavljamo v tujini pri mednarodnih založbah, vsi na katedri sodelujemo v mednarodnih projektih, v nekaterih tudi kot vodilni partnerji. Povezujemo se vsak po svoje, na Vzhod in Zahod, znotraj in zunaj EU.“

Tudi sami ohranjate stike z mentorji in kolegi, ki ste jih spoznali med študijem v Oxfordu?

„Vsekakor. Mentor moje doktorske disertacije je denimo letos aprila predaval v Mariboru na konferenci ob 15-letnici članstva Slovenije v EU, ki sva jo organizirali s prof. Janjo Hojnik, naslednje leto pa bo drug profesor iz Oxforda pri nas gostujoči predavatelj na fakulteti. Poleg mojega mentorja sva iz tujine povabili še znano profesorico za pravo EU iz Cambridgea, pa bivšega generalnega pravobranilca, ki je danes vodja enega od študijskih programov na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah, Miguela Poiaresa Madura, ter sodnika Marka Ilešiča iz Sodišča EU. Na Oxfordu, ki je povsem mednarodno okolje, sem navezala stike z najboljšimi študenti z vseh koncev sveta. Večina se jih po študiju zaposli v različnih državah, nekateri se pozneje vrnejo, vsekakor pa je alumni mreža zelo močna in stiki se ohranjajo.“

Se vam zdi, da študenti na mariborski Pravni fakulteti izkoriščajo vse možnosti, ki jim jih s svojimi mednarodnimi povezavami omogočate profesorji? So vključeni v Erasmusove programe, odhajajo na izmenjave?

„Izmenjave sicer niso obvezne, jih pa k temu vsekakor spodbujamo. Imamo partnerje v EU in zunaj nje, tja lahko gredo študirat, ampak med njimi žal ne zaznavam velikega interesa. Na naši fakulteti je tradicionalno več študentov iz tujine, kot gre naših ven.“

Ste bili sami že med dodiplomskim študijem na kakšni izmenjavi?

„Želela sem si iti, pa zaradi obštudijskih obveznosti nisem mogla, vendar sem prav zaradi teh obveznosti obiskala veliko institucij v tujini in spoznala ogromno ljudi, s katerimi sem še danes v stiku. S kolegi sem namreč sodelovala na dveh mednarodnih pravnih tekmovanjih, iz prava EU in iz mednarodne trgovinske arbitraže. Danes sem mentorica našim študentom pri tekmovanju iz prava EU in pri tekmovanju Jessup, največjem tekmovanju na svetu iz mednarodnega javnega prava. Vsa imajo podoben koncept: študenti morajo proučiti neki pravni problem, o njem napisati poročilo za dve nasprotujoči si stranki in ga na koncu zastopati na simuliranem sodišču, to je recimo v okviru tekmovanja iz prava EU na Sodišču EU pred pravimi sodniki.“

In čeprav ste že kot študentka izkusili nastop v sodni dvorani, se na koncu niste odločili za to delo.

„Nisem in ni mi žal. Gotovo ima delo sodnika večji neposredni, takojšnji učinek, nima pa toliko vpliva na smeri raziskovanja, na nova znanstvena spoznanja. Manj je vpet v pedagoški proces, ne more si dovoliti toliko konstruktivne kritike, ki je nujna, da se dosežejo izboljšave. Zato čutim pri svojem delu več svobode, uživam pa tudi v delu s študenti, čeprav se podajanja snovi še vedno učim, poskušam se izboljševati. Trudim se predavati interaktivno, spodbujam študente h kritičnemu razmišljanju, pri izpitu jim dovolim uporabljati pravne akte, saj me ne zanima, kaj so se naučili na pamet, ampak ali znajo podatke poiskati in uporabiti, problem postaviti v kontekst. Ker učim predmete, ki so povezani z EU in mednarodnopravnim dogajanjem, jih ves čas opozarjam na aktualna dogajanja in jih povezujem s snovjo, o kateri se pogovarjamo.“

Kako in kdaj ste se sami odločili, da želite študij nadaljevati v Oxfordu?

„Prvič sem o tem razmišljala že v programu mednarodne mature na Drugi gimnaziji v Mariboru. Takrat odhod na študij v tujino še ni bil tako pogost in odločila sem se ostati doma. Gimnazija mi je dala kakovostne temelje in dovolj samozavesti, da sem bila prepričana, da se lahko s poglobljenim študijem kjerkoli naučim karkoli. Zato se mi ljubljanska pravna fakulteta ni zdela mikavnejša ali uglednejša od mariborske. Ljubljančane smo kasneje na enem izmed tekmovanj celo premagali. Želja po Oxfordu se je v meni ponovno prebudila na tekmovanju iz prava EU v Barceloni, kjer smo se veliko pogovarjali o tem. Prijavila sem se na magisterij, izpolnjevala pogoje akademske odličnosti med študijem, očitno jim je bilo všeč tudi moje motivacijsko pismo, v katerem razložiš, zakaj si želiš na študij k njim, kaj pričakuješ, pokažeš svoje razmišljanje. Pomembno je pokazati, da si sposoben kritično razmišljati, poslušati argumente druge strani, proučiti lastne argumente in spremeniti mnenje, če je treba.“

Kako ste se počutili na Oxfordu? Razlika od Maribora je bila najbrž ogromna.

