6. člen Listine: Pravica do svobode in varnosti

Številka zadeve

C-492/22 PPU

Ime zadeve

CJ (Décision de remise différée en raison de poursuites pénales)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:964

Datum zadeve

08/12/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska)

Stranke

CJ

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

CJ -  Kazenske zadeve – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Določitev -  Pristojni pravosodni organi – Odločitev -  Odlog predaje – Neizvršitveni pravosodni organ -  Potek rokov  – Posledice – Pridržanje v priporu  -  Kazenski pregon -  Izvršitvena država članica – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica obdolženca – Osebna navzočnost na sojenju

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.       Ali člen 12 in člen 24(1) Okvirnega sklepa [2002/584] v povezavi s členom 6 [Listine] nasprotujeta temu, da zahtevana oseba, katere predaja zaradi izvršitve kazni zapora je bila odobrena s pravnomočno odločbo, ta predaja pa je bila preložena, ,da bi ji lahko sodili v izvršitveni državi članici […] za neko dejanje, ki ni tisto iz evropskega naloga za prijetje‘, zaradi izvršitve tega evropskega naloga za prijetje med kazenskim postopkom ostane v priporu?
2.       (a)      Ali je odločitev, da se uporabi pooblastilo za preložitev predaje iz člena 24(1) Okvirnega sklepa [2002/584], odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje, ki jo mora na podlagi člena 6(2) Okvirnega sklepa [2002/584] v povezavi z uvodno izjavo 8 tega okvirnega sklepa sprejeti izvršitveni pravosodni organ?
(b)      Če je odgovor pritrdilen, ali je posledica okoliščine, da je bila ta odločitev sprejeta brez posredovanja izvršitvenega pravosodnega organa v smislu člena 6(2) Okvirnega sklepa [2002/584], to, da zahtevana oseba ne more več ostati v priporu zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan zoper njo?
3.       (a)      Ali člen 24(1) Okvirnega sklepa [2002/584] v povezavi s členoma 47 in 48 [Listine] nasprotuje temu, da se predaja zahtevane osebe preloži zaradi kazenskega postopka v izvršitveni državi članici zgolj zato, ker se zahtevana oseba po zaslišanju noče odpovedati pravici do navzočnosti v tem kazenskem postopku?
(b)      Če je odgovor pritrdilen, katere dejavnike mora izvršitveni pravosodni organ upoštevati pri odločitvi o preložitvi dejanske predaje?“

Odločitev

1.      Člen 24(1) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009,
je treba razlagati tako, da
je odločitev o preložitvi predaje iz te določbe odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje, ki jo mora v skladu s členom 6(2) tega okvirnega sklepa sprejeti izvršitveni pravosodni organ. Če take odločitve ni sprejel ta organ in so roki iz člena 23, od (2) do (4), navedenega okvirnega sklepa potekli, je treba osebo, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, v skladu s členom 23(5) istega okvirnega sklepa izpustiti.
2.      Člen 12 in člen 24(1) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, v povezavi s členom 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
ne nasprotujeta temu, da je oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje in katere predaja organom odreditvene države članice je bila preložena zaradi kazenskega pregona, ki je bil zoper njo uveden v izvršitveni državi članici, v tej državi članici med zadevnim kazenskim postopkom pridržana v priporu na podlagi evropskega naloga za prijetje.
3.      Člen 24(1) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, v povezavi s členom 47, drugi in tretji odstavek, ter členom 48(2) Listine o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje temu, da se predaja osebe, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, preloži zaradi kazenskega pregona, ki je bil zoper njo uveden v izvršitveni državi članici, zgolj zato, ker se ni odpovedala pravici biti osebno navzoča pred sodišči, ki odločajo v okviru tega pregona.

Številka zadeve

C-241/21

Ime zadeve

Politsei- ja Piirivalveamet (Placement en rétention – Risque de commettre une infraction pénale)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:753

Datum zadeve

06/10/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Riigikohus (vrhovno sodišče, Estonija)

Stranke

I. L. proti Politsei- ja Piirivalveamet

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika: pridržanje

Ključne besede

I.L. - Vračanje – Nezakonito prebivanje -  Državljani tretjih držav – Pridržanje – Razlogi za pridržanje – Splošno merilo – Tveganje - Učinkovita izvršitev odstranitve – Nevarnost -  Storitev kaznivega dejanja – Posledice -  ugotovitev kršitve – Izrek sankcije – Zapletanje -  Postopek  odstranitve –  Omejitev -  Temeljna pravice do svobode – Zahteva po pravni podlagi  -  Zahteve -  Jasnost, predvidljivost in dostopnost – Zaščita -   Samovoljno ravnanje

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je treba člen 15(1), prvi stavek, [Direktive 2008/115] razlagati tako, da smejo države članice pridržati državljana tretje države, pri katerem obstaja dejanska nevarnost, da pred odstranitvijo, če bi bil na prostosti, stori kaznivo dejanje, katerega preiskovanje in sankcioniranje lahko bistveno otežita odstranitev?“

Odločitev

Člen 15(1) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav
je treba razlagati tako, da
državi članici ne dovoljuje, da pridržanje nezakonito prebivajočega državljana tretje države odredi zgolj na podlagi splošnega merila, ki se nanaša na tveganje, da bi bila ogrožena učinkovita izvršitev odstranitve, ne da bi bil podan eden od posebnih razlogov za pridržanje, ki so določeni in jasno opredeljeni z zakonodajo za prenos te določbe v nacionalno pravo.

