17. člen Listine: Lastninska pravica

Številka zadeve

C-659/20

Ime zadeve

Ministerstvo životního prostředí (Perroquets Ara hyacinthe)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:642

Datum zadeve

08/09/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Nejvyšší správní soud (vrhovno upravno sodišče, Češka republika)

Stranke

ET proti Ministerstvo životního prostředí

Področje

Okolje; prosto živeče živalske in rastlinske vrste; odobritve izjeme od prepovedi komercialnih dejavnosti za pet osebkov vrste ara hijacinta (Anodorhynchus hyacinthinus).

Ključne besede

ET – Varstvo -  Prostoživeče živalske in rastlinske vrste -  Trgovina – Pojem ,osebki živalskih vrst - Ujetništvo – Pojem ,matična skupina‘ –Osnovanje  – Nadzor nad predniki

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali v ,matično skupino‘ v smislu Uredbe [št. 865/2006] spadajo osebki, ki so starši osebkov, vzrejenih pri določenem rejcu, čeprav ta nikoli ni bil njihov lastnik ali imetnik?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje ta, da starševski osebki ne spadajo v matično skupino, ali so pristojni organi pri ugotavljanju, ali je pogoj iz člena 54, točka 2, Uredbe [št. 865/2006], ki se nanaša na osnovanje matične skupine v skladu s predpisi in na način, ki ne škoduje preživetju te vrste v naravi, izpolnjen, upravičeni do tega, da preverijo izvor teh starševskih osebkov in na tej podlagi ocenijo, ali je bila matična skupina osnovana v skladu s pravili iz člena 54, točka 2, te uredbe?
3.      Ali se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja iz člena 54, točka 2, Uredbe [št. 865/2006], ki se nanaša na osnovanje matične skupine v skladu s predpisi in na način, ki ne škoduje preživetju te vrste v naravi, lahko upoštevajo druge okoliščine zadeve (zlasti dobrovernost pri prenosu osebkov in upravičeno pričakovanje, da bo mogoče trgovati z njihovimi morebitnimi potomci, po možnosti pa tudi manj omejujoče zakonske določbe, ki so v Češki republiki veljale pred pristopom k Evropski uniji)?“

Odločitev

1.      Člen 1, točka 3, Uredbe Komisije (ES) št. 865/2006 z dne 4. maja 2006 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 338/97 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi
je treba razlagati tako, da
s pojmom „matična skupina“ v smislu te določbe niso zajeti predniki osebkov, ki so vzrejeni pri nekem rejcu, vendar ta nikoli ni bil njihov lastnik ali imetnik.
2.      Člen 54, točka 2, Uredbe (ES) št. 865/2006 v povezavi s členom 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in načelom varstva legitimnih pričakovanj
je treba razlagati tako, da
nasprotuje temu, da bi se za osebek živalske vrste iz Priloge A k Uredbi Sveta (ES) št. 338/97 z dne 9. decembra 1996 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi, ki ga ima neki rejec, lahko štelo, da je rojen in gojen v ujetništvu v smislu člena 8(3) te uredbe, če je prednika tega osebka, ki nista del matične skupine tega rejca, tretja oseba pred začetkom veljavnosti teh uredb pridobila na način, ki škoduje preživetju zadevne vrste v naravi.

Številka zadeve

C-238/20

Ime zadeve

Sātiņi-S

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:57

Datum zadeve

27/01/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Augstākā tiesa (Senāts) (vrhovno sodišče, Latvija)

Stranke

SIA „Sātiņi-S” proti Dabas aizsardzības pārvalde

Področje

Okolje -
Pomoči, ki jih dodelijo države

Ključne besede

Satini – Temeljne pravice - Lastninska pravica – Odškodnina za škodo -  Akvakultura -  Prostoživeče ptice – Natura 2000 – Zaščitenost – Dejansko nastala škoda - Državne pomoči – Pojem ‚prednost‘ – Pogoji – Pravilo de minimis“

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali pravica do pravične odškodnine zaradi omejitve lastninske pravice, zagotovljene s členom 17 [Listine], dopušča, da bi bila odškodnina, ki jo država dodeli zaradi izgub, ki jo akvakulturi na območju Natura 2000 povzročijo ptice, zaščitene v skladu z [Direktivo o pticah], znatno nižja od dejansko nastalih izgub?
2.      Ali odškodnina, ki jo država dodeli zaradi izgub, ki jo akvakulturi na območju Natura 2000 povzročijo ptice, zaščitene v skladu z [Direktivo o pticah], pomeni državno pomoč v smislu členov 107 in 108 [PDEU]?
3.      Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ali se za odškodnino, kakršna je sporna v postopku v glavni stvari, uporabi zgornja meja 30.000 EUR pomoči de minimis, določena v členu 3(2) [Uredbe št. 717/2014?]“

Odločitev

1.      Člen 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da je odškodnina, ki jo država članica dodeli za izgube, ki jih je gospodarski subjekt utrpel zaradi zaščitnih ukrepov, ki se uporabljajo na območju omrežja Natura 2000 na podlagi Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic, znatno nižja od škode, ki je temu subjektu dejansko nastala.
2.      Člen 107(1) PDEU je treba razlagati tako, da odškodnina, ki jo država članica dodeli za izgube, ki jih je gospodarski subjekt utrpel zaradi zaščitnih ukrepov, ki se uporabljajo na območju omrežja Natura 2000 na podlagi Direktive 2009/147, daje prednost, ki lahko pomeni „državno pomoč“ v smislu te določbe, če so izpolnjeni drugi pogoji za tako opredelitev.
3.      Člen 3(2) Uredbe Komisije (EU) št. 717/2014 z dne 27. junija 2014 o uporabi členov 107 in 108 [PDEU] pri pomoči de minimis v sektorju ribištva in akvakulture je treba razlagati tako, da se – če odškodnina, kot je opisana v drugi točki tega izreka, izpolnjuje pogoje iz člena 107(1) PDEU – za to odškodnino uporabi zgornja meja pomoči de minimis v višini 30.000 EUR, določena v navedenem členu 3(2).

Številka zadeve

C-234/20

Ime zadeve

Sātiņi-S

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:56

Datum zadeve

27/01/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Augstākā tiesa (Senāts) (vrhovno sodišče, Latvija)

Stranke

Sātiņi-S“ SIA, ob udeležbi Lauku atbalsta dienests

Področje

Kmetijstvo in ribištvo; prepovedi zasaditve nasadov ameriških brusnic na šotiščih -  Financiranje

Ključne besede

Satini S - Evropski kmetijski sklad Razvoj podeželja - Podpora - Plačila  - v Natura 2000 – Nadomestilo  - Izpad dohodka -  Šotišča – Prepoved zasaditve nasadov - Ameriške brusnice – Neobstoj -  Kompenzacijsko nadomestilo  – Temeljne pravice - Lastninska pravica

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 30(6)(a) [Uredbe št. 1305/2013] razlagati tako, da so šotišča v celoti izključena iz plačil v okviru območij Natura 2000?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali so vključena šotišča na kmetijskih ali gozdnih območjih?
3.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali je treba člen 30 Uredbe št. 1305/2013 razlagati tako, da lahko država članica iz plačil v okviru območij Natura 2000 v celoti izključi šotišča in da so take nacionalne določbe združljive s kompenzacijskim namenom navedenih plačil, določenim v Uredbi št. 1305/2013?
4.      Ali je treba člen 30 Uredbe št. 1305/2013 razlagati tako, da lahko država članica omeji plačila pomoči za območja v omrežju Natura 2000 tako, da določi pomoč le v zvezi z omejitvijo specifične vrste gospodarske dejavnosti, na primer na gozdnih območjih le za dejavnosti rabe gozdov?
5.      Ali je treba člen 30(1) Uredbe št. 1305/2013 v povezavi s členom 17 [Listine] razlagati tako, da je posameznik, ob sklicevanju na svoje načrte za novo gospodarsko dejavnost, upravičen do plačila v okviru območij Natura 2000, če je ob pridobitvi lastnine že vedel za omejitve, ki so veljale zanjo?“

