Številka zadeve

C-69/21

Ime zadeve

Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Éloignement – Cannabis thérapeutique)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:913

Datum zadeve

22/11/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu, Nizozemska)

Stranke

X proti Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; zakonitost postopka vračanja

Ključne besede

X – Azilna politika - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Prepoved -  Nečloveško ali ponižujoče ravnanje – Spoštovanje – Zasebno in družinsko življenje – Varstvo – Odstranitev,  izgon ali izročitev – Pravica do prebivanja -  Zdravstveni razlogi – Standardi in postopki -   Države članice -  Nezakonito vračanje -  Državljani tretjih držav – Direktiva 2008/115/ES –Huda bolezen -   Zdravljenje -Lajšanje bolečin – Država izvora – Pogoj - Odstranitev

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali lahko znatno povečanje intenzivnosti bolečin zaradi neobstoja zdravljenja ob nespremenjeni klinični sliki bolezni pomeni položaj, ki je v nasprotju s členom 19(2) [Listine] v povezavi s členoma 1 in 4 Listine, če se ne odobri odlog obveznosti zapustitve države, ki izhaja iz [Direktive 2008/115]?
2.      Ali je določitev fiksnega roka, v katerem se morajo pojaviti posledice neobstoja zdravljenja, da bi bilo treba upoštevati zdravstvene ovire pri obveznosti vrnitve, ki izhaja iz [Direktive 2008/115], združljiva s členom 4 Listine, v povezavi s členom 1 te listine? Če določitev fiksnega roka ni v nasprotju s pravom Unije, ali je državi članici dovoljeno določiti splošni rok za vse možne bolezni in vse možne posledice za zdravje?
3.      Ali je ureditev, v skladu s katero je treba posledice dejanske odstranitve presojati izključno v okviru vprašanja, ali – in pod katerimi pogoji – sme tujec potovati, združljiva s členom 19(2) Listine v povezavi s členoma 1 in 4 te listine ter [Direktivo 2008/115]?
4.      Ali je s členom 7 Listine, v povezavi s členoma 1 in 4 te listine ter [Direktivo 2008/115], zahtevano, da se zdravstveno stanje tujca in zdravljenje, ki ga je zaradi tega stanja deležen v državi članici, upoštevata pri vprašanju, ali je treba zaradi zasebnega življenja dovoliti prebivanje? Ali je s členom 19(2) Listine, v povezavi s členoma 1 in 4 te listine ter Direktivo 2008/115, zahtevano, da je treba v presojo, ali lahko zdravstvene težave vodijo do ovir za odstranitev, upoštevati zasebno in družinsko življenje v smislu člena 7 Listine?“

Odločitev

1.      Člen 5 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členoma 1 in 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter členom 19(2) te listine
je treba razlagati tako, da
nasprotuje temu, da se sprejme odločba o vrnitvi ali ukrep odstranitve v zvezi z državljanom tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju države članice in trpi za hudo boleznijo, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bila zadevna oseba v tretji državi, v katero bi bila odstranjena, v primeru vrnitve izpostavljena dejanskemu tveganju znatnega, nepopravljivega in hitrega povečanja njenih bolečin zaradi prepovedi edinega učinkovitega analgetičnega zdravljenja v tej državi. Država članica ne sme določiti strogega roka, v katerem naj se tako povečanje uresniči, da bi bilo lahko sprejetje te odločbe o vrnitvi ali ukrepa odstranitve ovirano.
2.      Člen 5 in člen 9(1)(a) Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 1 in 4 Listine o temeljnih pravicah ter členom 19(2) Listine o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
nasprotujeta temu, da pristojni nacionalni organ posledice ukrepa odstranitve, v ozkem pomenu besede, za zdravstveno stanje državljana tretje države upošteva le za preučitev, ali je ta v stanju, v katerem lahko potuje.
3.      Direktivo 2008/115 v povezavi s členom 7 ter členoma 1 in 4 Listine o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
–        državi članici, na ozemlju katere nezakonito prebiva državljan tretje države, ne nalaga, naj mu izda dovoljenje za prebivanje, če zoper njega ni mogoče sprejeti niti odločbe o vrnitvi niti ukrepa odstranitve, ker obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil v namembni državi izpostavljen resničnemu tveganju hitrega, znatnega in nepopravljivega povečanja bolečin, ki jih povzroča njegova huda bolezen;
–        mora pristojni nacionalni organ pri preučitvi, ali pravica do spoštovanja zasebnega življenja tega državljana nasprotuje temu, da se zoper njega sprejme odločba o vrnitvi ali ukrep odstranitve, skupaj z vsemi drugimi upoštevnimi elementi upoštevati zdravstveno stanje navedenega državljana in oskrbo, ki jo prejema na tem ozemlju zaradi te bolezni;
–        se s sprejetjem take odločbe ali ukrepa ta pravica ne krši zgolj zato, ker bi bil v primeru vrnitve v namembno državo ta državljan izpostavljen tveganju poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, kadar tako tveganje ne dosega praga resnosti, ki se zahteva na podlagi člena 4 Listine.

Številka zadeve

C-19/21

Ime zadeve

Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Refus de prise en charge d’un mineur égyptien non accompagné)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:605

Datum zadeve

01/08/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Rechtbank Den Haag zittingsplaats Haarlem (sodišče v Haagu, ki zaseda v Haarlemu, Nizozemska)

Stranke

I, S proti Staatssecretaris voor Justitie en Veiligheid

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; zavrnitev prošnje za sprejem

Ključne besede

I, S – Odgovorna država -  Obravnavanje prošnje -   Mednarodna zaščita – Merila in mehanizmi - Mladoletnik brez spremstva - Sorodnik  -   Druga država članica – Zavrnitev -  Zahteva za sprejem  –Učinkovito pravno sredstvo – Zavrnilna odločba -  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Največja korist otroka

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 27 Uredbe [Dublin III] razlagati tako, da nalaga državi članici, na katero je zahteva za sprejem naslovljena, po potrebi v povezavi s členom 47 Listine, da prosilcu, ki prebiva v državi članici, ki je podala to zahtevo, in ki želi doseči predajo na podlagi člena 8 (ali člena 9 ali 10) Uredbe [Dublin III], ali družinskemu članu prosilca iz člena 8, 9 ali 10 Uredbe [Dublin III] zagotovi pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper zavrnitev zahteve za sprejem?
2.      Ali je treba, če je odgovor na prvo vprašanje nikalen in če člen 27 Uredbe [Dublin III] ne daje podlage za učinkovito pravno sredstvo, člen 47 Listine – v povezavi s temeljno pravico do enotnosti družine in največjih koristi otroka (ki je določena v členih od 8 do 10 in uvodni izjavi 19 Uredbe [Dublin III]) – razlagati tako, da je z njim državi članici, na katero je zahteva naslovljena, naloženo, da prosilcu, ki prebiva v državi članici, ki je podala zahtevo, in ki želi doseči predajo na podlagi členov od 8 do 10 Uredbe [Dublin III], ali sorodniku prosilca iz členov od 8 do 10 Uredbe [Dublin III] zagotovi pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper zavrnitev zahteve za sprejem?
3.      Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje (drugi del) pritrdilen, kako je treba prosilca ali njegovega sorodnika seznaniti z odločbo države članice, na katero je zahteva naslovljena, o zavrnitvi in pravico, da zoper to odločbo vloži pritožbo, in katera država članica mora to storiti?“

Odločitev

Člen 27(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v povezavi s členi 7, 24 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
državi članici, ki ji je bila poslana zahteva za sprejem na podlagi člena 8(2) te uredbe, nalaga, da prizna pravico do pravnega sredstva zoper svojo odločitev o zavrnitvi mladoletniku brez spremstva v smislu člena 2(j) navedene uredbe, ki prosi za mednarodno zaščito, ne pa sorodniku tega mladoletnika v smislu člena 2(h) te uredbe.

Številka zadeve

C-709/20

Ime zadeve

The Department for Communities in Northern Ireland

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:602

Datum zadeve

15/07/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Appeal Tribunal for Northern Ireland (pritožbeno sodišče za Severno Irsko, Združeno kraljestvo)

Stranke

CG proti The Department for Communities in Northern Ireland

Področje

Državljanstvo Unije;  prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva; zavrnitev socialne pomoči

Ključne besede

CG - Državljanstvo Unije – Državljan države članice – Socialna pomoč -  Prebivanje - Ozemlje članice -  Ekonomsko neaktiven –  Prepoved diskriminacije  -  Državljanstvo – Direktiva 2004/38/ES –  Pogoji -  Pravica prebivanja -  Nad tri mesece – Dajatve socialne pomoči – Pojem – Enako obravnavanje – Sporazum o izstopu - Združeno kraljestvo Velika Britanija -  Severna Irska – Prehodno obdobje – Nacionalna določba -   Izključena upravičenost  – Državljani Unije - Dajatev socialne pomoči – Prebivanje za določen čas -  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je člen 9(3)[d](i) [uredbe o univerzalnem prejemku iz leta 2016], ki je bil vstavljen z [uredbo iz leta 2019] in izključuje pravico do dajatev socialne varnosti za državljane EU s pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu na podlagi nacionalnega prava (dovoljenje za začasno prebivanje) [v tej zadevi ‚status začasnega prebivalca‘, pridobljen na podlagi Dodatka EU k ureditvi prebivanja], protizakonito diskriminatoren (bodisi neposredno bodisi posredno) v smislu člena 18 [PDEU] in ali je v skladu z obveznostmi Združenega kraljestva na podlagi European Communities Act 1972 (zakon glede Evropskih skupnosti iz leta 1972)?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen in je treba člen 9(3)[d](i) [uredbe o univerzalnem prejemku iz leta 2016] šteti za posredno diskriminatoren: ali je ta določba upravičena na podlagi člena 18 PDEU in ali je v skladu z obveznostmi Združenega kraljestva na podlagi zakona glede Evropskih skupnosti iz leta 1972?“

Odločitev

Člen 24 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice gostiteljice, ki iz upravičenosti do dajatev socialne pomoči izključuje ekonomsko neaktivne državljane Unije, ki nimajo zadostnih sredstev in ki jim je navedena država podelila pravico do začasnega prebivanja, čeprav so te dajatve zagotovljene državljanom zadevne države članice, ki so v enakem položaju.
Vendar pa morajo nacionalni organi, ki so pristojni za dodelitev dajatev socialne pomoči, kadar državljan Unije na podlagi nacionalnega prava zakonito prebiva na ozemlju druge države članice, kot je tista, katere državljanstvo ima, preveriti, da zavrnitev dodelitve takih dajatev na podlagi te ureditve tega državljana in otrok, za katera skrbi, ne izpostavlja konkretnemu in aktualnemu tveganju kršitve njihovih temeljnih pravic, kot so določene v členih 1, 7 in 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Kadar navedeni državljan nima nobenih sredstev za zadovoljevanje svojih potreb in potreb svojih otrok ter je samohranilec, se morajo ti organi prepričati, da lahko ta državljan v primeru zavrnitve dajatev socialne pomoči kljub temu s svojima otrokoma živi v dostojnih razmerah. V okviru te preučitve lahko navedeni organi upoštevajo vse institute pomoči, ki jih določa nacionalno pravo in do katerih so zadevni državljan in njegova otroka lahko dejansko upravičeni.

Številka zadeve

C-694/20

Ime zadeve

Orde van Vlaamse Balies in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:963

Datum zadeve

08/12/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče, Belgija)

Stranke

Orde van Vlaamse Balies, IG, Belgian Association of Tax Lawyers, CD, JU proti Vlaamse Regering,

Področje

Upravno sodelovanje na področju obdavčevanja; avtomatična izmenjava podatkov

Ključne besede

CD -  JU - Upravno sodelovanje -   Obdavčevanje – Obveznost -  Avtomatična izmenjava podatkov -  Čezmejni aranžmaji – Direktiva 2011/16/EU - Spremenjena z Direktivo (EU) 2018/822 –  Veljavnost – Odvetnik -  Poklicna skrivnost odvetnika – Oprostitev obveznosti poročanja – Odvetnik posrednik – Zavezanost –  Obveznost odvetnika posrednika – Uradno obvestilo - Drug  posrednik – Stranka – Obveznost poročanja - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah“

Vprašanje za predhodno odločanje

Ali člen 1, točka 2, [Direktive 2018/822] krši pravico do poštenega sojenja, kot je zagotovljena s členom 47 [Listine], in pravico do spoštovanja zasebnega življenja, kot je zagotovljena s členom 7 [Listine], v delu, v katerem novi člen 8ab(5), ki je bil s prvonavedenim členom vstavljen v [Direktivo 2011/16], določa, da je država članica, če sprejme potrebne ukrepe, s katerimi posrednikom da pravico, da so oproščeni predložitve informacij o čezmejnem aranžmaju, o katerem se poroča, kadar bi se z obveznostjo poročanja kršilo varovanje zakonsko predpisane poklicne skrivnosti na podlagi nacionalnega prava te države članice, dolžna naložiti posrednikom obveznost, da katerega koli drugega posrednika ali, če tega ni, zadevnega davčnega zavezanca brez odlašanja uradno obvestijo o njegovi obveznosti poročanja, če je posledica te obveznosti, da je odvetnik, ki deluje kot posrednik, dolžan informacije, za katere izve pri opravljanju bistvenih dejavnosti svojega poklica – namreč pri obrambi ali zastopanju stranke pred sodišči in pri pravnem svetovanju, tudi zunaj sodnih postopkov – deliti z drugim posrednikom, ki ni njegova stranka?“

Odločitev

Člen 8ab(5) Direktive Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta (EU) 2018/822 z dne 25. maja 2018, je glede na člen 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah neveljaven v delu, v katerem uporaba tega člena s strani držav članic povzroči, da mora odvetnik, ki deluje kot posrednik v smislu člena 3, točka 21, te direktive, kakor je bila spremenjena, kadar je zaradi poklicne skrivnosti, k varovanju katere je zavezan, oproščen obveznosti poročanja, določene v odstavku 1 člena 8ab navedene direktive, kakor je bila spremenjena, brez odlašanja katerega koli drugega posrednika, ki ni njegova stranka, uradno obvestiti o obveznosti poročanja, ki jo ima ta drugi posrednik na podlagi odstavka 6 navedenega člena 8ab.

Številka zadeve

C-490/20

Ime zadeve

Stolichna obshtina, rayon „Pancharevo“

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:1008

Datum zadeve

14/12/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče v Sofiji, Bolgarija)

Stranke

V. М. А. proti Stolichna obshtina, rayon „Pancharevo“

Področje

Državljanstvo Unije; prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva; starševstvo oseb istega spola; zavrnitev izdaje rojstnega lista za otroka

Ključne besede

V.M.A. - Državljanstvo Unije – Države članice -  Pravica do prostega gibanja -  Pravica do prebivanja – Rojstvo otroka -  Država članica gostiteljica - Otrokovi starši – Rojstni list – Nezavedenost dveh mater - Zavrnitev -Izdaja rojstnega lista – Ena od mater – Informacija – Biološka mater – Listina -  Pogoj za izdajo - Osebna izkaznica ali rojstni list - Nacionalna ureditev -  Izvorna država članica – Nepriznavanje starševstva -  Osebi istega spola

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člena 20 in 21 PDEU ter člene 7, 24 in 45 Listine razlagati tako, da bolgarskim upravnim organom, pri katerih je bila vložena zahteva za izdajo rojstnega lista za potrditev rojstva otroka z bolgarskim državljanstvom, rojenega v drugi državi članici [Unije], ki je bilo potrjeno s španskim rojstnim listom, v katerem sta kot materi navedeni dve osebi ženskega spola, brez natančnejših podatkov, ali je ena od njiju, in če da, katera, biološka mati otroka, ne dopuščajo zavrnitve izdaje bolgarskega rojstnega lista z utemeljitvijo, da tožeča stranka ne želi navesti, katera je biološka mati otroka?
2.      Ali je treba člen 4(2) PEU [in] člen 9 Listine razlagati tako, da varstvo nacionalne identitete in ustavne identitete držav članic [Unije] pomeni, da imajo zadnje glede določb o ugotavljanju razmerij med starši in otroki široko polje proste presoje? Konkretno:
Ali je treba člen 4(2) PEU razlagati tako, da je državam članicam dopuščeno zahtevati informacije o biološkem razmerju med starši in otrokom?
Ali je treba člen 4(2) PEU v povezavi s členom 7 in členom 24(2) Listine razlagati tako, da je nujno, da se pretehtajo nacionalna identiteta in ustavna identiteta države članice na eni strani in korist otroka na drugi strani, da bi se vzpostavilo ravnovesje interesov, pri čemer je treba upoštevati, da trenutno glede možnosti, da se kot starša v rojstni list vpišeta osebi istega spola, brez podrobnejših podatkov, ali je ena od njiju, in če da, katera, otrokov biološki starš, niti z vidika vrednot niti s pravnega vidika ni konsenza? Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, kako bi bilo konkretno mogoče doseči tako ravnovesje interesov?
3.      Ali so pravne posledice [Sporazuma o izstopu] upoštevne za odgovor na prvo vprašanje, če je ena od mater, ki je navedena v rojstnem listu, ki ga je izdala druga država članica, državljanka Združenega kraljestva, druga mati pa državljanka članice [Unije], zlasti če se upošteva, da zavrnitev izdaje otrokovega bolgarskega rojstnega lista pomeni oviro za izdajo otrokovega osebnega dokumenta v državi članici [Unije] in s tem morebiti otežuje neomejeno uveljavljanje njegovih pravic kot državljana Unije?
4.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: Ali pravo Unije, zlasti načelo učinkovitosti, zavezuje pristojne nacionalne organe, da odstopijo od obrazca za sestavo rojstnega lista, ki je [eden izmed na nacionalni ravni veljavnih obrazcev listin o osebnem stanju]?“

Odločitev

Člen 4(2) PEU, člena 20 in 21 PDEU ter člene 7, 24 in 45 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členom 4(3) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC, je treba razlagati tako, da je v primeru, v katerem gre za mladoletnega otroka, ki je državljan Unije
in na čigar rojstnem listu, ki so ga izdali pristojni organi države članice gostiteljice, sta kot starša navedeni dve osebi istega spola, država članica, katere državljan je ta otrok, dolžna, prvič, temu otroku izdati osebno izkaznico ali potni list, ne da bi zahtevala, naj njeni nacionalni organi predhodno izdajo rojstni list, in drugič, tako kot vse druge države članice priznati dokument, izdan v državi članici gostiteljici, ki navedenemu otroku omogoča, da z vsako od navedenih dveh oseb uresničuje svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.

Številka zadeve

C-483/20

Ime zadeve

Commissaire général aux réfugiés in aux apatrides (Unité familiale – Protection déjà accordée)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:103

Datum zadeve

22/02/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Conseil d’État (državni svet, Belgija)

Stranke

XXXX proti Commissaire général aux réfugiés et aux apatrides

 Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; skupna azilna politika; nadzor meje; zavrženje prošnje za mednarodno zaščito

Ključne besede

XXXX - Skupna azilna politika - Skupni postopki  - Priznanje ali odvzem -  Mednarodna zaščita – Direktiva 2013/32/EU –Državljan tretje države –- Status begunca -   Druga država članica -  Prošnja v državi članici -   Nedopustnost prošnje -   Mladoleten  otrok v prvi članici -   Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Pravica do spoštovanja družinskega življenja – Interes otroka – Neobstoj kršitve -   Nedopustnost prošnje  – Direktiva 2011/95/EU –  Obveznost držav članic -   Ohranitev enotnosti -  Družine upravičencev

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali pravo [Unije], predvsem člena 18 in 24 [Listine], členi 2, 20, 23 in 31 Direktive [2011/95] ter člen 25(6) Direktive [2013/32], nasprotuje temu, da država članica pri izvajanju pooblastila iz člena 33(2)(a) Direktive [2013/32] zavrže prošnjo za mednarodno zaščito kot nedopustno, ker je zaščita priznana že v drugi državi članici, če je prosilec oče mladoletnega otroka brez spremstva, ki je pridobil zaščito v prvi državi članici, če je edini roditelj iz primarne družine, ki je ob njem, če živi z njim in če mu je navedena država članica dodelila starševsko skrb v zvezi z otrokom? Ali načeli enotnosti družine in spoštovanja otrokove koristi, nasprotno, ne zahtevata, da temu roditelju dodeli zaščito država, v kateri je zaščito pridobil njegov otrok?“

Odločitev

Člen 33(2)(a) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v povezavi s členoma 7 in 24(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica uporabi možnost, ki ji je dana s to določbo, da prošnjo za mednarodno zaščito zavrže kot nedopustno, ker je prosilcu status begunca že priznala druga država članica, kadar je ta prosilec oče mladoletnega otroka brez spremstva, ki je pridobil subsidiarno zaščito v prvi državi članici, vendar pa to ne posega v uporabo člena 23(2) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite.

Številka zadeve

C-460/20

Ime zadeve

Google (Déréférencement d’un contenu prétendument inexact)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:962

Datum zadeve

08/12/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija)

Stranke

TU, RE proti Google LLC,

Področje

Varstvo osebnih podatkov; odstranitev iz zadetkov iskanja

Ključne besede

TU, RE - Varstvo posameznikov  - Obdelava osebnih podatkov – Direktiva 95/46/ES – Uredba (EU) 2016/679 – Upravljavec spletnega iskalnika – Iskanje - Ime osebe – Prikaz -  Povezava do člankov - Domnevno netočne informacije -  Seznam - Zadetki iskanja –Predogledne sličice – Fotografije -  Slikovno iskanje - Zahteva -  Odstranitev povezav -  Upravljalec  iskalnika – Tehtanje temeljnih pravic –  Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Dokazno breme - Vlagatelj

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.       Ali je združljivo s pravico posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, do spoštovanja njegovega zasebnega življenja (člen 7 [Listine]) in do varstva njegovih osebnih podatkov (člen 8 [Listine]), če se pri tehtanju nasprotujočih si pravic in interesov iz členov 7, 8, 11 in 16 Listine, ki ga je treba na podlagi člena 17(3)(a) Uredbe [SUVP] opraviti pri presoji njegovega zahtevka za odstranitev povezave s seznama zadetkov, ki ga je vložil proti upravljavcu spletnega iskalnika – kadar povezava, katere odstranitev s seznama zadetkov se zahteva, napotuje na vsebino, ki zajema trditve in vrednostne sodbe, ki temeljijo na trditvah, za katere posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, trdi, da niso resnične, in je njena zakonitost odvisna od resničnosti trditev, ki jih vsebuje – kot odločilno upošteva tudi, ali bi lahko posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, razumno – na primer z začasno odredbo – dosegel pravno varstvo proti ponudniku vsebin in bi lahko s tem dosegel vsaj začasno razjasnitev vprašanja glede resničnosti vsebine, ki jo upravljavec iskalnika uvršča med zadetke?
2.       Ali je treba v primeru zahtevka za odstranitev s seznama zadetkov, ki se vloži proti upravljavcu spletnega iskalnika, ki pri iskanju na podlagi imena išče fotografije posameznikov, ki so jih tretje osebe v povezavi z imenom zadevne osebe namestile na splet, in ki fotografije, ki jih najde, na svojem seznamu zadetkov prikaže kot predogledne sličice („thumbnails“), pri tehtanju nasprotujočih si pravic in interesov iz členov 7, 8, 11 in 16 Listine, ki ga je treba opraviti na podlagi člena 12(b) in člena 14, prvi odstavek, točka (a), Direktive [95/95] oziroma člena 17(3)(a) Uredbe [SUVP], kot odločilne upoštevati okoliščine prvotne objave tretje osebe, tudi če spletni iskalnik ob prikazu predogledne sličice prek hiperpovezave sicer napotuje na spletno stran tretje osebe, vendar je konkretno ne imenuje in zraven ne prikaže tudi konteksta, iz katerega izhaja?“

Odločitev

1.      Člen 17(3)(a) Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov)
je treba razlagati tako, da
pri tehtanju, ki ga je treba opraviti med pravicami iz členov 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah na eni strani in tistimi, na katere se nanaša člen 11 Listine o temeljnih pravicah, na drugi strani, za namene obravnave zahteve za odstranitev povezav, naslovljene na upravljavca iskalnika, katere cilj je, da se s seznama zadetkov iskanja odstrani povezava, ki vodi do vsebine, ki zajema trditve, za katere oseba, ki je vložila zahtevo, meni, da so netočne, za to odstranitev povezav ne velja pogoj, da je bilo vprašanje točnosti vsebine, uvrščene na seznam zadetkov, vsaj začasno, rešeno, v okviru tožbe, ki jo je ta oseba vložila proti ponudniku vsebine.
2.      Člen 12(b) in člen 14, prvi odstavek, točka (a), Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter člen 17(3)(a) Uredbe 2016/679
je treba razlagati tako, da
je treba v okviru tehtanja, ki ga je treba opraviti med pravicami iz členov 7 in 8 Listine o temeljnih pravicah na eni strani in tistimi iz člena 11 Listine o temeljnih pravicah na drugi strani za namene obravnave zahteve za odstranitev povezav, naslovljene na upravljavca iskalnika, katere cilj je, da se s seznama zadetkov slikovnega iskanja na podlagi imena fizične osebe odstranijo fotografije, prikazane v obliki predoglednih sličic, ki upodabljajo to osebo, upoštevati informativno vrednost teh fotografij, neodvisno od konteksta njihove objave na spletni strani, s katere so povzete, vendar se upošteva vsak tekstualen element, ki neposredno spremlja prikaz teh fotografij med zadetki iskanja in ki lahko pojasni njihovo informativno vrednost.

