Novice

Skupna izjava evropskih profesorjev prava v obrambo pravnega reda EU: nacionalna sodišča ne morejo preglasiti sodbe Sodišča EU

Datum objave: 01.06.2020 | Datum poteka: 31.12.2030

Na pobudo petih profesorjev z različnih evropskih in drugih univerz je bila objavljena Skupna izjava v obrambo pravnega reda EU. S tem se je del akademske skupnosti odzval na sodbo nemškega ustavnega sodišča, ki je bila razglašena 5. maja letos in s katero je to sodišče zavrnilo priznati veljavnost sodbe Sodišča EU v povezavi s programom kvantitativnega sproščanja Evropske centralne banke (obvestilo o sodbi v nemškem in angleškem jeziku). Izjavo je doslej podpisalo več kot 30 profesorjev z različnih evropskih in drugih univerz, vključno z dr. Janjo Hojnik in dr. Petro Weingerl z Univerze v Mariboru. V nedeljo, 31.5.2020, je izjavo v prevodu objavilo več vodilnih evropskih medijev.

V nadaljevanju lahko preberete besedilo izjave v slovenskem prevodu (prevod Janja Hojnik), original je objavljen na Verfassungsblog, 26.5.2020.

Skupna izjava v obrambo pravnega reda EU:

Nacionalna sodišča ne morejo preglasiti sodb Sodišča EU

Evropska unija je skupnost, ki temelji na vladavini prava. Pravni red EU je hrbtenica, ki drži EU skupaj, in sodba nemškega Zveznega ustavnega sodišča v zadevi Weiss predstavlja resno grožnjo zanj. Ta grožnja znatno presega morebitne posledice sodbe v zadevi Weiss za evropsko monetarno politiko. S to izjavo želimo izraziti naše skupno stališče, da je trditev nemškega sodišča (Bundesverfassungsgericht – BVerfG), da lahko sodbo Sodišča EU razglasi za »nezavezujočo za Nemčijo«, nevzdržna in mora biti z vsemi močmi zavrnjena. Naslavljamo tudi tiste različice teorije ustavnega pluralizma in ustavne identitete, ki zagovarjajo avtoriteto BVerfG ali katerega koli nacionalnega sodišča, da sprejme takšno sodbo, ali ki so jih k temu (čeprav nenamerno) spodbujale.

V zadnjih desetletjih so teoretiki razvili koncept ustavnega pluralizma kot način za razrešitev pat položaja, v katerem so se znašla Sodišče EU in nacionalna ustavna sodišča, kot je BVerfG, glede vprašanja pravne primarnosti (Kompetenz-Kompetenz). Osrednje vprašanje tega dolgoletnega spora zadeva vprašanje, katero sodišče naj ima zadnjo besedo pri reševanju nasprotij med pravom EU in nacionalnim ustavnim pravom. Teoretiki ustavnega pluralizma zagovarjajo, da ni nobene potrebe po dokončnem odgovoru na vprašanje, katero sodišče naj ima končno besedo in da je napetosti med nasprotujočimi se trditvami o premoči mogoče rešiti preko sodnega dialoga in norm strpnosti in prilagajanja.

Sodba BVerfG v zadevi Weiss – in takojšen odziv na to sodbo s strani avtokratskih režimov na Madžarskem in Poljskem – kaže globoke omejitve takšnega optimističnega pogleda. Priznajmo: ustavni pluralizem ne more zagotoviti praktičnega končnega odgovora na vprašanje, ki je v jedru uganke Kompetenz-Kompetenz, saj so včasih neposredni konflikti glede vprašanja, kdo ima zadnjo besedo v primeru konflikta med pravom EU in nacionalnim pravom, neizogibni.

