19. člen Listine: Varstvo v primeru odstranitve, izgona ali izročitve

Številka zadeve

C-69/21

Ime zadeve

Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Éloignement – Cannabis thérapeutique)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:913

Datum zadeve

22/11/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu, Nizozemska)

Stranke

X proti Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; zakonitost postopka vračanja

Ključne besede

X – Azilna politika - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Prepoved -  Nečloveško ali ponižujoče ravnanje – Spoštovanje – Zasebno in družinsko življenje – Varstvo – Odstranitev,  izgon ali izročitev – Pravica do prebivanja -  Zdravstveni razlogi – Standardi in postopki -   Države članice -  Nezakonito vračanje -  Državljani tretjih držav – Direktiva 2008/115/ES –Huda bolezen -   Zdravljenje - Lajšanje bolečin – Država izvora – Pogoj - Odstranitev

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali lahko znatno povečanje intenzivnosti bolečin zaradi neobstoja zdravljenja ob nespremenjeni klinični sliki bolezni pomeni položaj, ki je v nasprotju s členom 19(2) [Listine] v povezavi s členoma 1 in 4 Listine, če se ne odobri odlog obveznosti zapustitve države, ki izhaja iz [Direktive 2008/115]?
2.      Ali je določitev fiksnega roka, v katerem se morajo pojaviti posledice neobstoja zdravljenja, da bi bilo treba upoštevati zdravstvene ovire pri obveznosti vrnitve, ki izhaja iz [Direktive 2008/115], združljiva s členom 4 Listine, v povezavi s členom 1 te listine? Če določitev fiksnega roka ni v nasprotju s pravom Unije, ali je državi članici dovoljeno določiti splošni rok za vse možne bolezni in vse možne posledice za zdravje?
3.      Ali je ureditev, v skladu s katero je treba posledice dejanske odstranitve presojati izključno v okviru vprašanja, ali – in pod katerimi pogoji – sme tujec potovati, združljiva s členom 19(2) Listine v povezavi s členoma 1 in 4 te listine ter [Direktivo 2008/115]?
4.      Ali je s členom 7 Listine, v povezavi s členoma 1 in 4 te listine ter [Direktivo 2008/115], zahtevano, da se zdravstveno stanje tujca in zdravljenje, ki ga je zaradi tega stanja deležen v državi članici, upoštevata pri vprašanju, ali je treba zaradi zasebnega življenja dovoliti prebivanje? Ali je s členom 19(2) Listine, v povezavi s členoma 1 in 4 te listine ter Direktivo 2008/115, zahtevano, da je treba v presojo, ali lahko zdravstvene težave vodijo do ovir za odstranitev, upoštevati zasebno in družinsko življenje v smislu člena 7 Listine?“

Odločitev

1.      Člen 5 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členoma 1 in 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter členom 19(2) te listine
je treba razlagati tako, da
nasprotuje temu, da se sprejme odločba o vrnitvi ali ukrep odstranitve v zvezi z državljanom tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju države članice in trpi za hudo boleznijo, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bila zadevna oseba v tretji državi, v katero bi bila odstranjena, v primeru vrnitve izpostavljena dejanskemu tveganju znatnega, nepopravljivega in hitrega povečanja njenih bolečin zaradi prepovedi edinega učinkovitega analgetičnega zdravljenja v tej državi. Država članica ne sme določiti strogega roka, v katerem naj se tako povečanje uresniči, da bi bilo lahko sprejetje te odločbe o vrnitvi ali ukrepa odstranitve ovirano.
2.      Člen 5 in člen 9(1)(a) Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 1 in 4 Listine o temeljnih pravicah ter členom 19(2) Listine o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
nasprotujeta temu, da pristojni nacionalni organ posledice ukrepa odstranitve, v ozkem pomenu besede, za zdravstveno stanje državljana tretje države upošteva le za preučitev, ali je ta v stanju, v katerem lahko potuje.
3.      Direktivo 2008/115 v povezavi s členom 7 ter členoma 1 in 4 Listine o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
–        državi članici, na ozemlju katere nezakonito prebiva državljan tretje države, ne nalaga, naj mu izda dovoljenje za prebivanje, če zoper njega ni mogoče sprejeti niti odločbe o vrnitvi niti ukrepa odstranitve, ker obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil v namembni državi izpostavljen resničnemu tveganju hitrega, znatnega in nepopravljivega povečanja bolečin, ki jih povzroča njegova huda bolezen;
–        mora pristojni nacionalni organ pri preučitvi, ali pravica do spoštovanja zasebnega življenja tega državljana nasprotuje temu, da se zoper njega sprejme odločba o vrnitvi ali ukrep odstranitve, skupaj z vsemi drugimi upoštevnimi elementi upoštevati zdravstveno stanje navedenega državljana in oskrbo, ki jo prejema na tem ozemlju zaradi te bolezni;
–        se s sprejetjem take odločbe ali ukrepa ta pravica ne krši zgolj zato, ker bi bil v primeru vrnitve v namembno državo ta državljan izpostavljen tveganju poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, kadar tako tveganje ne dosega praga resnosti, ki se zahteva na podlagi člena 4 Listine.