Številka zadeve

C-339/20

Ime zadeve

VD

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:703

Datum zadeve

20.9.2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija)

Stranke

Kazenski postopki protiVD (C‑339/20) in SR (C‑397/20)

Področje

Pravica do ustanavljanja -  finančne storitve; trgovanje z notranjimi informacijami in zloraba trga

Ključne besede

VD – Temeljne pravice - Enotni trg EU– Finančne storitve – Finančni trg -   Zloraba trga – Trgovanje - Notranje informacije – Pooblastila -   Organ   – Splošni interes -  Zavarovanje -  Integriteta finančnih trgov - Zapisi podatkov o prometu -    Obdelava osebnih podatkov - Splošna in neselektivna hramba - Omejitev časovnih učinkov -  Nacionalnia zakonodaja  - Nezdružljivost s pravom Unije – Izključitev

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali člen 12(2)(a) in (d) Direktive [2003/6] ter člen 23(2)(g) in (h) Uredbe št. [596/2014], s katerim je bil s 3. julijem 2016 prvonavedeni nadomeščen, v povezavi z uvodno izjavo 65 te uredbe ne zahtevata, da ima nacionalni zakonodajalec ob upoštevanju prikritosti izmenjanih informacij in glede na to, da so lahko številne osebe predmet preiskave, možnost, da operaterjem elektronskih komunikacij naloži začasno, vendar splošno hrambo podatkov o povezavi, da se upravnemu organu iz člena 11 Direktive [2003/6] in člena 22 Uredbe [št. 596/2014] omogoči – kadar obstajajo razlogi za sum, da so določene osebe vpletene v zlorabo notranjih informacij ali tržno manipulacijo – da od operaterja zahteva obstoječe zapise podatkov o prometu v primerih, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da se lahko ti zapisi, povezani s predmetom preiskave, izkažejo za upoštevne za dokaz resničnosti kršitve, zlasti ker omogočajo izsleditev stikov, ki so jih zadevne osebe navezale pred pojavom sumov?
2.      Če bi bil odgovor Sodišča [na prvo vprašanje] tak, da bi moralo Cour de cassation (kasacijsko sodišče) ugotoviti, da francoska zakonodaja o hrambi podatkov o povezavi ni v skladu s pravom Unije, ali bi se lahko učinki te zakonodaje začasno ohranili, da bi se preprečila pravna negotovost in omogočilo, da se predhodno zbrani in hranjeni podatki uporabijo za enega od ciljev te zakonodaje?
3.      Ali lahko nacionalno sodišče začasno ohrani učinke zakonodaje, ki uslužbencem neodvisnega upravnega organa, pristojnega za preiskovanje zlorab trga, omogoča, da brez predhodnega nadzora sodišča ali drugega neodvisnega upravnega organa pridobijo podatke o povezavah?“

Odločitev

1.      Člen 12(2)(a) in (d) Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji (zloraba trga) in člen 23(2)(g) in (h) Uredbe (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES v povezavi s členom 15(1) Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009, ter glede na člene 7, 8 in 11 ter člen 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
2.      je treba razlagati tako, da
3.      nasprotujejo zakonskim ukrepom, ki preventivno zaradi boja proti kaznivim dejanjem zlorabe trga, katerih del je trgovanje na podlagi notranjih informacij, določajo splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu za eno leto od datuma nastanka zapisa.
4.      Pravo Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno sodišče časovno omeji učinke ugotovitve neveljavnosti, ki jo mora v skladu z nacionalnim pravom podati glede nacionalnih določb, ki na eni strani operaterjem elektronskih komunikacijskih storitev nalagajo splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu, na drugi strani pa omogočajo posredovanje takih podatkov organu, pristojnemu za finančno področje, brez predhodnega dovoljenja sodišča ali neodvisnega upravnega organa, zaradi nezdružljivosti teh določb s členom 15(1) Direktive 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, v povezavi z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Dopustnost dokazov, pridobljenih na podlagi nacionalnih zakonodajnih določb, ki niso združljive s pravom Unije, v skladu z načelom procesne avtonomije držav članic spada v okvir nacionalnega prava, pod pogojem, da se spoštujeta zlasti načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

Številka zadeve

C-184/20

Ime zadeve

Vyriausioji tarnybinės etikos komisija

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:601

Datum zadeve

01/08/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Vilniaus apygardos administracinis teismas (okrožno upravno sodišče v Vilni, Litva)

Stranke

OT proti Vyriausioji tarnybinės etikos komisija, ob udeležbi Fondas „Nevyriausybinių organizacijų informacijos ir paramos centras

Področje

Varstvo osebnih podatkov; izjava o zasebnih interesih

Ključne besede

OT - Varstvo osebnih podatkov -  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Javna uprava -  Obdelava -  Upravljalec -  Javni  interes – Sorazmernost –  Posebne vrste o podatkov – Nacionalna ureditev -   Objava na internetu – Izjave o zasebnih interesih – Prejemniki javnih sredstev -   Preprečevanje nasprotij interesov – Preprečevanje korupcije

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba pogoj iz člena 6(1)[, prvi pododstavek, točka ](e) [GDPR], da je obdelava [osebnih podatkov] potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu, glede na zahteve iz člena 6(3) [GDPR] – vključno z zahtevo, da mora pravo države članice izpolnjevati cilj javnega interesa in biti sorazmerno z zakonitim ciljem, za katerega si prizadeva – ter glede na člena 7 in 8 Listine razlagati tako, da se z nacionalnim pravom ne smeta zahtevati razkritje podatkov iz izjav o zasebnem interesu in njihova objava na spletnem mestu upravljavca – [glavne komisije] – kar zagotavlja dostop do teh podatkov vsem posameznikom, ki imajo dostop do interneta?
2.      Ali je treba prepoved obdelave posebnih vrst osebnih podatkov, določeno v členu 9(1) [GDPR], glede na pogoje iz člena 9(2) [GDPR] – vključno s pogojem iz točke (g) tega člena, da mora biti obdelava [osebnih podatkov] potrebna iz razlogov bistvenega javnega interesa na podlagi prava Unije ali prava države članice, ki je sorazmerno z zastavljenim ciljem, da mora spoštovati bistvo pravice do varstva podatkov in da mora zagotavljati ustrezne in posebne ukrepe za zaščito temeljnih pravic in interesov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki – ter glede na člena 7 in 8 Listine razlagati tako, da se z nacionalnim pravom ne sme zahtevati razkritje podatkov iz izjav o zasebnem interesu, s katerimi se lahko razkrijejo osebni podatki, vključno s podatki, ki omogočajo ugotovitev političnih stališč osebe, njenega članstva v sindikatu, njene spolne usmerjenosti in drugih osebnih podatkov, in se ne sme zahtevati njihova objava na spletnem mestu upravljavca – glavne komisije – ki zagotavlja dostop do teh podatkov vsem posameznikom, ki imajo dostop do interneta?“

Odločitev

1.      Člen 7(c) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter člen 6(1), prvi pododstavek, točka (c), in (3) Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) v povezavi s členi 7, 8 in 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki določa spletno objavo izjave o zasebnih interesih, ki jo mora predložiti vsak direktor ustanove, ki prejema javna sredstva, zlasti če se ta objava nanaša na poimenske podatke v zvezi z njegovim zakoncem, zunajzakonskim partnerjem ali partnerjem in bližnjimi osebami ali znanci izjavitelja, zaradi katerih bi lahko nastalo nasprotje interesov, ali na kakršno koli transakcijo, ki je sklenjena v zadnjih dvanajstih koledarskih mesecih in katere vrednost presega 3000 EUR.
2.      Člen 8(1) Direktive 95/46 in člen 9(1) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da objava osebnih podatkov, s katerimi se lahko posredno razkrije spolna usmerjenost posameznika, na spletnem mestu javnega organa, odgovornega za zbiranje in nadzor vsebine izjav o zasebnih interesih, pomeni obdelavo, ki se nanaša na posebne vrste osebnih podatkov, v smislu teh določb.

Številka zadeve

C-140/20

Ime zadeve

Commissioner of An Garda Síochána

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:258

Datum zadeve

05/04/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Supreme Court (vrhovno sodišče, Irska) 

Stranke

G. D. proti The Commissioner of the Garda Síochána in drugim

Področje

Varstvo osebnih podatkov; informacijske in komunikacijske tehnologije; telekomunikacije; hramba podatkov

Ključne besede

G.D. - Obdelava osebnih podatkov –    Elektronske komunikacij – Zaupnost komunikacije – Ponudniki -  Splošna in neselektivna hramba – Promet in lokacija  – Dostop – Naknadni sodni nadzor – Direktiva 2002/58/ES –Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Nacionalno sodišče – Časovna omejitev -   Neskladnost s pravom Unije – Izključitev

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je splošna/univerzalna ureditev hrambe podatkov – čeprav zanjo veljajo stroge omejitve glede hrambe in dostopa – sama po sebi v nasprotju z določbami člena 15 Direktive [2002/58], kot se razlagajo glede na Listino?
2.      Ali sme nacionalno sodišče pri presoji, ali naj ugodi predlogu za ugotovitev neskladnosti nacionalnega ukrepa, ki se izvaja v skladu z Direktivo [2006/24] in s katerim je določena ureditev splošne hrambe podatkov (za katero velja potreben strog nadzor glede hrambe in/ali v zvezi z dostopom), zlasti pri presoji sorazmernosti take ureditve, upoštevati dejstvo, da lahko ponudniki storitev podatke zakonito hranijo za lastne poslovne namene in da je mogoče hrambo zahtevati iz razlogov nacionalne varnosti, ki so izvzeti iz določb Direktive [2002/58]?
3.      Katera merila naj nacionalno sodišče v okviru ugotavljanja, ali je nacionalni ukrep za dostop do shranjenih podatkov združljiv s pravom Evropske unije in še zlasti s pravicami, zagotovljenimi z Listino, uporabi pri presoji, ali je s tako ureditvijo dostopa zagotovljen zahtevani neodvisni predhodni nadzor, ki ga je v sodni praksi določilo Sodišče? Ali sme nacionalno sodišče v teh okoliščinah pri taki presoji upoštevati, da obstaja ex post sodni ali neodvisni nadzor?
4.      Ali je nacionalno sodišče vsekakor dolžno ugotoviti, da nacionalni ukrep ni v skladu z določbami člena 15 Direktive [2002/58], če je s tem nacionalnim ukrepom določena ureditev splošne hrambe podatkov zaradi boja proti hudim kaznivim dejanjem in če je nacionalno sodišče na podlagi vseh dokazov, ki so mu na voljo, ugotovilo, da je taka hramba bistvena in nujno potrebna, da se doseže cilj boja proti hudim kaznivim dejanjem?
5.      Ali sme nacionalno sodišče – če mora skleniti, da nacionalni ukrep ni v skladu z določbami člena 15 Direktive [2002/58], kot se razlaga ob upoštevanju Listine – omejiti časovni učinek take ugotovitve, če je prepričano, da bi neomejitev pripeljala do ‚posledičnega nereda in škodljivih posledic za javni interes‘ (v skladu s pristopom iz, na primer, zadeve R (National Council for Civil Liberties) proti Secretary of State for Home Department and Secretary of State for Foreign Affairs [2018] EWHC 975, točka 46)?
6.      Ali je mogoče nacionalnemu sodišču – ki je bilo pozvano, naj ugotovi, da nacionalna zakonodaja ni v skladu s členom 15 Direktive [2002/58], in/ali naj te zakonodaje ne uporabi in/ali naj razglasi, da so bile z uporabo take zakonodaje kršene posameznikove pravice bodisi v okviru postopka, ki je bil uveden, da se omogoči trditev glede dopustnosti dokazov v kazenskem postopku, bodisi drugače – dovoliti, da ne ugodi takemu zahtevku glede podatkov, ki se hranijo v skladu z nacionalno določbo, sprejeto v skladu z obveznostjo iz člena 288 PDEU za dosleden prenos določb Direktive v nacionalno pravo, ali da tako ugotovitev omeji na obdobje po 8. aprilu 2014, ko je Sodišče [s sodbo z dne 8. aprila 2014, Digital Rights Ireland in drugi (C‑293/12 in C‑594/12, EU:C:2014:238)] ugotovilo neveljavnost Direktive 2006/24?“

Odločitev

1.      Člen 15(1) Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009, v povezavi s členi 7, 8 in 11 ter členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje zakonskim ukrepom, ki preventivno zaradi boja proti hudemu kriminalu in preprečevanja resnih groženj javni varnosti določajo splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu in podatkov o lokaciji. Nasprotno pa navedeni člen 15(1) v povezavi s členi 7, 8 in 11 ter členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah ne nasprotuje zakonskim ukrepom, ki za boj proti hudemu kriminalu in preprečevanje resnih groženj javni varnosti določajo:
–        ciljno hrambo podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, ki je na podlagi objektivnih in nediskriminatornih elementov omejena glede na kategorije oseb, na katere se nanašajo osebni podatki, ali geografsko merilo, za obdobje, ki je časovno omejeno na to, kar je nujno potrebno, vendar ga je mogoče podaljšati;
–        splošno in neselektivno hrambo naslovov IP, dodeljenih viru povezave, za obdobje, ki je časovno omejeno na tisto, kar je nujno potrebno;
–        splošno in neselektivno hrambo podatkov o civilni identiteti uporabnikov elektronskih komunikacijskih sredstev in
–        uporabo odredbe, ki se ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev naloži s sklepom pristojnega organa, ki je predmet učinkovitega sodnega nadzora, da za določen čas izvedejo hitro hrambo podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, ki jih imajo ti ponudniki storitev,
če je s temi ukrepi z jasnimi in natančnimi pravili zagotovljeno, da je hramba zadevnih podatkov pogojena s spoštovanjem zadevnih materialnih in postopkovnih pogojev ter da imajo zadevne osebe na voljo učinkovita jamstva proti tveganjem zlorabe.
2.      Člen 15(1) Direktive 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, v povezavi s členi 7, 8, 11 in členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero je centralizirana obravnava prošenj za dostop do podatkov, ki jih hranijo ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev, ki jo izvede policija v okviru preiskovanja in pregona hudih kaznivih dejanj, naložena policijskemu uradniku, ki mu pomaga enota v policiji, ki ima neko določeno stopnjo samostojnosti pri opravljanju svojih nalog in nad odločbami katerega se lahko pozneje opravi sodni nadzor.
3.      Pravo Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno sodišče časovno omeji učinke ugotovitve neveljavnosti, kar mora na podlagi nacionalnega prava storiti glede nacionalne zakonodaje, ki ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev nalaga splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, zaradi nezdružljivosti te zakonodaje s členom 15(1) Direktive 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, v povezavi z Listino o temeljnih pravicah. Dopustnost dokazov, pridobljenih s tako hrambo, v skladu z načelom procesne avtonomije držav članic spada na področje nacionalnega prava, ob upoštevanju zlasti načel enakovrednosti in učinkovitosti.

Številka zadeve

C-817/19

Ime zadeve

Ligue des droits humains

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:491

Datum zadeve

21/06/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour constitutionnelle (ustavno sodišče, Belgija)

Stranke

Ligue des droits humains ASBL proti Conseil des ministres

Področje

Varstvo osebnih podatkov - Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah ; uporaba podatkov iz evidence podatkov o potnikih (PNR) za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje in pregon terorističnih in hudih kaznivih dejanj-
Azilna politika -
Promet

Ključne besede

Ligue - Obdelava osebnih podatkov – Evidence -   Podatki o potnikih (PNR) – Uredba (EU) 2016/679 –  Direktiva (EU) 2016/681 – Uporaba  PNR -  Leti – Potniki -  Evropska Unija in tretje države – Možnost vključitve podatkov -   Avtomatizirana obdelava   – Obdobje hrambe – Boj proti terorizmu – Huda kazniva dejanja – Veljavnost – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah-  Razširitev sistema  PNR  – Svoboda gibanja znotraj Unije 

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 23 [SUVP] v povezavi s členom 2(2)(d) navedene uredbe razlagati tako, da se uporablja za nacionalno zakonodajo, kot je zakon [z dne 25. decembra 2016], s katerim so prenesene Direktiva [o PNR], Direktiva [o API] ter Direktiva [2010/65]?
2.      Ali je Priloga I [Direktive o PNR] združljiva s členi 7, 8 in 52(1) [Listine] glede na to, da so podatki, našteti v njej, zelo obširni – zlasti podatki iz točke 18 Priloge I [te direktive], ki presegajo podatke iz člena 3(2) Direktive [o API] – in glede na to, da bi lahko ti podatki, upoštevani skupaj, razkrili občutljive podatke in s tem kršili meje ,nujno potrebnega‘?
3.      Ali sta točki 12 in 18 Priloge I [Direktive o PNR] združljivi s členi 7, 8 in 52(1) [Listine] glede na to, da so ob upoštevanju izraza ,vključno‘ podatki, na katere se nanašata, navedeni primeroma in ne izčrpno, tako da se ne spoštuje zahteva po natančnosti in jasnosti pravil, s katerimi se posega v pravico do spoštovanja zasebnega življenja in pravico do varstva osebnih podatkov?
4.      Ali sta člen 3, točka 4, Direktive [o PNR] in Priloga I [te direktive] združljiva s členi 7, 8 in 52(1) [Listine] glede na to, da se sistem splošnega zbiranja, pošiljanja in obdelave podatkov o potnikih, ki ga ti določbi uvajata, nanaša na vsako osebo, ki uporabi zadevni način prevoza, ne glede na kakršen koli objektiven element, zaradi katerega bi se lahko štelo, da ta oseba lahko pomeni tveganje za javno varnost?
5.      Ali je treba člen 6 Direktive [o PNR] v povezavi s členi 7, 8 in 52(1) [Listine] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je izpodbijani zakon, ki kot namen obdelave podatkov iz PNR priznava spremljanje zadevnih dejavnosti obveščevalno-varnostnih služb ter s tem ta namen vključuje v preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje in pregon terorističnih in hudih kaznivih dejanj?
6.      Ali je člen 6 Direktive [o PNR] združljiv s členi 7, 8 in 52(1) [Listine] glede na to, da se predhodno ocenjevanje, ki ga ureja, s povezovanjem z zbirkami podatkov in na podlagi vnaprej določenih meril sistematično in splošno uporablja za podatke o potnikih, ne glede na kakršen koli objektiven element, zaradi katerega bi se lahko štelo, da ti potniki lahko pomenijo tveganje za javno varnost?
7.      Ali je mogoče pojem ,drug pristojen nacionalni organ‘ iz člena 12(3) Direktive [o PNR] razlagati tako, da se nanaša na enoto za informacije o potnikih, ustanovljeno z zakonom [z dne 25. decembra 2016], ki lahko zato dovoli dostop do podatkov iz PNR po izteku šestmesečnega obdobja v okviru posameznih poizvedb?
8.      Ali je treba člen 12 Direktive [o PNR] v povezavi s členi 7, 8 in 52(1) [Listine] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je izpodbijani zakon, ki določa splošno petletno obdobje hrambe podatkov ne glede na to, ali se za zadevne potnike v okviru predhodnega ocenjevanja izkaže, da lahko pomenijo tveganje za javno varnost?
9.      (a)      Ali je Direktiva [o API] združljiva s členom 3(2) [PEU] in členom 45 [Listine] glede na to, da se obveznosti, ki jih uvaja, uporabljajo za lete znotraj Evropske unije?
(b)      Ali je treba Direktivo [o API] v povezavi s členom 3(2) [PEU] in členom 45 [Listine] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je izpodbijani zakon, ki za boj proti nezakonitemu priseljevanju in izboljšanje nadzora na mejah dovoljuje sistem zbiranja in obdelave podatkov o potnikih, ,ki so namenjeni na nacionalno ozemlje, ki prihajajo z njega in ki so v tranzitu prek njega‘, kar bi lahko posredno pomenilo ponovno vzpostavitev nadzora na notranjih mejah?
10.      Ali lahko Cour constitutionnelle (ustavno sodišče), če bi na podlagi odgovorov na navedena vprašanja za predhodno odločanje ugotovilo, da se z izpodbijanim zakonom, s katerim je med drugim prenesena Direktiva [o PNR], kršijo ena ali več obveznosti, ki izhajajo iz določb, omenjenih v teh vprašanjih, odloči, da se učinki zakona [z dne 25. decembra 2016] začasno ohranijo, da se prepreči pravna negotovost in da se omogoči, da se lahko prej zbrani in ohranjeni podatki še uporabljajo za cilje iz zakona?“

