Doc. dr. Petra Weingerl v Večeru: Več informacij pomeni višjo kakovost življenja, 17. decembra 2019
Datum objave: 17.12.2019 | Datum poteka: 31.12.2030
Dr. Petra Weingerl, štajerska raziskovalka oziroma znanstvenica leta 2019 po izboru Večera, o svoji karieri doma in na tujem in o tem, zakaj se morajo prebivalci bolj zavedati svojih pravic.
Dr. Petra Weingerl, štajerska raziskovalka leta 2019, se podelitve naziva ni mogla udeležiti, saj je prav tedaj sodelovala na znanstveni konferenci na Finskem. Ker je nagrado namesto nje prevzela mama, smo lahko diskretno povprašali tudi po podatkih, ki niso zapisani v uradnem življenjepisu na spletni strani Pravne fakultete Univerze v Mariboru, kjer je Weingerlova zaposlena kot docentka na Katedri za evropsko in mednarodno pravo ter mednarodne odnose. Da je deklica, ki se je že pri štirih letih sama naučila brati, zrasla v odlično dijakinjo Druge gimnazije v Mariboru in z odliko končala program mednarodne mature, smo izvedeli. Da je bila že od nekdaj zelo samostojna, je še dodala mama, in da je po maturi vzporedno študirala na mariborski ekonomski in pravni fakulteti, dobila pa je tudi rektorjevo nagrado. Podeljeni naziv je po maminih besedah priznanje za trud, ki ga vlaga v svoj strokovni razvoj, saj se angažira v številnih projektih doma in na tujem.
Pogovor s Petro Weingerl v živo se je zato vrtel okoli njenih akademskih interesov, izkušenj z magistrskega in doktorskega študija na univerzi Oxford v Veliki Britaniji, stikov s tujimi znanstveniki in institucijami EU. O svojem delu govori strastno in odločno, saj resnično verjame, da znanstveniki zmorejo in morajo prispevati k izboljšanju družbe. In če si laiki običajno pod izrazom znanstvenik predstavljamo nekoga v beli halji, ki v laboratoriju izvaja poskuse, je njeno delo nekoliko drugačno. “Raziskovanje v pravu obsega več metod dela, ki privedejo do končnega rezultata. Temelj naših raziskav so dejansko pravila in sodna praksa. Preverjati je treba, kako zakonodaja živi v sodni praksi. Če želiš ugotoviti, kakšna zakonodaja bi bila boljša, torej izvajaš normativno raziskavo, uporabiš zgodovinskopravno metodo, primerjalnopravno metodo, preučiš tujo zakonodajo, tujo sodno prakso.”
Poglobljeno preučevanje domače in tuje zakonodaje in primerjava med njima torej zahtevata veliko branja, preučevanja virov in natančne analize podatkov?
“Seveda lahko to zajema tudi empirično delo, ankete, raziskave, intervjuje s sodniki in drugimi deležniki, ampak tudi te rezultate je nato treba analizirati – z branjem in primerjavo.”
Je slovenska akademska sfera dobro povezana s tujo, imate dober dostop do tujih virov?
„Večina zakonodaje je dostopna na internetu, preko univerze imamo dostop tudi do raznih tujih baz podatkov, sodna praksa je večinoma objavljena na spletu, prav tako stara in nova zakonodaja. Sicer je še kdaj treba pobrskati po kakšni knjižnici v tujini, po knjigah in revijah, ki niso dostopne na spletu, da dobimo pregled nad predhodnimi raziskavami in opredelimo kontekst raziskave. Vsako pravilo in njegovo uporabo v praksi moraš postaviti v zgodovinski kontekst.“
Vendar samo iskanje po virih najbrž ni dovolj. Imate s kolegi tudi osebne povezave z mednarodnimi strokovnjaki?
„Naša fakulteta oziroma katedra je dobro vpeta v mednarodno okolje, objavljamo v tujini pri mednarodnih založbah, vsi na katedri sodelujemo v mednarodnih projektih, v nekaterih tudi kot vodilni partnerji. Povezujemo se vsak po svoje, na Vzhod in Zahod, znotraj in zunaj EU.“
Tudi sami ohranjate stike z mentorji in kolegi, ki ste jih spoznali med študijem v Oxfordu?