„Tamkajšnje akademsko okolje je upravičeno med najbolj uglednimi na svetu, pa sem bila že na več univerzah v tujini. Marsikje ustvarijo stimulativno okolje za raziskovanje, tukaj pa je poskrbljeno za študente celostno. Način študija je drugačen kot pri nas. Manj je klasičnih predavanj, Oxford slovi po 'tutorials', poučevanju v manjših študijskih skupinah. Študenti se vnaprej pripravijo na neko temo, napišejo eseje in na srečanjih debatirajo, kako bi bilo bolje urediti določene zadeve. Temeljna načela in pravila morajo razumeti in znati uporabiti v praksi.

"Danes vem, da nobena odločitev ni usodna"
Doktorskega študija najprej nisem nameravala opravljati v tujini, načrtovala sem sodniško pripravništvo, pravosodni izpit in neko standardno pot. Najprej sem nekaj mesecev preživela na Sodišču EU v Luxembourgu kot pripravnica sodnika Marka Ilešiča in nato pri dr. Verici Trstenjak kot pravna svetovalka. Zaradi štipendije javnega sklada Ad futura, ki sem jo prejemala na Oxfordu, sem se morala vrniti v Slovenijo, a želene službe nisem dobila, saj v javnem sektorju niso zaposlovali. Pripravništvo sem dokončala na Višjem sodišču v Ljubljani in se že vmes prijavila na doktorat na Oxfordu. Projektno sem še naprej sodelovala tudi z dr. Trstenjakovo na Dunaju, tam sem se celo zaposlila. Takrat sem bila stara 25 let in nisem vedela, kako naj se odločim glede svoje karierne poti. Ko me študentje zdaj sprašujejo o mojih izkušnjah, jim povem, da nobena odločitev ni usodna, takrat pa tega nisem videla tako. Zdelo se mi je, da izgubljam čas v primerjavi s kolegi, ki so skoraj že opravili pravosodni izpit. Danes ne morem verjeti, kako sem razmišljala. Seveda mi ni niti malo žal.

Ste med študijem čutili razlike med študenti iz različnih okolij, z različnim predznanjem ali statusom?

„Na Oxfordu na več nivojih spodbujajo druženje, zato mogoče nimaš občutka izključenosti. Si član akademskega kroga na fakulteti in obenem član kolidža, ki je pomemben za organizacijo življenja: bivanje, prehranjevanje, družabno življenje. Na kolidžu so pomešani študenti različnih fakultet, je hkrati študentski dom in izobraževalna ustanova, zlasti na dodiplomski ravni. Vseh kolidžev je 39, razlikujejo se po cenah in možnostih, ki jih ponujajo študentom. Bogatejši kolidži imajo nižjo najemnino, dajejo študentom več denarja za knjige, obiske konferenc in izmenjav, imajo boljše profesorje. Pred odhodom na magisterij vsega tega nisem vedela, ampak očitno sem dobro izbrala, kajti za doktorat sem se vrnila na isti kolidž. Danes je na voljo veliko več informacij, obstaja tudi društvo oxfordskih Slovencev, saj je prav po zaslugi Ad future slovenskih študentov na Oxfordu več kot iz vseh drugih držav nekdanje Jugoslavije skupaj.“

Če si imel krizo ali je bil kulturni šok prevelik, si se torej lahko nekomu zaupal.
 

Pa ste doživeli kulturni šok?

„Vsekakor. Na začetku se ti vse zdi super, čez nekaj tednov pa se pojavi faza, ko ti gre vse na živce, celo malenkosti – ključavnice, pipe pri umivalnikih. Po drugi strani pa je bilo akademsko okolje vedno vzorno, način njihovega dela doma pogrešam. O svojem delu ne morem debatirati z veliko ljudmi v Sloveniji, ker se jih malo ukvarja s tem področjem. V Oxfordu sem avtomatsko imela dostop do večjega števila idej, raziskav, dobila več komentarjev ljudi z mojega področja dela. Zato o svojem delu še vedno veliko debatiram s kolegi iz tujine, pač po internetu in videotelefoniji. Sploh kadar imam veliko dela, je to najboljši način, da se seznanim z novostmi.“

Ste to strast do prava začutili že v srednji šoli ali se je razvila med študijem?