Odločitev

1.      Člen 2(2)(d) in člen 23 Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) je treba razlagati tako, da se ta uredba uporablja za obdelave osebnih podatkov, določene z nacionalno zakonodajo, katere namen je v nacionalno pravo prenesti hkrati določbe Direktive Sveta 2004/82/ES z dne 29. aprila 2004 o dolžnosti prevoznikov, da posredujejo podatke o potnikih, Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2010/65/EU z dne 20. oktobra 2010 o formalnostih poročanja za ladje, ki priplujejo v pristanišča držav članic in/ali izplujejo iz njih, in o razveljavitvi Direktive 2002/6/ES in Direktive (EU) 2016/681 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o uporabi podatkov iz evidence podatkov o potnikih (PNR) za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje in pregon terorističnih in hudih kaznivih dejanj, na eni strani glede obdelav podatkov, ki jih izvajajo zasebni gospodarski subjekti, in na drugi strani obdelav podatkov, ki jih izvajajo javni organi, ki spadajo zgolj ali tudi na področje uporabe Direktive 2004/82 ali Direktive 2010/65. Navedena uredba pa se ne uporablja za obdelave podatkov, ki jih določa takšna zakonodaja in spadajo le na področje uporabe Direktive 2016/681 ter ki jih izvaja enota za informacije o potnikih ali pristojni organi za namene iz člena 1(2) te direktive.
2.      Ker razlaga Direktive 2016/681 z vidika členov 7, 8 in 21 ter člena 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah zagotavlja skladnost te direktive s temi členi Listine o temeljnih pravicah, pri preučitvi drugega, tretjega, četrtega in šestega vprašanja za predhodno odločanje ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost navedene direktive.
3.      Člen 6 Direktive 2016/681 v povezavi s členoma 7 in 8 ter členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki dovoljuje obdelavo podatkov iz evidence podatkov o potnikih (podatki PNR), zbranih v skladu s to direktivo, za druge namene, kot so tisti, ki so izrecno navedeni v členu 1(2) navedene direktive.
4.      Člen 12(3)(b) Direktive 2016/681 je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero je organ, ustanovljen kot enota za informacije o potnikih, tudi pristojni nacionalni organ, ki je pooblaščen za odobritev razkritja podatkov PNR po izteku šestmesečnega obdobja od prenosa teh podatkov enoti za informacije o potnikih.
5.      Člen 12(1) Direktive 2016/681 v povezavi s členoma 7 in 8 ter členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa splošno petletno obdobje hrambe podatkov PNR, ki se uporablja brez razlikovanja za vse letalske potnike, vključno s tistimi, za katere niti predhodno ocenjevanje iz člena 6(2)(a) te direktive niti morebitna preverjanja, opravljena v šestmesečnem obdobju iz člena 12(2) navedene direktive, niti nobena druga okoliščina niso pokazali na obstoj objektivnih elementov, ki bi lahko dokazovali tveganje v zvezi s terorističnimi ali hudimi kaznivimi dejanji, ki so objektivno, vsaj posredno, povezana z letalskim prevozom potnikov.
6.      Direktivo 2004/82 je treba razlagati tako, da se ne uporablja za redne ali posebne lete letalskega prevoznika z odhodom na ozemlju države članice in načrtovanim prihodom na ozemlju ene ali več držav članic, brez postankov na ozemlju tretje države (leti znotraj EU).
7.      Pravo Unije, zlasti člen 2 Direktive 2016/681 v povezavi s členom 3(2) PEU, členom 67(2) PDEU in členom 45 Listine o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da nasprotuje:
–        nacionalni zakonodaji, ki ob neobstoju resnične in sedanje ali predvidljive teroristične grožnje, s katero bi se spopadala zadevna država članica, določa sistem prenosa, ki ga izvajajo letalski prevozniki in potovalne agencije, in obdelave, ki jo opravljajo pristojni organi, glede podatkov PNR o vseh letih znotraj EU in prevozih, opravljenih z drugimi prevoznimi sredstvi znotraj Unije, ki prihajajo iz te države članice, ki so vanjo namenjeni ali ki so v tranzitu prek te države članice, za namene boja proti terorističnim in hudim kaznivim dejanjem. V takem položaju mora biti uporaba sistema, vzpostavljenega z Direktivo 2016/681, omejena na prenos in obdelavo podatkov PNR o letih in/ali prevozih, ki se med drugim nanašajo na nekatere povezave, določene potovalne načrte ali celo na nekatera letališča, železniške postaje ali pristanišča, za katera obstajajo indici, ki lahko upravičijo to uporabo. Zadevna država članica mora izbrati lete znotraj EU in/ali prevoze, opravljene z drugimi prevoznimi sredstvi znotraj Unije, za katere obstajajo taki indici, in navedeno uporabo redno pregledovati glede na razvoj okoliščin, ki so utemeljevale njihovo izbiro, da se zagotovi, da je uporaba tega sistema za te lete in/ali prevoze vedno omejena na tisto, kar je nujno potrebno, in
–        nacionalni zakonodaji, ki določa tak sistem prenosa in obdelave navedenih podatkov za namene izboljšanja mejnih kontrol in boja proti nezakonitemu priseljevanju.
8.      Pravo Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno sodišče časovno omeji učinke ugotovitve nezakonitosti, ki mu je naložena v skladu z nacionalnim pravom glede nacionalne zakonodaje, ki letalskim prevoznikom, železniškim in kopenskim prevoznikom ter potovalnim agencijam nalaga prenos podatkov PNR ter določa obdelavo in hrambo teh podatkov, ki nista združljivi z določbami Direktive 2016/681 v povezavi s členom 3(2) PEU in členom 67(2) PDEU, členi 7, 8 in 45 ter členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah. Dopustnost tako pridobljenih dokazov v skladu z načelom procesne avtonomije držav članic spada na področje nacionalnega prava, ob upoštevanju med drugim načel enakovrednosti in učinkovitosti.

Številka zadeve

C-793/19

Ime zadeve

SpaceNet

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:702

Datum zadeve

20/09/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija)

Stranke

Bundesrepublik Deutschland, ki jo zastopa Bundesnetzagentur für Elektrizität, Gas, Telekommunikation, Post und Eisenbahnen, proti SpaceNet AG (C‑793/19), Telekom Deutschland GmbH (C‑794/19),

Področje

Varstvo osebnih podatkov; informacijske in komunikacijske tehnologije; telekomunikacije; hramba podatkov

Ključne besede

SpaceNet - Obdelava osebnih podatkov -   Elektronske komunikacije – Zaupnost sporočil – Ponudniki  – Splošna in neselektivna hramba -  Promet podatkov in  lokacija – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je treba člen 15 Direktive [2002/58] glede na člene 7, 8, 11 in 52(1) [Listine] na eni strani ter glede na člen 6 [Listine] in glede na člen 4 [PEU] na drugi strani razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki ponudnike javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev zavezuje, da hranijo podatke o prometu in lokaciji končnega uporabnika teh storitev, če
(1)      se za to obveznost ne zahteva noben poseben razlog v krajevnem, časovnem ali prostorskem smislu,
(2)      obveznost hrambe pri opravljanju javno dostopne telefonske storitve – vključno s prenosom SMS, večpredstavnostnih ali podobnih sporočil ter neodgovorjenimi ali neuspešnimi klici – vključuje naslednje podatke:
(a)      klicano telefonsko številko ali kakšno drugo identiteto kličočega in klicanega priključka ter pri preklapljanju ali preusmeritvi klicev klicano telefonsko številko ali kakšno drugo identiteto vsakega naslednjega udeleženega priključka,
(b)      datum in čas od začetka do konca zveze oziroma – pri prenosu SMS, večpredstavnostnega ali podobnega sporočila – čas pošiljanja in prejema sporočila z navedbo dejanskega časovnega pasu,
(c)      podatke o uporabljeni storitvi, če se lahko v okviru telefonske storitve uporabljajo različne storitve,
(d)      v primeru storitve mobilne telefonije pa še
(i)      mednarodno identiteto naročnika mobilne telefonije za kličoči in klicani priključek,
(ii)      mednarodno identiteto kličočega in klicanega telefonskega terminala,
(iii)      datum in čas prve aktivacije storitve z navedbo dejanskega časovnega pasu, če se storitve plačujejo vnaprej,
(iv)      identiteto celic, ki so bile uporabljene pri začetku povezave s kličočim in klicanim priključkom,
(e)      v primeru internetne telefonije tudi naslove IP kličočega in klicanega priključka ter dodeljenega uporabniškega imena,
(3)      obveznost hrambe pri opravljanju javno dostopne storitve dostopa do interneta vključuje naslednje podatke:
(a)      naslov IP, ki je dodeljen naročniku za uporabo interneta,
(b)      enolični identifikator priključka, ki omogoča dostop do interneta, ter dodeljeno uporabniško ime,
(c)      datum in čas začetka in konca uporabe interneta pod dodeljenim naslovom IP in navedbo dejanskega časovnega pasu,
(d)      v primeru mobilne uporabe identiteto celic, ki so bile uporabljene pri začetku internetne povezave,
(4)      se naslednji podatki ne smejo hraniti:
(a)      vsebina komunikacije,
(b)      podatki o obiskanih spletnih straneh,
(c)      podatki o storitvah elektronske pošte,
(d)      podatki, na katerih temeljijo komunikacije z ali do določenih priključkov oseb, organov in organizacij na socialnih ali cerkvenih področjih,
(5)      hramba za podatke o lokaciji, torej identifikacija uporabljenih celic, znaša štiri tedne, za ostale podatke pa deset tednov,
(6)      je zagotovljeno učinkovito varstvo hranjenih podatkov pred tveganji zlorabe in pred vsakim nezakonitim dostopom ter
(7)      se hranjeni podatki smejo uporabljati samo za pregon posebej hudih kaznivih dejanj in za boj proti konkretni nevarnosti za telesno nedotakljivost, življenje ali svobodo osebe ali za obstoj zvezne države ali zvezne dežele, razen naslova IP, ki se dodeli naročniku za uporabo interneta in katerega uporaba je dopustna v okviru informacije o podatkih o naročniškem razmerju za pregon vseh kaznivih dejanj, za preprečevanje nevarnosti za javno varnost in red ter za izvajanje nalog obveščevalnih služb?“

Odločitev

Člen 15(1) Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009, v povezavi s členi 7, 8 in 11 ter 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
nasprotuje nacionalnim zakonskim ukrepom, ki preventivno zaradi boja proti hudemu kriminalu in preprečevanja resnih groženj javni varnosti določajo splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu in podatkov o lokaciji;
ne nasprotuje nacionalnim zakonskim ukrepom, s katerimi je:
–        v položajih, ko se zadevna država članica spopada z resno grožnjo nacionalni varnosti, ki se izkaže za resnično in sedanjo ali predvidljivo, za zaščito nacionalne varnosti omogočena uporaba odredbe, s katero se ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev naloži splošna in neselektivna hramba podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, pri čemer je sklep o tej odredbi lahko predmet učinkovitega nadzora s strani sodišča ali neodvisnega upravnega organa, katerega odločitev je zavezujoča, da se preveri obstoj enega od teh položajev ter spoštovanje pogojev in jamstev, ki morajo biti določeni, in je navedeni sklep mogoče izdati le za obdobje, katerega trajanje je omejeno na to, kar je nujno potrebno, vendar ga je v primeru nadaljnjega obstoja te grožnje mogoče podaljšati;
–        za zaščito nacionalne varnosti, boj proti hudemu kriminalu in preprečevanje resnih groženj javni varnosti za obdobje, katerega trajanje je omejeno na to, kar je nujno potrebno, vendar ga je mogoče podaljšati, določena ciljna hramba podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, ki je na podlagi objektivnih in nediskriminatornih elementov omejena glede na kategorije zadevnih oseb ali z geografskim merilom;
–        za zaščito nacionalne varnosti, boj proti hudemu kriminalu in preprečevanje resnih groženj javni varnosti za obdobje, katerega trajanje je omejeno na to, kar je nujno potrebno, določena splošna in neselektivna hramba naslovov IP, dodeljenih viru povezave;
–        za zaščito nacionalne varnosti, boj proti kriminalu in zaščito javne varnosti določena splošna in neselektivna hramba podatkov o civilni identiteti uporabnikov elektronskih komunikacijskih sredstev ter
–        za boj proti hudemu kriminalu in a fortiori za zaščito nacionalne varnosti omogočena uporaba odredbe, s katero je ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev prek sklepa pristojnega organa, ki je predmet učinkovitega sodnega nadzora, za določeno obdobje naložena takojšnja hramba podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, ki jih imajo ti ponudniki storitev na voljo,
če je s temi ukrepi z jasnimi in natančnimi pravili zagotovljeno, da je hramba zadevnih podatkov pogojena s spoštovanjem zadevnih materialnih in postopkovnih pogojev ter da imajo zadevne osebe na voljo učinkovita jamstva proti tveganjem zlorabe.

Številka zadeve

C-768/19

Ime zadeve

Bundesrepublik Deutschland (Membre de la famille)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:709

Datum zadeve

09/09/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija)

Stranke

Bundesrepublik Deutschland proti SE

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; združitev družine s sinom

Ključne besede

SE - Azilna politika -  Direktiva 2011/95/EU  – Pojem ,družinski član‘ – Polnoletna oseba – Prošnja za mednarodno zaščito – Mladoletnik - Družinske vezi -   Datum -  Presoja lastnosti ,mladoletnika‘“

Vprašanje za predhodno odločanje

1.      Ali je treba v primeru prosilca za azil, ki je pred nastopom polnoletnosti svojega otroka, s katerim je v izvorni državi že obstajala družina in ki mu je bil na podlagi prošnje za zaščito, vložene pred nastopom polnoletnosti, po nastopu polnoletnosti priznan status subsidiarne zaščite (v nadaljevanju: oseba, upravičena do subsidiarne zaščite), vstopil v državo članico gostiteljico osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, in je tam prav tako vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju: prosilec za azil), kadar gre za nacionalno določbo, ki se za priznanje subsidiarne zaščite, izvedene iz statusa osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, sklicuje na člen 2(j) Direktive [2011/95], pri vprašanju, ali je oseba, upravičena do subsidiarne zaščite, ,mladoletna‘ v smislu tretje alinee člena 2(j) Direktive [2011/95], izhajati iz trenutka izdaje odločbe o prošnji prosilca za azil ali pa iz zgodnejšega trenutka, na primer trenutka, ko je:
(a)      bil osebi, upravičeni do subsidiarne zaščite, priznan status subsidiarne zaščite;
(b)      prosilec za azil vložil prošnjo za azil;
(c)      prosilec za azil vstopil v državo članico gostiteljico, ali
(d)      oseba, upravičena do subsidiarne zaščite, vložila prošnjo za azil?
2.      V primeru:
(a)      da je odločilen trenutek vložitve prošnje:
Ali je treba v tem pogledu izhajati iz pisne, ustne ali na kakšen drug način izražene namere o podaji prošnje za azil, s katero je bil seznanjen nacionalni organ, pristojen za prošnjo za azil (izražena namera o podaji prošnje za azil), ali iz formalno vložene prošnje za mednarodno zaščito?
(b)      da je odločilen trenutek vstopa prosilca za azil v državo ali trenutek vložitve njegove prošnje za azil:
Ali je pomembno tudi, da v tem trenutku še ni bilo odločeno o prošnji za zaščito osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, ki ji je bil ta status priznan šele pozneje?
3.      (a)      Kakšne zahteve morajo biti izpolnjene v položaju, opisanem v točki 1, da gre pri prosilcu za azil za ,družinskega člana‘ (člen 2(j), tretja alinea, Direktive [2011/95]), ki je ,v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito […] [prisoten] v isti državi članici‘ kot upravičenec do mednarodne zaščite in s katerim je ,družina že obstajala v izvorni državi‘? Ali to zlasti predpostavlja, da je bilo družinsko življenje med osebo, upravičeno do subsidiarne zaščite, in prosilcem za azil v smislu člena 7 Listine […] v državi članici gostiteljici ponovno vzpostavljeno, ali pa v tem pogledu zadošča zgolj sočasna prisotnost osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, in prosilca za azil v državi članici gostiteljici? Ali je starš družinski član tudi tedaj, če vstop glede na okoliščine posameznega primera ni bil povezan s tem, da bi se dejansko prevzela odgovornost v smislu tretje alinee člena 2(j) Direktive [2011/95] za osebo, ki ji je bila priznana mednarodna zaščita in ki je še mladoletna in neporočena?
(b)      Če je treba na tretje vprašanje, točka (a), odgovoriti tako, da mora biti družinsko življenje med osebo, upravičeno do subsidiarne zaščite, in prosilcem za azil v smislu člena 7 Listine […] v državi članici gostiteljici ponovno vzpostavljeno, ali je tedaj pomembno, kdaj je prišlo do te ponovne vzpostavitve? Ali je v tem pogledu zlasti treba upoštevati, ali je bilo družinsko življenje ponovno vzpostavljeno v določenem roku po vstopu prosilca za azil v državo, v trenutku, ko je prosilec za azil vložil prošnjo, ali v trenutku, ko je bila oseba, upravičena do subsidiarne zaščite, še mladoletna?
4.      Ali prosilec preneha biti družinski član v smislu tretje alinee člena 2(j) Direktive [2011/95] z nastopom polnoletnosti osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, in s tem povezanim prenehanjem odgovornosti za osebo, ki je mladoletna in neporočena? Če je odgovor na to nikalen: Ali ta lastnost družinskega člana (in s tem povezane pravice) po tem trenutku obstaja časovno neomejeno naprej ali pa preneha po določenem roku (in če da: katerem roku) ali ko nastopijo določeni dogodki (in če da: kateri dogodki)?“

Odločitev

1.      Člen 2(j), tretja alinea, Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite je treba razlagati tako, da je – kadar prosilec za azil, ki je vstopil na ozemlje države članice gostiteljice, na katerem je njegov neporočen mladoletni otrok, in ki iz statusa subsidiarne zaščite, ki ga je ta otrok pridobil, želi izpeljati pravico do azila na podlagi zakonodaje te države članice, s katero je taka pravica podeljena osebam, za katere se uporablja člen 2(j), tretja alinea, Direktive 2011/95 – datum, upošteven za presojo, ali je oseba, upravičena do te zaščite, „mladoletnik“ v smislu te določbe, zaradi odločitve o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil ta prosilec za azil, datum, na katerega je zadnje navedeni vložil prošnjo za azil oziroma, odvisno od okoliščin primera, izrazil namero o podaji take prošnje.
2.      Člen 2(j), tretja alinea, Direktive 2011/95 v povezavi s členom 23(2) te direktive in členom 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da s pojmom „družinski član“ ni zahtevana dejanska ponovna vzpostavitev družinskega življenja med staršem upravičenca do mednarodne zaščite in njegovim otrokom.
3.      Člen 2(j), tretja alinea, Direktive 2011/95 v povezavi s členom 23(2) te direktive je treba razlagati tako, da se pravice, ki jih družinski člani osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, izvajajo iz statusa subsidiarne zaščite, ki ga je pridobil njihov otrok, zlasti ugodnosti iz členov od 24 do 35 te direktive, ohranijo tudi po tem, ko je ta upravičenec postal polnoleten, in sicer za čas trajanja veljavnosti dovoljenja za prebivanje, ki jim je izdano v skladu s členom 24(2) te direktive.

Številka zadeve

C-645/19

Ime zadeve

Facebook Ireland in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:483

Datum zadeve

15/06/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Hof van beroep te Brussel (višje sodišče v Bruslju, Belgija)

Stranke

Facebook Ireland Limited in drugi proti Gegevensbeschermingsautoriteit

Področje

Varstvo osebnih podatkov; čezmejna obdelava podatkov

Ključne besede

Facebook - Varstvo osebnih podatkov – Podatki - Čezmejna obdelava  -  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Uredba (EU) 2016/679 –– Mehanizem ‚vse na enem mestu‘ – Sodelovanje nadzornih organov – Pristojnosti in pooblastila – Začetek sodnega postopka – Sodelovanje v postopku

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člene 55(1), od 56 do 58 in od 60 do 66 [Uredbe 2016/679] v povezavi s členi 7, 8 in 47 [Listine] razlagati tako, da nadzorni organ, ki je na podlagi nacionalne zakonodaje, sprejete na podlagi člena 58(5) te uredbe, pooblaščen, da zaradi kršitev te uredbe začne sodni postopek pri sodišču svoje države članice, tega pooblastila ne more izvajati glede čezmejne obdelave osebnih podatkov, če ni vodilni nadzorni organ za to čezmejno obdelavo?
2.      Ali je kaj drugače, če upravljavec te čezmejne obdelave osebnih podatkov nima glavne poslovne enote v tej državi članici, ima pa v njej drugo poslovno enoto?
3.      Ali je kaj drugače, če nacionalni nadzorni organ začne sodni postopek proti glavni poslovni enoti upravljavca te čezmejne obravnave, in ne proti poslovni enoti v lastni državi članici?
4.      Ali je kaj drugače, če je nacionalni nadzorni organ začel sodni postopek že pred datumom, na katerega se je začela uporabljati [Uredba 2016/679] (25. maj 2018)?
5.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali ima člen 58(5) Uredbe 2016/679 neposredni učinek, tako da se lahko nacionalni nadzorni organ sklicuje na zgoraj navedeni člen za to, da začne ali nadaljuje sodni postopek proti posameznim strankam, tudi če člen 58(5) Uredbe 2016/679 ni bil prenesen v zakonodajo držav članic, čeprav je to zahtevano?
6.      Če je odgovor na zgornja vprašanja pritrdilen: ali bi rezultat takih postopkov lahko nasprotoval nasprotni ugotovitvi vodilnega nadzornega organa, če vodilni nadzorni organ preiskuje enake ali podobne čezmejne dejavnosti obdelave v skladu z mehanizmom iz členov 56 in 60 Uredbe 2016/679?“

Odločitev

1.      Člene 55(1), od 56 do 58 in od 60 do 66 Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) v povezavi s členi 7, 8 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da lahko nadzorni organ države članice – ki ima v skladu z nacionalno zakonodajo, sprejeto na podlagi člena 58(5) te uredbe, pooblastilo za to, da sodišče te države članice opozori na vsakršno domnevno kršitev navedene uredbe in po potrebi začne sodni postopek – to pooblastilo izvršuje v zvezi s čezmejno obdelavo podatkov, čeprav glede take obdelave podatkov ni „vodilni nadzorni organ“ v smislu člena 56(1) te uredbe, če gre za enega od primerov, v katerih je z Uredbo 2016/679 temu nadzornemu organu podeljena pristojnost za sprejemanje odločb o ugotovitvi, da so z navedeno obdelavo kršena pravila, ki jih ta uredba vsebuje, ter ob spoštovanju postopka sodelovanja in postopka za skladnost iz te uredbe.
2.      Člen 58(5) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da izvrševanje pooblastila nadzornega organa države članice, ki ni vodilni nadzorni organ, da začne sodni postopek v smislu te določbe, v primeru čezmejne obdelave podatkov ne zahteva, da ima upravljavec ali obdelovalec čezmejne obdelave osebnih podatkov, proti kateremu je ta postopek začet, glavno poslovno enoto ali drugo poslovno enoto na ozemlju te države članice.
3.      Člen 58(5) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da je pooblastilo nadzornega organa države članice, ki ni vodilni nadzorni organ, da sodišče te države članice opozori na vsakršno domnevno kršitev te uredbe in po potrebi začne sodni postopek v smislu te določbe, mogoče izvrševati tako glede glavne poslovne enote upravljavca, ki je v državi članici tega organa, kot glede druge poslovne enote tega upravljavca, če se sodni postopek nanaša na obdelavo podatkov, ki se izvaja v okviru dejavnosti teh poslovnih enot, in če je navedeni organ pristojen za izvrševanje tega pooblastila v skladu s tem, kar je navedeno v odgovoru na prvo postavljeno vprašanje za predhodno odločanje.
4.      Člen 58(5) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da kadar je nadzorni organ države članice, ki ni „vodilni nadzorni organ“ v smislu člena 56(1) te uredbe, sodni postopek v zvezi s čezmejno obdelavo osebnih podatkov začel pred 25. majem 2018, to je pred datumom, ko se je ta uredba začela uporabljati, je ta postopek z vidika prava Unije mogoče nadaljevati na podlagi določb Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov, ki se še naprej uporablja za kršitve pravil iz te direktive, ki so bile storjene do datuma njene razveljavitve. Poleg tega lahko ta organ na podlagi člena 58(5) Uredbe 2016/679 navedeni postopek začne zaradi kršitev, ki so bile storjene po tem datumu, če gre za enega od primerov, v katerih je s to uredbo nadzornemu organu države članice, ki ni „vodilni nadzorni organ“, izjemoma podeljena pristojnost za sprejetje odločbe o ugotovitvi, da so z zadevno obdelavo podatkov kršena pravila, ki jih navedena uredba vsebuje v zvezi z varstvom pravic posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ob spoštovanju postopka sodelovanja in postopka za skladnost, določenih v tej uredbi, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
5.      Člen 58(5) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da ima ta določba neposredni učinek, tako da se nacionalni nadzorni organ na navedeno določbo lahko sklicuje, da bi začel ali nadaljeval postopek proti posameznikom, tudi če ta določba ni bila posebej prenesena v zakonodajo zadevne države članice.