Številka zadeve

C-704/20

Ime zadeve

Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Examen d’office de la rétention)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:858

Datum zadeve

08/11/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Raad van State (državni svet, Nizozemska) (v zadevi C-704/20) in Rechtbank Den Haag, zittingsplaats 's-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu, Nizozemska, v (zadevi C-39/21)

Stranke

Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid proti C, B (C‑704/20)
X proti Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (C‑39/21)

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meja; zakonitost ukrepov pridržanja

Ključne besede

X – Azilna politika – Državljani tretjih držav – Pridržanje -    Pravica do svobode – Zakonitost pridržanja –  Nadzor  – Preizkus  – Učinkovito pravno sredstvo 

Vprašanje za predhodno odločanje

Združeni zadevi:  Zadevi C-704/20):
„Ali je s pravom Unije, natančneje s členom 15(2) [Direktive 2008/115] in členom 9 [Direktive 2013/33] v povezavi s členom 6 [Listine], od sodišča zahtevan preizkus po uradni dolžnosti v tem smislu, da je to dolžno na lastno pobudo (ex officio) presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za pridržanje, vključno s pogoji, v zvezi s katerimi tujec ni izpodbijal, da so izpolnjeni, čeprav je za to imel možnost?“
in zadeva  C-39/21
„1.      Ali je državam članicam ob upoštevanju člena 47 [Listine] v povezavi s členoma 6 in 53 Listine ter ob upoštevanju člena 15(2)(b) Direktive 2008/115, člena 9(3) Direktive 2013/33 in člena 28(4) [Uredbe 604/2013] dovoljeno sodni postopek, v katerem je mogoče izpodbijati pridržanje tujega državljana, ki so ga odredili organi, urediti tako, da je sodišču prepovedano, da po uradni dolžnosti preuči vse vidike zakonitosti pridržanja, da o njih odloči in, če po uradni dolžnosti ugotovi, da je pridržanje nezakonito, to nezakonito pridržanje takoj odpravi ter odredi takojšnjo izpustitev tega tujca? Če [Sodišče] meni, da taka nacionalna ureditev ni združljiva s pravom Unije, ali to pomeni tudi, da mora sodišče, če ga tujec zaprosi za izpustitev, vedno po uradni dolžnosti aktivno in temeljito preučiti vsa upoštevna dejstva in elemente v zvezi z zakonitostjo pridržanja ter o njih odločiti?
2.      Ali je ob upoštevanju člena 24(2) Listine v povezavi s členom 3, točka 9, Direktive 2008/115, členom 21 Direktive 2013/33 in členom 6 [Uredbe 604/2013] odgovor na prvo vprašanje drugačen, če je tujec, ki so ga zadevni organi pridržali, mladoleten?
3.      Ali iz pravice do učinkovitega pravnega sredstva, kot je zagotovljena s členom 47 Listine v povezavi s členoma 6 in 53 Listine ter ob upoštevanju člena 15(2)(b) [Direktive 2008/115], člena 9(3) [Direktive 2013/33] in člena 28(4) [Uredbe 604/2013], izhaja, da mora sodišče katere koli stopnje, kadar tujec od njega zahteva, naj odpravi pridržanje in ga izpusti, v vsaki odločitvi o tej zahtevi zagotoviti zadostno vsebinsko obrazložitev, če je pravno sredstvo sicer urejeno na način, ki je predviden na Nizozemskem? Če Sodišče meni, da nacionalna sodna praksa, v skladu s katero zadostuje, da sodišče druge in torej najvišje stopnje izda odločbo brez vsakršne vsebinske obrazložitve v ta namen, ni združljiva s pravom Unije glede na način, na katerega je sicer na Nizozemskem urejeno to pravno sredstvo, ali to torej pomeni, da je treba tako pristojnost sodišča, ki odloča na drugi in torej najvišji stopnji v azilnih zadevah in rednih zadevah tujcev – glede na ranljivi položaj tujca, velik pomen postopkov v zvezi s tujci in ugotovitev, da ti postopki, ki se glede pravnega varstva razlikujejo od vseh drugih upravnih postopkov, za tujca določajo enaka skromna procesna jamstva kot postopek v zvezi s pridržanjem – prav tako šteti za nezdružljivo s pravom Unije? Ali je ob upoštevanju člena 24(2) Listine odgovor na ta vprašanja drugačen, če je tujec, ki vloži tožbo zoper odločbo s področja prava tujcev, mladoleten?“

Odločitev

Člen 15(2) in (3) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, člen 9(3) in (5) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in člen 28(4) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v povezavi s členoma 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
nadzor sodnega organa nad spoštovanjem pogojev za zakonitost pridržanja državljana tretje države, ki izhajajo iz prava Unije, temu organu obvezno narekuje, da po uradni dolžnosti na podlagi elementov iz spisa, s katerimi je seznanjen in kot so bili dopolnjeni ali pojasnjeni v kontradiktornem postopku pred tem organom, izpostavi morebitno nespoštovanje pogoja za zakonitost, ki ga zadevna oseba ni uveljavljala.

Številka zadeve

C-653/19 PPU

Ime zadeve

Spetsializirana prokuratura

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:1024

Datum zadeve

28/11/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija)

Stranke

Kazenski postopek zoper DK

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; pripor

Ključne besede

DK –  Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Pripor - Direktiva (EU) 2016/343 – Krepitev  domneve nedolžnosti – Navzočnost na sojenju -  Dokazno breme – Nadaljevanje pripora obdolženca

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je nacionalna zakonodaja, ki v sodni fazi kazenskega postopka kot pogoj za ugoditev predlogu obrambe, da se odpravi pripor obdolženca, določa obstoj spremembe okoliščin, v skladu s členom 6 in uvodno izjavo 22 Direktive 2016/343 ter s členoma 6 in 47 [Listine]?“

Odločitev

Člen 6 Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku ter člena 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah se ne uporabljajo za nacionalno zakonodajo, ki odpravo pripora neke osebe pogojuje s tem, da ta oseba dokaže obstoj novih okoliščin, ki upravičujejo odpravo tega pripora.

