Prof. dr. Janja Hojnik v Večerovem Pogledu o EU kot želvi z zmajevo glavo in Kaj za EU pomenijo vojna v Ukrajini, Putin, brexit in ameriške volitve 2024?
Datum objave: 22.03.2022 | Datum poteka: 31.12.2030
Skupni učinek brexita ter izkušenj s Trumpom in Putinom tako pomeni nove izzive, a tudi priložnosti za EU. Kot vse krize doslej bo tudi vojna v Ukrajini evropske države pripeljala do tesnejšega sodelovanja - tako kot jih je epidemija covida-19 prepričala o krepitvi evropske zdravstvene unije, ki jo je sicer Robert Schuman predlagal že leta 1952.
V času priprave osnutka ustave za Evropo, ki ga je v letu 2003 pripravljala Konvencija o prihodnosti Evrope, je njen predsedujoči, bivši francoski predsednik Valéry Giscard d'Estaing, na mizo predsedstva postavil kitajsko porcelanasto želvo z zmajevo glavo. Ta po feng šuju simbolizira pogum, odločnost, dolgoživost, moč in uspeh. Pokazati je hotel, da delo Konvencije napreduje počasi, tako kot zmajeva želva. A obenem je z njo želel pokazati tudi svoje prepričanje o končnem uspehu. Tega uspeha pri ustavi za Evropo ni bilo, referenduma o njeni potrditvi sta bila neuspešna v Franciji in na Nizozemskem. Želva z zmajevo glavo na mizi pred predsedujočim Konvenciji o prihodnosti Evrope pa še danes simbolizira počasnost odločanja institucij EU.
Kljub temu EU večkrat preseneti. Krize sicer šokirajo tudi institucije EU, a vse pogostejše nizanje kriz je izboljšalo njihovo odzivnost. Tako je denimo marca 2020 Evropska komisija zelo hitro izdala smernice državam članicam o zagotavljanju čezmejnega pretoka delavcev v kritičnih sektorjih, od zdravstva do transporta in kmetijstva, s katerimi je presegla zaprtje mej ob izbruhu covida-19 v Evropi. Ruska invazija na Ukrajino pa je v zadnjih tednih EU prisilila, da v trenutku opusti vse svoje desetletja ukoreninjene tabuje v povezavi z obrambo.
Evropska unija prvič financira nakupe orožja za napadeno državo, kar je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen označila za "prelomni trenutek". Ker pogodbe EU preprečujejo, da bi skupni proračun financiral vojaške operacije, je EU Ukrajini zagotovila 500 milijonov evrov sredstev v okviru zunajproračunskega instrumenta, znanega kot Evropski mirovni sklad. Von der Leynova je ta korak pospremila s komentarjem, da je evropska obrambna politika bolj napredovala v šestih dneh kot prej v dvajsetih letih.
Ukrajinska vojna pomeni streznitev EU, potem ko desetletja ni znala poenotiti svojega pristopa do obrambe. Prvi poskus s tega področja pomeni pogodba iz Dunkirka (1947) med Francijo in Združenim kraljestvom o zavezništvu v primeru nemškega vojaškega napada. S pogodbo iz Bruslja (1948) je bilo to zavezništvo razširjeno na države Beneluksa. A po podpisu sporazuma Nato med ZDA, Kanado in Združenim kraljestvom (1949) so evropske države privolile prenesti svoje obrambne načrte na Nato.
Drugi poskus s tega področja pomeni predlog ustanovitve evropske obrambne skupnosti takratnega francoskega predsednika vlade Renéja Plevna. Leta 1952 je bila podpisana Pariška pogodba, ki je predvidevala enotno evropsko vojsko in evropski obrambni proračun. Namen pogodbe je bil preprečiti Nemčiji, da ponovi vojno. A Italija pogodbe ni ratificirala, v Franciji pa ratifikacija ni uspela. Po tem neuspehu se Nemčija in Italija pridružita Natu.