Številka zadeve

C-897/19 PPU

Ime zadeve

Ruska Federacija

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:262

Datum zadeve

02/04/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Vrhovni sud (vrhovno sodišče, Hrvaška) 

Stranke

I. N., ob udeležbi Ruska Federacija

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice –Državljanstvo unije; prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva

Ključne besede

I.N. - Sporazum o EGP – Prepoved diskriminacije –  Svoboda opravljanja storitev –– Evropska unija -  Republika Islandija – Kraljevina Norveška – Schengenski pravni red -  – Sporazum o postopku predaje  – Izročitev islandskega državljana -  Tretja država – Varstvo pred izročitvijo – Neobstoj enakovrednega varstva -  Priznanje azila – Islandsko državljanstvo - – Omejitev prostega gibanja – Preverjanje jamstev -    Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 18 Pogodbe o delovanju Evropske unije razlagati tako, da mora država članica Evropske unije, ki odloča o izročitvi državljana države, ki ni članica […] Unije, vendar je članica schengenskega območja, tretji državi, o zahtevi za izročitev obvestiti državo članico schengenskega območja, katere državljanstvo ima ta oseba?
2.      Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen in je država članica schengenskega območja zahtevala predajo te osebe zaradi postopka, zaradi katerega se zahteva izročitev, ali ji je treba predati to osebo v skladu s Sporazumom o postopku predaje?“

Odločitev

Pravo Unije, zlasti člen 36 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 in člen 19(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da kadar je na državo članico, v katero je prišel državljan države članice Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA), ki je pogodbenica Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru in s katero je Evropska unija sklenila Sporazum o postopku predaje, tretja država na podlagi Evropske konvencije o izročitvi, podpisane v Parizu 13. decembra 1957, naslovila zahtevo za izročitev in kadar je ta država EFTE temu državljanu priznala azil, preden je ta pridobil državljanstvo te države ravno zaradi kazenskega pregona proti njemu v državi, ki je izdala zahtevo za izročitev, mora pristojni organ zaprošene države članice preveriti, da izročitev ne bo posegla v pravice iz člena 19(2) Listine o temeljnih pravicah, pri čemer je v okviru te preveritve priznanje azila posebej resen element. Pred odločitvijo o izvršitvi zahteve za izročitev je zaprošena država članica v vsakem primeru dolžna obvestiti to isto državo EFTE in ji glede na okoliščine primera na njeno zahtevo predati tega državljana v skladu s določbami Sporazuma o postopku predaje, če je ta država EFTE na podlagi svojega nacionalnega prava pristojna za pregon tega državljana zaradi dejanj, ki so bila storjena zunaj njenega nacionalnega ozemlja.

