Novice

Veljavna energetska zakonodaja EU (mišljeni sta zlasti Direktiva 2019/944/EU in Direktiva 2024/1788) je zgrajena na predpostavki, da lahko notranji trg na področjih električne energije in zemeljskega plina pravilno deluje le, če lahko nacionalni regulativni organi izvajajo dodeljene regulativne naloge in sprejemajo s tem povezane odločitve izključno v javnem interesu po pravilih stroke, brez nezakonitih zunanjih pritiskov, ki izhajajo iz političnih, korporacijskih in drugih parcialnih zasebnih interesov. Ob tem je pomembno stališče Sodišča EU, namreč, da je neodvisnost regulatorja instrument oziroma sredstvo za učinkovito regulacijo. Neodvisnost regulatorjev torej ni namen sama sebi oziroma zagotavljanju privilegijev. Opozoriti je treba tudi, da koncept neodvisnosti, kakor ga določa pravo EU, ne izključuje nadzora nad delovanjem Agencije, temveč ga zahteva, vendar na način, da ga nepolitično in po pravilih stroke izvajajo pristojna nacionalna sodišča (pri nas zlasti Upravno sodišče, Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče) in javnofinančni revizorji (pri nas Računsko sodišče). 

Neodvisnost regulatorjev je večdimenzionalen pojem, ki obsega vsaj organizacijsko, funkcionalno, kadrovsko, finančno in pravno razsežnost. Z upoštevanjem navedenega je bila analiza izbranih pravnih ureditev opravljena s pomočjo celovitega testa neodvisnosti (comprehensive independence test oziroma CIT). S pomočjo tega instrumenta je bilo ugotovljeno, da je slovenska pravna ureditev glede zagotavljanja neodvisnosti Agencije za energijo večinoma usklajena s standardi neodvisnosti, ki jih določa pravo EU. V tem smislu je analiza s CIT pokazala relativno visok indeks neodvisnosti (tudi primerjalno pravno gledano), kar pa nikakor ne pomeni, da na obravnavanem področju ni pomanjkljivosti. Te obstajajo in v praksi povzročajo pomembne težave, ki lahko prizadenejo učinkovitost delovanja regulatorja. Projekt je v tem smislu identificiral več priložnosti za izboljšave EZ-2 in nasploh slovenske zakonodaje. Čeprav je bil namen projekta omejen na analizo pravne ureditve zagotavljanja neodvisnosti energetskih regulatorjev, je bil v projektu zaznan tudi problem na področju zagotavljanja dejanske neodvisnosti Agencije za energijo. Namreč, kaže, da glede na slovensko zakonodajo in dosedanjo prakso Ustavnega sodišča, Agencija za energijo nima na razpolago ustreznih vzvodov, da bi lahko dosegla presojo ustavnosti zakonov, ki neposredno ali posredno posegajo vanjo oziroma v izvajanje njene regulativne funkcije. To je vsekakor pomemben problem, ki ga je treba ustrezno nasloviti, tako iz vsebinskih razlogov (kakovost regulacije) kot iz formalnih razlogov (odgovornost države v razmerju do EU). Identifikacija tega problema pa presega temeljni namen projekta, kar dodatno govori v prid utemeljenosti in uspešnosti projekta.