„Vsekakor. Mentor moje doktorske disertacije je denimo letos aprila predaval v Mariboru na konferenci ob 15-letnici članstva Slovenije v EU, ki sva jo organizirali s prof. Janjo Hojnik, naslednje leto pa bo drug profesor iz Oxforda pri nas gostujoči predavatelj na fakulteti. Poleg mojega mentorja sva iz tujine povabili še znano profesorico za pravo EU iz Cambridgea, pa bivšega generalnega pravobranilca, ki je danes vodja enega od študijskih programov na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah, Miguela Poiaresa Madura, ter sodnika Marka Ilešiča iz Sodišča EU. Na Oxfordu, ki je povsem mednarodno okolje, sem navezala stike z najboljšimi študenti z vseh koncev sveta. Večina se jih po študiju zaposli v različnih državah, nekateri se pozneje vrnejo, vsekakor pa je alumni mreža zelo močna in stiki se ohranjajo.“
Se vam zdi, da študenti na mariborski Pravni fakulteti izkoriščajo vse možnosti, ki jim jih s svojimi mednarodnimi povezavami omogočate profesorji? So vključeni v Erasmusove programe, odhajajo na izmenjave?
„Izmenjave sicer niso obvezne, jih pa k temu vsekakor spodbujamo. Imamo partnerje v EU in zunaj nje, tja lahko gredo študirat, ampak med njimi žal ne zaznavam velikega interesa. Na naši fakulteti je tradicionalno več študentov iz tujine, kot gre naših ven.“
Ste bili sami že med dodiplomskim študijem na kakšni izmenjavi?
„Želela sem si iti, pa zaradi obštudijskih obveznosti nisem mogla, vendar sem prav zaradi teh obveznosti obiskala veliko institucij v tujini in spoznala ogromno ljudi, s katerimi sem še danes v stiku. S kolegi sem namreč sodelovala na dveh mednarodnih pravnih tekmovanjih, iz prava EU in iz mednarodne trgovinske arbitraže. Danes sem mentorica našim študentom pri tekmovanju iz prava EU in pri tekmovanju Jessup, največjem tekmovanju na svetu iz mednarodnega javnega prava. Vsa imajo podoben koncept: študenti morajo proučiti neki pravni problem, o njem napisati poročilo za dve nasprotujoči si stranki in ga na koncu zastopati na simuliranem sodišču, to je recimo v okviru tekmovanja iz prava EU na Sodišču EU pred pravimi sodniki.“
In čeprav ste že kot študentka izkusili nastop v sodni dvorani, se na koncu niste odločili za to delo.
„Nisem in ni mi žal. Gotovo ima delo sodnika večji neposredni, takojšnji učinek, nima pa toliko vpliva na smeri raziskovanja, na nova znanstvena spoznanja. Manj je vpet v pedagoški proces, ne more si dovoliti toliko konstruktivne kritike, ki je nujna, da se dosežejo izboljšave. Zato čutim pri svojem delu več svobode, uživam pa tudi v delu s študenti, čeprav se podajanja snovi še vedno učim, poskušam se izboljševati. Trudim se predavati interaktivno, spodbujam študente h kritičnemu razmišljanju, pri izpitu jim dovolim uporabljati pravne akte, saj me ne zanima, kaj so se naučili na pamet, ampak ali znajo podatke poiskati in uporabiti, problem postaviti v kontekst. Ker učim predmete, ki so povezani z EU in mednarodnopravnim dogajanjem, jih ves čas opozarjam na aktualna dogajanja in jih povezujem s snovjo, o kateri se pogovarjamo.“
Kako in kdaj ste se sami odločili, da želite študij nadaljevati v Oxfordu?