Številka zadeve

C-233/19

Ime zadeve

CPAS de Liège

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:757

Datum zadeve

30/09/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour du Travail de Liège (pritožbeno delovno sodišče v Liègeu, Belgija)

Stranke

B. proti Centre public d'action sociale de Líège

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; odvzem socialne pomoči

Ključne besede

B – CPAS -  Direktiva 2008/115/ES – Državljani tretjih držav – Vračanje  – Socialna pomoč - Huda bolezen – Odločba o vrnitvi – Pravno sredstvo – Odložilni učinek po samem zakonu – Pogoji – Dodelitev socialne pomoči – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je treba člena 5 in 13 Direktive 2008/115 […] v povezavi s členoma 19(2) in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter člen 14(1)(b) te direktive v povezavi s sodbo [z dne 18. decembra 2014, Abdida (C‑562/13, EU:C:2014:2453)] razlagati tako, da pravnemu sredstvu, vloženemu zoper odločbo, s katero je državljanu tretje države, ki ima hudo bolezen, odrejeno, naj zapusti ozemlje države članice, priznavajo odložilni učinek, kadar vložnik pravnega sredstva trdi, da je lahko zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja,
–        ne da bi bilo treba opraviti presojo pravnega sredstva, ampak samo njegova vložitev zadostuje, da se odloži izvršitev odločbe, s katero je odrejena zapustitev ozemlja,
–        ali na podlagi obrobnega nadzora glede obstoja sklepčnega očitka ali neobstoja vzroka za nedopustnost ali očitno neutemeljenost pravnega sredstva, vloženega pri conseil du contentieux des étrangers (upravno sodišče za spore v zvezi s tujci),
–        ali na podlagi popolnega nadzora, ki ga opravijo delovna sodišča, da bi ugotovila, ali je lahko vložnik pravnega sredstva zaradi izvršitve te odločbe dejansko izpostavljen resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja?“

Odločitev

Člena 5 in 13 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členom 19(2) in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o sporu na področju socialne pomoči, katerega izid je povezan z morebitno odložitvijo učinkov odločbe o vrnitvi, sprejete v zvezi z državljanom tretje države, ki ima hudo bolezen, šteti, da vložitev pravnega sredstva za odpravo in odložitev izvršitve te odločbe po samem zakonu povzroči odložitev izvršitve navedene odločbe, tudi če ta odložitev ne izhaja iz uporabe nacionalne ureditve, kadar:
–        to pravno sredstvo vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil ta državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju za resno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ki očitno niso neutemeljene, in
–        ta ureditev ne določa drugega pravnega sredstva, ki bi bilo urejeno z natančnimi, jasnimi in predvidljivimi pravili, ki po samem zakonu povzročijo odložitev izvršitve take odločbe.

Številka zadeve

C-180/17

Ime zadeve

Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložni učinek pritožbe)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:775

Datum zadeve

26/09/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Raad van State (državni svet, Nizozemska) 

Stranke

X in Y proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; odložni učinek pritožbe; zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito

Ključne besede

X in Y - Skupna azilna politika -  Mednarodna zaščita –  Direktiva 2013/32/EU – Direktiva 2008/115/ES –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –   Učinkovito pravno sredstvo – Načelo nevračanja –Zavrnitev prošnje - Obveznost vrnitve – Druga stopnja -  Sodno varstvo – Odložni učinek