Odločitev

1.      Člen 30(6)(a) Uredbe (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 je treba razlagati tako, da šotišč načeloma ne izključuje iz plačil v okviru območij Natura 2000, če so ta šotišča na območjih Natura 2000, določenih na podlagi Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst in Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic, ter spadajo pod pojma „kmetijska površina“ ali „gozd“ v smislu člena 2(1)(f) in (r) ali člena 2(2) Uredbe št. 1305/2013, s čimer so tako upravičena do plačil iz člena 30(1) te uredbe kot „kmetijska in gozdna območja Natura 2000“ v smislu navedenega člena 30(6)(a).
2.      Člen 30(6)(a) Uredbe št. 1305/2013 je treba razlagati tako, da državi članici dovoljuje, da iz plačil v okviru območij Natura 2000 izključi, prvič, „kmetijska območja Natura 2000“ v smislu te določbe, med katera so v tem primeru vključena šotišča, ki bi spadala na taka območja, in drugič, v skladu s členom 2(2) Uredbe št. 1305/2013 šotišča, ki so na območjih Natura 2000 ter ki bi načeloma spadala pod pojem „gozd“ v smislu člena 2(1)(r) te uredbe in tako pod pojem „gozdna območja Natura 2000“ v smislu člena 30(6)(a) navedene uredbe. Zadnje navedeno določbo je treba razlagati tudi tako, da državi članici dovoljuje, da izplačila takih plačil za gozdna območja Natura 2000, ki glede na primer vključujejo šotišča, omeji na položaje, v katerih je posledica določitve teh območij za „območja Natura 2000“ oviranje izvajanja posebne vrste gospodarske dejavnosti, zlasti gozdarske dejavnosti.
3.      Člen 30 Uredbe št. 1305/2013 v povezavi s členom 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da plačila v okviru območij Natura 2000 ni treba odobriti lastniku šotišča, ki spada v to omrežje, ker je bila za gospodarsko dejavnost, ki jo je mogoče opravljati na takem šotišču, določena omejitev, zlasti prepoved zasaditve nasadov ameriških brusnic na tem šotišču, medtem ko je lastnik ob pridobitvi zadevne nepremičnine za tako omejitev vedel.

Številka zadeve

C-83/20

Ime zadeve

BPC Lux 2 in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:346

Datum zadeve

05/05/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Supremo Tribunal Administrativo (vrhovno upravno sodišče, Portugalska)

Stranke

BPC Lux 2 Sàrl in drugi proti Banco de Portugal in drugim

Področje

Prosti pretok kapitala in prosti pretok plačil;  kreditne institucije; reševanje banke BES

Ključne besede

BPC - Bančna unija – Sanacija ter reševanje -Kreditne institucije -   Investicijska podjetja –  Varstvo delničarjev in upnikov – Delno izvajanje -   Iztek roka za prenos – Prenos v fazah – Temeljne pravice -  Lastninska pravica

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.       Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 17 Listine ter Direktivo 2014/59/EU […], zlasti njene člene 36, 73 in 74, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je zgoraj opisana, katere del je ukrep za reševanje z ustanovitvijo premostitvene institucije in izločitvijo sredstev, s katero je bila delno prenesena ta direktiva in ki v celotnem obdobju prenosa te direktive:
(a)       ni določala izvedbe razumnega, preudarnega in realnega vrednotenja sredstev in obveznosti institucije v postopku reševanja pred sprejetjem ukrepa za reševanje;
(b)      ni določala plačila morebitnega nadomestila na podlagi vrednotenja, navedenega v točki (a), instituciji v postopku reševanja oziroma po potrebi imetnikom delnic ali drugih lastniških instrumentov in je namesto tega določala samo, da se morebitni preostanek prihodkov od prodaje premostitvene banke vrne prvotni kreditni instituciji ali v njeno stečajno maso;
(c)      ni določala, da imajo delničarji institucije v postopku reševanja pravico prejeti znesek, ki ni nižji od zneska, za katerega se šteje, da bi ga prejeli, če bi se institucija likvidirala v celoti v okviru rednega insolvenčnega postopka, to shemo zaščitnega ukrepa pa je določala za upnike, katerih krediti niso bili preneseni, in
(d)      ni določala vrednotenja, neodvisnega od tistega iz točke (a) in katerega cilj bi bil ugotoviti, ali bi bili delničarji in upniki obravnavani ugodneje, če bi bil proti kreditni instituciji v postopku reševanja uveden običajni postopek prenehanja?
2.      Ali lahko glede na sodno prakso Sodišča iz sodbe z dne 18. decembra 1997, Inter-Environnement Wallonie (C‑129/96, EU:C:1997:628) […], nacionalna ureditev, kakršna je opisana v obravnavani zadevi, ki delno prenaša Direktivo 2014/59/EU, resno ogrozi uresničitev cilja, ki ga določa zadevna direktiva, zlasti njeni členi 36, 73 in 74, v okviru izvajanja ukrepa za reševanje?“

Odločitev

1.      Člen 17(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki se uporablja v okviru ukrepa za reševanje in ki ob tem, da načeloma omogoča zagotovitev ekonomske nevtralnosti tega ukrepa za reševanje, pri čemer je njen namen ustanovitev premostitvene institucije in instrumenta za izločitev sredstev, ne vsebuje izrecne določbe, v skladu s katero bi bili predvideni:
–        izvedba razumnega, preudarnega in realnega vrednotenja sredstev in obveznosti institucije v postopku reševanja pred sprejetjem ukrepa za reševanje;
–        plačilo morebitnega nadomestila na podlagi vrednotenja, navedenega v prejšnji alinei, instituciji v postopku reševanja oziroma po potrebi imetnikom delnic ali drugih lastniških instrumentov;
–        pravica delničarjev institucije v postopku reševanja do prejema zneska, ki ni nižji od zneska, za katerega se šteje, da bi ga prejeli, če bi institucija prenehala po običajnem insolvenčnem postopku, pri čemer je ta shema zaščitnega ukrepa določena le za upnike, katerih krediti niso bili preneseni, in
–        vrednotenje, neodvisno od tistega iz prve alinee in katerega cilj bi bil ugotoviti, ali bi bili delničarji in upniki obravnavani ugodneje, če bi bil proti kreditni instituciji v postopku reševanja uveden običajni postopek prenehanja.
2.      Delni prenos nekaterih določb Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta v nacionalno ureditev o reševanju kreditnih institucij, ki ga država članica opravi pred iztekom roka za prenos te direktive, načeloma ne more resno ogroziti uresničitve cilja, določenega z navedeno direktivo, v smislu sodbe z dne 18. decembra 1997, Inter-Environnement Wallonie (C‑129/96, EU:C:1997:628).