„Prvič sem o tem razmišljala že v programu mednarodne mature na Drugi gimnaziji v Mariboru. Takrat odhod na študij v tujino še ni bil tako pogost in odločila sem se ostati doma. Gimnazija mi je dala kakovostne temelje in dovolj samozavesti, da sem bila prepričana, da se lahko s poglobljenim študijem kjerkoli naučim karkoli. Zato se mi ljubljanska pravna fakulteta ni zdela mikavnejša ali uglednejša od mariborske. Ljubljančane smo kasneje na enem izmed tekmovanj celo premagali. Želja po Oxfordu se je v meni ponovno prebudila na tekmovanju iz prava EU v Barceloni, kjer smo se veliko pogovarjali o tem. Prijavila sem se na magisterij, izpolnjevala pogoje akademske odličnosti med študijem, očitno jim je bilo všeč tudi moje motivacijsko pismo, v katerem razložiš, zakaj si želiš na študij k njim, kaj pričakuješ, pokažeš svoje razmišljanje. Pomembno je pokazati, da si sposoben kritično razmišljati, poslušati argumente druge strani, proučiti lastne argumente in spremeniti mnenje, če je treba.“
Kako ste se počutili na Oxfordu? Razlika od Maribora je bila najbrž ogromna.
„Tamkajšnje akademsko okolje je upravičeno med najbolj uglednimi na svetu, pa sem bila že na več univerzah v tujini. Marsikje ustvarijo stimulativno okolje za raziskovanje, tukaj pa je poskrbljeno za študente celostno. Način študija je drugačen kot pri nas. Manj je klasičnih predavanj, Oxford slovi po 'tutorials', poučevanju v manjših študijskih skupinah. Študenti se vnaprej pripravijo na neko temo, napišejo eseje in na srečanjih debatirajo, kako bi bilo bolje urediti določene zadeve. Temeljna načela in pravila morajo razumeti in znati uporabiti v praksi.
"Danes vem, da nobena odločitev ni usodna"
Doktorskega študija najprej nisem nameravala opravljati v tujini, načrtovala sem sodniško pripravništvo, pravosodni izpit in neko standardno pot. Najprej sem nekaj mesecev preživela na Sodišču EU v Luxembourgu kot pripravnica sodnika Marka Ilešiča in nato pri dr. Verici Trstenjak kot pravna svetovalka. Zaradi štipendije javnega sklada Ad futura, ki sem jo prejemala na Oxfordu, sem se morala vrniti v Slovenijo, a želene službe nisem dobila, saj v javnem sektorju niso zaposlovali. Pripravništvo sem dokončala na Višjem sodišču v Ljubljani in se že vmes prijavila na doktorat na Oxfordu. Projektno sem še naprej sodelovala tudi z dr. Trstenjakovo na Dunaju, tam sem se celo zaposlila. Takrat sem bila stara 25 let in nisem vedela, kako naj se odločim glede svoje karierne poti. Ko me študentje zdaj sprašujejo o mojih izkušnjah, jim povem, da nobena odločitev ni usodna, takrat pa tega nisem videla tako. Zdelo se mi je, da izgubljam čas v primerjavi s kolegi, ki so skoraj že opravili pravosodni izpit. Danes ne morem verjeti, kako sem razmišljala. Seveda mi ni niti malo žal.
Ste med študijem čutili razlike med študenti iz različnih okolij, z različnim predznanjem ali statusom?
„Na Oxfordu na več nivojih spodbujajo druženje, zato mogoče nimaš občutka izključenosti. Si član akademskega kroga na fakulteti in obenem član kolidža, ki je pomemben za organizacijo življenja: bivanje, prehranjevanje, družabno življenje. Na kolidžu so pomešani študenti različnih fakultet, je hkrati študentski dom in izobraževalna ustanova, zlasti na dodiplomski ravni. Vseh kolidžev je 39, razlikujejo se po cenah in možnostih, ki jih ponujajo študentom. Bogatejši kolidži imajo nižjo najemnino, dajejo študentom več denarja za knjige, obiske konferenc in izmenjav, imajo boljše profesorje. Pred odhodom na magisterij vsega tega nisem vedela, ampak očitno sem dobro izbrala, kajti za doktorat sem se vrnila na isti kolidž. Danes je na voljo veliko več informacij, obstaja tudi društvo oxfordskih Slovencev, saj je prav po zaslugi Ad future slovenskih študentov na Oxfordu več kot iz vseh drugih držav nekdanje Jugoslavije skupaj.“
Pa ste doživeli kulturni šok?