Številka zadeve

C-649/19

Ime zadeve

Spetsializirana prokuratura (Déclaration des droits)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:75

Datum zadeve

28/01/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija)

Stranke

Spetsializirana prokuratura proti IR

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; nezakonita trgovina s cigaretami

Ključne besede

IR -  Kazenske zadeve– Trgovina s cigaretami - Direktiva 2012/13/EU – Okvirni sklep 2002/584/PNZ –Kazenski postopek -  Pravica do obveščenosti  – Obvestilo - Pravice ob prijetju –   Obdolžitve – Pravica dostopa - Gradivo zadeve – Prijetje -   Izvršitvena država članica

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali pravice obdolžene osebe na podlagi člena 4 (zlasti pravica na podlagi člena 4(3)), člena 6(2) in člena 7(1) Direktive 2012/13[…] veljajo za obdolženo osebo, ki je bila prijeta na podlagi evropskega naloga za prijetje?
2.      Če je odgovor pritrdilen, ali je treba člen 8 Okvirnega sklepa 2002/584[…] razlagati tako, da dopušča spremembo vsebine evropskega naloga za prijetje glede na obrazec iz Priloge, zlasti vključitev novega besedila o pravicah zahtevane osebe do izpodbijanja nacionalnega in evropskega naloga za prijetje pred pravosodnimi organi odreditvene države članice v ta obrazec?
3.      Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen: ali je, če se evropski nalog za prijetje izda ob natančnem upoštevanju obrazca iz Priloge (to je brez obvestitve zahtevane osebe o njenih pravicah pred odreditvenim pravosodnim organom) in odreditveni pravosodni organ to osebo nemudoma po tem, ko izve za njeno prijetje, obvesti o teh pravicah in ji pošlje ustrezne listine, to v skladu z uvodno izjavo 12 in členom 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584[…], členi 4, 6(2) in 7(1) Direktive 2012/13[…] ter členoma 6 in 47 Listine?
4.      Ali je Okvirni sklep 2002/584[…] veljaven, če ni drugega pravnega sredstva za zagotovitev pravic na podlagi člena 4, zlasti pravice na podlagi člena 4(3), na podlagi člena 6(2) in na podlagi člena 7(1) Direktive 2012/13[…] osebi, prijeti zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje?“

Odločitev

1.      Člen 4, zlasti odstavek 3 tega člena, člen 6(2) in člen 7(1) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku je treba razlagati tako, da se pravice iz teh členov ne uporabljajo za osebe, prijete zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje.
2.      Pri preučitvi tretjega in četrtega vprašanja za predhodno odločanje ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, glede na člena 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Številka zadeve

C-752/18

Ime zadeve

Deutsche Umwelthilfe

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:1114

Datum zadeve

19/12/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Bayerischer Verwaltungsgerichtshof (višje upravno sodišče dežele Bavarske, Nemčija)

Stranke

Deutsche Umwelthilfe eV proti Freistaat Bayern

Področje

Okolje; kakovost zunanjega zraka in čistejši zrak za Evropo
Upravno sodelovanje

Ključne besede

Deutsche Umwelthilfe - Okolje - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Direktiva 2008/50/ES – Onesnaževanje zraka – Kakovost zunanjega zraka – Načrt za kakovost zraka – Mejne vrednosti – Dušikov dioksid – Obveznost -Ustrezni ukrepi  – Nacionalna sodišča – Obveznost sprejetja ukrepov   – Zavrnitev -  Sodna odredba – Uklonilni zapor -  Visoki  predstavniki  – Deželna vlada -  Učinkovito sodno varstvo – Pravica do osebne svobode – Pravna podlaga – Sorazmernost

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je treba
–        zahtevo iz člena 4(3), drugi pododstavek, PEU, v skladu s katero države članice sprejemajo vse ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije,
–        načelo učinkovitega izvajanja prava Unije v državah članicah, ki je med drugim določeno v členu 197(1) PDEU,
–        pravico do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljeno s členom 47, prvi odstavek, [Listine],
–        obveznost držav pogodbenic, da zagotovijo učinkovito pravno varstvo v okoljskih zadevah, ki jo nalaga člen 9(4), prvi stavek, [Aarhuške konvencije],
–        obveznost držav članic, da zagotovijo učinkovito pravno varstvo na področjih, ki jih ureja pravo Unije, ki je določena v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU,
razlagati tako, da ima nemško sodišče pravico – in v določenih primerih celo dolžnost – nosilcem javnih pooblastil v nemški zvezni deželi izreči uklonilni zapor za izpolnitev obveznosti te zvezne dežele, da izvede popravek načrta za kakovost zraka v smislu člena 23 Direktive [2008/50] z določeno minimalno vsebino, če je bila izvedba popravka s to minimalno vsebino zvezni deželi naložena s pravnomočno sodbo, in
–        tega ni bilo mogoče doseči na podlagi zvezni deželi večkrat zagroženih in naloženih periodičnih denarnih kazni,
–        zagrožene in naložene periodične denarne kazni niso imele pomembnega prepričevalnega učinka, niti če so bili zagroženi in naloženi višji zneski periodičnih denarnih kazni kot prej, ker poplačilo periodične denarne kazni za pravnomočno obsojeno zvezno deželo ne predstavlja finančne izgube, temveč gre zgolj za transfer določenega denarnega zneska z ene proračunske postavke deželnega proračuna na drugo,
–        je pravnomočno obsojena zvezna dežela pred sodišči kot tudi javno – med drugim prek svojega v razmerju do parlamenta najvišjega političnega nosilca javnih pooblastil – izjavila, da sodno naloženih obveznosti glede načrtovanja kakovosti zraka ne bo izpolnila,
–        je uklonilni zapor v okviru nacionalnega prava načeloma namenjen izvrševanju sodnih odločb, vendar nacionalna ustavna sodna praksa nasprotuje uporabi te določbe za primere, kakršen je obravnavani, in
–        nacionalno pravo v primeru, kakršen je obravnavani, ne določa uporabe prisilnih sredstev, ki so učinkovitejša od groženj z naložitvijo periodičnih denarnih kazni in naloženih periodičnih denarni kazni, vendar pomenijo manj invazivne posege od uklonilnega zapora, uporaba takšnih sredstev pa tudi po sami naravi stvari ne pride v poštev?“

Odločitev

Pravo Unije, zlasti člen 47, prvi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da mora v okoliščinah, v katerih je nacionalni organ vztrajno zavračal, da bi ravnal v skladu s sodno odločbo, s katero mu je odrejena izvršitev jasne, natančne in nepogojne obveznosti, ki izhaja iz tega prava, zlasti iz Direktive 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo, pristojno nacionalno sodišče izreči uklonilni zapor proti nosilcem funkcije, ki spada v okvir izvrševanja javne oblasti, če v določbah nacionalnega prava obstaja pravna podlaga za sprejetje takega zapora, ki je pri svoji uporabi dovolj dostopna, natančna in predvidljiva, in če omejitev pravice do svobode, zajamčene s členom 6 Listine o temeljnih pravicah, do katere bi prišlo zaradi izreka take sankcije, spoštuje druge pogoje, ki jih v zvezi s tem določa člen 52(1) te listine. Po drugi strani pa pravo Unije tega sodišča ne pooblašča, da uporabi tak ukrep, če v nacionalnem pravu ni take pravne podlage.