„Težko odgovorim, kako se je začelo. Dejansko me zanima, kar počnem, fino se mi zdi, če lahko posredujem svoje znanje naprej. Občutek imam, da lahko na nekaj vplivam, vsaj zdi se mi, da v Sloveniji akademska srenja lahko vpliva na oblikovanje zakonodaje, na sodno prakso, tudi na javno mnenje. Tudi novinarji se z vprašanji obračajo na stroko, kar v tujini ni pravilo. V Veliki Britaniji so celo mainstream mediji malo senzacionalistični. Moji profesorji na Oxfordu, ki so v akademskem svetu zvezde v svetovnem merilu, bentijo, ker se njihov glas ne sliši. Zdi se mi, da smo v Sloveniji bolj upoštevani.“

Lani ob prejemu nagrade za mlado pravnico leta, ki vam jo je podelila Zveza društev pravnikov Slovenije, ste v intervjuju za Večer upali, da bo katera vaša prihodnja nagrada reflektirala dejstvo, da želite znanje približati ljudem, prispevati družbi. Zakaj se vam to zdi pomembno?

„Predvsem zato, ker je ključno, da so ljudje na splošno seznanjeni s svojimi pravicami in dolžnostmi. Tako bomo kot družba v celoti delovali bolje, saj ne bo toliko sporov. Vsaka regulativa ima svoj namen. Varstvo delavcev, varstvo potrošnikov, pravo družb, pravo intelektualne lastnine – vse je sprejeto z določenim namenom, zato morajo biti ljudje o tem obveščeni.“

Zdi se mi, da še vedno velja rek V znanju je moč, kdor ima več informacij, lahko razpolaga z njimi in ima višjo kakovost življenja.
 

Torej se prebivalci Slovenije ne zavedamo dovolj svojih pravic? Kje smo po vašem mnenju zaradi tega lahko prikrajšani?

„Vsekakor v razmerjih, v katera vstopamo kot šibkejše stranke, ko je na drugi strani nekdo v pogodbenem razmerju močnejši. To so delovnopravna razmerja med delavcem in delodajalcem, potrošniška razmerja med potrošnikom in prodajalcem, med najemodajalcem in najemnikom, tudi v razmerju državljana proti državi. V kateremkoli postopku smo, delovnopravnem, potrošniškem, upravnem, se moramo zavedati svojih pravic, da jih lahko uspešno uveljavljamo.“

Kolikor poznate zgodovino prava EU, menite, da se je na tem področju kaj spremenilo?

„Spremenil se je predvsem socialni vidik pa s tem povezano varstvo človekovih pravic. Pred 60 leti, na začetku evropskih integracij, je bilo to ekonomsko združevanje. Namen Evropske gospodarske skupnosti je bil prosti pretok štirih svoboščin oziroma ekonomskih faktorjev: blaga, storitev, delovne sile in kapitala. Delavec je bil dejansko obravnavan zgolj kot proizvodni faktor. V 60. in 70. letih je v ospredje stopil delavec kot človek, začele so se sprejemati direktive na tem področju. V tistem času se je začelo bolj razvijati tudi potrošniško pravo. Če primerjamo EU danes s prvotno integracijo, se je marsikaj spremenilo.“

Čeprav zakoni na papirju ne veljajo zmeraj tudi v praksi, kajne? Običajni državljani Slovenije imamo vtis, da se je naš položaj od leta 1991 celo poslabšal.

„Najbrž mislite z vidika socialne države. Toda če se primerjamo denimo z Veliko Britanijo, jemljemo za samoumevne nekatere pravice, ki so pravzaprav privilegij. Tam so presenečeni, kako dolgo traja pri nas plačana porodniška, da imamo brezplačne šole ipd. V Angliji veliko stane, če hočeš otroka poslati v šolo, s katero bo imel zagotovljeno pot v dobro prihodnost. Pri nas se socialne razlike sicer povečujejo, toda vseeno niso takšne kot na primer v Veliki Britaniji, tudi socialna mobilnost je večja. To, kar se nam zdaj pri nas zdi slabše kot pred letom 1991, načeloma ni posledica zahtev EU.“

Mislila sem na zaposlitveno situacijo: nismo poznali toliko zaposlitev za določen čas, prekarnega dela, zahteve po odpiranju s.p.-jev. Je to posledica prilagajanja regulativi EU ali si slovensko gospodarstvo zakonodajo razlaga malo po svoje?

„Dejansko je v EU na neki točki bil poudarek na 'flexicurity', torej na večji fleksibilnosti na trgu dela. Vendar ta izraz vsebuje tudi 'security', varnost, ki pa jo je mogoče doseči zgolj v situaciji, ko ni pomanjkanja dela. Ko izguba službe ne pomeni eksistenčne ogroženosti. Kadar je država v krizi, nastane problem, če se podjetja naslanjajo na pogodbe za določen čas. Vprašanje je, ali je praksa skladna z zakonodajo. Ta nalaga omejitve pri zaposlovanju za določen čas, kar bi morala nadzorovati inšpekcija. Nadzor je pogosto pomanjkljiv bodisi ker ni prijave (zaradi slabe ozaveščenosti prebivalcev o njihovih pravicah) bodisi zaradi pomanjkanja osebja.

V že omenjenem intervjuju ste dejali tudi, da je na slovenskih sodiščih veliko tožb, ker je dostop do sodišč razmeroma enostaven. Je to v tujini drugače?