Številka zadeve

C-393/19

Ime zadeve

Okrazhna prokuratura – Haskovo in Apelativna prokuratura – Plovdiv

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:8

Datum zadeve

14/01/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Apelativen sad – Plovdiv (pritožbeno sodišče v Plovdivu, Bolgarija)

Stranke

Kazenski postopek zoper OM

Področje

Prosti pretok blaga in kapitala; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; zaplemba premoženja

Ključne besede

OM -  Temeljne pravice - Kazenske zadeve - Lastninska pravica –  Premoženje - Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Dobroverna tretja oseba- Zaplemba premoženjske koristi – Začasno zavarovanje -  Odvzem predmetov in premoženjske koristi – Nacionalna ureditev

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 17(1) [Listine] razlagati tako, da nacionalna ureditev, kot je ta iz člena 242(8) [NK], v skladu s katero se v korist države odvzame transportno sredstvo, ki je bilo uporabljeno za storitev kvalificiranega tihotapstva in ki je v lasti tretje osebe, ki ni niti vedela niti ji ne bi bilo treba ali ne bi mogla vedeti, da bo njen delavec storil kaznivo dejanje, ni dopustna zato, ker ovira uravnoteženo razmerje med splošnim interesom in zahtevo po varstvu lastninske pravice?
2.      Ali je treba člen 47 [Listine] razlagati tako, da nacionalna ureditev, kot je ta iz člena 242(8) [NK], v skladu s katero se lahko odvzame transportno sredstvo, ki je v lasti osebe, ki ni storilka kaznivega dejanja, ne da bi bil lastniku za predstavitev njegovega stališča zagotovljen neposredni dostop do sodnega varstva, ni dopustna?“

Odločitev

1.      Člen 2(1) Okvirnega sklepa Sveta 2005/212/PNZ z dne 24. februarja 2005 o zaplembi premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, ki so povezani s kaznivimi dejanji, v povezavi s členom 17(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki dopušča zaplembo pripomočka, uporabljenega za storitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja tihotapstva, če je ta v lasti dobroverne tretje osebe.
2.      Člen 4 Okvirnega sklepa 2005/212 v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v okviru kazenskega postopka dopušča zaplembo premoženja, ki je v lasti osebe, ki ni tista, ki je storila kaznivo dejanje, ne da bi imela prvonavedena oseba na voljo učinkovito pravno sredstvo.

Številka zadeve

C-223/19

Ime zadeve

YS (Poklicne pokojnine vodstvenega osebja)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:753

Datum zadeve

24/09/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Landesgericht Wiener Neustadt (deželno sodišče v Wiener Neustadtu, Avstrija)

Stranke

YS proti NK AG

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu; odtegnitev zneska od poklicne pokojnine, ki jo je in odpr. pogodbeno dogovorjene valorizacije te pokojnine za leto 2018

Ključne besede

YS - Zaposlovanje in delo – Direktiva 2007/78 ES – Direktiva 2006/54/ES -  Enako obravnavanje  –  Prepoved posredne diskriminacije  - Spol ali starost - Utemeljitve – Pokojnine -  Odtegljaj od pokojnin – Večinski delež države – Neposredno izplačilo prejemnikom -   Odprava valorizacije   – Temeljne pravice -   Diskriminacija na podlagi premoženja – Poseg v pogodbeno svobodo – Kršitev lastninske pravice – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali so s področjem uporabe Direktive 79/7 in/ali Direktive 2006/54 zajeti predpisi države članice, če ti povzročijo, da mora nekdanji delodajalec pri izplačilu poklicnih pokojnin odtegovati denarne zneske precej večjega števila upravičencev kot pa upravičenk do poklicne pokojnine in jih lahko poljubno uporabi, in ali taka ureditev pomeni diskriminacijo v smislu teh direktiv?
2.      Ali so s področjem uporabe Direktive 2000/78 zajeti predpisi države članice, ki pomenijo diskriminacijo zaradi starosti, ker finančno bremenijo izključno stare osebe z zasebnopravno pravico do izplačila poklicne pokojnine, ki je bila dogovorjena v obliki ‚neposrednih vnaprej določenih prejemkov‘, mlajših in mladih oseb, ki so sklenile pogodbe o poklicnih pokojninah, pa finančno ne bodo bremenili?
3.      Ali se za poklicne pokojnine uporabljajo določbe Listine, zlasti prepovedi diskriminacije iz njenih členov 20 in 21, tudi če predpisi države članice ne zajemajo diskriminacij, kot so prepovedane na podlagi direktiv 79/7, 2000/78 in 2006/54?
4.      Ali je treba člen 20 in naslednje Listine razlagati tako, da nasprotujejo predpisom države članice, s katerimi se izvaja pravo Unije v smislu člena 51 Listine in ki pomenijo diskriminacijo oseb z zasebnopravno pravico do poklicne pokojnine zaradi spola, starosti, premoženja ali drugih razlogov, kot na primer zaradi sedanje lastniške strukture njihovega nekdanjega delodajalca, v razmerju do drugih oseb s pravico do poklicne pokojnine in ali Listina prepoveduje take diskriminacije?
5.      Ali nacionalni predpisi, ki samo majhni skupini oseb s pogodbenimi pravicami do poklicne pokojnine v obliki ‚neposrednih vnaprej določenih prejemkov‘ nalagajo finančne obveznosti do nekdanjih delodajalcev, če se nanašajo samo na osebe z višjimi poklicnimi pokojninami, pomenijo diskriminacijo tudi zaradi premoženja v smislu člena 21 Listine?
6.      Ali je treba člen 17 Listine razlagati tako, da nasprotuje predpisom države članice, ki določajo razlastitveni poseg, ki se neposredno na podlagi zakona in brez odškodnine izvede v pogodbo o poklicni pokojnini v obliki ‚neposrednih vnaprej določenih prejemkov‘, ki sta jo sklenila dva zasebnopravna subjekta, in sicer v škodo nekdanjega delavca podjetja, ki je poskrbelo, da se poklicna pokojnina plačuje, in ni v ekonomskih težavah?
7.      Ali obveznost, ki se z zakonom naloži nekdanjemu delodajalcu osebe s pravico do poklicne pokojnine, da ne izplača delov dogovorjenega plačila (dogovorjene poklicne pokojnine), kot kršitev pogodbene svobode pomeni poseg v lastninsko pravico delodajalca?
8.      Ali je treba člen 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje predpisom države članice, ki razlaščajo neposredno na podlagi zakona in ne določajo druge možnosti za izpodbijanje razlastitve, kot je vložitev tožbe za plačilo odškodnine in vračilo razlaščenega denarnega zneska proti osebi, v korist katere je bila izvedena razlastitev (nekdanjega delodajalca in dolžnika po pokojninski pogodbi)?“