Številka zadeve

C-402/19

Ime zadeve

CPAS de Seraing

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:759

Datum zadeve

30/09/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour du Travail de Liège (višje delovno sodišče v Liègeu, Belgija)

Stranke

LM proti Centre public d'action sociale de Seraing

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika, nadzor meje; odvzeta socialna pomoč

Ključne besede

LM – CPAS - Azilna politika– Direktiva 2008/115/ES – Državljani tretjih držav -Vračanje nezakonito prebivajočih  – Starš  -  Huda bolezen – Odločba o vrnitvi – Pravno sredstvo – Suspenzivni učinek  – Varovalni ukrepi – Osnovne potrebe – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je člen 57(2), prvi pododstavek, točka 1, belgijskega sistemskega zakona z dne 8. julija 1976 o javnih centrih za socialno pomoč v nasprotju s členoma 5 in 13 Direktive 2008/115/ES v povezavi s členoma 19(2) in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členom 14(1)(b) te direktive ter členoma 7 in 12 Listine […] o temeljnih pravicah, kot sta pojasnjena v sodbi [z dne 18. decembra 2014, Abdida (C‑562/13, EU:C:2014:2453)]:
–        prvič, ker vodi do tega, da se tujcu, ki je državljan tretje države in nezakonito prebiva na ozemlju države članice, odvzame pravica, da se med odločanjem o pritožbi, s katero se predlaga odprava odločbe in odložitev izvršitve, ki jo je v svojem imenu in kot zastopnik svojega tedaj še mladoletnega otroka vložil zoper odločbo, s katero jima je bilo odrejeno, da zapustita ozemlje države članice, zagotovijo, kolikor je mogoče, osnovni pogoji za bivanje,
–        pri čemer, drugič, po eni strani navedeni zdaj polnoletni otrok trpi za hudo boleznijo, zaradi katere bi se lahko z izvršitvijo te odločbe njegovo zdravstveno stanje hudo in nepopravljivo poslabšalo, po drugi strani pa so zdravstveni delavci presodili, da je navzočnost tega starša ob njegovem polnoletnem otroku nujna zaradi otrokove ranljivosti, ki izhaja iz njegovega zdravstvenega stanja (ponavljajoči se zapleti, povezani z anemijo srpastih celic, in nujnost kirurškega posega, da bi se preprečila paraliza)?“

Odločitev

Člene 5, 13 in 14 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členom 7, členom 19(2) ter členoma 21 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki ne določa kritja, kolikor je mogoče, osnovnih potreb državljana tretje države, kadar:
–        je ta vložil pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega;
–        ima polnoletni otrok tega državljana tretje države hudo bolezen;
–        je prisotnost navedenega državljana tretje države ob tem polnoletnem otroku nujna;
–        je bilo v imenu navedenega polnoletnega otroka vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega in katere izvršitev bi lahko zadnjenavedenega izpostavila resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, in kadar
–        ta državljan tretje države nima sredstev, ki bi mu omogočala, da bi sam poskrbel za svoje potrebe.

Številka zadeve

C-245/19

Ime zadeve

État luxembourgeois (Droit de recours contre une demande d’information en matière fiscale)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:795

Datum zadeve

06/10/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour administrative (Luksemburg) 

Stranke

État luxembourgeois proti B in drugim

Področje

Upravno sodelovanje na področju obdavčevanja; odmera; izmenjava informacij

Ključne besede

Etat - Upravno sodelovanje – Obdavčevanje – Izmenjava informacij -     Zaprosilo za informacije – Odredba - Davčni zavezanec -  Preiskava – Tretje osebe  - Sodno varstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Učinkovito pravno sredstvo –  Omejitev –  Sodno varstvo  – Splošni interes -  Mednarodne davčne utaje - Izogibanje davkom – Verjetna pomembnost‘ informacij - Elementi

Vprašanje za predhodno odločanje

Združeni zadevi: C-245/19
„1.      Ali je treba člena 7 in 8 ter člen 52(1) Listine […], po potrebi v povezavi s členom 47 te listine, razlagati tako, da nasprotujejo […] zakonodaji države članice, ki v okviru ureditve postopka izmenjave informacij na zaprosilo, vzpostavljene zlasti zaradi izvajanja Direktive 2011/16[…], izključuje vsa pravna sredstva, zlasti sodna, s katerimi bi lahko tretja oseba, pri kateri so informacije, izpodbijala odločbo, s katero ji pristojni organ te države članice naloži obveznost, da mu zaradi odgovora na zaprosilo za izmenjavo informacij, ki ga je podala druga država članica, predloži informacije?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 1(1) in člen 5 Direktive 2011/16 – po potrebi ob upoštevanju spreminjajoče se narave razlage člena 26 vzorčne davčne konvencije [Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o dohodku in kapitalu] – razlagati tako, da zaprosilo za izmenjavo skupaj z odredbo, ki jo pristojni organ zaprošene države članice izda za izpolnitev zaprosila, izpolnjujeta merilo neobstoja očitnega pomanjkanja verjetne pomembnosti, če država članica prosilka navede istovetnost zadevnega davčnega zavezanca, obdobje, na katero se nanaša preiskava v državi članici prosilki, in istovetnost osebe, pri kateri so zadevne informacije, hkrati pa zaprosi za informacije o pogodbah ter z njimi povezanih računih in plačilih, ki niso natančno določeni, vendar so opredeljeni z merili, ki se nanašajo, prvič, na dejstvo, da jih je sklenila opredeljena oseba, pri kateri so informacije, drugič, na njihovo upoštevnost za davčna obdobja, ki so predmet preiskave organov države prosilke, in tretjič, na njihovo povezavo z opredeljenim zadevnim davčnim zavezancem?“
in zadeva -246/19
„1.      Ali je treba člena 7 in 8 ter člen 52(1) Listine […], po potrebi v povezavi s členom 47 te listine, razlagati tako, da nasprotujejo […] zakonodaji države članice, ki v okviru ureditve postopka izmenjave informacij na zaprosilo, vzpostavljene zlasti zaradi izvajanja Direktive 2011/16[…], izključuje vsa pravna sredstva, zlasti sodna, s katerimi bi lahko davčni zavezanec, v zvezi s katerim poteka preiskava v [drugi državi članici], in zadevna tretja oseba izpodbijala odločbo, s katero pristojni organ [prvo navedene] države članice osebi, pri kateri so informacije, naloži obveznost, da mu zaradi odgovora na zaprosilo za izmenjavo informacij, ki ga je podala [ta] druga država članica, predloži informacije?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 1(1) in člen 5 Direktive 2011/16 – po potrebi ob upoštevanju spreminjajoče se narave razlage člena 26 vzorčne davčne konvencije OECD [o dohodku in kapitalu] – razlagati tako, da zaprosilo za izmenjavo skupaj z odredbo, ki jo pristojni organ zaprošene države članice izda za izpolnitev zaprosila, izpolnjujeta merilo neobstoja očitnega pomanjkanja verjetne pomembnosti, če država članica prosilka navede istovetnost zadevnega davčnega zavezanca, obdobje, na katero se nanaša preiskava v državi članici prosilki, in istovetnost osebe, pri kateri so zadevne informacije, hkrati pa zaprosi za informacije o pogodbah ter z njimi povezanih računih in plačilih, ki niso natančno določeni, vendar so opredeljeni z merili, ki se nanašajo, prvič, na dejstvo, da so pri opredeljeni osebi, drugič, na davčna obdobja, ki so predmet preiskave organov države prosilke, in tretjič, na njihovo povezavo z opredeljenim zadevnim davčnim zavezancem?“

Odločitev

1.      Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členoma 7 in 8 ter členom 52(1) te listine je treba razlagati tako, da:
–        nasprotuje temu, da zakonodaja države članice, s katero se izvaja v Direktivi Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2014/107/EU z dne 9. decembra 2014, določen postopek izmenjave informacij na zaprosilo, izključuje, da bi zoper odločbo, s katero pristojni organ te države članice osebi, ki ima informacije, naloži, naj mu predloži te informacije, da bi ugodil zaprosilu za izmenjavo informacij pristojnega organa druge države članice, taka oseba lahko vložila pravno sredstvo, in
–        ne nasprotuje temu, da taka zakonodaja izključuje, da bi zoper tako odločbo lahko pravno sredstvo vložil davčni zavezanec, v zvezi s katerim v tej drugi državi članici poteka preiskava, v okviru katere je bilo poslano navedeno zaprosilo, in tretje osebe, na katere se zadevne informacije nanašajo.
2.      Člen 1(1) in člen 5 Direktive Sveta 2011/16/EU, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/107, je treba razlagati tako, da je treba šteti, da se odločba – s katero pristojni organ države članice osebi, ki ima informacije, naloži, naj mu predloži te informacije, da bi ugodil zaprosilu za izmenjavo informacij, ki mu ga je poslal pristojni organ druge države članice – skupaj s tem zaprosilom nanaša na informacije, ki niso očitno brez vsakršne verjetne pomembnosti, ker je v njej opredeljena istovetnost osebe, ki ima zadevne informacije, istovetnost davčnega zavezanca, v zvezi s katerim poteka preiskava, v okviru katere je bilo poslano zaprosilo za izmenjavo informacij, in obdobje, ki ga ta preiskava zadeva, ter ker se nanaša na pogodbe, račune in plačila, ki so, čeprav niso natančno opredeljeni, omejeni z merili, prvič, da jih je sklenila ali opravila oseba, ki ima informacije, drugič, da so bili sklenjeni ali opravljeni v obdobju, ki ga ta preiskava zadeva, in tretjič, da so povezani z zadevnim davčnim zavezancem.

Številka zadeve

C-746/18

Ime zadeve

Prokuratuur (Conditions d’accès aux données relatives aux communications électroniques)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:152

Datum zadeve

02/03/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Riigikohus (vrhovno sodišče, Estonija) 

Stranke

Kazenski postopek zoper H. K.

Področje

Varstvo osebnih podatkov; informacijske in komunikacijske tehnologije; telekomunikacije

Ključne besede

H.K. - Obdelava osebnih podatkov -  Elektronske komunikaciie  – Direktiva 2002/58/ES – Ponudniki  storitev – Zaupnost komunikacij – Omejitve –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Zakonodaja -  Splošna in neselektivna hramba -  Promet in  lokacija – Dostop -  Preiskovalni nameni – Boj proti kriminalu  – Dovoljenje državnega tožilstva – Uporaba podatkov -  Dokaz  - Kazenski postopek – Dopustnost

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 15(1) Direktive [2002/58] v povezavi s členi 7, 8, 11 in 52(1) [Listine] razlagati tako, da v kazenskem postopku dostop nacionalnih organov do podatkov, ki omogoča, da se v zvezi s telefonsko komunikacijo ali komunikacijo po mobilnem telefonu obdolženca ugotovijo izhodiščni in ciljni kraj, datum, ura in trajanje, vrsta komunikacijske storitve, uporabljeni terminal in lokacija uporabe mobilnega terminala, pomeni tako resen poseg v temeljne pravice, določene v navedenih členih Listine, da je treba ta dostop na področju preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj omejiti na boj proti hudemu kriminalu, ne glede na to, na kako dolgo obdobje se nanašajo hranjeni podatki, do katerih imajo dostop nacionalni organi?
2.      Ali je treba člen 15(1) Direktive [2002/58] ob upoštevanju načela sorazmernosti, ki je bilo poudarjeno v točkah od 55 do 57 sodbe [z dne 2. oktobra 2018, Ministerio Fiscal (C‑207/16, EU:C:2018:788)], razlagati tako, da je lahko, če količina podatkov, navedenih v prvem vprašanju, do katerih imajo dostop nacionalni organi (niti glede na vrsto niti glede na obdobje, za katero se dajejo na razpolago), ni velika, poseg v temeljne pravice, ki je povezan s tem, na splošno upravičen s ciljem preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, in da morajo biti kazniva dejanja, ki naj bi se preprečila s tem posegom, toliko hujša, kolikor je večja količina podatkov, do katerih imajo dostop nacionalni organi?
3.      Ali zahteva iz točke 2 izreka sodbe [z dne 21. decembra 2016, Tele2 (C‑203/15 in C‑698/15, EU:C:2016:970)], da mora sodišče ali neodvisni upravni organ predhodno opraviti nadzor nad dostopom pristojnih nacionalnih organov do podatkov, pomeni, da je treba člen 15(1) Direktive [2002/58] razlagati tako, da se lahko državno tožilstvo, ki usmerja predkazenski postopek, pri čemer je po zakonu dolžno ravnati samostojno in ga zavezuje samo zakon ter v predkazenskem postopku razjasnjuje obremenilne in tudi razbremenilne okoliščine za obdolženca, vendar pozneje v sodnem postopku zastopa obtožbo, šteje za neodvisen upravni organ?“

Odločitev

1.      Člen 15(1) Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009, v povezavi s členi 7, 8, 11 in 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki javnim organom zaradi preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj omogoča dostop do vseh podatkov o prometu ali lokaciji, iz katerih bi bile lahko razvidne informacije o komunikacijah, ki jih je uporabnik opravil z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev, ali o lokaciji uporabljene terminalske opreme, in iz katerih bi bilo mogoče natančno sklepati o njegovem zasebnem življenju, ne da bi bil ta dostop omejen na postopke, povezane z bojem proti hudemu kriminalu ali s preprečevanjem resnih groženj javni varnosti., in to ne glede na trajanje obdobja, za katero se zahteva dostop do omenjenih podatkov, ter količino in vrsto podatkov, ki so na voljo v tem obdobju.
2.      Člen 15(1) Direktive 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, v povezavi s členi 7, 8,11 in 52(1) Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je državno tožilstvo, katerega naloga je, da usmerja predkazenski postopek in v morebitnem kasnejšem postopku zastopa obtožbo, pristojno za to, da javnemu organu zaradi preiskovanja kaznivih dejanj dovoli dostop do podatkov o prometu in lokaciji.

Številka zadeve

C-511/18

Ime zadeve

La Quadrature du Net in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:791

Datum zadeve

06/10/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Združene zadeve: ki sta jih vložila: Conseil d'État (državni svet, Francija)  zadevi (C‑511/18 in C‑512/18), in Cour constitutionnelle (ustavno sodišče, Belgija)  (zadeva C‑520/18),

Stranke

La Quadrature du Net in drugi proti Premier ministre in drugim

Področje

Varstvo osebnih podatkov; informacijske in komunikacijske tehnologije; telekomunikacije

Ključne besede

La Quadrature du Net -  Obdelava osebnih podatkov -  Elektronske komunikacije – Ponudniki  –  Splošna in neselektivna hramba Promet in lokacija – Avtomatizirana analiza podatkov – Dostop do podatkov v realnem času – Zaščita nacionalne varnosti – Terorizem in kriminal - Direktiva 2002/58/ES –   Zaupnost elektronskih komunikacij – Varstvo –  Direktiva 2000/31/ES –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

Združene zadeve: C-511/18
„1.      Ali je treba obveznost splošne in neselektivne hrambe, ki je ponudnikom naložena ob upoštevanju pooblastilnih določb člena 15(1) Direktive [2002/58], v okoliščinah hudega in trajnega ogrožanja nacionalne varnosti ter zlasti teroristične grožnje razlagati kot poseg, ki je upravičen na podlagi pravice do varnosti, določene v členu 6 [Listine], in zahtev nacionalne varnosti, za katere v skladu s členom 4 [PEU] ostajajo odgovorne izključno države članice?
2.      Ali je treba Direktivo [2002/58] ob upoštevanju [Listine] razlagati tako, da omogoča zakonske ukrepe, kot so ukrepi zbiranja podatkov o prometu in lokaciji zadevnih posameznikov v realnem času, ki sicer vplivajo na pravice in obveznosti ponudnikov storitev elektronskih komunikacij, vendar jim ne nalagajo posebne obveznosti hrambe njihovih podatkov?
3.      Ali je treba Direktivo [2002/58] ob upoštevanju [Listine] razlagati tako, da zakonitost postopkov zbiranja podatkov o povezavi vedno pogojuje z zahtevo informiranja zadevnih oseb, kadar tako informiranje ne more več ogroziti preiskav, ki jih izvajajo pristojni organi, ali pa je mogoče šteti, da so taki postopki zakoniti, ob upoštevanju vseh drugih obstoječih procesnih jamstev, ker ta procesna jamstva zagotavljajo učinkovitost pravice do pravnega sredstva?“
           in C-512/18
  „1.      Ali je treba obveznost splošne in neselektivne hrambe, ki je ponudnikom naložena ob upoštevanju pooblastilnih določb člena 15(1) Direktive [2002/58], razlagati med drugim ob upoštevanju jamstev in nadzorov, ki se zagotovijo po tem, ko se ti podatki o povezavi zberejo in uporabijo, kot poseg, ki je upravičen na podlagi pravice do varnosti, določene v členu 6 [Listine], in zahtev nacionalne varnosti, za katero v skladu s členom 4 [PEU] ostajajo odgovorne izključno države članice?
     2.      Ali je treba določbe Direktive [2000/31] ob upoštevanju členov 6, 7, 8 in 11 ter 52(1) [Listine] razlagati tako, da državi članici omogočajo, da sprejme nacionalno ureditev, ki osebam, katerih dejavnost je zagotavljanje dostopa do javnih spletnih komunikacijskih storitev, in fizičnim ali pravnim osebam, ki za dostop javnosti prek javnih spletnih komunikacijskih storitev zagotavljajo, četudi brezplačno, hrambo vsakršnih signalov, pisnega in slikovnega gradiva, zvokov ali sporočil, ki se pridobijo od prejemnikov teh storitev, nalaga hrambo podatkov, ki omogočajo identifikacijo vsakogar, ki je prispeval k ustvarjanju vsebine ali ene od vsebin storitev, ki jih navedene osebe ponujajo, da bi lahko pravosodni organ po potrebi zahteval predložitev teh podatkov za dosego spoštovanja pravil v zvezi s civilno ali kazensko odgovornostjo?“
ter C-520/18
„1.      Ali je treba člen 15(1) Direktive [2002/58] v povezavi s pravico do varnosti, ki jo zagotavlja člen 6 [Listine], in pravico do spoštovanja osebnih podatkov, kot jo zagotavljajo členi 7, 8 in 52(1) [Listine], razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa splošno obveznost, da operaterji in ponudniki storitev elektronskih komunikacij hranijo podatke o prometu in lokaciji v smislu Direktive [2002/58], ki jih ustvarijo ali obdelajo pri opravljanju teh storitev, pri čemer cilj te nacionalne zakonodaje ni le preiskovanje, odkrivanje in pregon hudega kriminala, temveč tudi zagotavljanje državne varnosti, obrambe in javne varnosti, preiskovanje, odkrivanje in pregon drugih dejanj, ki niso hudi kriminal, preprečevanje prepovedane uporabe elektronskih komunikacijskih sistemov ali doseganje drugih ciljev, ki so našteti v členu 23(1) Uredbe [2016/679], ob tem da so v zvezi s to obveznostjo v tej zakonodaji natančno določena jamstva glede hrambe in dostopa do podatkov?
2.      Ali je treba člen 15(1) Direktive [2002/58] v povezavi s členi 4, 7, 8, 11 in 52(1) [Listine] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa splošno obveznost, da operaterji in ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev hranijo podatke o prometu in lokaciji v smislu Direktive [2002/58], ki jih ustvarijo ali obdelajo pri opravljanju teh storitev, če je cilj te zakonodaje med drugim izpolnitev pozitivnih obveznosti, ki jih ima organ na podlagi členov 4 in [7] Listine, da sprejme zakonski okvir, ki omogoča učinkovito kazensko preiskavo in učinkovito kaznovanje spolnih zlorab mladoletnikov ter ki omogoča uspešno identifikacijo storilcev teh kaznivih dejanj, tudi kadar se uporabijo sredstva za elektronsko komuniciranje?
3.      Če bi Cour constitutionnelle (ustavno sodišče) na podlagi odgovorov na prvo ali drugo vprašanje za predhodno odločanje ugotovilo, da izpodbijani zakon krši eno ali več obveznosti, ki izhajajo iz določb, omenjenih v teh vprašanjih, ali lahko odloči, da se učinki zakona [z dne 29. maja 2016] začasno ohranijo, da se prepreči pravna negotovost in da se omogoči, da se prej zbrani in ohranjeni podatki še naprej lahko uporabljajo za cilje, navedene v zakonu?“