„Tudi to je deloma povezano z ozaveščenostjo prebivalcev. Če bi se ljudje znali pravočasno postaviti zase, bi to sililo vse, ki vstopajo v razmerja s pozicije moči, da bi bolj spoštovali pravila, zato bi bilo manj kršitev.“

Poznate morda statistične podatke, katerih tožb je v Sloveniji več, fizičnih oseb proti pravnim osebam ali fizičnih oseb med seboj?

„Natančno jih ne poznam, ker se pri nas ne vodi tako podrobna statistika, recimo ni posebnih podatkov o potrošniških sporih. Menim pa, da imamo v primerjavi s tujino veliko tožb za majhne zneske. Kot pripravnica na sodišču sem bila včasih presenečena, ko so se ljudje tožili za sto evrov.“

Bi bilo mogoče take zadeve rešiti z mediacijo?

„Po mojem bi. Ampak ljudje radi dokažejo svoj prav. S tem pa smo spet pri ozaveščenosti. Ne razmišljamo o tem, da je mogoče spore reševati tudi drugače, da kompromis ne pomeni poraza.“

In kako doseči večjo ozaveščenost ljudi?

„Pri tem imamo največjo odgovornost stroka in novinarji. Vendar ima stroka omejene možnosti razglašanja svojih pogledov v širši javnosti. Toda večina naših raziskav se financira iz javnih sredstev, zato je škoda, da ljudje ne bi bili obveščeni o novih znanstvenih spoznanjih.“

 
Vir: https://www.vecer.com/vec-informacij-pomeni-visjo-kakovost-zivljenja-10104648
Avtor besedila: Barbara Gavez Volčjak
 
 

Doc. dr. Petra Weingerl v Dnevniku na temo mnenja generalnega pravobranilca sodišča EU, 11. decembra 2019

Datum objave: 13.12.2019 | Datum poteka: 31.12.2030

Mnenje generalnega pravobranilca sodišča EU, da je tožba Slovenije proti Hrvaški pred tem sodiščem nedopustna, je v nasprotju s stališči uradne Ljubljane. Pravni strokovnjaki vendarle opozarjajo, da mnenje Priita Pikamäeja ni obvezujoče za končno odločitev sodišča.

Pri mnenju pravobranilca se ji je zdel zanimiv tisti del, v katerem ta ugotavlja, da meja med državama še ni določena, ker obe strani nista izvršili arbitražne odločbe, posledično pa sodišče EU ne more biti pristojno za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško. Dr. Petra Weingerl, strokovnjakinja za evropsko pravo z mariborske pravne fakultete, domneva, da je Pikamäe v tem delu svojega mnenja ciljal predvsem na pristopno pogodbo Hrvaške k Evropski uniji. »Po tej pristopni pogodbi se ribiški režim med državama začne uporabljati, ko se začne arbitražna odločba v celoti izvajati. Domnevam, da je zaradi hrvaškega zavračanja arbitražne odločbe ocenil, da do izvajanja v praksi ni prišlo.«

Celotno vsebino si preberite >> tukaj <<.

Je slovenska tožba proti Hrvaški v zvezi z arbitražo o meji dopustna? doc. dr. Petra Weingerl v Studiu ob 17.00, 11. decembra 2019

Datum objave: 13.12.2019 | Datum poteka: 31.12.2030

Po predstavitvi mnenja generalnega pravobranilca o dopustnosti slovenske tožbe proti Hrvaški zaradi neuresničevanja arbitražne razsodbe je odločitev sodišča, ali je pristojno za vsebinsko obravnavo tožbe, pričakovati čez nekaj mesecev. Voditeljica Špela Novak z dopisnicama ter gosti o analizi mnenja pravobranilca ter o tem, kaj sledi, kakšni so odnosi med državama in kako nanje vpliva prisluškovalna afera oziroma objava poročila Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb.

Doc. dr. Petra Weingerl se je pogovoru pridružila od 7 minute dalje iz Helsinkov.

Celotni vsebini prisluhnite >> tukaj <<.

Prof. dr. Janja Hojnik o odločitvi generalnega pravobranilca

Datum objave: 12.12.2019 | Datum poteka: 31.12.2030

Ljubljana/Maribor, 11. decembra - Odločitev generalnega pravobranilca, da Sodišče EU ni pristojno za odločanje o slovenski tožbi proti Hrvaški glede arbitraže, je negativno presenečenje, po drugi strani pa odraz tega, da je zadeva edinstvena in da za tak primer ni ustaljene prakse, je za STA ocenila profesorica za pravo EU na Pravni fakulteti v Mariboru Janja Hojnik.

Več na: https://www.sta.si/2707154/hojnikova-odlocitev-generalnega-pravobranilca-negativno-presenecenje

Na to temo tudi v hrvaškem Telegramu kot slovenska pravna strokovnjakinja: " Nisam još čula da postoje akcesorna i glavna kršenja europskog prava".