Odločitev

1.      Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu in Direktivo 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu je treba razlagati tako, da določbe prava države članice, na podlagi katerih, prvič, mora delodajalec del zneska poklicne pokojnine, za katerega se je navedeni delodajalec s pogodbo zavezal, da ga bo izplačeval neposredno svojemu nekdanjemu delavcu, odtegniti pri viru ter drugič, na podlagi katerih pogodbeno dogovorjena valorizacija zneska tega prejemka ni veljavna, spadajo na njuno področje uporabe.
2.      Člen 5(c) in člen 7(a)(iii) Direktive 2006/54 je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero so prejemniki pokojnine, za katero se je podjetje, ki ga nadzira država, s pogodbo zavezalo, da jim jo bo izplačevalo neposredno, in ki presega nekatere pragove, določene v tej ureditvi, prikrajšani, prvič, za znesek, odtegnjen od dela te pokojnine, ki presega enega od teh pragov, in drugič, za pogodbeno dogovorjeno valorizacijo navedene pokojnine, tudi če je odstotek nekdanjih delavcev, na višino poklicne pokojnine katerih je vplivala navedena ureditev, znatno višji med nekdanjimi delavci, ki spadajo na področje uporabe te ureditve, kot med nekdanjimi delavkami, ki spadajo na njeno področje uporabe, pod pogojem, da so te posledice utemeljene z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z nobeno diskriminacijo na podlagi spola, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
3.      Člen 2(1) in (2)(b) Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero so prejemniki pokojnine, za katero se je podjetje, ki ga nadzira država, s pogodbo zavezalo, da jim jo bo izplačevalo neposredno, in ki presega nekatere pragove, določene v tej ureditvi, prikrajšani, prvič, za znesek, odtegnjen od dela te pokojnine, ki presega enega od teh pragov, in drugič, za pogodbeno dogovorjeno valorizacijo navedene pokojnine, zgolj iz razloga, da ta ureditev vpliva samo na prejemnike, starejše od določene starosti.
4.      Člene 16, 17, 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo ureditvi države članice, v skladu s katero so prejemniki pokojnine, za katero se je podjetje, ki ga nadzira država, s pogodbo zavezalo, da jim jo bo izplačevalo neposredno, in ki presega nekatere pragove, določene v tej ureditvi, prikrajšani, prvič, za znesek, odtegnjen od dela te pokojnine, ki presega enega od teh pragov, in drugič, za pogodbeno dogovorjeno valorizacijo navedene pokojnine.
5.      Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica v svojem pravnem redu ne določi samostojnega pravnega sredstva, namenjenega primarno preizkusu skladnosti nacionalnih določb za izvajanje prava Unije s pravom Unije, pod pogojem, da je mogoče tak preizkus opraviti posredno.

Številka zadeve

C-798/18

Ime zadeve

Federazione nazionale delle imprese elettrotecniche ed elettroniche (Anie) in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:280

Datum zadeve

15/04/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija)

Stranke

Federazione nazionale delle imprese elettrotecniche ed elettroniche (Anie) in drugi proti Ministero dello Sviluppo Economico in Gestore dei servizi energetici (GSE) SpA

Področje

Okolje, trajnostni razvoj in podnebje; energija iz obnovljivih virov; sprememba spodbujevalnih tarif za proizvodnjo električne energije v fotonapetostnih elektrarnah in pravil za njihovo izplačilo

Ključne besede

Federazione nazionalle - Okolje- Energija - Načela -  Pravna varnost -  Varstvo legitimnih pričakovanj – Pogodba o energetski listini  -  Spodbujanje uporabe energije -  Obnovljivi viri – Proizvodnja električne energije -  Sončne fotonapetostne elektrarne  – Sprememba programa podpore

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali pravo [Unije] nasprotuje uporabi nacionalne določbe, kot je člen 26(2) in (3) [uredbe-zakona št. 91/2014], ki določa znatno zmanjšanje oziroma časovno zakasnitev izplačila spodbud, ki so že bile določene z zakonom in opredeljene v zadevnih pogodbah, sklenjenih med proizvajalci električne energije s fotonapetostno pretvorbo in javno družbo [GSE];
zlasti pa, ali je navedena nacionalna določba združljiva s splošnimi načeli prava [Unije] glede varstva legitimnih pričakovanj, pravne varnosti, lojalnega sodelovanja in polnega učinka; s členoma 16 in 17 [Listine]; z Direktivo [2009/28] in s pravili glede programov podpore, ki jih ta določa; ter s členom 216(2) PDEU, zlasti v zvezi z [Energetsko listino]?“
       S sklepom predsednika Sodišča z dne 5. februarja 2019 sta bili zadevi C‑798/18 in C‑799/18 združeni za pisni in ustni postopek ter za izdajo sodbe.

Odločitev

 S pridržkom preverjanj, ki jih mora ob upoštevanju vseh upoštevnih elementov opraviti predložitveno sodišče, je treba člen 3(3)(a) Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES ter člena 16 in 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi z načeloma pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa zmanjšanje ali odlog plačila spodbud za energijo, proizvedeno v sončnih fotonapetostnih elektrarnah, ki so bile predhodno dodeljene z upravnimi odločbami in potrjene z ad hoc pogodbami, sklenjenimi med upravljavci teh elektrarn in javno družbo, kadar se ta ureditev nanaša na že predvidene spodbude, ki pa še niso dolgovane.

Številka zadeve

C-686/18

Ime zadeve

Adusbef in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:567

Datum zadeve

16/07/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Consiglio di Stato (državni svet, Italija)

Stranke

OC e.a. in drugi proti Banca d'Italia in drugim

Področje

Prosti pretok kapitala;  državne pomoči; ekonomska in monetarna politika; ECB; akti, ki jih je Banka Italije sprejela v okviru svoje naloge bonitetnega nadzora italijanskih ljudskih bank.

Ključne besede

Adusbef - Dopustnost –   Državne pomoči – Temeljne pravice -  Svoboda gospodarske pobude – Lastninska pravica – Bonitetne zahteve -  Kreditne institucije - Investicijska podjetja – Bonitetni nadzor  – Evropska centralna banka -  Regulativni tehnični standardi  - Prag osnovnega kapitala – Ljudske banke – Zadruge – Odkup deležev

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali člen 29 Uredbe [št. 575/2013], člen 10 Delegirane uredbe št. 241/2014 ter člena 16 in 17 Listine, tudi glede na člen 6(4) Uredbe [št. 1024/2013], nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršno določa člen 1 uredbe-zakona št. 3/2015 […], ki določa prag osnovnega kapitala, nad katerim se mora ljudska banka preoblikovati v delniško družbo, v višini 8 milijard EUR? Ali poleg tega navedeni parametri prava Unije nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki v primeru preoblikovanja ljudske banke v delniško družbo subjektu omogoča, da odloži ali omeji odkup deležev izstopajočega člana, lahko tudi za nedoločen čas?
2.      Ali člena 3 ter 63 PDEU in naslednji na področju konkurence na notranjem trgu in prostega pretoka kapitala nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršno določa člen 1 uredbe-zakona št. 3/2015 […], ki omejuje izvajanje bančne dejavnosti v obliki zadruge do določenega praga osnovnega kapitala in subjektu nalaga obveznost, da se v primeru preseganja navedene omejitve preoblikuje v delniško družbo?
3.      Ali člen 107 PDEU in naslednji na področju državnih pomoči nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršno uvaja člen 1 uredbe-zakona št. 3/2015 […], ki določa, da se mora ljudska banka preoblikovati v delniško družbo, če preseže določen prag osnovnega kapitala (in sicer 8 milijard EUR), in določa omejitve odkupa deleža člana v primeru izstopa, da se omeji možnost likvidacije preoblikovane banke?
4.      Ali člen 29 Uredbe […] št. 575/2013 in člen 10 Delegirane uredbe […] št. 241/2014 nasprotujeta nacionalni ureditvi, kakršna je določena v členu 1 uredbe-zakona št. 3/2015 […], kot jo je razložilo Corte Costituzionale (ustavno sodišče) v sodbi št. 99/2018, ki ljudski banki omogoča, da za nedoločen čas odloži odkup in v celoti ali deloma omeji znesek odkupa?
5.      Če bo Sodišče Evropske unije pri razlagi sklenilo, da je razlaga, ki so jo predstavile tožene stranke, skladna z ureditvijo Unije, se predlaga, naj Sodišče presodi skladnost člena 10 Delegirane uredbe […] št. 241/2014 z evropsko ureditvijo glede na člen 16 in člen 17 Listine […], dopolnjen tudi glede na člen 52(3) Listine […] in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice o členu 1 Dodatnega protokola h [Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisanega v Parizu 20. marca 1952].“