Odločitev

1.      Člen 15(1) Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009, v povezavi s členi 7, 8 in 11 ter členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje zakonskim ukrepom, s katerimi je za namene iz tega člena 15(1) preventivno določena splošna in neselektivna hramba podatkov o prometu in podatkov o lokaciji. Člen 15(1) Direktive 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, v povezavi s členi 7, 8 in 11 ter členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah pa ne nasprotuje zakonskim ukrepom, s katerimi je
–        v položajih, ko se zadevna država članica spopada z resno grožnjo nacionalni varnosti, ki se izkaže za resnično in sedanjo ali predvidljivo, za zaščito nacionalne varnosti omogočena uporaba odredbe, s katero se ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev naloži splošna in neselektivna hramba podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, pri čemer je sklep o tej odredbi lahko predmet učinkovitega nadzora s strani sodišča ali neodvisnega upravnega organa, katerega odločitev je zavezujoča, da se preveri obstoj enega od teh položajev ter spoštovanje pogojev in jamstev, ki morajo biti določeni, in je navedeni sklep mogoče izdati le za obdobje, katerega trajanje je omejeno na to, kar je nujno potrebno, vendar ga je v primeru nadaljnjega obstoja te grožnje mogoče podaljšati;
–        za zaščito nacionalne varnosti, boj proti hudemu kriminalu in preprečevanje resnih groženj javni varnosti za obdobje, katerega trajanje je omejeno na to, kar je nujno potrebno, vendar ga je mogoče podaljšati, določena ciljna hramba podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, ki je na podlagi objektivnih in nediskriminatornih elementov omejena glede na kategorije zadevnih oseb ali z geografskim merilom;
–        za zaščito nacionalne varnosti, boj proti hudemu kriminalu in preprečevanje resnih groženj javni varnosti za obdobje, katerega trajanje je omejeno na to, kar je nujno potrebno, določena splošna in neselektivna hramba naslovov IP, dodeljenih viru povezave;
–        za zaščito nacionalne varnosti, boj proti kriminalu in zaščito javne varnosti določena splošna in neselektivna hramba podatkov o civilni identiteti uporabnikov elektronskih komunikacijskih sredstev ter
–        za boj proti hudemu kriminalu in a fortiori za zaščito nacionalne varnosti omogočena uporaba odredbe, s katero je ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev prek sklepa pristojnega organa, ki je predmet učinkovitega sodnega nadzora, za določeno obdobje naložena takojšnja hramba podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, s katerimi ti ponudniki storitev razpolagajo,
če je s temi ukrepi z jasnimi in natančnimi pravili zagotovljeno, da je hramba zadevnih podatkov pogojena s spoštovanjem zadevnih materialnih in postopkovnih pogojev ter da imajo zadevne osebe na voljo učinkovita jamstva proti tveganjem zlorabe.
2.      Člen 15(1) Direktive 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, v povezavi s členi 7, 8 in 11 ter členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero je ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev naloženo, prvič, da avtomatizirano analizirajo in v realnem času zbirajo med drugim podatke o prometu in podatke o lokaciji ter, drugič, da v realnem času zbirajo tehnične podatke o lokaciji uporabljene terminalske opreme, če
–        je uporaba avtomatizirane analize omejena na položaje, ko se zadevna država članica spopada z resno grožnjo nacionalni varnosti, ki se izkaže za resnično in sedanjo ali predvidljivo, in je uporaba te analize lahko predmet učinkovitega nadzora s strani sodišča ali neodvisnega upravnega organa, katerega odločitev je zavezujoča, da se preveri obstoj položaja, ki upravičuje navedeni ukrep, ter spoštovanje pogojev in jamstev, ki morajo biti določeni, ter če
–        je uporaba zbiranja podatkov o prometu in podatkov o lokaciji v realnem času omejena na osebe, v zvezi s katerimi obstaja utemeljen razlog za sum, da so tako ali drugače vpletene v teroristične dejavnosti, in je predmet predhodnega nadzora, ki ga opravi sodišče ali neodvisen upravni organ, katerega odločitev je zavezujoča, da se zagotovi, da je takšno zbiranje v realnem času dovoljeno samo v mejah tega, kar je nujno potrebno. V nujnem in ustrezno utemeljenem primeru se mora nadzor izvesti v najkrajšem možnem času.
3.      Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) je treba razlagati tako, da se na področju varstva zaupnosti sporočil in varstva posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v okviru storitev informacijske družbe ne uporablja, saj je to varstvo glede na primer urejeno z Direktivo 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, ali z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46. Člen 23(1) Uredbe 2016/679 v povezavi s členi 7, 8 in 11 ter členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero je ponudnikom dostopa do javnih spletnih komunikacijskih storitev in ponudnikom storitev gostovanja naložena splošna in neselektivna hramba med drugim osebnih podatkov v zvezi s temi storitvami.
4.      Nacionalno sodišče ne more uporabiti določbe nacionalnega prava, na podlagi katere lahko časovno omeji učinke ugotovitve nezakonitosti, ki jo mora sprejeti na podlagi tega prava v zvezi z nacionalno ureditvijo, s katero je ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev za – med drugim – zaščito nacionalne varnosti in boj proti kriminalu naložena splošna in neselektivna hramba podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, ki ni združljiva s členom 15(1) Direktive 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, v povezavi s členi 7, 8 in 11 ter členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah. Ta člen 15(1), razlagan ob upoštevanju načela učinkovitosti, zahteva, da nacionalno kazensko sodišče v okviru kazenskega postopka zoper osebe, osumljene kaznivih dejanj, zavrne informacije in dokaze, pridobljene s splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, ki ni združljiva s pravom Unije, če te osebe ne morejo učinkovito podati stališča o teh informacijah in dokazih, ki izvirajo s področja, na katero se sodišče ne spozna, in ki lahko bistveno vplivajo na presojo dejanskega stanja.

Številka zadeve

C-311/18

Ime zadeve

Facebook Ireland in Schrems

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:559

Datum zadeve

16/07/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

High Court (višje sodišče, Irska)

Stranke

Data Protection Commissioner proti Facebook Ireland Limitedin Maximillianu Schremsu

Področje

Varstvo osebnih podatkov; prenos v tretjo državo

Ključne besede

Facebook Ireland - Data – Varstvo osebnih podatkov – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah- Uredba (EU) 2016/679 –   Tretja država -  Prenosi podatkov v komercialne namene –  Sklep Komisije  – Ustrezni zaščitni ukrepi –  Pooblastila nadzornih organov – Nacionalna varnost - Obdelava prenesenih podatkov -  Presoja ustreznosti  varstva – Sklep 2010/87/EU – Standardna določila – Ustrezni zaščitni ukrepi – Veljavnost – Izvedbeni sklep (EU) 2016/1250 –Zasebnostni ščit EU-ZDA –  Pritožba fizične osebe

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.       Ali v okoliščinah, kadar zasebno podjetje iz države članice [Unije] prenese osebne podatke zasebnemu podjetju v tretji državi v komercialne namene v skladu s Sklepom [SPK] in jih lahko v tretji državi nadalje obdelujejo njeni organi zaradi nacionalne varnosti, pa tudi zaradi kazenskega pregona in vodenja zunanjih zadev tretje države, pravo [Unije,] vključno z Listino […][,] velja za prenos podatkov ne glede na določbe člena 4(2) PEU v zvezi z nacionalno varnostjo in določbe prve alinee člena 3(2) Direktive [95/46] v zvezi z javno varnostjo, obrambo in varnostjo države?
              2.       (a)      Ali so pri odločanju o tem, ali obstaja kršitev pravic posameznika zaradi prenosa podatkov iz [Unije] v tretjo državo v skladu s Sklepom [SPK], pri čemer se v tej tretji državi                                  lahko dalje obdelujejo zaradi nacionalne varnosti, pomembno merilo primerjave v smislu Direktive [95/46]:
(i)      Listina, PEU, PDEU, Direktiva [95/46], [Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana v Rimu 4. novembra 1950] (ali katera koli druga določba prava [Unije],) ali
(ii)      nacionalni zakoni ene ali več držav članic?
(b)      Ali je treba v primeru, v katerem so pomembno merilo primerjave [(zakoni iz točke ii)], vanje vključiti tudi prakse v okviru nacionalne varnosti v eni ali več državah članicah?
3.       Ali je treba pri ocenjevanju, ali tretja država zagotavlja raven varnosti, ki jo zahteva pravo [Unije] za osebne podatke, ki se prenesejo v to državo v smislu člena 26 Direktive [95/46], raven varstva v tretji državi ocenjevati s sklicevanjem na:
(a)      veljavna pravila v tretji državi, ki izhajajo iz domačega prava ali mednarodnih zavez, in prakso, oblikovano za zagotavljanje skladnosti s temi pravili, vključno s strokovnimi pravili in varnostnimi ukrepi, upoštevanimi v tretji državi,
ali
(b)      pravila iz točke (a), skupaj s takimi upravnimi in regulativnimi praksami in praksami za zagotavljanje skladnosti, zaščitnimi političnimi ukrepi, postopki, protokoli, mehanizmi nadzora in izvensodnimi sredstvi, ki veljajo v tretji državi?
4.      Ali so glede na dejstva, ki jih je ugotovilo High Court (višje sodišče) v zvezi s pravom [Združenih držav], če se osebni podatki prenesejo iz [Unije v Združene države] v skladu s Sklepom [SPK], s tem kršene pravice posameznikov v skladu s členoma 7 in/ali 8 Listine?
5.       Glede na dejstva, ki jih je ugotovilo High Court (višje sodišče) v zvezi s pravom [Združenih držav], če se osebni podatki prenesejo iz [Unije v Združene države] v skladu s Sklepom [SPK]:
(a)      Ali raven varstva, ki jo nudijo [Združene države], spoštuje bistveno vsebino pravice posameznika do pravnega sredstva v primeru kršitve njegovih pravic do varstva podatkov, ki jih zagotavlja člen 47 Listine?
Če je odgovor na vprašanje (a) pritrdilen:
(b)      Ali so omejitve, ki jih pravo [Združenih držav] nalaga v zvezi s pravico posameznika do pravnega sredstva v okviru nacionalne varnosti [Združenih držav], sorazmerne v smislu člena 52 Listine in ne presegajo tistega, kar je potrebno v demokratični družbi za namene nacionalne varnosti?
6.       (a)      Kakšna je raven varstva, ki jo je treba zagotoviti za prenos osebnih podatkov v tretjo državo v skladu s [standardnimi pogodbenimi določili], sprejetimi v skladu s sklepom Komisije [iz] člena 26(4) [Direktive 95/46], glede na določbe [te d]irektive ter zlasti [njenih] členov 25 in 26 ob upoštevanju Listine?
(b)      Katere dejavnike je treba upoštevati pri ocenjevanju, ali raven varstva, ki se zagotavlja za prenos podatkov v tretjo državo v skladu s Sklepom [SPK], izpolnjuje zahteve Direktive [95/46] in Listine?
7.      Ali dejstvo, da se [standardna določila o varstvu podatkov] uporabljajo med izvoznikom podatkov in uvoznikom podatkov ter ne zavezujejo nacionalnih organov tretje države, ki lahko od uvoznika podatkov zahtevajo, naj osebne podatke, prenesene v skladu s klavzulami iz Sklepa [SPK], da na voljo varnostnim službam te države za nadaljnjo obdelavo, izključuje, da te klavzule zagotavljajo ustrezne zaščitne ukrepe, kakor to določa člen 26(2) Direktive [95/46]?
8.      Če za uvoznika podatkov iz tretje države velja zakonodaja o nadzoru, ki je glede na [organ, pristojen za varstvo podatkov,] v navzkrižju s [standardnimi pogodbenimi določili] […] ali s členoma 25 in 26 Direktive [95/46] in/ali Listino, ali mora [organ, pristojen za varstvo podatkov,] uporabiti svoja izvršilna pooblastila v skladu s členom 28(3) Direktive [95/46] za prekinitev pretoka podatkov ali je izvajanje takih pooblastil omejeno le na izjemne primere glede na [uvodno izjavo 11 Sklepa SPK] ali pa lahko [organ, pristojen za varstvo podatkov,] uporabi svojo diskrecijsko pravico, da ne prekine pretoka podatkov?
9.      (a)      Ali Sklep [o zasebnostnem ščitu] v smislu člena 25(6) Direktive [95/46] predstavlja ugotovitev o splošni uporabi, ki [organe, pristojne za varstvo podatkov,] in sodišča držav članic zavezuje tako, da se šteje, da [Združene države] zagotavljajo ustrezno raven varstva v smislu člena 25(2) Direktive [95/46] zaradi njihovega domačega prava ali mednarodnih zavez, ki so jih sklenile?
(b)      Če to ni tako, kakšen pomen, če sploh kakšen, ima Sklep [o zasebnostnem ščitu] pri ocenjevanju glede ustreznosti zaščitnih ukrepov, zagotovljenih za prenesene podatke v [Združene države], ki se prenašajo v skladu s Sklepom [SPK]?
10.      Ali glede na ugotovitve High Court (višje sodišče) v zvezi s pravom [Združenih držav] določba o varuhu človekovih pravic na področju zasebnostnega ščita v skladu s [Prilogo A k Prilogi III] k Sklepu [o zasebnostnem ščitu] v zvezi z obstoječim režimom v [Združenih državah] zagotavlja pravno sredstvo za posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, ki se prenesejo v [Združene države] v skladu s Sklepom [SPK], ki je skladno s členom 47 Listine?
11.       Ali Sklep [SPK] krši člene 7, 8 in/ali 47 Listine?“

Odločitev

1.      Člen 2(1) in (2) Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) je treba razlagati tako, da prenos osebnih podatkov, ki ga gospodarski subjekt s sedežem v državi članici v komercialne namene opravi drugemu gospodarskemu subjektu s sedežem v tretji državi, spada na področje uporabe te uredbe, ne glede na to, da lahko organi te tretje države te podatke med tem prenosom ali po njem obdelujejo za namene javne varnosti, obrambe in državne varnosti.
2.      Člen 46(1) in člen 46(2)(c) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da je treba z ustreznimi zaščitnimi ukrepi, izvršljivimi pravicami in učinkovitimi pravnimi sredstvi, ki se zahtevajo s tema določbama, zagotoviti, da je osebam, katerih osebni podatki se prenesejo v tretjo državo na podlagi standardnih določil o varstvu podatkov, zagotovljena raven varstva, ki je v bistvu enakovredna ravni varstva, ki se v Evropski uniji zagotavlja s to uredbo v povezavi z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Da bi se to doseglo, je treba pri presoji ravni varstva, ki se zagotavlja v okviru takega prenosa, med drugim upoštevati tako pogodbena določila, dogovorjena med upravljavcem ali njegovim obdelovalcem s sedežem v Evropski uniji in prejemnikom prenosa s sedežem v tretji državi, kot – v zvezi z morebitnim dostopom javnih organov te tretje države do tako prenesenih osebnih podatkov – upoštevne elemente pravnega sistema te države, med drugim tiste, navedene v členu 45(2) navedene uredbe.
3.      Člen 58(2)(f) in (j) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da mora pristojni nadzorni organ, razen če obstaja sklep o ustreznosti, ki ga je veljavno sprejela Evropska komisija, začasno ustaviti ali prepovedati prenos osebnih podatkov v tretjo državo, ki temelji na standardnih določilih o varstvu podatkov, ki jih je sprejela Komisija, če ta nadzorni organ glede na vse okoliščine tega prenosa meni, da ta določila v tej tretji državi niso ali ne morejo biti spoštovana ter da varstva prenesenih podatkov, ki se zahteva s pravom Unije, zlasti s členoma 45 in 46 te uredbe in z Listino o temeljnih pravicah, ni mogoče zagotoviti na noben drug način, kadar upravljavec ali njegov obdelovalec s sedežem v Uniji nista sama začasno ustavila prenosa ali z njim prenehala.
4.      Pri preučitvi Sklepa Komisije z dne 5. februarja 2010 o standardnih pogodbenih klavzulah za prenos osebnih podatkov obdelovalcem s sedežem v tretjih državah v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES (2010/87/EU), kakor je bil spremenjen z Izvedbenim sklepom Komisije (EU) 2016/2297 z dne 16. decembra 2016, z vidika členov 7, 8 in 47 Listine o temeljnih pravicah ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost tega sklepa.
5.      Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2016/1250 z dne 12. julija 2016 na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES o ustreznosti varstva, ki ga zagotavlja zasebnostni ščit EU-ZDA ni veljaven.

Številka zadeve

C-129/18

Ime zadeve

SM (Otrok, za katerega velja alžirska ureditev kafala)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:248

Datum zadeve

26/03/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Supreme Court of the United Kingdom (vrhovno sodišče Združenega kraljestva)

Stranke

SM proti Entry Clearance Officer, UK Visa Section

Področje

Državljanstvo Unije; prepoved diskriminacije; pravice do vstopa in prebivanja;  ni bilo izdano dovoljenje za vstop na ozemlje Združenega kraljestva kot posvojenemu otroku državljana Evropskega gospodarskega prostora

Ključne besede

SM - Državljanstvo Evropske unije – Državljani Unije -   Družinski člani državljanov -   Prosto gibanje in prebivanje – Direktiva 2004/38/ES –  Pojem ‚potomec v ravni črti‘ – Otrok pod stalnim skrbništvom - Alžirska ureditev kafala –  Drugi družinski člani_ Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Družinsko življenje – Korist otroka“

Vprašanje za predhodno odločanje

1.      Ali je otrok, ki je pod stalnim skrbništvom državljana ali državljanov Unije v skladu s kafalo ali drugo enakovredno ureditvijo, določeno z zakonodajo otrokove izvorne države, ‚potomec v ravni črti‘ v smislu člena 2, točka 2(c), Direktive 2004/38?
2.      Ali se druge določbe te direktive, zlasti člena 27 in 35, lahko razlagajo tako, da se takim otrokom vstop na ozemlje zavrne, kadar so žrtve izkoriščanja, zlorabe ali trgovine z ljudmi ali so v nevarnosti, da to postanejo?
3.      Ali ima država članica, preden prizna otroka, ki ni krvni potomec [državljana Unije], za potomca v ravni črti na podlagi navedenega člena 2, točka 2(c), pravico preučiti, ali je bil postopek za postavitev otroka pod skrbništvo ali v varstvo tega [državljana Unije] takšen, da so bile v njem dovolj upoštevane otrokove koristi?

Odločitev

Pojem „potomec v ravni črti“ državljana Unije iz člena 2, točka 2(c), Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC je treba razlagati tako, da ne zajema otroka, ki je bil postavljen pod stalno skrbništvo državljana Unije na podlagi alžirske ureditve kafala, ker s to postavitvijo med njima ne nastane razmerje med starši in otroki.
Vendar pa morajo pristojni nacionalni organi olajšati vstop in prebivanje takega otroka kot drugega družinskega člana državljana Unije v skladu s členom 3(2)(a) te direktive v povezavi s členom 7 in členom 24(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, tako da opravijo uravnoteženo in razumno presojo vseh okoliščin, ki so upoštevne in aktualne za posamezno zadevo, pri čemer morajo upoštevati vse upoštevne interese in zlasti koristi zadevnega otroka. Če se na podlagi te presoje ugotovi, da se od otroka in njegovega skrbnika, ki je državljan Unije, pričakuje, da bosta živela dejansko družinsko življenje in da je ta otrok odvisen od svojega skrbnika, potem iz zahtev, ki izhajajo iz temeljne pravice do spoštovanja družinskega življenja v povezavi z obveznostjo upoštevanja koristi otroka, načeloma izhaja, da je treba navedenemu otroku podeliti pravico do vstopa in prebivanja, da bi se mu omogočilo življenje z njegovim skrbnikom v državi članici gostiteljici, iz katere je ta skrbnik.

Številka zadeve

C-78/18

Ime zadeve

Komisija proti Madžarski (Preglednost društev)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:476

Datum zadeve

18/06/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Tožba Evropske komisije

Stranke

Evropska komisija poroti Madžarski

Področje

Prosti pretok kapitala;
tožba zaradi neizpolnitve obveznosti države; uvedlba diskriminatornih,  neutemeljenih in nepotrebnih omejitvev glede tujih donacij madžarskim organizacijam civilne družbe

Ključne besede

Madžarska – Neizpolnitev obveznosti -  Dopustnost – PDEU – Pretok kapitala -  Obstoj omejitve – Dokazno breme – Posredna diskriminacija –  Pravica do združevanja – Društva - Finančna pomoč – Države članice in tretje države -  Obveznost -  Registracije, prijave in javnosti - Listina o temeljnih pravicah – Pravica do spoštovanja zasebnega življenja –  Pravica do varstva osebnih podatkov – Razkritje informacij o pomoči -  Utemeljitev – Nujni razlog  -  Splošni interes – Preglednost financiranja društev  – Javni red – Javna varnost – Pranje denarja -  Financiranje terorizma -  Organizirani kriminal 

Vprašanje za predhodno odločanje

 Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da je Madžarska s sprejetjem določb külföldről támogatott szervezetek átláthatóságáról szóló 2017. évi LXXVI. törvény (zakon št. LXXVI iz leta 2017 o preglednosti organizacij, ki prejemajo pomoč iz tujine; v nadaljevanju: zakon o preglednosti), ki za nekatere kategorije organizacij civilne družbe – ki posredno ali neposredno prejemajo pomoči iz tujine, ki presegajo neko mejno vrednost – uvajajo obveznosti registracije, prijave in javnosti ter urejajo možnost uporabe sankcij za organizacije, ki ne izpolnijo teh obveznosti, uvedla diskriminatorne, neutemeljene in nepotrebne omejitve glede tujih donacij madžarskim organizacijam civilne družbe, ob kršitvi obveznosti iz člena 63 PDEU ter členov 7, 8 in 12 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

Odločitev

1.      Madžarska je s sprejetjem določb külföldről támogatott szervezetek átláthatóságáról szóló 2017. évi LXXVI. törvény (zakon št. LXXVI iz leta 2017 o preglednosti organizacij, ki prejemajo pomoč iz tujine), ki za nekatere kategorije organizacij civilne družbe – ki posredno ali neposredno prejemajo pomoči iz tujine, ki presegajo neko mejno vrednost – uvajajo obveznosti registracije, prijave in javnosti ter urejajo možnost uporabe sankcij za organizacije, ki ne izpolnijo teh obveznosti, uvedla diskriminatorne in neutemeljene omejitve glede tujih donacij madžarskim organizacijam civilne družbe, ob kršitvi obveznosti iz člena 63 PDEU ter členov 7, 8 in 12 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije.
2.      Madžarski se naloži plačilo stroškov.
3.      Kraljevini Švedski se naloži plačilo svojih stroškov.

Številka zadeve

C-623/17

Ime zadeve

Privacy International

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:790

Datum zadeve

06/10/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Investigatory Powers Tribunal (sodišče s preiskovalnimi pooblastili, Združeno kraljestvo)

Stranke

Privacy International proti Secretary of State for Foreign and Commonwealth Affairs in drugim

Področje

Varstvo osebnih podatkov; informacijske in komunikacijske tehnologije; telekomunikacije; pridobivanje in uporaba masovnih komunikacijskih podatkov

Ključne besede

Privacy International - Obdelava osebnih podatkov -  Elektronske komunikacije – Ponudniki  – Splošno in neselektivno posredovanje– Promet in lokacija - Zaščita nacionalne varnosti – Direktiva 2002/58/ES – Področje uporabe –  Zaupnost elektronskih komunikacij – Varstvo –Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„V okoliščinah, v katerih:
(a)      je zmožnost [varnostnih in obveščevalnih agencij], da uporabljajo posredovane jim [masovne komunikacijske podatke], bistvena za varovanje nacionalne varnosti Združenega kraljestva, vključno na področju boja proti terorizmu, protiobveščevalni dejavnosti in širjenju jedrskega orožja;
(b)      je temeljna značilnost uporabe [masovnih komunikacijskih podatkov] s strani [varnostnih in obveščevalnih agencij] odkrivanje prej neznanih groženj nacionalni varnosti s tehnikami neusmerjenega zbiranja, ki temeljijo na zbiranju [masovnih komunikacijskih podatkov] na enem mestu. Glavna uporabnost tega je hitro identificiranje in razvoj ciljev ter zagotavljanje podlage za ukrepanje ob neposrednih grožnjah;
(c)      se od ponudnika elektronskega komunikacijskega omrežja nato ne zahteva hramba [masovnih komunikacijskih podatkov] (za dalj časa kot pri običajnem poslovanju), ki jih hrani izključno država ([varnostne in obveščevalne agencije]);
(d)      je nacionalno sodišče (z nekaterimi pridržanimi vprašanji) presodilo, da so jamstva v zvezi z uporabo [masovnih komunikacijskih podatkov] s strani [varnostnih in obveščevalnih agencij] skladna z zahtevami EKČP; in
(e)      je nacionalno sodišče presodilo, da bi se z naložitvijo zahtev iz točk od 119 do 125 sodbe [z dne 21. decembra 2016, Tele2 (C‑203/15 in C‑698/15, EU:C:2016:970)], če se uporabljajo, ogrozili ukrepi [varnostnih in obveščevalnih agencij] za varovanje nacionalne varnosti, s tem pa bi se ogrozila nacionalna varnost Združenega kraljestva;
1.      Ali ob upoštevanju člena 4 PEU in člena 1(3) Direktive [2002/58] zahteva v navodilu [ministra], da mora ponudnik elektronskega komunikacijskega omrežja varnostnim in obveščevalnim agencijam […] države članice posredovati masovne komunikacijske podatke, spada na področje uporabe prava Unije in Direktive [2002/58]?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali se za tako navodilo [ministra] uporabljajo katere od zahtev[, ki se uporabljajo za hranjene komunikacijske podatke in ki so določene v točkah od 119 do 125 sodbe z dne 21. decembra 2016, Tele2 (C‑203/15 in C‑698/15, EU:C:2016:970),] ali katere druge zahteve poleg tistih iz EKČP? In če se, kako in v kakšnem obsegu se take zahteve uporabljajo ob upoštevanju bistvene potrebe [varnostnih in obveščevalnih agencij], da uporabljajo tehnike masovnega pridobivanja in samodejne obdelave za varovanje nacionalne varnosti, in obsega, v katerem so lahko take zmožnosti, če so sicer skladne z EKČP, bistveno ogrožene z naložitvijo takih zahtev?“

Odločitev

1.      Člen 1(3), člen 3 in člen 15(1) Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009, v povezavi s členom 4(2) PEU je treba razlagati tako, da nacionalna ureditev, ki državnemu organu omogoča, da zaradi zaščite nacionalne varnosti ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev naloži, da podatke o prometu in podatke o lokaciji posredujejo varnostnim in obveščevalnim agencijam, spada na področje uporabe te direktive.
2.      Člen 15(1) Direktive 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, v povezavi s členom 4(2) PEU ter členi 7, 8 in 11 ter členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki državnemu organu omogoča, da zaradi zaščite nacionalne varnosti ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev naloži splošno in neselektivno posredovanje podatkov o prometu in podatkov o lokaciji varnostnim in obveščevalnim agencijam.