Več na: https://www.telegram.hr/politika-kriminal/sto-dalje-nakon-danasnjeg-misljenja-da-sud-eu-nije-nadlezan-za-arbitrazu-strucnjaci-objasnjavaju-za-telegram/

 

Srečanje klasičnih gimnazij, 5. novembra 2019

Datum objave: 11.11.2019 | Datum poteka: 31.12.2030

Vabljeni k poslušanju in ogledu prispevkov medijev ob "Srečanju klasičnih gimnazij Slovenije", ki je potekalo dne 5.11.2019.

Radio Maribor in TV Maribor (od 19.10 dalje).

Dne 5.11.2019 je v okviru Srečanja klasičnih gimnazij Slovenije - Po poteh dijakov in profesorjev Klasične gimnazije v Mariboru na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru potekala spominska akademija z nastopom pevskega zbora dijakov Prve gimnazije Maribor, ki so zapeli latinsko pesem Gaudeamus Igitur, uvodnim pozdravom dekanice Pravne fakultete Univerze v Mariboru red. prof. dr. Vesne Rijavec, nastopom govornika prof. dr. Alojza Križmana - predstavnika generacije nekdanjih dijakov, nekdanjega rektorja UM in nekdanjega župana Mestne občine Maribor ter zgodovinski pregled klasične izobrazbe, ki ga je pripravil prof. dr. Borut Holcman s Pravne fakultete UM.

Letošnje, že šesto tradicionalno srečanje klasičnih gimnazij Slovenije ob 260-letnici ustanovitve in 60-letnici njene ukinitve, je potekalo v organizaciji celotnega kolektiva Prve gimnazije Maribor pod vodstvom ravnatelja Hermana Pušnika.

Dogodka so se udeležili ravnatelji in dijaki Gimnazije Škofja Loka, I. gimnazije v Celju, Gimnazije Poljane, Gimnazije Novo mesto in Prve gimnazije Maribor.

Prof. dr. Boštjan Brezovnik in prof. dr. Borut Holcman na Omizju RTV Maribor o pokrajinah, 16. oktobra 2019

Datum objave: 17.10.2019 | Datum poteka: 31.12.2030

Ali bomo v Sloveniji dobili nove pokrajine?

Že nekajkrat smo v Sloveniji poskušali ustanoviti pokrajine, ki bi prinesle enakomernejši regionalni razvoj. A prave politične volje na koncu nikoli ni bilo. Lani je projekt ustanavljanja pokrajin stekel znova. Pripravo zakonodaje je tokrat prevzel Državni svet in strokovna skupina pod vodstvom mariborskega profesorja Boštjana Brezovnika. Kako daleč je predlog, kaj predvideva in ali je končno dozorel čas, da v Sloveniji pokrajine dobimo?

Celotno vsebino si poglejte >>tukaj<<.

Vabljeni tudi k prebiranju vsebine Ali bo nov poskus stvaritve slovenskih pokrajin uspešnejši od preteklih neuspehov? Slovenija naj bi imela v prihodnosti od osem do deset homogenih pokrajin.

Zaradi odsotnosti pokrajin smo prišli do dejanske centralizacije, ki se kaže v tem, da se Pomurje razvojno razvija 3,8-krat počasneje od osrednjeslovenske pokrajine, pravi vodja skupine, ki pripravlja projekt slovenskih pokrajin Boštjan Brezovnik.

Celotno vsebino si preberite >>tukaj<<.

Prof. dr. Janja Hojnik v Večerovi rubriki Branje o komisiji in komisarjih, 7. oktobra 2019

Datum objave: 09.10.2019 | Datum poteka: 31.12.2030

Zaslišanja kandidatov za komisarje se ne morejo izogniti poudarkom, iz katere države je kandidat, kateri politični skupini pripada ter kateri resor naj bi prevzel. Velike države - pomembni resorji, majhne države - manj pomembni resorji. Z nekaj izjemami. A integriteta in znanje posameznikov te ločnice presegajo.

Medtem ko Lenarčič počasi, a zagotovo stopa v komisarske škornje in s tem dobiva politično težo, ki je prej bojda ni imel, bi se slovenska politika morala bolj kot v njegov resor usmeriti v razmislek o tem, kako Lenarčiča nadomestiti pri njegovem dosedanjem delu za Slovenijo in kako povečati slovenski vpliv na evropskih institucijah.

Celotno vsebino si lahko preberete >>tukaj<<.

Prof. dr. Janja Hojnik o zaslišanju komisarskih kandidatov, Studio ob 17H, 3. oktobra 2019

Datum objave: 04.10.2019 | Datum poteka: 31.12.2030

Ekipa, s katero želi Ursula von der Leyen prihodnjih pet let krojiti evropsko politiko, te dni prestaja svoj prvi preizkus v Evropskem parlamentu. Parlamentarnim odborom se predstavljajo kandidatke in kandidati za evropske komisarje - nekateri bolj uspešno, drugi manj. Tej selekciji, posamičnim resorjem ter izzivom za ekipo prihodnje predsednice Evropske komisije, se bo Luka Robida z gosti posvetil v tokratnem Studiu ob 17-ih.
V Studio prihajajo:
- dr. Jure Požgan s katedre za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani,
- dr. Janja Hojnik s katedre za evropsko in mednarodno pravo ter mednarodne odnose Pravne fakultete Univerze v Mariboru,
- dr. Rok Spruk s katedre za ekonomijo Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.