Odločitev

1.      Člen 29 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012, člen 10 Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 241/2014 z dne 7. januarja 2014 o dopolnitvi Uredbe št. 575/2013 v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi glede kapitalskih zahtev za institucije, ter člena 16 in 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo ureditvi države članice, ki ljudskim bankam, ki imajo sedež v tej državi članici, prepoveduje, da zavrnejo odkup instrumentov lastniškega kapitala, vendar pa tem bankam omogoča, da za nedoločen čas odložijo odkup deleža izstopajočega člana in da v celoti ali deloma omejijo znesek tega odkupa, če omejitve odkupa, ki so bile določene v okviru uresničevanja te možnosti, ne presegajo tega, kar je potrebno glede na bonitetno stanje teh bank, da se zagotovi, da se kapitalski instrumenti, ki jih izdajo, štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, zlasti ob upoštevanju elementov iz člena 10(3) Delegirane uredbe št. 241/2014, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
2.      Člene 63 in naslednje PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo ureditvi države članice, ki določa prag osnovnega kapitala za opravljanje bančne dejavnosti ljudskih bank, ki imajo sedež v tej državi članici in so ustanovljene v obliki zadrug z omejeno odgovornostjo, nad katerim se morajo te banke preoblikovati v delniško družbo, zmanjšati svoj osnovni kapital pod ta prag ali izvesti svojo likvidacijo, če se s to ureditvijo lahko zagotovi uresničitev zastavljenih ciljev splošnega interesa in če ne presega tistega, kar je nujno za njihovo dosego, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

Številka zadeve

C-501/18

Ime zadeve

Bolgarska Narodna banka

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:249

Datum zadeve

25/03/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

 Administrativen sad Sofia‑grad (upravno sodišče mesta Sofia, Bolgarija)

Stranke

BT proti Balgarska Narodna Banka

Področje

Pravica do ustanavljanja: Svoboda opravljanja storitev: Kreditne institucije; odškodninski zahtevek

Ključne besede

BT - Zajamčene vloge –  Vlagatelj – Kreditne institucije –Nerazpoložljivost vloge – Pristojni organ –  Pravica do odškodnine – Pogodbena klavzula  - Načelo primarnosti prava Unije – Sistem finančnega nadzora – Evropski bančni organ - Pravni učinki –  Reorganizacija in prenehanje -   Kršitev prava Unije – Procesna avtonomija – Temeljne pravice - Načelo lojalnega sodelovanja  - Enakovrednost  in učinkovitost