Številka zadeve

C-221/17

Ime zadeve

Tjebbes in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:189

Datum zadeve

12/03/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

 Raad van State (državni svet, Nizozemska)

Stranke

M. G. Tjebbes in drugi proti Minister van Buitenlandse Zaken

Področje

Državljanstvo Unije; prepoved diskriminacije; izguba državljanstva;  neo-bravnava prošenj za pridobitev nacionalnega potnega lista

Ključne besede

Tiebbes - Državljanstvo Unije in države članice –Listina Evropske unije o temeljnih pravicah -  Potni list - Tretja država  – Izguba državljanstva –  Posledice – Sorazmernost

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je treba člena 20 in 21 PDEU med drugim ob upoštevanju člena 7 [Listine] razlagati tako, da zato, ker ni predvideno, da je treba v posameznem primeru opraviti presojo glede na načelo sorazmernosti – kar zadeva posledice izgube državljanstva za položaj zadevne osebe z vidika prava Unije – nasprotujeta zakonskim določbam, kakršne so tiste v sporu o glavni stvari, ki določajo, da:
a)      polnoletna oseba, ki ima hkrati državljanstvo tretje države, državljanstvo države članice in s tem državljanstvo Unije izgubi po samem pravu, ker je imela običajno prebivališče neprekinjeno deset let v tujini in zunaj [Unije], čeprav obstajajo možnosti, da se ta desetletni rok pretrga?
b)      mladoletna oseba na podlagi izgube državljanstva enega od staršev v smislu navedb pod točko (a) pod nekaterimi pogoji po samem pravu izgubi državljanstvo države članice in s tem državljanstvo Unije?“

Odločitev

Člen 20 PDEU v povezavi s členoma 7 in 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje zakonodaji države članice, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki pod nekaterimi pogoji določa izgubo državljanstva te države članice po samem pravu, kar za osebe, ki nimajo hkrati državljanstva druge države članice, pomeni izgubo statusa državljana Evropske unije in z njim povezanih pravic, če je pristojnim nacionalnim organom, po potrebi vključno z nacionalnimi sodišči, omogočeno, da ob tem preizkusijo posledice te izgube državljanstva in zadevnim osebam po potrebi omogočijo pridobitev državljanstva ex tunc, kadar te osebe zaprosijo za potno listino ali vsak drug dokument, ki dokazuje njihovo državljanstvo. V okviru tega preizkusa morajo ti organi in ta sodišča preveriti, ali je z izgubo državljanstva zadevne države članice, ki ima za posledico izgubo statusa državljana Unije, spoštovano načelo sorazmernosti, kar zadeva posledice, ki jih ima ta izguba za položaj vsake zadevne osebe in za položaj njenih morebitnih družinskih članov glede na pravo Unije.

Številka zadeve

C-136/17

Ime zadeve

GC in drugi (Odstranitev povezav do občutljivih podatkov)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:773

Datum zadeve

24/09/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Conseil d'État (državni svet, Francija)

Stranke

GC in drugi proti Commission nationale de l'informatique et des libertés (CNIL)

Področje

Varstvo osebnih podatkov; informacijske in komunikacijske tehnologije; telekomunikacije; internetni iskalniki

Ključne besede

GC - Varstvo osebnih podatkov – Spletne strani – Internetni iskalniki –Posebne vrste podatkov – Upravljalec iskalnika -  Obseg obveznosti -  Objava podatkov -  Novinarski nameni - Umetniško ali literarno izražanje – Obravnava zahteve - Odstranitev povezav 

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali glede na posebne odgovornosti, pristojnosti in zmožnosti upravljavca iskalnika prepoved drugim upravljavcem podatkov, da obdelujejo podatke iz odstavkov 1 in 5 člena 8 Direktive [95/46] – ob upoštevanju izjem, določenih v tem besedilu – velja tudi za tega upravljavca iskalnika kot upravljavca obdelave podatkov, ki jo zajema ta iskalnik?
2.      Če je odgovor na [prvo vprašanje] pritrdilen:
[(a)]      Ali je treba določbe člena 8(1) in (5) Direktive [95/46] razlagati tako, da ob upoštevanju izjem, določenih v tej direktivi, taka prepoved upravljavcu iskalnika, da obdeluje podatke, za katere se uporabljajo te določbe, nalaga obveznost, da sistematično ugodi zahtevam za odstranitev povezav na spletne strani, na katerih so obdelani taki podatki?
[(b)] Kako je treba s tega vidika razlagati izjeme iz člena 8(2)(a) in (e) Direktive [95/46], kadar se uporabljajo za upravljavca iskalnika, glede na njegove posebne odgovornosti, pristojnosti in zmožnosti? Natančneje, ali lahko tak upravljavec iskalnika zavrne zahtevo za odstranitev povezav, kadar ugotovi, da zadevne povezave vodijo na vsebine, ki sicer vsebujejo podatke, ki spadajo v vrste, naštete v členu 8(1), vendar spadajo tudi na področje uporabe izjem iz odstavka 2 tega člena, zlasti [iz točk (a) in (e) tega odstavka]?
[(c)]      Ali je treba poleg tega določbe Direktive [95/46] razlagati tako, da kadar povezave, katerih odstranitev se zahteva, vodijo do obdelave osebnih podatkov, ki se izvedejo zgolj v novinarske namene ali zaradi umetniškega ali literarnega izražanja, za katere se na tej podlagi v skladu s členom 9 Direktive [95/46] lahko zbirajo in obdelujejo podatki, ki spadajo v vrste, navedene v odstavkih 1 in 5 člena 8 te direktive, upravljavec iskalnika lahko iz tega razloga zavrne zahtevo za odstranitev povezav?
3.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
[(a)]      Katere posebne zahteve iz Direktive [95/46] mora izpolnjevati upravljavec iskalnika glede na njegove odgovornosti, pristojnosti in zmožnosti?
[(b)]      Ali je treba določbe Direktive [95/46], kadar upravljavec iskalnika ugotovi, da spletne strani, na katere vodijo povezave, katerih odstranitev se zahteva, vsebujejo podatke, katerih objava na teh straneh ni zakonita, razlagati tako, da:
–        upravljavcu iskalnika nalagajo, da te povezave odstrani s seznama zadetkov, prikazanih po iskanju, opravljenem na podlagi imena prosilca, ali
–        nalagajo le, da to okoliščino upošteva pri presoji utemeljenosti zahteve za odstranitev povezav, ali
–        ta okoliščina ne vpliva na presojo, ki jo mora opraviti?
Poleg tega, če ta okoliščina ni brezpredmetna, kako je treba presojati zakonitost objave spornih podatkov na spletnih straneh, ki so predmet obdelave, ki ne spada na ozemeljsko področje uporabe Direktive [95/46] in posledično nacionalne zakonodaje, s katero se ta direktiva izvaja?
4.      Ne glede na odgovor na prvo vprašanje:
[(a)]      Ali je treba določbe Direktive [95/46] neodvisno od zakonitosti objave osebnih podatkov na spletni strani, na katero vodi sporna povezava, razlagati tako, da:
–        mora upravljavec iskalnika, kadar prosilec dokaže, da so ti podatki postali nepopolni ali netočni ali da niso posodobljeni, ugoditi zahtevi za odstranitev ustreznih povezav;
–        natančneje, mora upravljavec iskalnika, kadar prosilec dokaže, da ob upoštevanju poteka sodnega postopka informacije v zvezi s prejšnjo fazo tega postopka ne ustrezajo več [njegovemu dejanskemu položaju], odstraniti povezave na spletne strani, ki vsebujejo take informacije?
[(b)]      Ali je treba določbe člena 8(5) Direktive [95/46] razlagati tako, da informacije v zvezi z obdolžitvijo posameznika ali sodnim postopkom in kazensko obsodbo, ki sledi temu postopku, pomenijo podatke v zvezi s prekrški in kazenskimi obsodbami? Na splošno, ali spletna stran, kadar vsebuje podatke, v katerih so navedene kazenske obsodbe ali sodni postopki v zvezi s fizično osebo, spada na področje uporabe teh določb?“

Odločitev

1.      Določbe člena 8(1) in (5) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov je treba razlagati tako, da se prepoved ali omejitve v zvezi z obdelavo posebnih vrst osebnih podatkov, na katere se te določbe nanašajo, ob upoštevanju izjem, določenih v tej direktivi, v okviru njegovih odgovornosti, pristojnosti in zmožnosti uporabljajo tudi za upravljavca iskalnika kot odgovorno osebo za obdelavo, ki se izvede med delovanjem tega iskalnika, kadar ta upravljavec pod nadzorom pristojnih nacionalnih organov na podlagi zahteve, ki jo vloži zadevna oseba, opravi preverjanje.
2.      Določbe člena 8(1) in (5) Direktive 95/46 je treba razlagati tako, da mora upravljavec iskalnika na njihovi podlagi – ob upoštevanju izjem, določenih v tej direktivi – načeloma ugoditi zahtevam za odstranitev povezav na spletne strani, na katerih so osebni podatki, ki spadajo v posebne vrste iz teh določb.
Člen 8(2)(e) Direktive 95/46 je treba razlagati tako, da lahko tak upravljavec iskalnika na njegovi podlagi zavrne zahtevo za odstranitev povezav, kadar ugotovi, da zadevne povezave vodijo do vsebin, ki vključujejo osebne podatke, ki spadajo med posebne vrste iz tega člena 8(1), vendar je njihova obdelava zajeta tudi z izjemo iz navedenega člena 8(2)(e), če ta obdelava izpolnjuje tudi vse druge pogoje glede zakonitosti iz te direktive in če posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, na podlagi člena 14, prvi odstavek, (a), te direktive nima pravice, da navedeni obdelavi ugovarja na podlagi zakonitih in nujnih razlogov, povezanih z njegovim posebnim položajem.
Določbe Direktive 95/46 je treba razlagati tako, da mora upravljavec iskalnika, kadar prejme zahtevo za odstranitev povezave do spletne strani, na kateri so objavljeni osebni podatki, ki spadajo v posebne vrste iz člena 8(1) in (5) te direktive, na podlagi vseh upoštevnih elementov posameznega primera in ob upoštevanju resnosti posega v temeljni pravici zadevne osebe do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov iz členov 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah z vidika razlogov bistvenega javnega interesa iz člena 8(4) navedene direktive in ob spoštovanju pogojev iz zadnjenavedene določbe preveriti, ali je vključitev te povezave na seznam zadetkov, ki se prikaže po iskanju, opravljenem na podlagi imena te osebe, nujno potrebna za varovanje svobode obveščanja internetnih uporabnikov, ki bi morda imeli interes za dostop do te spletne strani na podlagi takega iskanja, iz člena 11 Listine.
3.      Določbe Direktive 95/46 je treba razlagati tako, da:
–        na eni strani informacije v zvezi s sodnim postopkom glede fizične osebe in po potrebi z obsodbo, ki je sledila temu postopku, pomenijo podatke v zvezi s „prekrški“ in „kazenskimi obsodbami“ v smislu člena 8(5) te direktive, in
–        mora na drugi strani upravljavec iskalnika ugoditi zahtevi za odstranitev povezav do spletnih strani, na katerih so take informacije, kadar se te informacije nanašajo na prejšnjo fazo zadevnega sodnega postopka in glede na njegov potek ne ustrezajo več sedanjemu položaju, če se v okviru preverjanja razlogov bistvenega javnega interesa iz člena 8(4) navedene direktive ugotovi, da glede na vse okoliščine obravnavanega primera temeljne pravice zadevne osebe, zagotovljene s členoma 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, prevladajo nad pravicami potencialno zainteresiranih internetnih uporabnikov, ki so varovane s členom 11 te listine.

Številka zadeve

C-473/16

Ime zadeve

F

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:36

Datum zadeve

25/01/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Szegedi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Szegedu, Madžarska) 

Stranke

F proti Bevándorlási és Állampolgársági Hivatal

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice;
azilna politika; nadzor meja – zavrnitev prošnje za azil

Ključne besede

F - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Spoštovanje zasebnega in družinskega življenja – Direktiva 2011/95/EU – Standardi – Pogoji -   Priznanje statusa begunca – Subsidiarna zaščita -  Strah - Preganjanje -  Spolna usmerjenost – Dejstva in okoliščine  –Izvedensko mnenja – Psihološki testi

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 4 Direktive 2011/95/ES v zvezi s členom 1 Listine razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se glede lezbijk, gejev, biseksualnih in transspolnih oseb (LGBTI), ki so prosilci za azil, izdela in oceni takšno, na projekcijskih testih osebnosti temelječe izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihološke stroke, pri izdelavi katerega se prosilcu za azil ne zastavijo vprašanja glede njegovih spolnih navad in prosilec za azil tudi ni podvržen fizičnim pregledom?
2.      Ali je treba, če izvedenskega mnenja iz prvega vprašanja ni mogoče uporabiti kot dokaz, člen 4 Direktive 2011/95/ES v povezavi s členom 1 Listine razlagati tako, da neodvisno od posamičnih značilnosti strokovne metode ne nacionalni organ ne sodišče sploh nimata možnosti, da s strokovnimi metodami preverita verodostojnost navedb osebe, ki je prošnjo za azil vložila, ker je preganjana zaradi spolne usmerjenosti?“

Odločitev

1.      Člen 4 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da organ, ki je odgovoren za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, ali po potrebi sodišče, pri katerem se vloži tožba zoper odločbo tega organa, v okviru presoje dejstev in okoliščin glede zatrjevane spolne usmerjenosti prosilca odredi izdelavo izvedenskega mnenja, če se to izvedensko mnenje izdela v skladu s temeljnimi pravicami, zagotovljenimi z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, če navedena organ in sodišče odločbe ne utemeljita zgolj z ugotovitvami iz izvedenskega mnenja in če ta pri presoji izjav prosilca o njegovi spolni usmerjenosti nista vezana na te ugotovitve.
2.      Člen 4 Direktive 2011/95 v povezavi s členom 7 Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da se za presojo resničnosti zatrjevane spolne usmerjenosti prosilca za mednarodno zaščito izdela in uporabi izvedensko mnenja psihologa, kot je to iz postopka v glavni stvari, katerega namen je, da se na podlagi projekcijskih testov osebnosti pridobi neka predstava o spolni usmerjenosti tega prosilca.

Številka zadeve

C-207/16

Ime zadeve

Ministerio Fiscal

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:788

Datum zadeve

02/10/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

 Audiencia Provincial de Tarragona (sodišče pokrajine Tarragona, Španija)

Stranke

Postopek na predlog Ministerio Fiscal

Področje

Varstvo osebnih podatkov; informacijske in komunikacijske tehnologije;Telekomunikacije; zavrnitev odobritve kriminalistične policije do osebnih  podatkov

Ključne besede

Ministerio Fiscal - Elektronske komunikacije – Obdelava osebnih podatkov – Direktiva 2002/58/ES –    Zaupnost elektronskih komunikacij – Varstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Kriminalistična policija -   Dostop nacionalnih organov - Preiskave – Prag – Teža kaznivih dejanj -   Upravičen dostop

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali se lahko zadostna resnost kaznivih dejanj kot merilo, ki upravičuje poseganje v temeljne pravice, priznane v členih 7 in 8 Listine, ugotovi zgolj glede na kazen, ki se lahko naloži za preiskovano kaznivo dejanje, ali pa je treba poleg tega pri kriminalnem dejanju ugotoviti posebne stopnje
škodljivosti za posamične in/ali kolektivne pravne dobrine?
2.      Če je določitev resnosti kaznivega dejanja zgolj na podlagi zagrožene kazni v skladu z ustavnimi načeli Unije, ki jih je Sodišče uporabilo v sodbi [z dne 8. aprila 2014, Digital Rights Ireland in drugi, C‑293/12 in C‑594/12, EU:C:2014:238,] kot merila za strog nadzor nad Direktivo [2002/58], kakšen bi moral biti spodnji prag te kazni? Ali bi bil v skladu s splošno zahtevo po najmanj triletni zaporni kazni?“

Odločitev

Člen 15(1) Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009, v povezavi s členoma 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da dostop javnih organov do identifikacijskih podatkov imetnikov kartic SIM, aktiviranih z ukradenim mobilnim telefonom, kot so priimek, ime in po potrebi naslov teh imetnikov, ne pomeni tako hudega posega v njihove temeljne pravice, določene v navedenih členih Listine o temeljnih pravicah, da bi moral biti ta dostop na področju preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj omejen na boj proti hudemu kriminalu.

Številka zadeve

C-203/15

Ime zadeve

Tele2 Sverige

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2016:970

Datum zadeve

21/12/2016

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

vložili Kammarrätten i Stockholm (pritožbeno upravno sodišče v Stockholmu, Švedska) v zadevi C-203/15 in Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek), Združeno kraljestvo)v zadevi C-698/15

Stranke

Tele2 Sverige AB proti Post- och telestyrelsen in Secretary of State for the Home Department proti Tomu Watsonu in drugim

Področje

Varstvo osebnih podatkov; informacijske in komunikacijske tehnologije; telekomunikacije; hramba podatkov

Ključne besede

Tele2 Sverige - Elektronske komunikacije – Obdelava osebnih podatkov – Zaupnost elektronskih komunikacij – Varstvo – Direktiva 2002/58/ES –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Nacionalna zakonodaja – Ponudniki  – Splošna in neselektivna hramba Promet in  lokacija – Nacionalni organi – Dostop do podatkov – Neobstoj predhodnega nadzora – Skladnost – Pravo  Unije

Vprašanje za predhodno odločanje

Združene zadeve: C-203/15
„1.      Ali je splošna obveznost hrambe podatkov o prometu, ki se nanaša na vse subjekte, vsa sredstva elektronske komunikacije in vse podatke o prometu brez kakršnega koli razlikovanja, omejitev ali izjem za namene boja proti kriminalu […], v skladu s členom 15(1) Direktive 2002/58/ES, če se upoštevajo členi 7, 8 in 52(1) Listine?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali je lahko hramba vendarle dovoljena, kadar:
(a)      je dostop nacionalnih organov do hranjenih podatkov določen, kot je opisano v točkah od 19 do 36 [predložitvene odločbe], in
(b)      so zahteve o zaščiti in varnosti podatkov urejene, kot je opisano v točkah od 38 do 43 [predložitvene odločbe], ter
(c)      je treba vse upoštevne podatke hraniti šest mesecev, računano od dneva konca komunikacije, in jih nato izbrisati, kot je opisano v točki 37 [predložitvene odločbe]?“
in zadeva C-698/15
„1.      Ali sodba Digital Rights (zlasti s točkami od 60 do 62) določa obvezne zahteve prava EU, ki veljajo za nacionalno ureditev države članice glede dostopa do podatkov, hranjenih v skladu z nacionalno zakonodajo, da bi bila skladna s členoma 7 in 8 Listine?
2.      Ali sodba Digital Rights širi področje uporabe členov 7 in/ali 8 Listine prek področja uporabe člena 8 EKČP, kot je uveljavljeno v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice?“

Odločitev

1.      Člen 15(1) Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009, glede na člene 7, 8, 11 in 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki z namenom boja proti kriminalu določa splošno in neselektivno hrambo vseh podatkov o prometu in podatkov o lokaciji vseh naročnikov in registriranih uporabnikov glede vseh elektronskih komunikacijskih sredstev.
2.      Člen 15(1) Direktive 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, glede na člene 7, 8, 11 in 52(1) Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki ureja varstvo in varnost podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, ter zlasti dostop pristojnih nacionalnih organov do hranjenih podatkov in pri tem v okviru boja proti kriminalu navedenega dostopa ne pogojuje z nameni boja proti hudemu kriminalu, ne da bi določil, da mora nadzor nad navedenim dostopom predhodno opraviti sodišče ali neodvisni upravni organ, in ne da bi zahteval, da se zadevni podatki hranijo na ozemlju Unije.
3.      Drugo vprašanje, ki ga je postavilo Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek), Združeno kraljestvo), ni dopustno.

Številka zadeve

C-539/14

Ime zadeve

Sánchez Morcillo in Abril García

Številka ECLI

Sklep ECLI:EU:C:2015:508

Datum zadeve

16/07/2015

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Audiencia Provincial de Castellón (Španija)

Stranke

Juan Carlos Sánchez Morcillo in María del Carmen Abril García proti Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, SA

Področje

Varstvo potrošnikov; nedovoljeni pogoji;  ugovor zoper izvršbo na podlagi hipoteke na njunem stanovanju.

Ključne besede

Morcillo in Garcia – Varstvo potrošnikov - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Potrošniške pogodbe –Hipotekarni kredit – Nepošteni pogoji – Postopek izvršbe -  Hipoteka – Pravica do pritožbe

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je treba člen 7 [Direktive 93/13] v povezavi s členi 47, 34(3) in 7 [Listine] razlagati tako, da nasprotuje procesni določbi, kakršna je člen 695(4) [spremenjenega LEC], ki v ureditvi pritožbe zoper odločbo o ugovoru zoper izvršbo na blagu, ki je predmet hipoteke ali zastavne pravice, določa, da je pritožbo mogoče vložiti le zoper sklep, s katerim so bile odrejene ustavitev postopka, neuporaba nepoštenega pogodbenega pogoja ali zavrnitev ugovora, ki temelji na nepoštenosti pogoja, kar neposredno povzroči, da ima prodajalec ali ponudnik kot upnik v postopku izvršbe več pravnih sredstev za pritožbo kot potrošnik, zoper katerega poteka postopek izvršbe?“
           Audiencia Provincial de Castellón je 27. novembra 2014 predlagalo, naj se navedena zadeva obravnava po hitrem postopku iz člena 23a Statuta Sodišča Evropske unije in člena 105(1) Poslovnika Sodišča. Navedeno sodišče meni, da izredna nujnost izhaja iz tega, da je predmet postopka izvršbe na podlagi hipoteke iz postopka v glavni stvari stanovanje potrošnikov kot dolžnikov v postopku izvršbe, v katerem prebivajo, kar pomeni tveganje izgube stanovanja in postavlja navedena potrošnika in njuni družini v posebej negotov položaj.