Celotni vsebini prisluhnite >>tukaj<<.

Doc. dr. Miha Šepec na 24UR ZVEČER o tiralici zoper poslovneža Racmana

Datum objave: 01.08.2019 | Datum poteka: 31.12.2030

Koprsko okrožno sodišče je tiralico zoper poslovneža Sergeja Racmana odredilo, ko so za to nastopili zakonski pogoji. Kot so pojasnili s sodišča, se tiralica skladno z zakonom o kazenskem postopku odredi, če je oseba na begu. Slovenija s pomočjo Interpola sicer išče sedem oseb. Racmana, za katerega je sodišče pred dvema tednoma odredilo pripor v preiskavi suma zlorabe prostitucije v klubu Marina, Interpol išče z rdečim obvestilom oziroma najvišjo stopnjo tiralice. Osebe, na katere se nanaša to obvestilo, so na Interpolovem seznamu najbolj iskanih ljudi.

Celoten posnetek si poglejte >> tukaj <<.

(POGLED) Ko se države tožijo …prof. dr. Janja Hojnik, Večer, 11. julija 2019

Datum objave: 11.07.2019 | Datum poteka: 31.12.2030

Dolgoletne odprte težave Slovenije s Hrvaško so privedle do tega, da so po neuspelih diplomatskih prizadevanjih spori prispeli na sodišča. Tovrstni spori so zmeraj posebej občutljivi in zaznamovani z zanimanjem politike in javnosti. Države namreč niso običajne stranke sodišč, zato tovrstni spori ne morejo potekati kjerkoli.

 

Države niso običajne stranke sodišč zato, ker so suverene. Tudi na sodišče jih druga država prisilno ne more postaviti, ampak države same odločajo, na kak način bodo razreševale spore - zato za morebitno meddržavno tožbo potrebujejo medsebojno soglasje o načinu rešitve spora. Če takšnega soglasja za reševanje spora po pravni poti ne dobi, državi ostanejo diplomatska prizadevanja, eventualni gospodarski ukrepi in v zgodovini neredke napovedi vojne. Čeprav 33. člen Ustanovne listine Združenih narodov države poziva, da poskušajo spore reševati na miren način, države ni mogoče tožiti brez njenega soglasja, čeprav se to soglasje lahko izrazi na različne načine.

Tako država za vložitev tožbe zoper drugo državo na Meddržavno sodišče v Haagu, najvišje sodišče Združenih narodov, potrebuje soglasje tožene države. ZDA danes denimo zavračajo pristojnost tega sodišča v sporu med Palestino in ZDA, kjer je prva na sodišče v Haagu vložila tožbo zoper ZDA zaradi prenosa sedeža ameriškega veleposlaništva v Izraelu v Jeruzalem. Sodišče se glede pristojnosti v tej zadevi še ni izreklo. Po drugi strani pa ZDA lani niso mogle ugovarjati pristojnosti tega sodišča v primeru tožbe Irana zaradi sankcij, ki so jih Iranu naložile ZDA v nasprotju s Pogodbo o prijateljstvu med tema dvema državama iz leta 1955, saj ta pogodba sodišču v Haagu izrecno podeljuje pristojnost za reševanje sporov med njima. Posledično so takoj po razsodbi ZDA odstopile od te pogodbe.

Prav tako mora z obravnavo tožbe zoper njo soglašati tožena država pred Meddržavnim sodiščem za pomorsko mednarodno pravo v Hamburgu, ki je posledično v zadnjih nekaj več kot dvajsetih letih svojega obstoja razsodilo povprečno v nekaj več kot enem sporu letno. Meddržavne tožbe so predvidene s 33. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki je akt Sveta Evrope. V tem primeru države s samim pristopom h konvenciji soglašajo z možnostjo, da jih druga država podpisnica toži zaradi kršitve konvencije.

To se je denimo zgodilo v štirih primerih tožb Cipra zoper Turčijo zaradi zasedbe severnega dela otoka, kjer je po dolgotrajnem postopku leta 2014, torej 40 let po zasedbi, Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu Cipru dosodilo 90 milijonov evrov odškodnine. Nedavno je na tej podlagi Ukrajina začela tudi postopke zoper Rusijo zaradi okupacije Krima. V septembru 2016 pa je Slovenija na sodišče v Strasbourgu vložila tožbo zoper Hrvaško, z očitkom, da je Hrvaška Ljubljanski banki 25 let omejevala pravico do premoženja, ko ji je preprečevala, da bi iztožila za 430 milijonov evrov terjatev od hrvaških podjetij. Junija letos je Slovenija pred velikim senatom tega sodišča pojasnjevala, zakaj meni, da je sodišče pristojno za presojo te zadeve, Hrvaška pa je temu nasprotovala. Odločitve o pristojnosti za zdaj še ni.