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali iz načel enakovrednosti in učinkovitosti, ki veljata v pravu Unije, izhaja, da je nacionalno sodišče zavezano k temu, da po uradni dolžnosti tožbo opredeli kot vloženo zaradi neizpolnjevanja obveznosti države članice iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU), kadar je predmet tožbe nepogodbena odgovornost države članice za škodo, nastalo zaradi kršitve prava Unije, ki naj bi jo povzročil organ države članice, in
–        člen 4(3) PEU v tožbi ni bil izrecno naveden kot pravna podlaga, vendar je iz okoliščin, na katerih temelji tožba, razvidno, da je tožba vložena zaradi škode, ki nastane zaradi kršitve določb prava Unije;
–        odškodninski zahtevek temelji na nacionalnem predpisu o odgovornosti države za škodo, ki nastane pri opravljanju upravne dejavnosti, objektivna odgovornost pa je podana pod naslednjimi pogoji: nezakonitost pravnega akta, dejanja ali opustitve organa oziroma uslužbenca pri opravljanju upravne dejavnosti ali v zvezi z njo; nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode; neposredna in takojšnja vzročna zveza med škodo in nezakonitim ravnanjem organa;
–        mora sodišče v skladu s pravom zadevne države članice po uradni dolžnosti pravno podlago tožbe za ugotovitev odgovornosti države za dejavnost pravosodnih organov opredeliti na podlagi okoliščin, na katerih temelji tožba?
2.      Ali iz uvodne izjave 27 Uredbe [št. 1093/2010] izhaja, da na podlagi člena 17(3) te uredbe izdano priporočilo, v katerem je ugotovljeno, da je centralna banka države članice kršila pravo Unije v zvezi z roki za izplačilo zajamčenih vlog vlagateljem posamezne kreditne institucije, v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari:
–        vlagateljem kreditne institucije podeljuje pravico, da se za utemeljitev odškodninske tožbe zaradi te kršitve prava Unije pred nacionalnim sodiščem sklicujejo na to priporočilo, če se upošteva izrecna pristojnost [organa EBA] za ugotavljanje kršitev prava Unije in to, da vlagatelji niso in tudi ne morejo biti naslovniki tega priporočila ter da to ne ustvarja nikakršnih neposrednih pravnih posledic zanje?
–        velja glede na pogoj, da mora kršeno pravilo določati jasne in brezpogojne obveznosti, če se upošteva, da člen 1, točka 3(i), Direktive [94/19], če se razlaga v povezavi z dvanajsto in trinajsto uvodno izjavo te direktive, ne vsebuje vseh elementov, potrebnih za utemeljitev jasne in brezpogojne obveznosti držav članic, in vlagateljem ne podeljuje neposredno pravice, ter ob upoštevanju dejstva, da ta direktiva predvideva zgolj minimalno harmonizacijo, ki ne obsega vseh indicev, na podlagi katerih je treba ugotavljati nerazpoložljivost vloge, in tega, da priporočilo ni bilo utemeljeno z drugimi jasnimi in brezpogojnimi določbami prava Unije v zvezi s temi indici, to je med drugim z oceno pomanjkanja likvidnosti in trenutno neobstoječimi obeti za izplačilo ter obstoječo obveznostjo za odreditev ukrepov zgodnjega posredovanja in nadaljevanje poslovanja kreditne institucije;
–        glede na predmet, jamstvo vlog in pristojnost [organa EBA] za sprejemanje priporočil za sisteme zajamčenih vlog v skladu s členom 26(2) Uredbe [št. 1093/2010] velja v zvezi z nacionalno centralno banko, ki ni povezana z nacionalnim sistemom zajamčenih vlog in ki ni pristojni organ v skladu s členom 4, točka 2(iii), te uredbe?
3.      Ali iz sodb Sodišča z dne 12. oktobra 2004, Paul in drugi (C‑222/02, EU:C:2004:606, točke 38, 39, 43 in od 49 do 51); z dne 5. marca 1996, Brasserie du pêcheur in Factortame (C‑46/93 in C‑48/93, EU:C:1996:79, točki 42 in 51); z dne 15. junija 2000, Dorsch Consult/Svet in Komisija (C‑237/98 P, EU:C:2000:321, točka 19), in z dne 2. decembra 1971, Zuckerfabrik Schöppenstedt/Svet (5/71, EU:C:1971:116, točka 11), izhaja, tudi ob upoštevanju sedanjega stanja prava Unije, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, da:
(a)      določbe Direktive [94/19], zlasti člen 7(6), vlagateljem podeljujejo pravico do vložitve odškodninskega zahtevka proti državi članici zaradi nezadostnega nadzora kreditne institucije, ki upravlja njihove vloge, in ali so te pravice omejene na zajamčeno višino vlog ali pa je treba pojem ‚odškodnina‘ v tem predpisu razlagati širše?
(b)      predstavljajo nadzorniški ukrepi, ki jih odredi centralna banka države članice za sanacijo kreditne institucije, med katere spada začasna ustavitev plačil, ki so posebej določeni v členu 2, sedma alinea, Direktive [2001/24], in za kakršne gre v postopku v glavni stvari, neupravičen in nesorazmeren poseg v lastninsko pravico vlagateljev, zaradi katere nastane nepogodbena odgovornost za škodo, nastalo zaradi kršitve prava Unije, če glede na člen 116(5) zakona o kreditnih institucijah ter člen 4(2), točka 1, in člen 94(1), točka 4, zakona o insolventnosti bank pravo posamezne države članice določa, da se med trajanjem ukrepov pogodbene obresti izračunajo in da se lahko terjatve, ki presegajo zajamčeni znesek vlog, poplačajo v splošnem postopku zaradi insolventnosti ter izplačajo obresti?
(c)      v nacionalnem pravu države članice določeni pogoji za nepogodbeno odgovornost za škodo, ki nastane zaradi dejanja ali opustitve centralne banke države članice v zvezi z izvajanjem nadzorniških pooblastil s področja uporabe člena 65(1)(b) PDEU, ne smejo biti v nasprotju s pogoji in načeli v zvezi s to odgovornostjo, ki veljajo v pravu Unije, in sicer konkretno: z načelom neodvisnosti odškodninske tožbe od ničnostne tožbe in z ugotovljeno nedopustnostjo pogoja v skladu z nacionalnim pravom, da je treba pravno dejanje oziroma opustitev, zaradi katere se zahteva odškodnina, najprej razveljaviti; z nedopustnostjo zahteve iz nacionalnega prava, povezano s krivdnim ravnanjem organov ali zaposlenih, na katerem temelji odškodninski zahtevek; z zahtevo, da je tožeči stranki, v zvezi z odškodninskim zahtevkom zaradi premoženjske škode, v trenutku vložitve tožbe nastala dejanska in gotova škoda?
(d)      mora na podlagi načela neodvisnosti odškodninske tožbe od ničnostne tožbe, ki velja v pravu Unije, biti izpolnjen pogoj nezakonitosti ravnanja organa, ki je enakovreden pogoju iz nacionalnega prava države članice, v skladu s katerim mora biti pravno dejanje ali opustitev, zaradi katerega se terja odškodnina, in sicer reorganizacijski ukrepi kreditne institucije, razveljavljeno, če se upoštevajo okoliščine postopka v glavni stvari in naslednje:
–        ti ukrepi se ne nanašajo na tožečo stranko, ki je vlagateljica pri kreditni instituciji, in po nacionalnem pravu in nacionalni sodni praksi ni upravičena do vložitve ničnostne tožbe zoper posamezne odločbe, s katerimi so bili ti ukrepi odrejeni, in so te odločbe postale pravnomočne;
–        pravo Unije – na tem področju konkretno Direktiva [2001/24] – državam članicam za veljavnost ukrepov ne nalaga izrecne obveznosti, da predvidi možnost izpodbijanja nadzorniških ukrepov s strani vseh upnikov;
–        v pravu države članice nepogodbena odgovornost za škodo, ki nastane zaradi zakonitega ravnanja organov oziroma uradnikov, ni določena?
(e)      se, če se bo sledilo razlagi, da se pogoj nezakonitosti ravnanja organa v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, ne uporablja za tožbe vlagateljev kreditne institucije, s katerimi se zahteva odškodnina zaradi dejanja ali opustitve centralne banke države članice, zlasti plačilo obresti za nepravočasno izplačane zajamčene vloge in izplačilo vlog, v znesku, ki presega zajamčeni znesek, ki se lahko zahteva kot odškodnina zaradi kršitve členov od 63 do 65 in 120 PDEU, člena 3 PEU in člena 17 [Listine], uporabljajo od Sodišča Evropske unije določeni pogoji za nepogodbeno odgovornost za škodo:
–        pogoji, ki so nastali na podlagi zakonitega ravnanja organa, in sicer konkretno trije kumulativni pogoji, in sicer obstoj dejanske škode, vzročne zveze med škodo in zadevnim ravnanjem ter neobičajna in posebna narava škode, zlasti pri tožbah za izplačilo obresti zaradi nepravočasnega izplačila zajamčenih vlog, ali
–        na področju ekonomske politike zlasti pogoj ‚le ko obstaja dovolj resna kršitev hierarhično višje pravne norme, ki je namenjena varstvu posameznika‘, zlasti pri tožbah vlagateljev za izplačilo vlog, ki presegajo zajamčeni znesek, ki se uveljavljajo kot škoda, če se upošteva široka diskrecijska pravica, ki jo imajo države članice v povezavi s členom 65(1)(b) PDEU in ukrepi v skladu z Direktivo 2001/24, in če se okoliščine, ki se nanašajo na kreditno institucijo in osebo, ki zahteva odškodnino, navezujejo le na eno državo članico, vendar pa za vse vlagatelje veljajo iste določbe in ustavno načelo enakosti pred zakonom?
4.      Ali iz razlage člena 10(1) v povezavi s členoma 1, točka 3(i), in 7(6) Direktive 94/19 ter obrazložitve v sodbi Sodišča Evropske unije z dne 21. decembra 2016, Velvoet in drugi (C‑76/15, EU:C:2016:975, točke od 82 do 84), izhaja, da področje uporabe določb te direktive vključuje vlagatelje,
–        katerih vloge v obdobju od začasne ustavitve plačil kreditne institucije do odvzema dovoljenja za opravljanje bančnih storitev niso bile vračljive na podlagi pogodb in zakonskih določb, vlagatelji pa niso izrecno zahtevali, naj se te vloge vrnejo,
–        ki so se strinjali s klavzulo, ki določa izplačilo vloge v zajamčeni višini po postopku, ki ga ureja pravo države članice, tudi konkretno po odvzemu dovoljenja kreditni instituciji, ki vloge upravlja, ter je ta pogoj izpolnjen in
–        ima navedena klavzula iz pogodbe o vlogi, v skladu s pravom države članice, med pogodbenicama moč zakona?
Ali iz določb te direktive ali iz drugih določb prava Unije izhaja, da nacionalno sodišče take klavzule iz pogodbe o vlogi ne sme upoštevati in tožbe vlagatelja za izplačilo obresti zaradi nepravočasnega izplačila vlog v zajamčeni višini v skladu s to pogodbo ne sme proučiti glede pogojev za nepogodbeno odgovornost za škodo zaradi kršitve prava Unije in na podlagi člena 7(6) Direktive 94/19?“