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 13 Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 4 in 18, členom 19(2) ter členom 47 Listine razlagati tako, da mora imeti pritožba, če jo nacionalno pravo v postopkih zoper odločbe, ki vsebujejo odločbo o vrnitvi v smislu člena 3(4) te direktive, predvideva, na podlagi prava Unije samodejni odložni učinek, če državljan tretje države navede, da bi izvršitev odločbe o vrnitvi pomenila resno tveganje kršitve načela nevračanja? Povedano drugače: ali zadevni državljan tretje države v takem primeru med pritožbenim rokom ali – če je vložil pritožbo – do odločitve o tej pritožbi ne sme biti izgnan, tudi če ne vloži posebnega predloga v ta namen?
2.      Ali je treba člen 46 Direktive 2013/32 v povezavi s členoma 4 in 18, členom 19(2) ter členom 47 Listine razlagati tako, da mora imeti pritožba, če jo nacionalno pravo v postopkih o zavrnitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite predvideva, na podlagi prava Unije samodejni odložni učinek? Povedano drugače: ali zadevni prosilec v takem primeru med pritožbenim rokom ali – če je vložil pritožbo – do odločitve o tej pritožbi ne sme biti izgnan, tudi če ne vloži posebnega predloga v ta namen?
3.      Ali je za obstoj samodejnega odložnega učinka v zgornjem smislu še pomembno, ali je bila prošnja za priznanje mednarodne zaščite, zaradi katere je bila vložena tožba in nato pritožba, zavrnjena iz enega od razlogov iz člena 46(6) Direktive 2013/32? Ali ta zahteva velja za vse vrste odločb o azilu iz te direktive?“

Odločitev

Člen 46 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite in člen 13 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav ob upoštevanju člena 18, člena 19(2) in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki sicer določa pritožbo zoper sodbo na prvi stopnji, s katero se potrdi odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in naloži obveznost vrnitve, vendar temu pravnemu sredstvu ne prizna odložnega učinka po samem zakonu, čeprav zadevna oseba zatrjuje resno tveganje kršitve načela nevračanja.

Številka zadeve

C-175/17

Ime zadeve

Belastingdienst proti Toeslagen (Odložni učinek pritožbe)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:776

Datum zadeve

26/09/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Raad van State (državni svet, Nizozemska)

Stranke

X proti Belastingdienst/Toeslagen

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; odložni učinek pritožbe; povračilo subvencij za najemnino in zdravstveno oskrbo

Ključne besede

X - Skupna azilna politika -  Mednarodna zaščita  – Direktiva 2005/85/ES –  Direktiva 2008/115/ES – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Učinkovito pravno sredstvo  – Načelo nevračanja –Zavrnitev prošnje -  Naložitev  obveznosti vrnitve – Nacionalna zakonodaja -  Druga stopnja - Sodno varstvo – Odložni učinek

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 13 Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 4 in 18, členom 19(2) ter členom 47 Listine razlagati tako, da mora imeti pritožba, če jo nacionalno pravo v postopkih zoper odločbe, ki vsebujejo odločbo o vrnitvi v smislu člena 3(4) te direktive, predvideva, na podlagi prava Unije samodejni odložni učinek, če državljan tretje države navede, da bi izvršitev odločbe o vrnitvi pomenila resno tveganje kršitve načela nevračanja? Povedano drugače: ali zadevni državljan tretje države v takem primeru med pritožbenim rokom ali – če je vložil pritožbo – do odločitve o tej pritožbi ne sme biti izgnan, tudi če ne vloži posebnega predloga v ta namen?
2.      Ali je treba člen 39 Direktive 2005/85 v povezavi s členoma 4 in 18, členom 19(2) ter členom 47 Listine razlagati tako, da mora imeti pritožba, če jo nacionalno pravo v postopkih o zavrnitvi prošnje za azil v smislu člena 2 [te direktive] predvideva, na podlagi prava Unije samodejni odložni učinek? Povedano drugače: ali zadevni prosilec za azil v takem primeru med pritožbenim rokom ali – če je vložil pritožbo – do odločitve o tej pritožbi ne sme biti izgnan, tudi če ne vloži posebnega predloga v ta namen?“

Odločitev

Člen 39 Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah in člen 13 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav ob upoštevanju člena 18, člena 19(2) in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki sicer določa pritožbo zoper sodbo na prvi stopnji, s katero se potrdi odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in naloži obveznost vrnitve, vendar temu pravnemu sredstvu ne prizna odložnega učinka po samem zakonu, čeprav zadevna oseba zatrjuje resno tveganje kršitve načela nevračanja.