Številka zadeve

C-492/18 PPU

Ime zadeve

TC

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:108

Datum zadeve

12/02/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska)

Stranke

Evropskegi naloga za prijetje, ki je bil izdan zoper TC

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice: Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; policijsko sodelovanje; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

TC - Kazenske zadeve – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje – Pridržanje  v priporu –  Roki -  Odločitev o izvršitvi -  Nacionalna zakonodaja -  Odprava pripora  - 90 dni -  Skladna razlaga – Odložitev rokov – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do svobode in  varnosti -  Različne razlage -  Jasnost in predvidljivost

Vprašanje za predhodno odločanje

Ali je v primeru, v katerem:
–         je izvršitvena država članica člen 17 Okvirnega sklepa 2002/584 prenesla tako, da je treba pripor zaradi izročitve zahtevane osebe vedno odpraviti, ko je prekoračen 90-dnevni rok za sprejetje končne odločitve o izvršitvi evropskega naloga za prijetje in predajo, in
–        so sodišča te države članice razlagala nacionalno pravo tako, da se tek roka za odločitev prekine, ko izvršitveni pravosodni organ odloči, da bo predložil vprašanje za predhodno odločanje Sodišču ali da bo počakal na odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložil drug izvršitveni pravosodni organ, ali da bo odložil odločitev o predaji zaradi dejanske nevarnosti nečloveških ali nehumanih razmer v priporu v odreditveni državi članici,
ohranitev pripora zaradi izročitve begosumne osebe, katere predaja je zahtevana, kadar ta pripor traja več kot 90 dni od prijetja zahtevane osebe, v nasprotju s členom 6 [Listine]?“

Odločitev

Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa splošno in brezpogojno obveznost izpustitve zahtevane osebe, ki je bila prijeta na podlagi evropskega naloga za prijetje, na prostost ob izteku roka 90 dni od njenega prijetja, če je podana resna begosumnost te osebe, ki je s primernimi ukrepi ni mogoče omejiti na sprejemljivo raven.
Člen 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni sodni praksi, ki omogoča pridržanje zahtevane osebe v priporu prek tega 90-dnevnega roka na podlagi razlage te nacionalne določbe, v skladu s katero je navedeni rok odložen, če izvršitveni pravosodni organ bodisi odloči, da pri Sodišču Evropske unije vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, bodisi počaka na odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložil neki drug izvršitveni pravosodni organ, bodisi odločitev o predaji preloži, ker lahko v odreditveni državi članici obstaja dejanska nevarnost nečloveških ali nehumanih razmer v priporu, če ta sodna praksa ne zagotavlja skladnosti navedene nacionalne določbe z Okvirnim sklepom 2002/584 in vsebuje razhajanja, ki lahko pripeljejo do različnih trajanj pridržanja v priporu.

Številka zadeve

C-467/18

Ime zadeve

Rayonna prokuratura Lom

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:765

Datum zadeve

19/09/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Rayonen sad Lukovit (okrožno sodišče v Lukovitu, Bolgarija)

Stranke

Kazenski postopek zoper EP

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; sprejem EP v oddelek psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom

Ključne besede

EP - Kazenske zadeve –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Direktiva 2012/13/EU – Direktiva 2013/48/EU – Direktiva (EU) 2016/343 –   Terapevtski in varnostni razlogi –  Dejanje neprištevne osebe -  Sprejem oseb -  Psihiatrični oddelek  – Obveščenost o pravicah – Pravica dostopa do odvetnika – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Domneva nedolžnosti – Ranljiva oseba