„Vsekakor. Na začetku se ti vse zdi super, čez nekaj tednov pa se pojavi faza, ko ti gre vse na živce, celo malenkosti – ključavnice, pipe pri umivalnikih. Po drugi strani pa je bilo akademsko okolje vedno vzorno, način njihovega dela doma pogrešam. O svojem delu ne morem debatirati z veliko ljudmi v Sloveniji, ker se jih malo ukvarja s tem področjem. V Oxfordu sem avtomatsko imela dostop do večjega števila idej, raziskav, dobila več komentarjev ljudi z mojega področja dela. Zato o svojem delu še vedno veliko debatiram s kolegi iz tujine, pač po internetu in videotelefoniji. Sploh kadar imam veliko dela, je to najboljši način, da se seznanim z novostmi.“
Ste to strast do prava začutili že v srednji šoli ali se je razvila med študijem?
„Težko odgovorim, kako se je začelo. Dejansko me zanima, kar počnem, fino se mi zdi, če lahko posredujem svoje znanje naprej. Občutek imam, da lahko na nekaj vplivam, vsaj zdi se mi, da v Sloveniji akademska srenja lahko vpliva na oblikovanje zakonodaje, na sodno prakso, tudi na javno mnenje. Tudi novinarji se z vprašanji obračajo na stroko, kar v tujini ni pravilo. V Veliki Britaniji so celo mainstream mediji malo senzacionalistični. Moji profesorji na Oxfordu, ki so v akademskem svetu zvezde v svetovnem merilu, bentijo, ker se njihov glas ne sliši. Zdi se mi, da smo v Sloveniji bolj upoštevani.“
Lani ob prejemu nagrade za mlado pravnico leta, ki vam jo je podelila Zveza društev pravnikov Slovenije, ste v intervjuju za Večer upali, da bo katera vaša prihodnja nagrada reflektirala dejstvo, da želite znanje približati ljudem, prispevati družbi. Zakaj se vam to zdi pomembno?
„Predvsem zato, ker je ključno, da so ljudje na splošno seznanjeni s svojimi pravicami in dolžnostmi. Tako bomo kot družba v celoti delovali bolje, saj ne bo toliko sporov. Vsaka regulativa ima svoj namen. Varstvo delavcev, varstvo potrošnikov, pravo družb, pravo intelektualne lastnine – vse je sprejeto z določenim namenom, zato morajo biti ljudje o tem obveščeni.“
Torej se prebivalci Slovenije ne zavedamo dovolj svojih pravic? Kje smo po vašem mnenju zaradi tega lahko prikrajšani?
„Vsekakor v razmerjih, v katera vstopamo kot šibkejše stranke, ko je na drugi strani nekdo v pogodbenem razmerju močnejši. To so delovnopravna razmerja med delavcem in delodajalcem, potrošniška razmerja med potrošnikom in prodajalcem, med najemodajalcem in najemnikom, tudi v razmerju državljana proti državi. V kateremkoli postopku smo, delovnopravnem, potrošniškem, upravnem, se moramo zavedati svojih pravic, da jih lahko uspešno uveljavljamo.“
Kolikor poznate zgodovino prava EU, menite, da se je na tem področju kaj spremenilo?