Številka zadeve

C-473/15

Ime zadeve

Peter Schotthöfer & Florian Steiner

Številka ECLI

Sklep ECLI:EU:C:2017:633

Datum zadeve

06/09/2017

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Bezirksgericht Linz (okrožno sodišče v Linzu, Avstrija)

Stranke

Peter Schotthöfer & Florian Steiner GbR proti Eugenu Adelsmayru

Področje

Državljanstvo Unije: Pravice do vstopa in prebivanja;   prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva

Ključne besede

Schotthöfer – Steiner –   Država članica Evropske unije – Državljan -   Tretja Država - Izročitev -  Tveganje – Smrtna kazen - Državljanstvo Unije – Varstvo zoper izročitev – Temeljne pravice

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba načelo nediskriminacije iz člena 18 PDEU razlagati tako, da je v primeru, ko je država članica v svojem pravnem redu sprejela določbo, kakršen je člen 16(2) ustave Zvezne republike Nemčije, ki prepoveduje izročitev lastnih državljanov tretjim državam, to treba uporabiti tudi za državljane drugih držav članic, ki se zadržujejo v zadevni državi članici?
2.      Ali je treba člena 19(2) in 47 [Listine] razlagati tako, da mora država članica […] [U]nije zavrniti zahtevo tretje države za izročitev državljana Unije, ki se zadržuje na ozemlju zadevne države članice, če kazenski postopek, na katerem temelji zahteva za izročitev, skupaj s sodbo, izrečeno v tretji državi v odsotnosti, ni bil združljiv z mednarodnopravnimi minimalnimi standardi in načeli javnega reda Unije (‚ordre public‘), od katerih ni mogoče odstopiti, ter načelom poštenega sojenja?
3.      Ali je treba na koncu načelo ‚ne bis in idem‘, varovano v členu 50 [Listine] oziroma s sodno prakso Sodišča, razlagati tako, da v primeru prvotne obsodbe v tretji državi in sledeče ustavitve postopka zaradi neobstoja dejanskega razloga za nadaljnji pregon v državi članici Evropske unije nastane ovira za nadaljnji pregon s strani tretje države?
4.      Ali je treba v primeru pritrdilnega odgovora na katero od treh vprašanj v točkah od 1 do 3 predvsem člen 6 [Listine] (‚Pravica do svobode‘) razlagati tako, da državljana Unije v primeru zahteve tretje države za izročitev tudi ni dopustno pripreti zaradi izročitve?

Odločitev

Člen 19(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora v primeru zahteve za izročitev, ki jo izda tretja država v zvezi z državljanom Unije, ki izvaja svojo pravico do prostega gibanja in zapusti državo članico izvora, ker se namerava nekaj časa zadržati na ozemlju druge države članice, zadnjenavedena država to zahtevo zavrniti, če obstaja resna nevarnost, da bo ta državljan v primeru izročitve podvržen smrtni kazni.

Številka zadeve

C-402/19

Ime zadeve

CPAS de Seraing

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:759

Datum zadeve

30/09/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour du Travail de Liège (višje delovno sodišče v Liègeu, Belgija)

Stranke

LM proti Centre public d'action sociale de Seraing

 Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika, nadzor meje; odvzeta socialna pomoč