Odločitev

Člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi s členoma 7 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni določbi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero lahko potrošnik kot dolžnik v postopku izvršbe na podlagi hipoteke vloži pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi ugovora zoper izvršbo, samo če prvostopenjsko sodišče ni sprejelo razloga za ugovor v zvezi z nepoštenostjo pogodbenega pogoja, ki je podlaga za izvršilni naslov, in to čeprav se lahko prodajalec ali ponudnik nasprotno pritoži zoper vsako odločbo, s katero se odredi ustavitev postopka, ne glede na razlog za ugovor, na katerem temelji.

Številka zadeve

C-419/14

Ime zadeve

WebMindLicenses

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2015:832

Datum zadeve

17/12/2015

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Fővárosi Közigazgatási és Munkaügyi bíróság (upravno in delovno sodišče v Budimpešti, Madžarska)

Stranke

WebMindLicenses kft proti Nemzeti Adó- és Vámhivatal Kiemelt Adó- és Vám Főigazgatóság

Področje

Svoboda opravljanja storitev -
Usklajevanje davčne zakonodaje; odmera davka na dodano vrednost za velike davčne zavezance

Ključne besede

WebMindLicenses  - Obdavčenje - Davek na dodano vrednost – Elektronske storitve - Kraj opravljanja – Umetna določitev -  Konstrukcija  – Zloraba pravice – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do obrambe – Pravica do izjave – Dokazi – Uporaba dokazov – Davčna uprava -  Prestrezanje telekomunikacij -  Zaseg elektronske pošte

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je v okviru identifikacije osebe, ki opravlja storitev, za namene DDV – kadar se ugotavlja, ali je transakcija fiktivna, brez dejanske ekonomske in trgovinske vsebine ter namenjena izključno pridobitvi davčne ugodnosti – za razlago členov 2(1)(c), 24(1) in 43 Direktive o DDV pomembno dejstvo, da je v postopku v glavni stvari upravitelj in 100‑odstotni delničar gospodarske družbe, ki izda licenco, fizična oseba, ki je ustvarila strokovno znanje, ki se prenese na podlagi licenčne pogodbe?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je pri uporabi členov 2(1)(c), 24(1) in 43 Direktive o DDV ter presoji obstoja zlorabe pomembno dejstvo, da ta fizična oseba neformalno vpliva oziroma bi lahko vplivala na način upravljanja gospodarske družbe, ki je pridobila licenco, in na odločitve te družbe? Ali je pri tej razlagi lahko upoštevna okoliščina, da tisti, ki je ustvaril strokovno znanje, neposredno ali posredno sodeluje ali bi lahko sodeloval – tako da poklicno svetuje ali daje nasvete za razvoj in uporabo strokovnega znanja – pri sprejemanju poslovnih odločitev, povezanih z opravljanjem storitve na podlagi tega strokovnega znanja?
3.      Ali je v okoliščinah postopka v glavni stvari in ob upoštevanju navedenega v drugem vprašanju za identifikacijo osebe, ki opravlja storitev, za namene DDV poleg analiz osnovne pogodbene transakcije upoštevno tudi dejstvo, da tisti, ki je ustvaril strokovno znanje, kot fizična oseba vpliva – natančneje, odločilno vpliva – ali določa smernice glede načina opravljanja storitve, ki temelji na tem strokovnega znanju?
4.      Če je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen, katere okoliščine se lahko pri ugotavljanju obsega tega vpliva in teh smernic upoštevajo oziroma, podrobneje, na podlagi katerih meril je mogoče ugotoviti, da se odločilno vpliva na opravljanje storitve in da se je izvršila dejanska ekonomska vsebina osnovne transakcije v korist družbe, ki izda licenco?
5.      Ali se v okoliščinah postopka v glavni stvari pri preučitvi pridobitve davčne ugodnosti pri analizi razmerij gospodarskih subjektov in oseb, ki so udeležene v transakciji, upošteva dejstvo, da so davčni zavezanci, ki so sodelovali pri sporni pogodbeni transakciji, namenjeni davčni utaji, pravne osebe, kadar davčni organi države članice fizični osebi naložijo sprejetje strateških in operativnih odločitev družbe, in če je tako, ali je treba upoštevati, v kateri državi članici je fizična oseba sprejela te odločitve? Če je mogoče ugotoviti, da pogodbeni položaj strank ni odločilen, ali je v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, za razlago pomembno dejstvo, da podizvajalci upravljajo tehnična sredstva, kadre in finančne transakcije, ki so potrebne za opravljanje obravnavane storitve, ki temelji na internetu?
6.      Če je mogoče ugotoviti, da določbe licenčne pogodbe ne odražajo dejanske ekonomske vsebine, ali sprememba pogodbenih določb in vzpostavitev položaja, ki bi obstajal, če transakcije, v kateri je prišlo do zlorabe, ne bi bilo, pomenita, da lahko davčna uprava države članice drugače določi državo članico, v kateri se opravlja storitev, in s tem kraj, kjer nastane obveznost obračuna davka, čeprav je družba, ki je pridobila licenco, plačala davek, ki se lahko zahteva v državi članici, kjer ima sedež, v skladu z zakonskimi zahtevami, določenimi v tej državi članici?
7.      Ali je treba člena 49 PDEU in 56 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta pogodbenemu razmerju, kakršno je predmet postopka v glavni stvari – v skladu s katerim družba, ki je davčna zavezanka v neki državi članici, na podlagi licenčne pogodbe prenese na drugo družbo, davčno zavezanko v drugi državi članici, strokovno znanje za opravljanje storitev z vsebino za odrasle z interaktivno telekomunikacijsko tehnologijo, ki temelji na internetu, in pravico do njegove uporabe v okoliščinah, za katere je značilno dejstvo, da je obdavčitev z DDV države članice, v kateri je sedež družbe, ki je pridobila licenco, ugodnejša glede prenesene storitve – in da lahko to razmerje pomeni zlorabo svobode ustanavljanja in opravljanja storitev?
8.      Kakšen pomen je treba v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi – ne glede na davčno ugodnost, ki naj bi se lahko pridobila – dati poslovnim interesom družbe, ki izda licenco? Ali je v zvezi s tem in, podrobneje, za razlago pomembno dejstvo, da je 100‑odstotni lastnik in upravitelj družbe, ki izda licenco, fizična oseba, ki je prvotno ustvarila strokovno znanje?
9.      Ali je pri analizi zlorab mogoče upoštevati okoliščine, ki so podobne tem v sporu o glavni stvari, kot so tehnični podatki in infrastruktura v zvezi z uvedbo in opravljanjem storitve, ki je predmet sporne transakcije ter priprav in kadrov, ki jih ima družba, ki izda licenco za opravljanje zadevne storitve, in če je odgovor pritrdilen, kakšen je njihov pomen?
10.      Ali je treba v položaju, ki se analizira v obravnavani zadevi, člene 2(1)(c), 24(1), 43 in 273 Direktive o DDV v povezavi s členom 4(3) PEU in členom 325 PDEU razlagati tako, da lahko davčni organ države članice – za učinkovito izpolnjevanje obveznosti držav članic, da učinkovito in pravočasno poberejo celotni znesek DDV ter da se izognejo izgubi davčnega dohodka zaradi davčnih goljufij in utaj zunaj meja držav članic, v primeru transakcije opravljanja storitve in s ciljem identifikacije osebe, ki opravlja storitev – v dokaznem delu davčnega upravnega postopka in s ciljem pojasniti dejstva sprejme podatke, informacije in dokaze ter torej evidence o komunikacijah, ki jih je preiskovalni organ davčnega organa brez vednosti davčnega zavezanca pridobil v okviru kazenskega postopka, in na njihovi podlagi izvede presojo v zvezi z davčnimi posledicami, in tako, da lahko upravno sodišče, ki obravnava tožbo, vloženo zoper upravno odločbo davčnega organa države članice, pri preverjanju zakonitosti te odločbe presoja navedene elemente v okviru dokazov?
11.      Ali je treba v položaju, analiziranem v obravnavani zadevi, člene 2(1)(c), 24(1), 43 in 273 Direktive o DDV v povezavi s členom 4(3) PEU in členom 325 PDEU razlagati tako, da za učinkovito izpolnjevanje obveznosti držav članic, da učinkovito in pravočasno poberejo celotni znesek DDV, in izpolnjevanje obveznosti držav članic zagotavljati izpolnjevanje obveznosti, naloženih davčnemu zavezancu, diskrecija, ki je priznana v zvezi z uporabo sredstev, ki jih ima na voljo davčni organ države članice, zajema možnost, da navedeni organ uporabi dokaze, ki so bili prvotno pridobljeni za kazenske namene za preprečevanje davčnih utaj, tudi kadar samo nacionalno pravo v okviru upravnega postopka za preprečevanje davčnih utaj ne dovoljuje pridobivanja informacij brez vednosti zadevne osebe ali zanj v kazenskem postopku predpisuje jamstva, ki v davčnem upravnem postopku niso predvidena, pri čemer davčni organ v okviru svojih postopkov lahko odloča v skladu z načelom proste presoje dokazov?
12.      Ali člen 8(2) [Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP)] v povezavi s členom 52(2) Listine nasprotuje temu, da se davčnemu organu države članice prizna pristojnost, na katero se nanašata deseto in enajsto vprašanje, oziroma ali je mogoče v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, za boj proti davčnim utajam v okviru davčnega upravnega postopka uporabo ugotovitev na podlagi informacij, pridobljenih brez vednosti zadevne osebe, zaradi dejanskega pobiranja davka in ‚ekonomske blaginje države‘ šteti za utemeljeno?
13.      Če je iz odgovorov na deseto in enajsto vprašanje razvidno, da lahko davčni organ države članice uporabi take dokaze v upravnem postopku, ali ima davčni organ države članice, da se zagotovi učinkovitost pravice do dobrega upravljanja in pravice do obrambe v skladu z določbami členov 7, 8, 41 in 48 Listine v povezavi s členom 51(1) Listine, nepogojno obveznost, da davčnega zavezanca v upravnem postopku zasliši, da mu zagotovi dostop do ugotovitev, ki so razvidne iz informacij, pridobljenih brez njegove vednosti, in da spoštuje cilj, zaradi katerega so bili pridobljeni podatki, ki so vsebovani v teh dokazih, oziroma ali v okviru zadnjenavedenega okoliščina, da je informacija, zbrana brez vednosti zadevne osebe, namenjena izključno kazenski preiskavi, vnaprej izključuje uporabo takih dokazov?
14.      Ali nacionalna določba, na podlagi katere je sodno izpodbijanje postopkovne zakonitosti odločb, izdanih v davčnih zadevah, lahko uspešno in vodi do razglasitve ničnosti odločbe le, če ob upoštevanju okoliščin primera obstaja dejanska možnost, da bi bila izpodbijana odločba drugačna, če postopek ne bi bil kršen, in če bi poleg tega navedena kršitev bistveno vplivala na pravni položaj tožeče stranke oziroma bi bilo treba kršitve postopka, storjene na ta način, upoštevati v širšem kontekstu, ne glede na vpliv, ki bi ga kršitev postopka, s katero se krši Listina, imela na izid postopka, spoštuje pravico do učinkovitega pravnega sredstva, če se dokazi pridobijo in uporabijo v nasprotju z določbami členov 7, 8, 41 in 48 Listine v povezavi z njenim členom 47?
15.      Ali se zaradi učinkovitosti člena 47 Listine zahteva, da lahko v okoliščinah postopka, kakršne so te v obravnavani zadevi, upravno sodišče, ki obravnava tožbo zoper upravno odločbo davčnega organa države članice, nadzoruje zakonitost pridobitve dokazov, zbranih za kazenski pregon in brez vednosti zadevne osebe v okviru kazenskega postopka, zlasti kadar davčni zavezanec, proti kateremu je bil hkrati uveden kazenski postopek, s to dokumentacijo niti ni seznanjen niti ne more izpodbijati njene zakonitosti pred sodiščem?
16.      Če se upošteva tudi šesto vprašanje, ali je treba Uredbo št. 904/2010, zlasti ob upoštevanju njene uvodne izjave 7, v skladu s katero bi za pobiranje dolgovanega davka države članice morale sodelovati in tako zagotoviti pravilno odmero DDV ter bi morale zato ne samo nadzorovati pravilno uporabo dolgovanega davka na svojem ozemlju, temveč bi morale tudi ponuditi pomoč drugim državam članicam za zagotovitev pravilne uporabe davka v zvezi z dejavnostjo, ki se opravlja na njihovem ozemlju, davek pa je dolgovan v drugi državi članici, razlagati tako, da mora v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, davčni organ države članice, ki je ugotovil obstoj davčnega dolga, podati zahtevo davčnemu organu države članice, v kateri je davčni zavezanec, nad katerim je bil opravljen davčni nadzor, že izpolnil svojo obveznost plačila davka?
17.      Če je odgovor na šestnajsto vprašanje pritrdilen in se odločbe davčne uprave države članice iz tega razloga izpodbijajo pri sodišču in se ugotovi njihova nezakonitost zaradi postopkovnih napak, ker informacije niso bile pridobljene in ker pri pristojnih organih države članice ni bila vložena zahteva, kakšen ukrep mora ob upoštevanju navedenega v štirinajstem vprašanju sprejeti sodišče, ki obravnava tožbo zoper upravno odločbo davčnega organa države članice?“

Odločitev

1.      Pravo Unije je treba razlagati tako, da se za presojo, ali je v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, licenčna pogodba, katere predmet je dajanje na voljo strokovnega znanja, ki omogoča upravljanje spletnega mesta, prek katerega so bile opravljene interaktivne avdiovizualne storitve, in ki je bila sklenjena z družbo s sedežem v državi članici, ki ni tista, na ozemlju katere je imela sedež družba, ki je izdala to licenco, temeljila na zlorabi prava, katere cilj je bil izkoristiti to, da je stopnja davka na dodano vrednost za te storitve v tej drugi državi članici nižja, dejstva, da je bil poslovodja in edini delničar zadnje enavedene družbe tisti, ki je ustvaril to strokovno znanje, da je ista oseba vplivala ali določala smernice za razvoj in uporabo tega strokovnega znanja in opravljanje storitev, ki temeljijo na njem, da so podizvajalci opravili finančne transakcije, zagotovili kadre in tehnična sredstva, ki so potrebni za opravljanje navedenih storitev, ter razlogi, ki naj bi vodili družbo, ki izda licenco, k dajanju zadevnega strokovnega znanja na voljo družbi s sedežem v tej drugi državi članici, namesto da bi ga uporabljala sama, sami po sebi očitno niso odločilni.
Predložitveno sodišče mora analizirati vse okoliščine postopka v glavni stvari, da bi ugotovilo, ali ta pogodba pomeni povsem umetno konstrukcijo, ki prikriva dejstvo, da zadevne storitve dejansko ni opravila družba, ki je pridobila licenco, ampak družba, ki je izdala licenco, pri čemer mora raziskati zlasti, ali sedež gospodarske dejavnosti ali stalne poslovne enote družbe, ki je pridobila licenco, ni bil resničen oziroma ali ta družba za opravljanje zadevne gospodarske dejavnosti ni imela ustrezne strukture v smislu prostorov, osebja in tehničnih sredstev oziroma ali navedena družba te gospodarske dejavnosti ni opravljala v svojem imenu in na svoj račun v okviru lastne odgovornosti in lastnih tveganj.
2.      Pravo Unije je treba razlagati tako, da ob ugotovitvi zlorabe, katere posledica je določitev kraja opravljanja storitve v državi članici, ki ni tista, v kateri bi bil določen, če te zlorabe ne bi bilo, dejstvo, da je bil davek na dodano vrednost plačan v tej drugi državi članici v skladu z njeno zakonodajo, ne preprečuje ponovne odmere tega davka v državi članici kraja, kjer so bile te storitve dejansko opravljene.
3.      Uredbo Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da mora davčna uprava države članice, ki preučuje obveznost obračuna davka na dodano vrednost za storitve, ki so že bile predmet tega davka v drugih državah članicah, zahtevo za informacije nasloviti na davčne uprave teh drugih držav članic, če je taka zahteva koristna oziroma potrebna za določitev, ali je treba davek na dodano vrednost obračunati v prvi državi članici.
4.      Pravo Unije je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da lahko davčna uprava za uporabo člena 4(3) PEU, člena 325 PDEU ter členov 2, 250(1) in 273 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, da bi dokazala obstoj zlorabe na področju davka na dodano vrednost, brez vednosti davčnega zavezanca uporabi dokaze, pridobljene v okviru še nekončanega vzporednega kazenskega postopka, na primer s prestrezanjem telekomunikacij in zasegom elektronske pošte, če pridobitev teh dokazov v okviru navedenega kazenskega postopka in njihova uporaba v okviru upravnega postopka ne kršita pravic, zagotovljenih s pravom Unije.
V okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, mora nacionalno sodišče, ki nadzira zakonitost odločbe, s katero je bil odmerjen davek na dodano vrednost in ki temelji na takih dokazih, v skladu s členi 7, 47 in 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah preveriti, prvič, ali so bila preiskovalna sredstva, kot sta prestrezanje telekomunikacij in zaseg elektronske pošte, določena z zakonom in nujna v okviru kazenskega postopka, in drugič, ali je bila uporaba dokazov, pridobljenih s temi sredstvi, s strani navedene uprave tudi dovoljena z zakonom in nujna. Prav tako mora preveriti, ali je bil davčnemu zavezancu v skladu s splošnim načelom spoštovanja pravice do obrambe v upravnem postopku omogočen vpogled v te dokaze in ali mu je bilo omogočeno, da se o njih izjavi. Če ugotovi, da ta davčni zavezanec te možnosti ni imel oziroma da so bili ti dokazi pridobljeni v okviru kazenskega postopka ali uporabljeni v okviru upravnega postopka s kršitvijo člena 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, mora nacionalno sodišče te dokaze zavrniti in navedeno odločbo odpraviti, če ta zaradi tega nima podlage. Te dokaze je treba zavrniti tudi, če to sodišče ni pristojno preveriti, ali so bili v okviru kazenskega postopka pridobljeni v skladu s pravom Unije, ali če na podlagi nadzora, ki ga je že opravilo kazensko sodišče v okviru kontradiktornega postopka, ne more vsaj preveriti, ali so bili pridobljeni v skladu s pravom Unije.

Številka zadeve

C-362/14

Ime zadeve

Schrems

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2015:650

Datum zadeve

06/10/2015

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

High Court (Irska)

Stranke

Maximillian Schrems proti Data Protection Commissioner

Področje

Varstvo osebnih podatkov; informacijske in komunikacijske tehnologije ;telekomunikacije;  prenos osebnih podatkov svojih uporabnikov  v Združene države in  shranjevanje  na strežnikih, ki se nahajajo v tej držav

Ključne besede

Schrems - Osebni podatki – Varstvo posameznikov  – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Strežniki -   Prenos osebnih podatkov -  Tretje države – Združene države – Neustrezna raven varstva – Veljavnost – Pritožba posameznika – Pristojnosti  nadzornih organov

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je neodvisni nosilec funkcije, ki ima po zakonu nalogo, da izvaja zakonodajo o varstvu podatkov in jo uveljavlja, pri odločanju o pritožbi, da se osebni podatki prenašajo v tretjo državo (v tem primeru Združene države Amerike), za katero pritožnik trdi, da njena zakonodaja in praksa ne vsebujeta ustreznega varstva za posameznike, na katere se nanašajo podatki, absolutno zavezan upoštevati nasprotno ugotovitev Skupnosti iz Odločbe [2000/520] ob upoštevanju členov 7, 8 in 47 [Listine], ne glede na določbe člena 25(6) Direktive [95/46]?
2.      Ali pa lahko nosilec funkcije opravi in/ali mora opraviti lastno preiskavo zadeve glede na dejanski razvoj dogodkov v času od prvotne objave Odločbe Komisije?“

Odločitev

1.      Člen 25(6) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1882/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. septembra 2003, je treba ob upoštevanju členov 7, 8 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da odločba, sprejeta na podlagi te določbe, kot je Odločba Komisije 2000/520/ES z dne 26. julija 2000 po Direktivi 95/46 o primernosti zaščite, ki jo zagotavljajo načela zasebnosti varnega pristana in s tem povezana najpogosteje zastavljena vprašanja, ki jih je izdalo Ministrstvo za trgovino ZDA, v kateri Evropska komisija ugotavlja, da tretja država zagotavlja ustrezno raven varstva, ne preprečuje, da nadzorni organ države članice v smislu člena 28 navedene direktive, kakor je bila spremenjena, preuči zahtevo posameznika v zvezi z varstvom njegovih pravic in svoboščin glede obdelave osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj in ki so bili iz države članice preneseni v to tretjo državo, kadar ta posameznik zatrjuje, da veljavno pravo in praksa v tej državi ne zagotavljata ustrezne ravni varstva.
2.      Odločba 2000/520 je neveljavna.