Odločitev

1.      Člen 7(6) Direktive 94/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o sistemih zajamčenih vlog, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2009, je treba razlagati tako, da pravica do odškodnine vlagatelja, ki jo določa ta direktiva, prek sistema zajamčenih vlog krije le izplačilo nerazpoložljivih vlog tega vlagatelja v višini zneska, določenega v členu 7(1a) te direktive, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/14, po tem, ko pristojni nacionalni organ v skladu s členom 1, točka 3(i), navedene direktive, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/14, ugotovi nerazpoložljivost vlog, ki jih ima zadevna kreditna institucija, tako da člen 7(6) iste direktive, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/14, v korist navedenega vlagatelja ne ustvarja pravice do odškodnine za škodo, povzročeno zaradi prepoznega izplačila zajamčenega zneska vseh njegovih vlog ali zaradi nezadostnega nadzora pristojnih nacionalnih organov nad kreditno institucijo, katere vloge so postale nerazpoložljive.
2.      Določbe člena 1, točka 3(i), v povezavi s členom 7(6) in členom 10(1) Direktive 94/19, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/14, je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi ali pogodbeni klavzuli, v skladu s katero vloga pri kreditni instituciji, katere plačila so bila začasno ustavljena, zapade šele takrat, ko pristojni organ odvzame dovoljenje za opravljanje bančnih storitev, izdano tej instituciji, in le če je vlagatelj izrecno zahteval izplačilo te vloge. V skladu z načelom primarnosti prava Unije ne sme nobeno nacionalno sodišče, ki odloča o odškodninski tožbi zaradi škode, domnevno povzročene zaradi izplačila zajamčenega zneska take vloge po preteku roka, določenega v členu 10(1) te direktive, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/14, uporabiti te ureditve ali te pogodbene klavzule, da bi odločilo o tej tožbi.
3.      Člen 17(3) Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES v povezavi z uvodno izjavo 27 te uredbe je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče za rešitev spora, ki mu je predložen, upoštevati priporočilo Evropskega bančnega organa, sprejeto na podlagi te določbe, zlasti v okviru tožbe za ugotovitev odgovornosti države članice za škodo, povzročeno posamezniku zaradi neuporabe ali nepravilne ali nezadostne uporabe prava Unije, ki je bila povod za izvedbo preiskave, ki je privedla do sprejetja tega priporočila. Tudi če posamezniki, ki jim je bila škoda povzročena s kršitvijo prava Unije, ugotovljeno v takem priporočilu, niso njegovi naslovniki, morajo biti upravičeni do tega, da se oprejo na to priporočilo, ko pri pristojnih nacionalnih sodiščih predlagajo ugotovitev odgovornosti zadevne države članice zaradi navedene kršitve prava Unije.
Priporočilo Evropskega bančnega organa EBA/REC/2014/02 z dne 17. oktobra 2014, naslovljeno na Balgarska Narodna Banka (centralna banka Bolgarije) in Fond za garantirane na vlogovete v bankite (sklad za jamstvo bančnih vlog), o ukrepih, potrebnih za uskladitev z Direktivo 94/19/ES, ni veljavno v delu, v katerem odločbo Balgarska Narodna Banka (centralna banka Bolgarije), da se nad Korporativna targovska banka AD odredi posebni nadzor in začasno ustavijo njene obveznosti, izenačuje z ugotovitvijo nerazpoložljivosti vlog v smislu člena 1, točka 3(i), Direktive 94/19/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/14/ES.
4.      Člen 2, sedma alinea, Direktive 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij v povezavi s členom 17(1) in členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ukrep začasne ustavitve plačil, ki ga je nacionalna centralna banka uporabila za kreditno institucijo kot reorganizacijski ukrep za ohranitev ali ponovno vzpostavitev finančnega položaja te institucije, pomeni neupravičen in nesorazmeren poseg v izvrševanje lastninske pravice vlagateljev pri navedeni instituciji, če z njim ni upoštevana bistvena vsebina te pravice in če bi bilo mogoče, glede na neposredno tveganje finančnih izgub, ki bi jim bili izpostavljeni vlagatelji v primeru njenega stečaja, z drugimi manj zavezujočimi ukrepi doseči enake rezultate, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
5.      Pravo Unije, zlasti načelo odgovornosti držav članic za škodo, povzročeno posameznikom zaradi kršitve prava Unije, ter načeli enakovrednosti in učinkovitosti, je treba razlagati tako, da:
–        ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki pravico posameznikov do pridobitve odškodnine za škodo, nastalo zaradi kršitve prava Unije, pogojuje s predhodno razveljavitvijo upravnega akta ali opustitve, ki je vzrok za škodo, če ta razveljavitev, tudi če se zahteva za podobne zahtevke, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, v praksi ni izključena ali zelo omejena;
–        nasprotuje nacionalni ureditvi, ki pravico posameznikov za pridobitev odškodnine za škodo, nastalo zaradi kršitev prava Unije, pogojuje s tem, da je škoda, ki jo je povzročil zadevni nacionalni organ, storjena namenoma;
–        ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da za pravico posameznikov do pridobitve odškodnine za škodo, nastalo zaradi kršitve prava Unije, velja pogoj, da je treba v trenutku vložitve tožbe dokazati dejansko in gotovo škodo, če ta pogoj na eni strani ni manj ugoden od pogojev, ki se uporabljajo za podobne zahtevke, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, in da na drugi strani ni opredeljen tako, da bi posameznikom v konkretnih primerih onemogočal ali znatno otežil izvrševanje take pravice.
6.      Načeli enakovrednosti in učinkovitosti je treba razlagati tako, da predložitveno sodišče – ki odloča o odškodninski tožbi, ki formalno temelji na določbi nacionalnega prava v zvezi z odgovornostjo države za škodo, ki izhaja iz upravne dejavnosti, v utemeljitev katere pa se navajajo razlogi kršitve prava Unije zaradi take dejavnosti – ne zavezujeta, da to tožbo po uradni dolžnosti opredeli tako, da temelji na členu 4(3) PEU, če določbe nacionalnega prava temu sodišču ne preprečujejo preizkusa razlogov kršitve prava Unije, navedenih v utemeljitev te tožbe.

Številka zadeve

C-235/17

Ime zadeve

Komisija proti Madžarski (Užitek na kmetijskih zemljiščih)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:432

Datum zadeve

21/05/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Tožba Evropske komisije

Stranke

Evropska komisija proti Madžarski

Področje

Prosti pretok kapitala; lastninska pravica; omejitev pravice užitka na kmetijskih in gozdnih zemljiščih

Ključne besede

Madžarska - PDEU – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Lastninska pravica –  Ex lege – Pravica užitka – Omejitev uživanja -  – Kmetijska in gozdna zemljišča – Odškodnina -  Dokaz vezi – Bližnje sorodstvo - Lastnik

Vprašanje za predhodno odločanje

Predmet tožbe
   Komisija v tožbenem zahtevku Madžarski očita, da je „omejila“ pravice užitka na kmetijskih in gozdnih zemljiščih (v nadaljevanju: kmetijska zemljišča), s čimer je kršila pravo Unije v okviru različnih nacionalnih določb, ki jih je Komisija navedla v tem zahtevku. Vendar je iz obrazloženega mnenja in vsebine tožbe razvidno, da je omejitev pravice užitka, ki jo je v obravnavanem primeru ugotovila Komisija, pravzaprav ukinitev teh pravic, ki jo določa člen 108(1) zakona iz leta 2013 o prehodnih določbah, kar tudi ni sporno med strankama, kot je to razvidno iz razprav med obravnavo, na katero se v točki 39 sklepnih predlogov sklicuje tudi generalni pravobranilec. Druge nacionalne določbe iz tožbenega zahtevka so v tem zahtevku in v sami tožbi navedene zgolj kot elementi nacionalnega zakonodajnega okvira, v katerega je umeščen navedeni člen 108(1), pri čemer so ti elementi bistvenega pomena za celovito razumevanje obsega navedene določbe.
   Namen tožbe Komisije je torej, da se ugotovi, da Madžarska s tem, da je sprejela člen 108(1) zakona iz leta 2013 o prehodnih določbah (v nadaljevanju: izpodbijana ureditev) in tako ex lege ukinila pravice užitka, ki so bile pred tem dogovorjene med osebami, ki niso ožji družinski člani, na kmetijskih zemljiščih na Madžarskem, ni izpolnila svojih obveznosti iz členov 49 in 63 PDEU ter člena 17 Listine.

Odločitev

1.      Madžarska s tem, da je sprejela člen 108(1) mező- és erdőgazdasági földek forgalmáról szóló 2013. évi CXXII. törvénnyel összefüggő egyes rendelkezésekről és átmeneti szabályokról szóló 2013. évi CCXII. törvény (zakon št. CCXII iz leta 2013 o nekaterih določbah in prehodnih ukrepih v zvezi z zakonom št. CXXII iz leta 2013 o prodaji kmetijskih in gozdnih zemljiščih) in tako ex lege ukinila pravice užitka, ki jih imajo državljani drugih držav članic neposredno ali posredno na kmetijskih in gozdnih zemljiščih, ki so na Madžarskem, ni izpolnila obveznosti iz člena 63 PDEU v povezavi s členom 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
2.      Madžarski se naloži plačilo stroškov.