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali obravnavani postopek odreditve obveznih zdravstvenih ukrepov, ki so vrsta državne prisile v razmerju do oseb, ki so po ugotovitvah državnega tožilstva storile družbeno nevarno dejanje, spada na področje uporabe Direktive [2012/13] in Direktive [2013/48]?
2.      Ali je z bolgarskimi postopkovnimi predpisi, ki urejajo posebni postopek odreditve obveznih zdravstvenih ukrepov v skladu s členom 427 in naslednjimi zakonika o kazenskem postopku in v skladu s katerimi sodišče nima pravice vrniti zadeve državnemu tožilstvu in mu naložiti, naj odpravi bistvene kršitve postopka, storjene med predkazenskim postopkom, temveč lahko bodisi ugodi predlogu za odreditev obveznih zdravstvenih ukrepov bodisi ga zavrne, zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo v smislu člena 12 Direktive 2013/48 in člena 8 Direktive 2012/13 v povezavi s členom 47 Listine, ki osebi zagotavlja pravico, da pred sodiščem uveljavlja kršitev svojih pravic med predkazenskim postopkom?
3.      Ali je mogoče Direktivo 2012/13 in Direktivo 2013/48 uporabiti za (pred‑)kazenski postopek, če nacionalno pravo, in sicer zakonik o kazenskem postopku, ne pozna pravnega pojma ‚osumljenec‘, državno tožilstvo pa med predkazenskim postopkom osebe uradno ne šteje za obdolženca, saj izhaja iz tega, da je umor, ki je predmet preiskav, storila oseba v stanju neprištevnosti, ki izključuje njeno kazensko odgovornost, in zato ustavi kazenski postopek, ne da bi osebo o tem obvestilo, pri sodišču pa predlaga odreditev obveznih zdravstvenih ukrepov zoper navedeno osebo?
4.      Ali se oseba, v zvezi s katero se predlaga obvezno zdravljenje, šteje za ‚osumljeno‘ v smislu člena 2(1) Direktive 2012/13 in člena 2(3) Direktive 2013/48, če je policist ob prvem ogledu kraja kaznivega dejanja in med začetnimi preiskovalnimi ukrepi v stanovanju žrtve in njenega sina, potem ko je ugotovil, da ima sin sledove krvi na svojem telesu, tega vprašal, zakaj je umoril svojo mater in zakaj je truplo odnesel na cesto, ter sinu po tem, ko mu je odgovoril na ti vprašanji, nadel lisice? Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, ali je treba osebo že v tem trenutku obvestiti v skladu s členom 3(1) Direktive 2012/13 v povezavi z odstavkom 2 tega člena in kako je treba v takem primeru pri obvestitvi upoštevati posebne potrebe osebe v skladu z odstavkom 2 istega člena, če je policist vedel, da ima oseba duševno motnjo?
5.      Ali so nacionalni predpisi, ki dovoljujejo dejanski odvzem prostosti s prisilno namestitvijo v psihiatrično bolnišnico po postopku v skladu z zakonom o zdravju (preventivni prisilni ukrep, ki se odredi, če je dokazano, da ima oseba duševno motnjo in obstaja nevarnost, da bo storila kaznivo dejanje, vendar ne zaradi že storjenega dejanja), v skladu s členom 3 Direktive 2016/343 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku, če je dejanski razlog za uvedbo postopka dejanje, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek zoper osebo, ki je bila privedena na zdravljenje, in se na ta način pri prijetju zaobide pravica do poštenega sojenja, ki mora izpolnjevati pogoje iz člena 5(4) [EKČP], to pomeni, da mora iti za postopek, v katerem ima sodišče pooblastilo, da preveri, ali so se upoštevala postopkovna pravila, da preveri sum, na katerem je temeljilo prijetje, pa tudi zakonitost cilja, ki se uresničuje s temi ukrepi, kar sodišče mora storiti, če je bila oseba prijeta po postopku, določenem v zakoniku o kazenskem postopku?
6.      Ali pojem domneve nedolžnosti iz člena 3 Direktive 2016/343 zajema tudi domnevo, da osebe, ki zaradi neprištevnosti kazensko ne odgovarjajo, niso storile dejanja, ki je družbeno nevarno in ki jim ga očita državno tožilstvo, če se ne dokaže nasprotno v skladu s postopkovnimi pravili (v kazenskem postopku ob zagotavljanju pravice do obrambe)?
7.      Ali nacionalni predpisi, ki določajo različna pooblastila sodišča, ki zadevo obravnava, v zvezi s presojo zakonitosti predkazenskega postopka po uradni dolžnosti, glede na to, ali:
(a)      sodišče preizkusi obtožni akt državnega tožilstva, v katerem se zatrjuje, da je določena duševno zdrava oseba storila kaznivo dejanje umora (člen 249(1) zakonika o kazenskem postopku v povezavi z odstavkom 4 tega člena), ali
(b)      sodišče preizkusi predlog državnega tožilstva, v katerem se zatrjuje, da je oseba storila kaznivo dejanje umora, vendar dejanje zaradi duševne motnje storilca ni kaznivo dejanje, in s katerim se zato predlaga sodna odredba državne prisile za namene zdravljenja,
zagotavljajo ranljivim osebam učinkovito pravno sredstvo, kakor je določeno v členu 13 v povezavi s členom 12 Direktive 2013/48 in v členu 8(2) v povezavi s členom 3(2) Direktive 2012/13, in ali so različna pooblastila sodišča, ki so odvisna od vrste postopka, ki pa se določi glede na to, ali je oseba, ki se šteje za storilca, duševno zdrava in torej lahko kazensko odgovarja, v skladu z načelom prepovedi diskriminacije iz člena 21(1) Listine?“

Odločitev

1.      Direktivo 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku in Direktivo 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti je treba razlagati tako, da se uporabljata za sodni postopek, kakršen je ta, ki ga določa nacionalna ureditev v postopku v glavni stvari, v katerem se iz terapevtskih in varnostnih razlogov odobri sprejem oseb, ki so v stanju neprištevnosti storile družbeno nevarna dejanja, v oddelek psihiatrične ustanove pod posebnim nadzorom. Direktivo 2012/13 je treba razlagati tako, da morajo biti osebe, osumljene storitve kaznivega dejanja, obveščene o svojih pravicah takoj, ko je to mogoče, od trenutka, ko sum glede teh oseb utemeljuje – v okoliščinah, ki niso izredne – da pristojni organi s prisilnimi ukrepi omejijo njihovo svobodo, najpozneje pa pred prvim uradnim zaslišanjem na policiji.
2.      Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 8(2) Direktive 2012/13 in člen 12 Direktive 2013/48 je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa sodni postopek, v katerem se iz terapevtskih in varnostnih razlogov odobri sprejem oseb, ki so v stanju neprištevnosti storile družbeno nevarna dejanja, v oddelek psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom, če ta ureditev pristojnemu sodišču ne omogoča, da preveri, ali so bile procesne pravice iz teh direktiv spoštovane v postopkih, ki so bili izvedeni pred postopkom, ki teče pred tem sodiščem, in ki niso predmet takega sodnega nadzora.
3.      Direktivo (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku in člen 51(1) Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da se niti ta direktiva niti ta določba Listine o temeljnih pravicah ne uporabljata za sodni postopek za sprejem v psihiatrično bolnišnico v terapevtske namene, kakršen je ta iz člena 155 in naslednjih Zakon za zdraveto (zakon o zdravju) v postopku v glavni stvari, odrejen zaradi tveganja, da ob upoštevanju zdravstvenega stanja zadevne osebe ta ogroža svoje zdravje ali zdravje tretjih oseb.
4.      Načelo domneve nedolžnosti iz člena 3 Direktive 2016/343 je treba razlagati tako, da se z njim v okviru sodnega postopka za sprejem oseb, ki so v stanju neprištevnosti storile družbeno nevarna dejanja, v oddelek psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom iz terapevtskih in varnostnih razlogov, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, zahteva, da mora državno tožilstvo dokazati, da je oseba, za katero se predlaga sprejem, storilka dejanj, za katera se šteje, da pomenijo tako nevarnost.