Končno so meddržavne tožbe predvidene tudi od ustanovitve predhodnic današnje Evropske unije. Pogodba o delovanju EU (PDEU) predvideva dve poti: po 273. členu lahko države z medsebojnim soglasjem podelijo Sodišču EU vlogo arbitraže za razrešitev medsebojnega spora, po drugi strani pa 259. člen predvideva tožbo države članice EU zoper drugo državo članico zaradi kršitve prava EU, pri čemer se soglasje tožene države domneva zgolj na podlagi njene ratifikacije te pogodbe. Po 273. členu PDEU je denimo pred nekaj leti potekal spor med Avstrijo in Nemčijo glede razlage konvencije o odpravi dvojnega obdavčenja med tema dvema državama, to pravno podlago pa je lani v Zagrebu kot ustrezno za spor med Slovenijo in Hrvaško v povezavi z nespoštovanjem arbitražne odločbe o meji videl tudi predsednik Sodišča EU Koen Lenaerts. A Slovenija na hrvaško soglasje za tak postopek ni čakala, marveč je lani poleti vložila tožbo po 259. členu. Takih tožb je na Sodišču EU malo, saj države članice praviloma za kršitve prava EU toži Evropska komisija. A to se v primeru spora med Slovenijo in Hrvaško o meji ni zgodilo, zato je Slovenija tožbo vložila sama. Prav tako Evropska komisija ni prevzela nedavne tožbe Avstrije proti Nemčiji glede diskriminatornih vinjet, kjer je prejšnji mesec pred Sodiščem EU zmagala Avstrija. Kot tudi ne leta 2012, ko je Madžarska pred Sodiščem EU tožila Slovaško, zato ker je predsedniku Madžarske prepovedala obisk slovesnosti, ki jo je Slovaška razumela kot izkaz madžarske vladavine nad Slovaško. V slednjem primeru se je Madžarska neuspešno sklicevala na svobodo gibanja njenega predsednika, saj je Sodišče EU spor umestilo pod diplomatsko pravo, po katerem ima Slovaška predstavniku druge države pravico odreči dobrodošlico.

V navedeni situaciji se lahko vprašamo, zakaj bi države sploh kdaj dale soglasje za to, da so tožene. Zakaj sploh podpišejo mednarodne pogodbe, ki predvidevajo možnost meddržavne tožbe? Najbrž zato, ker želijo sodelovati z drugimi državami - in ne ohranjati nerazrešenih sporov, še manj pa, ker si želijo oboroženih konfliktov z drugimi državami. Pa vendar mirno reševanje sporov ni zmeraj mogoče - ali pa je predolgotrajno. V takih primerih se mehanizmi mednarodnega prava zdijo prešibki. Kot so pokazale slovenske izkušnje, je zato bolje v sporazume z drugimi državami vključevati določbe o sodiščih, ki bodo pristojna reševati morebitne spore, kot domnevati, da sporov ne bo. Meddržavne tožbe, v kakršne je vpletena Slovenija s svojo sosedo, nikakor niso enostavna stvar, saj povečujejo napetosti, a so vendarle boljša pot od tiste, ki terja uporabo sile, kot tudi od miselnosti, da je spore bolje prenašati na prihodnje rodove, kot jih reševati danes. Žal se zdi, da imata slednji poti v naši soseščini včasih več podpore od pravnega reševanja sporov.

Vir: https://www.vecer.com/pogled-ko-se-drzave-tozijo-10037124

Profesorja dr. Borut Holcman in dr. Boštjan Brezovnik o ustanovitvi pokrajin v Slovenski kroniki na RTV SLO, 9. julija 2019

Datum objave: 10.07.2019 | Datum poteka: 31.12.2030

Podan je bil predlog za ustanovitev 11 pokrajin s predvidenimi sedeži v Kopru, Novi Gorici, Kranju, Ljubljani, Velenju, Slovenj Gradcu, Novem mestu, Celju, Mariboru, Ptuju in Murski Soboti.

Oglejte si prispevek, v katerem podata izjavo profesorja s Pravne fakultete Univerze v Mariboru, prof. dr. Borut Holcman in prof. dr. Boštjan Brezovnik.

 


Vir: STA

V teku nove aktivnosti za ustanovitev pokrajin

Ljubljana, 10. julija - Skupina strokovnjakov, ki jo vodi Boštjan Brezovnik z mariborske pravne fakultete, je pripravila osnutek zakona o pokrajinah. Razmišljajo o uvedbi 11 pokrajin, vezanih na mestne občine. Kako bodo potekale nadaljnje aktivnosti, pa so govorili na delovnem sestanku strokovne skupine za pripravo pokrajinske zakonodaje, ki je bil danes v DS.

Kot je pojasnil Brezovnik, osnutek zakona o pokrajinah temelji na zakonodaji, ki je bila pripravljena v letih 2007/2008 v času ministra Ivana Žagarja. So pa koncept pokrajine zastavili nekoliko drugače, tako da bi bila ta po svoji organizacijski strukturi čim bolj približana ureditvi v občini.