Združeno kraljestvo je tradicionalno imelo zelo pomembno vlogo pri evropski obrambi, saj je služilo kot most med kontinentalno Evropo in ZDA. Po eni strani je Združeno kraljestvo zahodne evropske države pripeljalo v Nato, po drugi strani pa so ZDA podpirale britansko članstvo v Evropski gospodarski skupnosti (1973).
Po padcu Berlinskega zidu in neenotnem odzivu na začetek jugoslovanskih vojn so države članice EU vzpostavile temelje sodelovanja na področju zunanjih zadev in obrambe v okviru Maastrichtske pogodbe (1992), a to je pomenilo bistveno manjšo integracijo, kot je štiri desetletja prej predlagal Pleven. Washington si je lahko oddahnil.
A anglo-ameriški napad na Irak leta 2003 je ustvaril globok prepad v Evropi, zlasti med francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom in britanskim predsednikom vlade Tonyjem Blairom. Zahodnoevropske države so večkrat dale pobudo za odcepitev dela evropske obrambne politike od Nata, a so Britanci to zmeraj zaustavili.
Po britanskem referendumu, ki je podprl izstop iz EU (2016), in ob istočasnem poslabšanju transatlantskih odnosov v času ameriškega predsednika Donalda Trumpa pa je EU postala bolj ambiciozna pri uresničevanju Plevnovega načrta. Eurobarometer je v času najbolj nenavadnih izjav Trumpa na vrhu Nata v Bruslju poleti 2018 kazal 75-odstotno podporo Evropejcev skupni obrambni politiki EU, kar jo je postavilo med prioritetna področja dela EU.
Z vojno v Ukrajini, negotovostjo, kaj bi lahko prinesle ameriške volitve 2024, in brez britanskega ministra na srečanjih obrambnih ministrov EU zadnji dve leti strateška avtonomija EU dobiva nove možnosti. V tem pogledu je zelo povedno, da je danska predsednica vlade Mette Frederiksen napovedala, da bo Danska 1. junija letos izvedla referendum o prekinitvi veljave izključitvene klavzule, po kateri Danska (kot edina država članica EU) ni sodelovala pri skupni obrambni politiki EU. Zaradi te klavzule je Danska izključena iz vseh zunanjepolitičnih odločitev EU, ki zadevajo obrambo. Tako denimo na srečanjih zunanjih ministrov EU danski minister zapusti sobo, ko dnevni red pripelje do obrambnih vprašanj. Ukrajinska vojna očitno pomeni večje zavedanje tudi danskih voditeljev in državljanov o geopolitični situaciji, ki jih obkroža.
Skupni učinek brexita ter izkušenj s Trumpom in Putinom tako pomeni nove izzive, a tudi priložnosti za EU. Kot vse krize doslej bo tudi vojna v Ukrajini evropske države pripeljala do tesnejšega sodelovanja - tako kot jih je epidemija covida-19 prepričala o krepitvi evropske zdravstvene unije, ki jo je sicer Robert Schuman predlagal že leta 1952.
Čas od Schumana do covida pa od Plevna do ukrajinske vojne je tako dolg, da lahko EU res primerjamo z želvo. A ob težkih preizkušnjah si zna nadeti zmajevo glavo. Če bi ta zmaj lahko pregnal agresorja, bi bilo sploh zaželeno - kot bi bilo dobro -, če bi se prenovljeno geopolitično razmišljanje evropskih voditeljev razširilo na vprašanje širitve EU, tako na Ukrajino kot na Balkan. Z dodatnimi mehanizmi ukrepanja v primerih kršitev načel vladavine prava v državah članicah bi EU vladavino prava, demokracijo in varnost v državah kandidatkah in potencialnih kandidatkah za vstop lažje krepila, kot če jih pušča zunaj EU. S tem pa bi okrepila varnost celotne Evrope z vsemi spremljajočimi pozitivnimi učinki.