Podpisniki te izjave soglašamo z ustavnimi pluralisti, da je sodniški dialog pomemben – dejansko predstavlja bistveno sestavino delovanja pravnega reda EU. Sodišče EU je samo priznalo, da nacionalna sodišča v sodelovanju s Sodiščem EU izpolnjujejo dolžnost, ki jim je bila podeljena skupno, to je da zagotavljajo, da je preko razlage in uporabe Pogodb spoštovano pravo. Soglašamo tudi, da morajo Sodišče EU in nacionalna ustavna sodišča voditi pravila vzajemne strpnosti in prilagajanja, kjerkoli je to mogoče, ter da si morajo prizadevati za pomiritev napetosti med njihovimi pravnimi redi na temelju norm kurtoazije.

Skratka, naklonjeni smo prizadevanjem ustavnih pluralistov, da prilagodijo legitimne pomisleke, ki jih imajo nekatera nacionalna ustavna sodišča glede konflikta med pravom EU in nedotakljivih vidikov njihovih domačih ustavnih redov. Dejansko so vpeti v temeljne pogodbe EU (zlasti člena 4 in 6 PEU). Čeprav so bili podani predlogi glede ustanovitve novih teles, ki bi lahko razsojala o ustavnih konfliktih med Sodiščem EU in nacionalnimi sodišči, je sedanje stanje prava jasno: nacionalno sodišče ne more preglasiti ali razveljaviti sodbe Sodišča EU. Čeprav ne soglašamo z vsemi vidiki diskusije o ustavnem pluralizmu, smo nedvoumno in odločno enotni glede enega vprašanja: nesprejemljivo je, da nacionalno sodišče razglasi sodbo Sodišča EU za nezavezujočo v svojem pravnem redu.

Kot je Sodišče EU stalno ponavljalo od zadeve Costa naprej: če bi lahko nacionalna sodišča preglasila Sodišče EU, se pravo EU ne bi enotno in učinkovito uporabljajo v vseh državah članicah in celotni pravni temelji EU bi bili postavljeni pod vprašaj. Kot je Sodišče EU poudarilo v nedavnem obvestilu za javnost, je samo preko primarnosti prava EU »mogoče zagotoviti enakopravnost držav članic v Uniji, ki so jo te same ustanovile«. Države so del svoje suverenosti prenesle na EU ob pogojih vzajemnosti. Če bi lahko ena od njih sama odločala, kaj pravo EU pomeni zanjo, bi bila bolj enaka od drugih, pravni red EU pa bi se hitro razkrojil.

Nacionalna ustavna sodišča, kakršno je BVerfG, ostajajo edini varuhi ustavnih redov njihovih držav, vključno z varovanjem nedotakljivih, »večnih« elementov nacionalne ustavne identitete. Glede tega ima BVerfG povsem prav. A je v popolni zmoti glede sredstva, ki naj ga uporabi, če meni, da je Sodišče EU sprejelo sodbo, ki krši ustavno identiteto ali je enostavno ultra vires. Če podamo zgodovinsko analogijo, sodba BVerfG spominja na doktrino razveljavitve, na katero so se sklicevali somišljeniki Calhouna v ZDA pred državljansko vojno, ki bi dejansko državam članicam omogočila izbiranje tistih predpisov EU, ki jih bodo spoštovale – in tistih, ki jih ne bodo upoštevale.

Če nacionalno ustavno sodišče meni, da je akt EU ali sodba Sodišča EU v konfliktu z njihovo ustavo, ne more akta ali sodbe preprosto razglasiti za neuporabne v njihovem pravnem redu. Namesto tega lahko sodišče poskuša popraviti situacijo tako, da »prisili njihovo vlado, da bodisi spremeni ustavo, da poskuša preko političnega procesa EU spremeniti pravno pravilo EU, ali, če je to potrebno, v celoti izstopi iz Unije.« Čeprav se to zdijo dramatični koraki, so skladni s statusom EU kot unijo suverenih držav, ki so – prostovoljno – soglašale s tem, da so zavezane s pravom EU in da spoštujejo sodbe Sodišča EU, vse dokler ostajajo članice.