Številka zadeve

C-60/16

Ime zadeve

Khir Amayry

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2017:675

Datum zadeve

13/09/2017

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Kammarrätten i Stockholm – Migrationsöverdomstolen (upravno sodišče v Stockholmu, ki odloča o zadevah v zvezi s priseljevanjem, Švedska)

Stranke

Mohammad Khir Amayry proti Migrationsverket

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; pridržanje

Ključne besede

Amayry – Določitev –    Odgovorna država  članica -   Obravnavanje prošnje  - Mednarodna zaščita – Državljan tretje države – Pridržanje -  Predaja – Rok -  Izvedba predaje – Trajanje pridržanja – Izračun – Odobritev -  Zahteva za sprejem –   Odlog izvršitve

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba šesttedenski rok iz člena 28(3) Uredbe [Dublin III], če prosilec za azil ni pridržan takrat, ko odgovorna država članica privoli v njegov sprejem, je pa pridržan pozneje – z obrazložitvijo, da se šele takrat presodi, da obstaja znatna nevarnost za pobeg osebe – računati od dneva, ko je bila oseba pridržana, ali pa se ta rok računa od katerega drugega dne, in če je tako, od katerega?
2.      Ali člen 28 Uredbe [Dublin III] v položaju, v katerem prosilec za azil takrat, ko je odgovorna država članica privolila v njegov sprejem, ni pridržan, nasprotuje uporabi nacionalnih pravil, kakršna so švedska, v skladu s katerimi se tujca ne sme pridržati do izvedbe [predaje] za več kot dva meseca, če ni tehtnih razlogov, da se ga pridrži za daljše obdobje, za največ tri mesece, če taki tehtni razlogi obstajajo, in za največ dvanajst mesecev, če je verjetno, da bo zaradi njegovega nesodelovanja izvedba trajala dlje, ali če je pridobitev potrebnih dokumentov dolgotrajna?
3.      Ali začne teči nov šesttedenski rok za predajo, če se izvedbeni postopek [predaje] znova začne, ko pritožba ali ponovni pregled nimata več odložilnega učinka (glej člen 27(3) Uredbe [Dublin III]), ali pa je treba na primer odšteti število dni, ko je bila oseba že pridržana po tem, ko je odgovorna država članica privolila v njen sprejem ali ponovni sprejem?
4.      Ali je pomembno, da prosilec za azil, ki se je pritožil zoper odločitev o predaji, ni zaprosil za odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njegova pritožba (glej člen 27(3)(c) in (4) Uredbe [Dublin III])?“

Odločitev

1.      Člen 28 Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v povezavi s členom 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da:
–        ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki določa, da lahko v položaju, v katerem je bilo pridržanje zoper prosilca za mednarodno zaščito odrejeno po tem, ko je država članica, na katero je bila naslovljena zahteva za sprejem, to zahtevo odobrila, to pridržanje traja največ dva meseca, če, prvič, pridržanje ne traja dlje, kot je potrebno za izvedbo postopka predaje, pri čemer se upoštevajo konkretne zahteve tega postopka v vsakem posameznem primeru, in drugič, pridržanje ne traja več kot šest tednov od dne, ko odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda preneha veljati, če gre za tak primer;
–        nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki v takem položaju dopušča, da pridržanje traja tri ali dvanajst mesecev, v katerih je dopustno izvesti predajo.
2.      Člen 28(3) Uredbe št. 604/2013 je treba razlagati tako, da se od šesttedenskega roka, določenega s to uredbo, ki teče od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda, ne sme odšteti število dni, ko je bila zadevna oseba že pridržana po tem, ko je odgovorna država članica odobrila zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem.
3.      Člen 28(3) Uredbe št. 604/2013 je treba razlagati tako, da se šesttedenski rok, določen s to uredbo, ki začne teči od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda, uporabi tudi, kadar zadevna oseba ni posebej zahtevala odloga izvršitve odločitve o predaji.

Številka zadeve

C-18/16

Ime zadeve

K.

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2017:680

Datum zadeve

14/09/2017

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Rechtbank Den Haag zittingsplaats Haarlem (prvostopenjsko sodišče v Haagu, oddelek v Harlemu, Nizozemska)

Stranke

K. proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie

 Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meja; pridržanje

Ključne besede

K. - Standardi -  Sprejem prosilcev – Mednarodna zaščita -  Direktiva 2013/32/EU –  Pravica ostati – Odločanje o prošnji -  Država članica -  med odločanjem o prošnji – Direktiva 2013/33/EU –  Pridržanje – Preverjanje – Identiteta  ali državljanstvo – Elementi prošnje – Veljavnost – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Omejitev – Sorazmernost

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je člen 8(3), prvi pododstavek, (a) in (b), Direktive 2013/33 skladen s členom 6 Listine:
1.      v položaju, ko je državljan tretje države pridržan v skladu s členom 8(3), prvi pododstavek, (a) in (b) navedene direktive in ima v skladu s členom 9 Direktive 2013/32 pravico, da ostane v državi članici, dokler se o njegovi prošnji za azil ne odloči na prvi stopnji, in
2.      ob upoštevanju Pojasnil k Listini (UL 2007, C 303, str. 17), v skladu s katerimi omejitve, ki se lahko legitimno uvedejo za pravice iz člena 6 Listine, ne smejo presegati omejitev iz člena 5(1)(f) EKČP, in razlage zadnjenavedene določbe, ki jo je [ESČP] med drugim dalo v v sodbi z dne 22. septembra 2015 v zadevi Nabil in drugi proti Madžarski (CE:ECHR:2015:0922JUD006211612), v skladu s katero je pridržanje prosilca za azil v nasprotju z zgoraj navedenim členom 5(1)(f), če to pridržanje ni namenjeno odstranitvi?“

Odločitev

Preizkus člena 8(3), prvi pododstavek, (a) in (b), Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito ni razkril nobenega elementa, ki bi lahko vplival na veljavnost te določbe z vidika člena 6 ter člena 52(1) in (3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Številka zadeve

C-601/15 PPU

Ime zadeve

N.