Ključne besede

LM – CPAS - Azilna politika– Direktiva 2008/115/ES – Državljani tretjih držav -Vračanje -  Nezakonito prebivanje  – Starš -  Huda bolezen – Odločba o vrnitvi – Pravno sredstvo – Suspenzivni učinek  – Varovalni ukrepi pred vrnitvijo – Osnovne potrebe – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je člen 57(2), prvi pododstavek, točka 1, belgijskega sistemskega zakona z dne 8. julija 1976 o javnih centrih za socialno pomoč v nasprotju s členoma 5 in 13 Direktive 2008/115/ES v povezavi s členoma 19(2) in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členom 14(1)(b) te direktive ter členoma 7 in 12 Listine […] o temeljnih pravicah, kot sta pojasnjena v sodbi [z dne 18. decembra 2014, Abdida (C‑562/13, EU:C:2014:2453)]:
–        prvič, ker vodi do tega, da se tujcu, ki je državljan tretje države in nezakonito prebiva na ozemlju države članice, odvzame pravica, da se med odločanjem o pritožbi, s katero se predlaga odprava odločbe in odložitev izvršitve, ki jo je v svojem imenu in kot zastopnik svojega tedaj še mladoletnega otroka vložil zoper odločbo, s katero jima je bilo odrejeno, da zapustita ozemlje države članice, zagotovijo, kolikor je mogoče, osnovni pogoji za bivanje,
–        pri čemer, drugič, po eni strani navedeni zdaj polnoletni otrok trpi za hudo boleznijo, zaradi katere bi se lahko z izvršitvijo te odločbe njegovo zdravstveno stanje hudo in nepopravljivo poslabšalo, po drugi strani pa so zdravstveni delavci presodili, da je navzočnost tega starša ob njegovem polnoletnem otroku nujna zaradi otrokove ranljivosti, ki izhaja iz njegovega zdravstvenega stanja (ponavljajoči se zapleti, povezani z anemijo srpastih celic, in nujnost kirurškega posega, da bi se preprečila paraliza)?“

Odločitev

Člene 5, 13 in 14 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členom 7, členom 19(2) ter členoma 21 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki ne določa kritja, kolikor je mogoče, osnovnih potreb državljana tretje države, kadar:
–        je ta vložil pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega;
–        ima polnoletni otrok tega državljana tretje države hudo bolezen;
–        je prisotnost navedenega državljana tretje države ob tem polnoletnem otroku nujna;
–        je bilo v imenu navedenega polnoletnega otroka vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega in katere izvršitev bi lahko zadnje navedenega izpostavila resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, in kadar
–        ta državljan tretje države nima sredstev, ki bi mu omogočala, da bi sam poskrbel za svoje potrebe.

Številka zadeve

C-181/16

Ime zadeve

Gnandi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:465

Datum zadeve

19/06/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Conseil d'État (državni svet, Belgija)

Stranke

Sadikou Gnandi proti État belge

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nezakonito prebivanje

Ključne besede

Gnandi – Azilna politika  – Vračanje  - Nezakonito prebivanje -  Državljani tretjih držav – Direktiva 2008/115/ES –  Odločba  o vrnitvi  – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Načelo nevračanja – Učinkovito pravno sredstvo – Država članica EU – Dovoljenje ostati 

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je treba člen 5 Direktive [2008/115], ki državam članicam nalaga obveznost, da pri izvajanju te direktive upoštevajo načelo nevračanja, ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 13(1) navedene direktive in člena 47 [Listine], razlagati tako, da nasprotujeta sprejetju odločbe o vrnitvi, kot jo določajo člen 6 [Direktive 2008/115] ter člen 52/3(1) zakona z dne 15. decembra 1980 in člen 75(2) kraljevega odloka z dne 8. oktobra 1981, takoj ko [CGRA] zavrne prošnjo za azil ter torej preden je mogoče izčrpati sodna pravna sredstva zoper to odločbo in preden je mogoče azilni postopek dokončno končati?“

Odločitev

Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi z Direktivo Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah ob upoštevanju načela nevračanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki sta določena v členu 18, členu 19(2) in členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se odločba o vrnitvi iz člena 6(1) Direktive 2008/115 zoper državljana tretje države, ki je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, sprejme takoj po tem, ko je pristojni organ zavrnil to prošnjo, ali skupaj s to zavrnitvijo v istem upravnem aktu ter torej pred odločitvijo o sodnem pravnem sredstvu, ki je bilo vloženo zoper to odločbo o zavrnitvi, zlasti če zadevna država članica zagotovi, da se vsi pravni učinki odločbe o vrnitvi zadržijo do zaključka postopka s tem pravnim sredstvom, da ima prosilec v tem obdobju zagotovljene pravice, ki izhajajo iz Direktive Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil, in da lahko uveljavlja vse spremenjene okoliščine, do katerih pride po sprejetju odločbe o vrnitvi in ki bi lahko odločilno vplivale na presojo položaja zadevne osebe z vidika Direktive 2008/115, zlasti z vidika člena 5 te direktive, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče.