Številka zadeve

C-148/13

Ime zadeve

A

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2014:2406

Datum zadeve

02/12/2014

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

 Raad van State (Nizozemska)

Stranke

A in drugi proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje -  Spolna usmerjenost; zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito

Ključne besede

A- Direktiva 2004/83/ES – Azilna politika- Minimalni standardi  -  Pogoji za priznanje -   Status begunca -  Status mednarodne zaščite – Prosilec -  Obravnavanje dejstev in okoliščin – Načini preizkusa – Sprejem  dokaznih sredstev – Obseg pristojnosti -  Pristojni nacionalni organi – Strah -   Preganjanje -  Spolna usmerjenost – Razlika  - Omejitve -  Preizkus izjav - Listinski ali drugi dokazi -  Zatrjevana spolna usmerjenost -  Drugi razlogi za preganjanje -  Direktiva 2005/85/ES – Minimalni standardi -  Postopek priznanja -  Odvzem statusa  -  Države članice -   Zahteve -  Osebni razgovor – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –Človekovo dostojanstvo –  Zasebno  in družinsko življenje

Vprašanje za predhodno odločanje

„Katere omejitve določata člen 4 [Direktive 2004/83] in [Listina], zlasti njena člena 3 in 7, glede načina preverjanja verodostojnosti zatrjevane spolne usmerjenosti; ali se te omejitve razlikujejo od tistih, ki veljajo za preverjanje verodostojnosti drugih razlogov za preganjanje, in če je tako, v čem?“

Odločitev

Člen 4(3)(c) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite ter člen 13(3)(a) Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi pristojni nacionalni organi, ki delujejo pod nadzorom sodišča, v okviru obravnavanja dejstev in okoliščin o zatrjevani spolni usmerjenosti prosilca za mednarodno zaščito, čigar prošnja temelji na strahu pred preganjanjem zaradi te usmerjenosti, izjave tega prosilca ter listinske in druge dokaze, predložene za utemeljitev njegove prošnje, preizkusili le z zaslišanji, ki temeljijo na stereotipih o istospolno usmerjenih.
Člen 4 Direktive 2004/83 v povezavi s členom 7 Listine je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi pristojni nacionalni organi v okviru tega obravnavanja prosilca za mednarodno zaščito natančno izprašali o njegovih spolnih praksah.
Člen 4 Direktive 2004/83 v povezavi s členom 1 Listine je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi navedeni organi v okviru omenjenega obravnavanja sprejeli take dokaze, kot so prosilčeva izvršitev homoseksualnih aktov, njegova oprava „testa“ za ugotovitev njegove istospolne usmerjenosti ali predložitev videoposnetkov takih aktov.
Člen 4(3) Direktive 2004/83 in člen 13(3)(a) Direktive 2005/85 je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi pristojni nacionalni organi v okviru tega obravnavanja sklepali na neverodostojnost zadevnega prosilca za mednarodno zaščito zgolj zato, ker ta prosilec svoje istospolne usmerjenosti ni zatrjeval ob prvi priložnosti, ko se je lahko izrekel o razlogih za preganjanje

Številka zadeve

C-101/13

Ime zadeve

U

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2014:2249

Datum zadeve

02/10/2014

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Verwaltungsgerichtshof Baden-Württemberg (Nemčija)

Stranke

U proti Stadt Karlsruhe

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; zavrnitev prikaza spremembe rojstnega priimka v potnem listu

Ključne besede

U – Dokument Mednarodne organizacije za civilno letalstvo – Minimalni varnostni standardi  -  Potni listi – Potovalni dokumenti - Strojno berljiv  – Navedba rojstnega   priimka –   Zmeda - Zavrnitev

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali Priloga k [Uredbi št. 2252/2004] določa, da je treba na strojno berljivi strani z osebnimi podatki iz potnega lista, ki ga izda država članica, pri izdaji upoštevati vse obvezne zahteve iz dela 1 [dokumenta ICAO št. 9303]?
2.      Če je po pravu države članice, ki ureja osebno ime, osebno ime sestavljeno iz imen in priimka, ali Priloga k Uredbi št. 2252/2004 v povezavi s pravili iz točke 8.6 poglavja IV dela 1 [dokumenta ICAO št. 9303] tej državi članici omogoča, da v polje 06 strojno berljive strani z osebnimi podatki kot primarni identifikator vnese tudi rojstni priimek?
3.      Če je po pravu države članice, ki ureja osebno ime, osebno ime sestavljeno iz imen in priimka, ali Priloga k Uredbi št. 2252/2004 v povezavi s pravili iz točke 8.6 poglavja IV dela 1 [dokumenta ICAO št. 9303] tej državi članici omogoča, da v polje 07 strojno berljive strani z osebnimi podatki kot sekundarni identifikator vnese tudi rojstni priimek?
4.      Če je odgovor na drugo ali tretje vprašanje pritrdilen, ali mora država članica, če je po pravu te države, ki ureja osebno ime, osebno ime sestavljeno iz imen in priimka, zaradi varstva osebnega imena, ki ga zagotavljata člen 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in člen 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v oznaki podatkovnega polja na strojno berljivi strani z osebnimi podatki iz potnega lista, v katerem je naveden rojstni priimek, navesti, da je v tem polju naveden tudi tak priimek?
5.      Če je odgovor na četrto vprašanje nikalen, ali mora država članica, če je po pravu te države, ki ureja osebno ime, osebno ime sestavljeno iz imen in priimka ter če so v skladu z njenim nacionalnim pravom, ki ureja potne listine, podatkovna polja na strojno berljivi strani z osebnimi podatki iz potnega lista označena tudi v angleškem in francoskem jeziku in je v polju 06 strojno berljive strani z osebnimi podatki iz potnega lista v ločeni vrstici naveden tudi rojstni priimek, pred tem priimkom pa okrajšava „geb.“ za „geboren“ (rojen), zaradi varovanja osebnega imena na podlagi člena 7 Listine in člena 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin okrajšavo „geb.“ za „geboren“ (rojen) navesti tudi v angleškem in francoskem jeziku?
6.      Če je po pravu države članice, ki ureja osebno ime, osebno ime sestavljeno iz imen in priimka, ali Priloga k Uredbi št. 2252/2004 v povezavi s pravili iz točke 8.6 poglavja IV dela 1 [dokumenta ICAO št. 9303] tej državi dopušča možnost, da v polje 13 strojno berljive strani z osebnimi podatki iz potnega lista kot neobvezen osebni podatek vpiše rojstni priimek?“ 

Odločitev

1.      Prilogo k Uredbi Sveta (ES) št. 2252/2004 z dne 13. decembra 2004 o standardih za varnostne značilnosti in biometrične podatke v potnih listih in potovalnih dokumentih, ki jih izdajo države članice, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 444/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009, je treba razlagati tako, da mora strojno berljiva stran z osebnimi podatki iz potnega lista, ki ga izda država članica, izpolnjevati vse obvezne zahteve iz dela 1 dokumenta Mednarodne organizacije za civilno letalstvo št. 9303.
2.      Prilogo k Uredbi št. 2252/2004, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 444/2009, v povezavi z delom 1 dokumenta Mednarodne organizacije za civilno letalstvo št. 9303 je treba razlagati tako, da državi članici, če je po njenem pravu osebno ime sestavljeno iz imen in priimka, ne onemogoča, da bi v potni list na strojno berljivo stran z osebnimi podatki vpisala tudi rojstni priimek kot primarni identifikator v polje 06, ali kot sekundarni identifikator v polje 07, ali v enotno polje, ki je sestavljeno iz navedenih polj 06 in 07.
3.      Prilogo k Uredbi št. 2252/2004, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 444/2009, v povezavi z dokumentom Mednarodne organizacije za civilno letalstvo št. 9303, del 1, oddelek IV, točka 8.6, je treba razlagati tako, da če je po pravu države članice osebno ime sestavljeno iz imen in priimka, nasprotujeta temu, da ta država rojstni priimek kot neobvezen osebni podatek vpiše v polje 13 strojno berljive strani z osebnimi podatki iz potnega lista.
4.      Z vidika člena 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba Prilogo k Uredbi št. 2252/2004, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 444/2009, v povezavi z delom 1 dokumenta Mednarodne organizacije za civilno letalstvo št. 9303 razlagati tako, da mora država, če je po njenem pravu osebno ime sestavljeno iz imen in priimka in če se odloči, da bo rojstni priimek imetnika potnega lista navedla v poljih 06 in/ali 07 na strojno berljivi strani z osebnimi podatki iz potnega lista, v oznaki tega polja navesti, da je v njem naveden rojstni priimek.

Številka zadeve

C-131/12

Ime zadeve

Google Spain in Google

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2014:317

Datum zadeve

13/05/2014

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Audiencia Nacional (Španija) 

Stranke

Google Spain SL in Google Inc. proti Agencia Española de Protección de Datos (AEPD) in Mariu Costeji Gonzálezu

Področje

Varstvo osebnih podatkov; informacijske in komunikacijske tehnologije; telekomunikacije; internet; ukrepi za umik osebnih podatkov

Ključne besede

Google Spain - Osebni podatki – Varstvo posameznikov – Področje uporabe - Internetni iskalniki –Spletna mesta – Iskanje, indeksiranje in hranjenje– Odgovornost družbe – Poslovna enota -  Država članica– Obseg obveznosti - Pravice– Listina Evropske unije o temeljnih pravicah 

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je Direktivo [95/46] in posledično španski zakon o varstvu podatkov, kar zadeva ozemeljsko področje uporabe,
a)      treba razlagati tako, da obstaja ,ustanovitev [poslovna enota]‘ v smislu člena 4(1)(a) [Direktive 95/46], kadar je podana vsaj ena od teh okoliščin:
–        kadar dobavitelj iskalnika v eni od držav članic ustanovi podružnico ali hčerinsko družbo, ki se ukvarja s trženjem in prodajo oglasnega prostora na iskalniku, katerega dejavnost je usmerjena k prebivalcem tiste države članice,
ali
–        kadar matično podjetje določi hčerinsko družbo iz tiste države članice za svojega zastopnika in upravljavca dveh konkretnih zbirk, ki vsebujeta podatke strank, ki so bile naročnice oglaševalskih storitev navedenega podjetja,
ali
–        kadar podružnica ali hčerinska družba, ustanovljena v eni od držav članic, prenese na matično podjetje s sedežem zunaj Evropske unije zahtevke in pozive, ki jih prejme tako od zadevnih oseb kot od pristojnih organov v zvezi s spoštovanjem pravice do varstva podatkov, čeprav je navedeno sodelovanje prostovoljno?
b)      Ali je člen 4(1)(c) [Direktive 95/46] treba razlagati tako, da se ,uporablja oprema, ki se nahaja na ozemlju te države članice‘,
–        kadar iskalnik uporablja spletne pajke ali robote za iskanje in indeksiranje informacij na spletnih mestih, ki so na strežnikih v tej državi članici,
ali
–        kadar uporablja domeno, ki pripada posamezni državi članici, in iskanje ter zadetke usmerja glede na jezik tiste države članice?
c)      Ali se lahko začasno shranjevanje informacij, ki jih indeksira internetni iskalnik, šteje za uporabo opreme v smislu člena 4(1)(c) [Direktive 95/46]? Če je odgovor na zadnje vprašanje pritrdilen, ali se lahko upošteva, da je ta navezna okoliščina podana, kadar podjetje zavrne razkritje kraja, kjer so shranjeni ti seznami, pri čemer se sklicuje na razloge v zvezi s konkurenco?
d)      Ne glede na odgovor na prejšnja vprašanja, in zlasti če bi [Sodišče] ugotovilo, da ni podana nobena navezna okoliščina iz člena 4 [Direktive 95/46],
ali je treba [Direktivo 95/46] glede na člen 8 [Listine] uporabiti v državi članici, v kateri je težišče konflikta, in je tako lahko varstvo pravic državljanov […] [U]nije učinkovitejše?
2.      Kar zadeva dejavnost iskalnikov kot dobaviteljev vsebin, v povezavi z [Direktivo 95/46]:
a)      Ali je treba dejavnost [Google Search] kot dobavitelja vsebin, ki poišče informacije, ki jih objavijo ali postavijo na internet tretje osebe, jih samodejno indeksira, začasno shrani in končno da na voljo internetnim uporabnikom po prednostnem vrstnem redu, razlagati tako, da je zajeta v pojmu ‚obdelava […] podatkov‘ iz člena 2(b) [Direktive 95/46], kadar navedene informacije vsebujejo osebne podatke tretjih oseb?
b)      Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen in še vedno v povezavi z že navedeno dejavnostjo,
ali je člen 2(d) [Direktive 95/46] treba razlagati tako, da je družba, ki upravlja [Google Search], ‚upravljavec‘ osebnih podatkov na spletnih mestih, ki jih indeksira?
c)      Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen,
ali lahko [AEPD], ki skrbi za varstvo pravic iz členov 12(b) in 14[, prvi odstavek,] (a), [Direktive 95/46], od [Google Search] neposredno zahteva, naj s svojih seznamov odstrani informacijo, ki so jo objavile tretje osebe, ne da bi se pred tem ali sočasno obrnil na imetnika spletnega mesta, ki vsebuje navedeno informacijo?
d)      Če je odgovor na zadnje vprašanje pritrdilen,
ali so iskalniki oproščeni obveznosti varstva teh pravic, kadar informacijo, ki vsebuje osebne podatke, zakonito objavijo tretje osebe in ostane na izvornem spletnem mestu?
3.      Kar zadeva obseg pravice do izbrisa in/ali ugovora v povezavi s pravico biti pozabljen, se postavlja vprašanje:
Ali je pravici do izbrisa in blokiranja podatkov iz člena 12(b) in pravico do ugovora iz člena 14[, prvi odstavek,] (a), [Direktive 95/46] treba razlagati tako, da pomenijo, da zadevna oseba lahko zahteva, naj se z iskalniki prepreči indeksacija informacije, ki se nanaša nanjo in so jo na svojih spletnih mestih objavile tretje osebe, ker ne želi, da bi bila dostopna internetnim uporabnikom, če meni, da bi bila zato lahko oškodovana, ali pa želi, da bi bila ta informacija pozabljena, čeprav gre za informacijo, ki so jo zakonito objavile tretje osebe?“

Odločitev

1.      Člen 2(b) in (d) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov je treba razlagati tako, da se po eni strani dejavnost iskalnika, ki poišče informacije, ki jih objavijo ali postavijo na internet tretje osebe, jih samodejno indeksira, začasno shrani in končno da na voljo internetnim uporabnikom po prednostnem vrstnem redu, šteje za „obdelavo osebnih podatkov“ v smislu tega člena 2(b), če te informacije vsebujejo osebne podatke, in da se po drugi strani družba, ki iskalnik upravlja, šteje za „upravljavca“ navedene obdelave v smislu navedenega člena 2(d).
2.      Člen 4(1)(a) Direktive 95/46 je treba razlagati tako, da se obdelava osebnih podatkov izvaja v okviru dejavnosti poslovne enote upravljavca na ozemlju države članice v smislu te določbe, če upravljavec iskalnika v eni od držav članic ustanovi podružnico ali hčerinsko družbo, ki se ukvarja s trženjem in prodajo oglasnega prostora na iskalniku, katerega dejavnost je usmerjena k prebivalcem tiste države članice.
3.      Člena 12(b) in 14, prvi odstavek, (a) Direktive 95/46 je treba razlagati tako, da mora upravljavec iskalnika zaradi spoštovanja pravic iz teh določb, in če so pogoji iz teh določb dejansko izpolnjeni, s seznama zadetkov, ki se prikaže po iskanju, opravljenem na podlagi imena osebe, odstraniti povezave na spletne strani, ki jih objavijo tretje osebe in ki vsebujejo podatke, ki se nanašajo na to osebo, tudi če to ime ali te informacije niso predhodno ali sočasno izbrisane s teh spletnih strani in tudi če je – če gre za tak primer – njihova objava na navedenih straneh sama po sebi zakonita.
4.      Člena 12(b) in 14, prvi odstavek, (a) Direktive 95/46 je treba razlagati tako, da je treba v okviru presoje pogojev za uporabo teh določb med drugim ugotoviti, ali ima zadevna oseba pravico, da zadevna informacija, ki se nanaša nanjo, zdaj ni več povezana z njenim imenom prek seznama zadetkov, ki se prikaže po iskanju, opravljenem na podlagi njenega imena, pri čemer ugotovitev obstoja take pravice ni odvisna od tega, da vključitev zadevne informacije na seznam zadetkov tej osebi povzroča škodo. Ker lahko zadevna oseba v skladu s temeljnimi pravicami, ki jih ima na podlagi členov 7 in 8 Listine, zahteva, da zadevna informacija ni več na voljo splošni javnosti prek vključitve na tak seznam zadetkov, imajo te pravice načeloma prednost ne le nad gospodarskim interesom upravljavca iskalnika, ampak tudi nad interesom te javnosti, da do navedene informacije dostopi z iskanjem na podlagi imena te osebe. Vendar ne bi bilo tako, če bi se izkazalo, da je iz posebnih razlogov, kot je vloga navedene osebe v javnem življenju, poseg v njene temeljne pravice upravičen zaradi prevladujočega interesa navedene javnosti, da ima prek te vključitve dostop do zadevne informacije.

Številka zadeve

C-356/11

Ime zadeve

O. in S.

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2012:776

Datum zadeve

06/12/2012

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Korkein hallinto-oikeus (Finska)

Stranke

O. in S. proti Maahanmuuttovirasto in Maahanmuuttovirasto proti L.

Področje

• Državljanstvo Unije; politika priseljevanja, pravice do vstopa in prebivanja
• Območje svobode, varnosti in pravice: azilna politika; zavrnitve prošenj za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi združitve družine

Ključne besede

O. in S. - Državljanstvo Unije –PDEU – Direktiva 2003/86/ES –Združitev družine – Pravica do prebivanja -  Mladoletni državljani Unije – Prebivanje z materjo –  Državljani tretje države -  Pravica mater – Izključna pravica - Varstvo in vzgoja - Preoblikovanje družin - Ponovna poroka mater -  Rojstvo otroka -  Prošnja -  Združitev družine -  Zavrnitev pravice do prebivanja -   Nezadostna sredstva – Spoštovanje družinskega življenja – Upoštevanje koristi otrok

Vprašanje za predhodno odločanje

Združeni zadevi: C-356/11
„1.      Ali je v nasprotju s členom 20 PDEU, da se državljanu tretje države zavrne dovoljenje za prebivanje, ker nima sredstev za preživljanje, če je družinski položaj tak, da ima njegov zakonec pravico do varstva in vzgoje otroka, ki ima državljanstvo Unije, državljan tretje države pa ni niti eden od staršev tega otroka niti nima skrbništva nad njim?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali je treba učinek člena 20 PDEU presoditi drugače, če državljan tretje države, ki nima dovoljenja za prebivanje, njegov zakonec in otrok, glede katerega ima njegov zakonec pravico do varstva in vzgoje in ki ima državljanstvo Unije, živijo skupaj?“
              In C-357/11
             „1.      Ali je v nasprotju s členom 20 PDEU, da se državljanu tretje države zavrne dovoljenje za prebivanje, ker nima sredstev za preživljanje, če je družinski položaj tak, da ima njegov zakonec pravico do varstva in vzgoje otroka, ki ima državljanstvo Unije, državljan tretje države pa ni niti eden od staršev tega otroka niti nima skrbništva nad njim, poleg tega pa ne živi z zakoncem ali s tem otrokom?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali je treba učinek člena 20 PDEU presoditi drugače, če imata državljan tretje države, ki nima dovoljenja za prebivanje in ne živi na Finskem, in njegov zakonec otroka, ki je državljan tretje države in ki prebiva na Finskem, pravico do njegovega varstva in vzgoje pa imata oče in mati?“

Odločitev

Člen 20 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica zavrne izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi združitve družine državljanu tretje države, če ta želi prebivati z ženo – ki je prav tako državljanka tretje države, a zakonito prebiva v tej državi članici in je mati otroka iz prvega zakona, ki je državljan Unije – in z njunim skupnim otrokom, ki je tudi državljan tretje države, če ta zavrnitev ne privede do preprečitve dejanskega uživanja bistvene vsebine pravic, podeljenih zaradi statusa državljana Unije, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
Za prošnje za dovoljenje za prebivanje na podlagi združitve družine, kakršni sta ti iz postopka v glavni stvari, velja Direktiva Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine. Njen člen 7(1)(c) je treba razlagati tako, da čeprav imajo države članice možnost zahtevati dokaz, da sponzor prejema stalna in redna sredstva, ki zadoščajo za vzdrževanje njega in njegovih družinskih članov, je treba to možnost izvajati ob upoštevanju členov 7 in 24(2) in (3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki državam članicam nalagata, da morajo prošnje za združitev družine razlagati v korist zadevnih otrok in hkrati ob skrbi za spodbujanje družinskega življenja, pa tudi tako, da ne posegajo v cilj te direktive in v njen polni učinek. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali sta bili odločbi o zavrnitvi dovoljenja za prebivanje v glavni stvari sprejeti ob upoštevanju teh zahtev.

Številka zadeve

C-93/09

Ime zadeve

Volker und Markus Schecke in Eifert

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2010:662

Datum zadeve

09/11/2010

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Verwaltungsgericht Wiesbaden (Nemčija)

Stranke

Volker und Markus Schecke GbR (C-92/09) in Hartmut Eifert (C-93/09) proti Land Hessen

Področje

Varstvo osebnih podatkov; kmetijstvo in ribištvo; objava upravičencev do sredstev

Ključne besede

Schecke - Obdelava osebnih podatkov – Varstvo podatkov - – Objava informacij - Upravičenci do sredstev - Kmetijski skladi – Določbe prava Unije – Način objave -   Listina Evropske unije o temeljnih pravicah- Direktiva 95/46/ES

Vprašanje za predhodno odločanje

Združeni zadevi C- 92/09 in C-93/09, besedilo je v obeh zadevah enako:
          „1.      Ali člena [42] , točka 8b, in 44a Uredbe […] št. 1290/2005 […], dodana z Uredbo […] št. 1437/2007, nista veljavna?
2.      Ali Uredba […] št. 259/2008 […]
(a)      ni veljavna ali pa
(b)      je veljavna samo zato, ker Direktiva 2006/24 […] ni veljavna?
Če so predpisi, navedeni v prvem ali drugem vprašanju, veljavni:
3.      Ali je treba drugo alineo člena 18(2) Direktive 95/46 […] razlagati tako, da se smejo informacije na podlagi Uredbe […] št. 259/2008 objaviti šele, ko je opravljen postopek, določen v tem členu, ki nadomešča uradno obveščanje nadzornega organa?
4.      Ali je treba člen 20 Direktive 95/46 […] razlagati tako, da se smejo informacije na podlagi Uredbe […] št. 259/2008 […] objaviti šele po predhodnem preverjanju, ki ga za tak primer določa nacionalna zakonodaja?
5.      Če je odgovor na četrto vprašanje pritrdilen: ali je treba člen 20 Direktive 95/46 […] razlagati tako, da predhodno preverjanje ni veljavno, če je potekalo na podlagi registra iz druge alinee člena 18(2) te direktive, ki ne vsebuje ene od predpisanih informacij?
6.      Ali je treba člen 7 – in v obravnavani zadevi zlasti točko (e) tega člena – Direktive 95/46 […] razlagati tako, da nasprotuje praksi shranjevanja IP-naslovov uporabnikov domačih strani brez njihove izrecne privolitve?“

Odločitev

1.      Člena 42, točka 8b, in 44a Uredbe št. 1290/2005 Uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1437/2007 z dne 26. novembra 2007, ter Uredba Komisije (ES) št. 259/2008 z dne 18. marca 2008 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe št. 1290/2005 glede objavljanja informacij o upravičencih do sredstev iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) niso veljavni v delu, v katerem te določbe v zvezi s fizičnimi osebami, ki so upravičene do sredstev iz EKJS in EKSRP, določajo obveznost objave osebnih podatkov vseh upravičencev, ne da bi se ob tem opravilo razlikovanje glede na ustrezna merila, kot so obdobja, v katerih so prejemali sredstva, pogostost ali vrsta in višina sredstev.
2.      Na podlagi ugotovljene neveljavnosti določb, navedenih v točki 1 tega izreka, ni mogoče izpodbijati učinkov objave seznamov upravičencev do sredstev iz EKJS in EKSRP, ki so jo nacionalni organi opravili na podlagi teh določb pred izrekom te sodbe.
3.      Člen 18(2), druga alinea, Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov je treba razlagati tako, da ne določa, da mora biti odgovorni osebi za varstvo osebnih podatkov naložena obveznost, da vodi register, ki je določen v tej določbi, pred izvedbo postopka obdelave osebnih podatkov, kot je ta, ki se opravi na podlagi členov 42, točka 8b, in 44a Uredbe št. 1290/2005, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1437/2007, ter Uredbe št. 259/2008.
4.      Člen 20 Direktive 95/46 je treba razlagati tako, da državam članicam ne nalaga obveznosti, da določijo, da je treba pri objavi informacij na podlagi členov 42, točka 8b, in 44a Uredbe št. 1290/2005, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1437/2007, ter Uredbe št. 259/2008 opraviti predhodno preverjanje iz te določbe.