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2016:84

Datum zadeve

15/02/2016

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Raad van State (državni svet, Nizozemska)

Stranke

J. N. proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika;  nadzor meja; pridržanje

Ključne besede

N. - Standardi -  Sprejem prosilcev - Mednarodna zaščita – Direktiva 2008/115/ES – Zakonito prebivanje – Direktiva 2013/32/EU –  Pravica ostat  – Država članica - Direktiva 2013/33/EU –  Pridržanje – Zaščita -  Nacionalna varnosti - Javni red  –Veljavnost – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Omejitev – Sorazmernost

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je člen 8(3), prvi pododstavek, (e), Direktive 2013/33 veljaven z vidika člena 6 Listine:
1.      v položaju, ko je državljan tretje države pridržan na podlagi člena 8(3), prvi pododstavek, (e), navedene direktive in ima v skladu s členom 9 Direktive 2013/32 pravico, da ostane v državi članici, dokler ni o njegovi prošnji za azil odločeno na prvi stopnji, in
2.      ob upoštevanju Pojasnil k Listini, v skladu s katerimi omejitve, ki se lahko legitimno uvedejo za pravice iz člena 6 Listine, ne smejo presegati omejitev iz člena 5(1)(f) EKČP, in razlage zadnjenavedene določbe, ki jo je Evropsko sodišče za človekove pravice med drugim podalo v sodbi z dne 22. septembra 2015 v zadevi Nabil in drugi proti Madžarski, pritožba št. 62116/12, v skladu s katero je pridržanje prosilca za azil v nasprotju z navedeno določbo EKČP, če ni bilo odrejeno z namenom odstranitve?“

Odločitev

Preizkus člena 8(3), prvi pododstavek, (e), Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito ni razkril nobenega elementa, ki bi lahko vplival na veljavnost te določbe z vidika členov 6 ter 52(1) in (3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Številka zadeve

C-237/15 PPU

Ime zadeve

Lanigan

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2015:474

Datum zadeve

16/07/2015

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

High Court (Irska) 

Stranke

Minister for Justice and Equality proti Francisu Laniganu

Področje

Območje svobode, varnosti in pravic; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; policijsko sodelovanje; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

Lanigan - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Kazenske zadeve – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje – Obveznost izvršitve  – Pridržanje  v priporu – Odločitev o predaji –  Roki -  Postopki -  Odločitev -   Izvršitev – Posledice -  Prekoračitev rokov

Vprašanje za predhodno odločanje

1.      Kakšen je učinek neupoštevanja rokov, določenih v členu 17 Okvirnega sklepa v povezavi s členom 15 tega sklepa?
2.      Ali zaradi neupoštevanja rokov iz člena 17 Okvirnega sklepa posameznik, ki je do odločitve o njegovi predaji v priporu dlje, kot je določeno z navedenimi roki, pridobi pravice?“

Odločitev

Člena 15(1) in 17 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da je izvršitveni pravosodni organ po izteku rokov, določenih v členu 17, še naprej zavezan sprejeti odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje.
Člen 12 navedenega okvirnega sklepa v povezavi s členom 17 tega sklepa je treba ob upoštevanju člena 6 Listine Evropske unije o temeljnih svoboščinah razlagati tako, da v takem položaju ne nasprotuje temu, da je zahtevana oseba v skladu z zakonodajo izvršitvene države članice pridržana v priporu, čeprav je skupno trajanje pripora te osebe daljše od teh rokov, če to trajanje ni pretirano glede na značilnosti postopka, ki je v teku v glavni stvari, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Če izvršitveni pravosodni organ odloči, da se pripor navedene osebe odpravi, mora ta organ za začasno izpustitev te osebe na prostost sprejeti vse potrebne ukrepe, da ji prepreči pobeg, in zagotoviti, da ostanejo izpolnjeni materialni pogoji, potrebni za njeno dejansko predajo, dokler ni sprejeta končna odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje.

Številka zadeve

C-146/14 PPU

Ime zadeve

Mahdi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2014:1320

Datum zadeve

05/06/2014

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Administrativen sad Sofija-grad (Bolgarija)

Stranke

Bashir Mohamed Ali Mahdi

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav

Ključne besede

Mahdi - Azilna politika – Vizumi  – Direktiva 2008/115/ES – Vračanje – Nezakonitost  prebivanja -  Državljani tretjih držav –  Pridržanje – Podaljšanje pridržanja – Obveznosti -– Sodni nadzor – Odsotnost osebnih dokumentov  – Ovire -  Izvršitev odločbe o odstranitvi – Zavrnitev - Veleposlaništvo tretje države – Neizstavitev-  Osebni dokument za vrnitev – Nevarnost pobega – Upravičeno pričakovanje  - Odstranitev - Nezadostno sodelovanje – Morebitna obveznost  -  Država članica -   Izdaja začasnega dokumenta – Status osebe