Številka zadeve

C-182/15

Ime zadeve

Petruhhin

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2016:630

Datum zadeve

06/09/2016

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Augstākā tiesa (vrhovno sodišče, Latvija)

Stranke

Aleksei Petruhhin proti Latvijas Republikas Ģenerālprokuratūra

Področje

Državljanstvo Unije; Pravice do vstopa in prebivanja; Prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva; prošnja za izročitev

Ključne besede

Petruhhin - Državljanstvo Evropske unije – Izročitev državljana članice – Tretja država - Pravo Unije – Varstvo pred izročitvijo – Neobstoj varstva – Omejitev prostega gibanja – Preprečevanje nekaznovanosti – Preveritev jamstev  - Temeljne pravice

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člena 18, prvi odstavek, PDEU in 21(1) PDEU razlagati tako, da je treba državljanu katere koli države članice Unije v primeru njegove izročitve državi, ki ni članica Unije, v skladu s sporazumom o izročitvi, sklenjenim med državo članico in tretjo državo, zagotoviti enako raven varstva, kot je zagotovljena državljanom zadevne države članice?
2.      Ali mora v takih okoliščinah sodišče države članice, ki odloča o prošnji za izročitev, uporabiti pogoje, ki jih za izročitev določi država članica, katere državljanstvo ima oseba, ali tista, v kateri ima [zadevna oseba] stalno prebivališče?
3.      Če je treba izročitev opraviti brez upoštevanja posebne ravni varstva, ki je določena za državljane države, ki je zaprošena za izročitev, ali mora država članica, ki je zaprošena za izročitev, preveriti, ali so jamstva, določena v členu 19 Listine – in sicer, da se nihče ne sme izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju – spoštovana? Ali se tako preverjanje lahko omeji na ugotovitev, da je država, ki prosi za izročitev, članica Konvencije proti mučenju, ali pa je treba proučiti dejanski položaj in pri tem upoštevati oceno navedene države, ki so jo opravili organi Sveta Evrope?“

Odločitev

1.      Člena 18 PDEU in 21 PDEU je treba razlagati tako, da mora država članica, v kateri se nahaja državljan Unije, ki je državljan druge države članice, in kateri tretja država, s katero je sklenila sporazum o izročitvi, poda prošnjo za izročitev, obvestiti državo članico, katere državljan je navedeni državljan, in glede na okoliščine primera tej državi članici na njeno prošnjo predati tega državljana v skladu z določbami Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, če je ta država članica na podlagi svojega nacionalnega prava pristojna, da zoper to osebo uvede kazenski postopek za kazniva dejanja, izvršena zunaj njenega nacionalnega ozemlja.
2.      Država članica mora – kadar ji tretja država poda prošnjo za izročitev državljana neke druge države članice – preveriti, ali z izročitvijo ne bodo kršene pravice iz člena 19 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Številka zadeve

C-239/14

Ime zadeve

Tall

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2015:824

Datum zadeve

17/12/2015

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Tribunal du travail v Liègeu (Belgija) 

Stranke

Abdoulaye Amadou Tall proti Centre public d’action sociale de Huy

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; odvzem socialne pomoči

Ključne besede

 Tall - Azilna politika – Direktiva 2005/85/ES – Begunci -  Minimalni standardi -  Priznanje ali odvzem statusa   – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Ponovna prošnja  – Nesuspenzivni učinek  -  Odločba nacionalnega organa – Neobravnava   – Socialno varstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„V skladu s členom 39/1 zakona z dne 15. decembra 1980 o vstopu na ozemlje, prebivanju, nastanitvi in odstranitvi tujcev v povezavi s členi 39/2(1)(3), 39/76, 39/82(4)(2)(d) in 57/6/2 tega zakona se zoper neobravnavanje ponovne prošnje za mednarodno zaščito lahko vložita le tožba za razglasitev ničnosti in predlog za izredno odložitev. Ali ti pravni sredstvi, ker se o njiju ne odloča z neomejeno pristojnostjo in ker ne odložita izvršitve, pri čemer prosilec med njunim obravnavanjem ni upravičen do dovoljenja za prebivanje niti do materialne pomoči, izpolnjujeta zahteve iz člena 47 Listine […] in člena 39 Direktive […] 2005/85[…], ki določata pravico do učinkovitega pravnega sredstva?“