Seveda večina ustavnih pluralistov ni pričakovala, da bi se nacionalna sodišča spuščala v tako drzno nespoštovanje avtoritete Sodišča EU. Domnevali so, da se je neposrednim konfliktom mogoče izogniti ali jih zgladiti preko dialoga in prilagajanja. Kriza, ki jo je povzročila sodba BVerfG, nas opominja na bolečo resnico, ki so jo številni ustavni pluralisti poskušali odmisliti – to je, da se bodo občasno pojavili neposredni konflikti.

Končno, reakcije avtokratskih režimov na Madžarskem in Poljskem na sodbo BVerfG izpostavljajo drug problem z ustavnim pluralizmom – vprašanje, ki smo ga številni med nami že dlje časa izpostavljali, in sicer, da lahko avtokrati in sodišča pod njihovim nadzorom argumente ustavnega pluralizma in ustavne identitete zlorabijo. Ne smemo torej biti presenečeni, da sta madžarska in poljska vlada hitro pograbili sodbo BVerfG kot osnovo za trditev, da lahko njihova ustavna sodišča preglasijo Sodišče EU. To je bilo povsem pričakovano in dejansko napovedano.

Naš poudarek v tej izjavi ni na tveganjih, ki jih sodba BVerfG pomeni za monetarno politiko ECB, ampak želimo poudariti, da je ne glede na to, kar si kdo utegne misliti o programih kvantitativnega sproščanja ECB ali o oceni teh programov s strani Sodišča EU ali BVerfG, zamisel, da bi lahko nacionalno sodišče enostavno preglasilo sodbo Sodišča EU, nedopustna. Če nacionalnim sodiščem dovolimo, da razglasijo sodbe Sodišča EU za neuporabne v njihovih državah, uničimo pravni red EU. To velja tako v primeru, ko je zadevno nacionalno sodišče spoštovano, neodvisno sodišče v zdravi nacionalni demokraciji ali nadzorovano »sodišče« avtokratske države članice (ki morebiti niti ne izpolnjuje standardov po pravu EU, da ga razglašamo za sodišče). Zato je potrebno izjavo BVerfG, da je sodba Sodišča EU v zadevi Weiss ultra vires in nima zavezujočega učinka v Nemčiji, odločno zavrniti.

Avtorji:

  • R. Daniel Kelemen, Rutgers University
  • Piet Eeckhout, University College London
  • Federico Fabbrini, Dublin City University
  • Laurent Pech, Middlesex University
  • Renata Uitz, Central European University

Podpisniki:

  • Stefania Baroncelli, Free University of Bozen-Bolzano
  • Eva Brems, Ghent University
  • Tamara Čapeta, University of Zagreb
  • Carlos Closa, Spanish National Research Council
  • Vlad Constantinesco, 
  • John Cotter, Keele University
  • Antonio Estella, University Carlos III of Madrid
  • Diana Urania Galetta, University of Milan
  • Christoph Herrmann, University of Passau
  • Janja Hojnik, University of Maribor
  • Tomasz Koncewicz, University of Gdansk
  • Markus Kotzur, University of Hamburg
  • Ronan McCrea, University College London
  • Antonis Metaxas, University of Athens
  • Lina Papadopoulou, Aristotle University of Thessaloniki
  • Vasco Pereira da Silva, University of Lisbon
  • Vlad Perju, Boston College
  • Joël Rideau, University of Nice Sophia Antipolis
  • Wojciech Sadurski, University of Sydney
  • Eleanor Spaventa, Bocconi University
  • Peter Van Elsuwege, Ghent University
  • Juan Santos Vara, University of Salamanca
  • Petra Weingerl, University of Maribor
  • Ramses A. Wessel, University of Groningen
  • Marlene Wind, University of Copenhagen
  • Jacques Ziller, University of Pavia