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 15(3) in (6) Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 6 in 47 Listine, ki zadevata pravico do sodnega nadzora in učinkovitega sodnega varstva razlagati tako, da:
(a)      če mora upravni organ na podlagi nacionalnega prava zadevne države članice vsak mesec pregledati upravno pridržanje, ne da bi pri tem izrecno obstajala dolžnost odreditve upravnega ukrepa, in sodišču po uradni dolžnosti predložiti seznam državljanov tretjih držav, katerih pridržanje zaradi ovir za odstranitev traja dlje od zakonitega trajanja začetnega pridržanja, ali mora ob izteku obdobja, določenega v individualni odločbi o začetnem pridržanju, sprejeti izrecni ukrep pregleda pridržanja glede na razloge za podaljšanje pridržanja, določene s pravom Unije, ali pa zadevno osebo izpustiti;
(b)      če lahko sodišče na podlagi nacionalnega prava države članice po izteku z nacionalnim pravom določenega najdaljšega trajanja začetnega pridržanja z namenom odstranitve odredi podaljšanje pridržanja, njegovo nadomestitev z milejšim ukrepom ali izpustitev državljana tretje države članice, ali mora v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, izvršiti nadzor nad zakonitostjo ukrepa pregleda pridržanja, pri katerem so bili navedeni pravni in dejanski razlogi za nujnost podaljšanja pridržanja in njegovo trajanje, tako da po vsebini odloči o nadaljevanju pridržanja, nadomestnih ukrepih ali izpustitvi zadevne osebe;
(c)      lahko sodišče na podlagi nacionalnega prava države članice nadzor nad zakonitostjo ukrepa pregleda pridržanja, pri katerem so bili navedeni le razlogi, iz katerih ni mogoče izvršiti odločbe o odstranitvi državljana tretje države, opravi glede na razloge za podaljšanje tega pridržanja, določene s pravom Unije, tako da v sporu po vsebini odloči – z odreditvijo nadaljevanja pridržanja, nadomestnih ukrepov ali izpustitve zadevne osebe – le na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil upravni organ, ter ugovorov in dejstev, ki jih je podal oziroma navedel državljan tretje države?
2.      Ali je treba v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, člen 15(1) in (6) Direktive 2008/115 razlagati tako, da je z nacionalnim pravom določeni samostojni razlog za podaljšanje pridržanja, ki se nanaša na to, da zadevna oseba nima osebnih dokumentov, dopusten z vidika prava Unije, ker ga je mogoče zajeti s primeroma iz navedenega odstavka (6) Direktive, če je v skladu z nacionalnim pravom države članice na podlagi navedene okoliščine mogoče utemeljeno domnevati, da se bo zadevna oseba poskusila izogniti izvršitvi odločbe o odstranitvi, kar pomeni nevarnost pobega v smislu prava te države članice?
3.      Ali je treba v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, člen 15(1)(a) in (b) in (6) Direktive 2008/115 v povezavi z uvodnima izjavama 2 in 13 te direktive o spoštovanju temeljnih pravic in dostojanstva državljanov tretjih držav ter o uporabi načela sorazmernosti razlagati tako, da dopušča, da se to, da obstaja nevarnost pobega, ugotovi na podlagi okoliščin, da zadevna oseba nima osebnih dokumentov, da je nezakonito prestopila državno mejo in izjavila, da se ne želi vrniti v svojo državo izvora, čeprav je prej izpolnila izjavo o prostovoljni vrnitvi v svojo državo in navedla pravilne osebne podatke, pri čemer te okoliščine spadajo pod pojem ‚nevarnost pobega‘ naslovnika odločbe o vrnitvi v smislu Direktive 2008/115, ki je v nacionalnem pravu opredeljena kot na podlagi dejstev utemeljena domneva, da se bo zadevna oseba poskušala izogniti izvršitvi odločbe o vrnitvi?
4.      Ali je treba v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, člen 15(1)(a) in (b), (4) in (6) Direktive 2008/115 v povezavi z uvodnima izjavama 2 in 13 te direktive o spoštovanju temeljnih pravic in dostojanstva državljanov tretjih držav ter o uporabi načela sorazmernosti razlagati tako, da:
(a)      državljan tretje države ne sodeluje pri pripravi izvršitve odločbe o odstranitvi v državo izvora, če uslužbencu diplomatskega predstavništva te države ustno izjavi, da se ne želi vrniti v svojo državo izvora, čeprav je prej izpolnil izjavo o prostovoljni vrnitvi in navedel pravilne osebne podatke, je pri pridobivanju dokumentov od tretje države prišlo do zamude in je upravičeno pričakovati izvršitev odločbe o vrnitvi, če v teh okoliščinah veleposlaništvo te države ne izda dokumenta, potrebnega za vrnitev zadevne osebe v njeno državo izvora, je pa potrdilo njeno istovetnost;
(b)      je v primeru izpustitve – kadar ni upravičeno pričakovati izvršitve odločbe o odstranitvi – državljana tretje države, ki nima osebnih dokumentov ter je nezakonito prestopil državno mejo in izjavil, da se ne želi vrniti v svojo državo izvora, treba izhajati iz tega, da mora država članica izdati začasni dokument o statusu zadevne osebe, če diplomatsko predstavništvo države izvora v teh okoliščinah ne izda dokumenta, potrebnega za vrnitev zadevne osebe v njeno državo izvora, je pa potrdilo njeno istovetnost?“

Odločitev

1.      Člen 15(3) in (6) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav je treba z vidika členov 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da mora biti vsaka odločba pristojnega organa v zvezi s pridržanjem državljana tretje države, sprejeta ob izteku najdaljšega trajanja začetnega pridržanja, izdana v obliki pisnega akta, v katerem so navedeni dejanski in pravni razlogi za to odločitev.
2.      Člen 15(3) in (6) Direktive 2008/115 je treba razlagati tako, da mora nadzor, ki ga izvaja sodni organ, ki obravnava predlog za podaljšanje pridržanja državljana tretje države, temu organu omogočati, da v vsakem posameznem primeru vsebinsko odloči o podaljšanju pridržanja zadevnega državljana, o možnosti nadomestitve pridržanja z manj prisilnim ukrepom ali o izpustitvi tega državljana, in da se tako navedeni organ lahko opre na dejstva in dokaze, ki mu jih je predložil upravni organ, ki je pred njim začel postopek, in na morebitne dejstva, dokaze ter pripombe, ki so mu predloženi med tem postopkom.
3.      Člen 15(1) in (6) Direktive 2008/115 je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, v skladu s katero je mogoče začetno šestmesečno obdobje pridržanja podaljšati zgolj iz razloga, da zadevni državljan tretje države nima osebnih dokumentov. Predložitveno sodišče mora v posameznem primeru sàmo presoditi dejanske okoliščine konkretne zadeve, da bi ugotovilo, ali je zoper tega državljana mogoče učinkovito uporabiti manj prisilen ukrep oziroma ali obstaja nevarnost njegovega pobega.
4.      Člen 15(6)(a) Direktive 2008/115 je treba razlagati tako, da se lahko šteje, da državljan tretje države, ki v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, ni pridobil osebnega dokumenta, ki bi omogočil njegovo odstranitev iz zadevne države članice, „nezadostno sodeluje“ v smislu te določbe, le če je iz preučitve ravnanja navedenega državljana v obdobju pridržanja razvidno, da ta ni sodeloval pri izvajanju postopka odstranitve in da je verjetno, da bo ta postopek zaradi tega ravnanja trajal dlje, kot je bilo predvideno, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
5.      Direktivo 2008/115 je treba razlagati tako, da državi članici državljanu tretje države, ki nima osebnih dokumentov in takih dokumentov od države izvora ni pridobil, potem ko ga je nacionalno sodišče izpustilo, ker ni več upravičeno pričakovati njegove odstranitve v smislu člena 15(4) te direktive, ni treba izdati nevezanega dovoljenja za prebivanje ali drugega dovoljenja, ki podeljuje pravico do prebivanja. Vendar mora ta država članica v takem primeru navedenemu državljanu izdati pisno potrdilo o njegovem položaju.