Odločitev

Člen 39 Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah glede na člen 19(2) in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki pravnemu sredstvu zoper odločbo, da se naknadna prošnja za azil ne obravnava, ne priznava suspenzivnega učinka.

Številka zadeve

C-562/13

Ime zadeve

Abdida

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2014:2453

Datum zadeve

18/12/2014

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

 Cour du travail de Bruxelles (Belgija)

Stranke

Centre public d’action sociale d’Ottignies-Louvain-La-Neuve proti Moussi Abdidi

Področje

Območje, svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; odvzem socialne pomoči

Ključne besede

Abdida – Azilna politika - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Direktiva 2004/83/ES – Državljan tretje države -  Minimalni standardi -    Status begunca - Status subsidiarne zaščite – Upravičenec –  Izvorna država – Mučenje -  Nehumano ali poniževalno ravnanje - Kazen prosilca v izvorni državi – Ugodnejši standardi – Huda bolezen – Neobstoj razpoložljivega ustreznega zdravljenja –Direktiva 2008/115/ES – Vračanje -  Nezakonito prebivanje -  Suspenzivni učinek  –  Varovalni ukrepi – Osnovni pogoji za bivanje

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba direktive [2004/83, 2005/85 in 2003/9] razlagati tako, da državi članici, ki določi, da je tujec, ki „trpi za tako boleznijo, ki povzroča utemeljeno tveganje za njegovo življenje ali telesno celovitost ali utemeljeno tveganje nehumanega ali poniževalnega ravnanja, kadar v njegovi izvorni državi članici ne obstaja nikakršno ustrezno zdravljenje“, upravičen do subsidiarne zaščite v smislu člena 15(b) Direktive [2004/83], nalagajo obveznost, da
–        določi pravno sredstvo z odložilnim učinkom zoper upravno odločbo o zavrnitvi pravice do prebivanja in/ali subsidiarne zaščite, ki vsebuje tudi odločbo o vrnitvi,
–        v okviru svojega sistema socialne pomoči ali sistema za sprejem vlagatelju pravnega sredstva poleg zdravstvenih zagotovi tudi zadovoljevanje drugih osnovnih potreb, dokler se ne odloči o pravnem sredstvu zoper to upravno odločbo?
2.      Če je odgovor nikalen, ali Listina […], zlasti njeni členi od 1 do 3 […], 4 […], 19(2) […], 20 in 21 […] in/ali 47 […] državo članico, ki prenese direktive [2004/83, 2005/85 in 2003/9], obvezujejo, da določi pravno sredstvo z odložilnim učinkom in zagotovi zadovoljevanje osnovnih potreb iz prvega vprašanja?“

Odločitev

Člena 5 in 13 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členoma 19(2) in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter člen 14(1)(b) navedene direktive je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki:
–        za pravno sredstvo, vloženo zoper odločbo, s katero se državljanu tretje države, ki ima hudo bolezen, odreja, naj zapusti ozemlje države članice, ne določa suspenzivnega učinka, kadar je lahko zaradi izvršitve te odločbe ta državljan tretje države izpostavljen resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja, in
–        ne določa zagotavljanja, kolikor je mogoče, osnovnih pogojev za bivanje navedenega državljana tretje države, da bi omogočila, da se lahko nujna zdravstvena oskrba in osnovno zdravljenje učinkovito zagotovita v obdobju, v katerem je ta država članica po vložitvi tega pravnega sredstva dolžna odstranitev tega državljana tretje države odložiti.