Predvidoma do srede septembra bi pripravili še zakon o ustanovitvi pokrajin. Po Brezovnikovih besedah so se orientirali na koncept 11 pokrajin, ki bi bile po svoji osnovi vezane na mestne občine kot že danes administrativna in urbana središča. Izbiri takšnega izhodišča je botrovalo tudi dejstvo, da so ga podprli v združenjih občin.

Ostalih izvedbenih zakonov, ki bi urejali denimo financiranje in prenos pristojnosti, v tej prvi fazi ne bi pripravljali, saj bi jim vzelo več časa, kot so predvideli. Če jim uspe prepričati politiko, da je predlagani koncept dober, pa je po Brezovnikovem prepričanju zakon o pokrajinah vsebinsko zadosten.

Osnutke zakonodaje bi nato v septembru predstavili štirim predsednikom, 17. oktobra bi v okviru državnega sveta potekal na to temo strokovni posvet, 24. oktobra pa bi sledil še posvet pri predsedniku republike, kamor bi povabili tudi predstavnike vseh političnih strank. Na tem posvetu pa bi ugotovili, ali obstaja zadostna politična volja, da se pelje postopek naprej.

Zatem je predvidena javna razprava, v januarju oz. februarju bi začeli zbirati podpise podpore k predlogoma obeh zakonov, ki bi jih vložili po poti ljudske iniciative s podpisi 5000 volivk in volivcev. Ker bi bil to strokoven predlog, pa bi se izognili situaciji, da bi ena politična opcija podala predlog, druga pa bi ga zavrnila, je pojasnil Brezovnik.

Ideja je, da bi državni svet kot nevtralno telo v sodelovanju s strokovnjaki brez vnaprejšnje politizacije poskušal pripeljati projekt do faze, ko bi na tem področju zaznali širok konsenz in bo njegova realizacija možna. Nato bi se vklopila tudi vlada, na koncu so škarje in platno v njenih rokah in rokah poslanskih skupin v DZ, je pojasnil predsednik DS Alojz Kovšca. A dokler ne bo konsenza v lokalnih skupnostih in podpore projektu pri županih, lahko politika naredi karkoli, pa bo zadeva obstala, je dodal. Sta pa po njegovi oceni politična klima in odnos javnosti v tem trenutku ugodna bolj kot kdajkoli.

Ivan Žagar, ki je kot minister pred leti vodil na koncu neuspešen projekt ustanavljanja pokrajin, je prepričan, da tega ni mogoče izpeljati brez sodelovanja vlade. Izrazil je tudi bojazen, da bi lahko v primeru, da bi se razprava vlekla, zadeva zvodenela, sploh v drugi polovici mandata. Žagar tudi upa, da se ne bodo ukvarjali le s številom pokrajin, njihovimi imeni in sedeži, ampak s tistim, kar je daleč najbolj pomembno, torej vsebino oziroma vprašanjem prenosa pristojnosti.

Tudi strokovnjaki, ki so se oglasili s svojimi stališči, so naklonjeni temu, da se pozornost najprej nameni vprašanju, katere pristojnosti bi prenašali na pokrajine. Šele temu pa bi, kot se je zavzelo kar nekaj od njih, sledilo vprašanje števila pokrajin. Danes pa so med drugim izpostavili tudi vprašanje odprave dvotirnega upravnega sistema in vrste različnih administrativnih sistemov znotraj države, kot so recimo centri za socialno delo ali policijske uprave.

Strokovna skupina naj bi se znova dobila okrog 20. avgusta s konkretnimi predlogi za dopolnitev osnutka zakona. Brezovnik je napovedal, da se bodo potrudili do takrat pripraviti tudi razrez na konceptu 11 pokrajin. Septembra pa bi nato sledili regijskimi posveti, ki bi jih organizirala združenja občin.

Kot je dejal, se lahko skupini pridruži še kakšen strokovnjak, ki bi to želel, doslej se jih je zbralo skoraj 40, ki vsi delajo pro bono. Odprli pa so tudi posebno spletno stran, kjer že objavljajo osnutek zakona o pokrajinah.

V Večeru o pokrajinah in osnutku zakona o pokrajinah, ki ga je pripravila strokovna skupina pod vodstvom prof. dr. Boštjana Brezovnika, 9. julija 2019

Datum objave: 09.07.2019 | Datum poteka: 31.12.2030

V državnem svetu in občinah za enajst pokrajin.

Takšen je predlog, ki se je izoblikoval ob ponovnem poskusu uvajanja pokrajin. Že jutri prvi strokovni posvet, jeseni pa politična realnost, ki bo pokazala, ali je sploh smiselno vložiti zakonodajni paket

Posebna strokovna skupina pod vodstvom Boštjana Brezovnika z Univerze v Mariboru je po pregledu dosedanjih predlogov pokrajinske zakonodaje pripravila osnutek zakona o pokrajinah. O njem bodo že jutri razpravljali na strokovnem posvetu v državnem svetu.

Celotno vsebino si lahko preberete >>tukaj<<.