„Spremenil se je predvsem socialni vidik pa s tem povezano varstvo človekovih pravic. Pred 60 leti, na začetku evropskih integracij, je bilo to ekonomsko združevanje. Namen Evropske gospodarske skupnosti je bil prosti pretok štirih svoboščin oziroma ekonomskih faktorjev: blaga, storitev, delovne sile in kapitala. Delavec je bil dejansko obravnavan zgolj kot proizvodni faktor. V 60. in 70. letih je v ospredje stopil delavec kot človek, začele so se sprejemati direktive na tem področju. V tistem času se je začelo bolj razvijati tudi potrošniško pravo. Če primerjamo EU danes s prvotno integracijo, se je marsikaj spremenilo.“
Čeprav zakoni na papirju ne veljajo zmeraj tudi v praksi, kajne? Običajni državljani Slovenije imamo vtis, da se je naš položaj od leta 1991 celo poslabšal.
„Najbrž mislite z vidika socialne države. Toda če se primerjamo denimo z Veliko Britanijo, jemljemo za samoumevne nekatere pravice, ki so pravzaprav privilegij. Tam so presenečeni, kako dolgo traja pri nas plačana porodniška, da imamo brezplačne šole ipd. V Angliji veliko stane, če hočeš otroka poslati v šolo, s katero bo imel zagotovljeno pot v dobro prihodnost. Pri nas se socialne razlike sicer povečujejo, toda vseeno niso takšne kot na primer v Veliki Britaniji, tudi socialna mobilnost je večja. To, kar se nam zdaj pri nas zdi slabše kot pred letom 1991, načeloma ni posledica zahtev EU.“
Mislila sem na zaposlitveno situacijo: nismo poznali toliko zaposlitev za določen čas, prekarnega dela, zahteve po odpiranju s.p.-jev. Je to posledica prilagajanja regulativi EU ali si slovensko gospodarstvo zakonodajo razlaga malo po svoje?
„Dejansko je v EU na neki točki bil poudarek na 'flexicurity', torej na večji fleksibilnosti na trgu dela. Vendar ta izraz vsebuje tudi 'security', varnost, ki pa jo je mogoče doseči zgolj v situaciji, ko ni pomanjkanja dela. Ko izguba službe ne pomeni eksistenčne ogroženosti. Kadar je država v krizi, nastane problem, če se podjetja naslanjajo na pogodbe za določen čas. Vprašanje je, ali je praksa skladna z zakonodajo. Ta nalaga omejitve pri zaposlovanju za določen čas, kar bi morala nadzorovati inšpekcija. Nadzor je pogosto pomanjkljiv bodisi ker ni prijave (zaradi slabe ozaveščenosti prebivalcev o njihovih pravicah) bodisi zaradi pomanjkanja osebja.
V že omenjenem intervjuju ste dejali tudi, da je na slovenskih sodiščih veliko tožb, ker je dostop do sodišč razmeroma enostaven. Je to v tujini drugače?
„Tudi to je deloma povezano z ozaveščenostjo prebivalcev. Če bi se ljudje znali pravočasno postaviti zase, bi to sililo vse, ki vstopajo v razmerja s pozicije moči, da bi bolj spoštovali pravila, zato bi bilo manj kršitev.“
Poznate morda statistične podatke, katerih tožb je v Sloveniji več, fizičnih oseb proti pravnim osebam ali fizičnih oseb med seboj?
„Natančno jih ne poznam, ker se pri nas ne vodi tako podrobna statistika, recimo ni posebnih podatkov o potrošniških sporih. Menim pa, da imamo v primerjavi s tujino veliko tožb za majhne zneske. Kot pripravnica na sodišču sem bila včasih presenečena, ko so se ljudje tožili za sto evrov.“
Bi bilo mogoče take zadeve rešiti z mediacijo?
„Po mojem bi. Ampak ljudje radi dokažejo svoj prav. S tem pa smo spet pri ozaveščenosti. Ne razmišljamo o tem, da je mogoče spore reševati tudi drugače, da kompromis ne pomeni poraza.“
In kako doseči večjo ozaveščenost ljudi?
„Pri tem imamo največjo odgovornost stroka in novinarji. Vendar ima stroka omejene možnosti razglašanja svojih pogledov v širši javnosti. Toda večina naših raziskav se financira iz javnih sredstev, zato je škoda, da ljudje ne bi bili obveščeni o novih znanstvenih spoznanjih.“