Številka zadeve

C-273/15

Ime zadeve

Ezernieki

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2016:364

Datum zadeve

26/05/2016

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Augstākās tiesas Administratīvo lietu departaments (vrhovno sodišče, oddelek za upravne zadeve, Latvija)

Stranke

ZS „Ezernieki“ proti Lauku atbalsta dienests

Področje

·         Kmetijstvo in ribištvo; Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad (EKUJS); vračilo kmetijsko-okoljskih pomoči

Ključne besede

Ezernieki -  Kmetijstvo -  Usmerjevalni in jamstveni sklad – Podeželje - Podpora za razvoj  – Vračilo -  Neupravičeno izplačani zneski –  Prijavljena površina  - Obdobje petletne zaveze – Nespoštovanje obveznosti -  Vložitev zahtevka  - Izplačilo pomoči – Vračilo pomoči -  Načelo sorazmernosti – Temeljne pravice

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je uporaba pravnih posledic, določenih v členu 71(2) Uredbe št. 817/2004 v povezavi s kmetijsko okoljsko pomočjo, dodeljeno za del površine, ki je bila prvotno prijavljena, in v zvezi s katero so bili v petih letih izpolnjeni pogoji za njeno pridobitev, v skladu s ciljem uredb št. 1257/1999 in št. 817/2004 ter načelom sorazmernosti?
2.      Ali je treba člen 17 Listine v povezavi z njenim členom 52 razlagati tako, da je uporaba pravnih posledic, določenih v členu 71(2) Uredbe št. 817/2004, v zvezi s kmetijsko okoljsko pomočjo, dodeljeno za del površine, ki je bila prvotno prijavljena in v zvezi s katero so bili v petih letih izpolnjeni pogoji za njeno pridobitev, v skladu z njima?
3.      Ali je treba člen 52 Listine razlagati tako, da omogoča, da se opusti uporaba pravnih posledic, ki se v skladu z navedeno uredbo in predpisi, ki jih je sprejela država članica na podlagi navedene uredbe, šteje za obvezno, če v konkretnem primeru obstajajo nekatere posebne okoliščine, iz katerih je mogoče razbrati, da bi bilo zadevno omejitev mogoče šteti za nesorazmerno?
4.      Ali je treba z vidika cilja uredb št. 1257/1999 in št. 817/2004 ter omejitev, ki jih ti uredbi nalagata za polje proste presoje držav članic, dopustiti, da sodišče, ki vsebinsko obravnava zadevo, ne uporabi v celoti člena 84 odredbe št. 295, ki je določba, ki ureja vračilo pomoči, če bi uporaba te določbe v konkretnih okoliščinah lahko bila v nasprotju z načelom sorazmernosti, kakor se razlaga v sodnem sistemu države članice?“

Odločitev

Člen 71(2) Uredbe Komisije (ES) št. 817/2004 z dne 29. aprila 2004 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1257/1999 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) je treba ob upoštevanju ciljev Uredbe Sveta (ES) št. 1257/1999 z dne 17. maja 1999 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) ter o spremembi in razveljavitvi določenih uredb, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1783/2003 z dne 29. septembra 2003, in Uredbe št. 817/2004, načela sorazmernosti ter členov 17 in 52 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, na podlagi katere je prejemnik pomoči, dodeljene v zameno za njegove večletne kmetijske okoljske zaveze, dolžan povrniti vso pomoč, ki je bila že izplačana, ker ni vložil letnega zahtevka za izplačilo te pomoči za zadnje leto petletnega obdobja njegovih zavez, če, prvič, je to petletno obdobje nadomestilo prejšnje obdobje zaradi povečanja površine njegovega kmetijskega gospodarstva in, drugič, ta prejemnik ni prenehal izpolnjevati svojih zavez v zvezi z uporabo površine, ki je bila prijavljena pred tem povečanjem.

Številka zadeve

C-258/14

Ime zadeve

Florescu in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2017:448

Datum zadeve

13/06/2017

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Curtea de Apel Alba Iulia (pritožbeno sodišče v Albi Iuliji, Romunija)

Stranke

Eugenia Florescu in drugi proti Casa Judeţeană de Pensii Sibiu in drugim

Področje

Zaposlovanje in  socialna politika; enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu;  starostna pokojnina

Ključne besede

Florescu – Država članica - Plačilna bilanca -  Finančna pomoč Evropske unije – Memorandum o soglasju - Država članica prejemnica – Socialna politika – Načelo enakega obravnavanja –Prepoved hkratnega prejemanja – Javna starostna pokojnina – Dohodki iz dejavnosti – Javna institucija -Temeljne pravice - Različno obravnavanje -  Mandat – Ustava - Poklicni sodniki

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali se lahko [memorandum o soglasju] šteje za akt, odločbo, obvestilo itd. s pravno veljavo v smislu sodne prakse Sodišča (sodbi z dne 3. februarja 1976, Manghera in drugi, 59/75, EU:C:1976:14, in z dne 20. marca 1997, Francija/Komisija, C‑57/95, EU:C:1997:164) in je lahko predmet razlage Sodišča?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba [memorandum o soglasju] razlagati tako, da lahko Komisija zaradi zmanjšanja posledic gospodarske krize z nižanjem stroškov osebja zakonito naloži sprejetje nacionalnega zakona, na podlagi katerega se neki osebi odvzame pravica do prejemanja pokojnine – ki temelji na prispevkih, vplačanih v obdobju, daljšem od 30 let, ter ki je bila pred sprejetjem navedenega zakona zakonito določena in jo je oseba prejemala – ker ta oseba prejema plačo za dejavnost, ki jo opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki ni tista, na podlagi katere se je upokojila?
3.      Ali je treba [memorandum o soglasju] razlagati tako, da lahko Komisija zaradi zmanjšanja [posledic] gospodarske krize zakonito naloži sprejetje nacionalnega zakona, na podlagi katerega se v celoti in za nedoločen čas odvzame pravica neke osebe do prejemanja pokojnine – ki temelji na prispevkih, vplačanih v obdobju, daljšem od 30 let, in ki je bila pred sprejetjem navedenega zakona zakonito določena in jo je oseba prejemala – ker ta oseba prejema plačo za dejavnost, ki jo opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki ni tista, na podlagi katere se je upokojila?
4.      Ali je treba [memorandum o soglasju] v celoti in zlasti točko 5(d) tega memoranduma, ki se nanaša na preureditev in izboljšanje učinkovitosti javne uprave, razlagati tako, da je Komisija zaradi zmanjšanja [posledic] gospodarske krize zakonito naložila sprejetje nacionalnega zakona, s katerim je bila za upokojene uradnike javnih institucij uvedena prepoved hkratnega prejemanja [starostne] pokojnine in plače?
5.      Ali je treba člene 17, 20, 21 in 47 Listine, člen 6 PEU, člen 110 PDEU ter načelo pravne varnosti, ki je določeno v pravu Unije in sodni praksi Sodišča, razlagati tako, da nasprotujejo predpisu, kakršen je člen 21(2) zakona št. 554/2004, ki za primer kršitve načela primarnosti prava Unije določa možnost revizije v zvezi z odločbami nacionalnih sodišč, izdanimi izključno na področju upravnih sporov, ki pa ne omogoča revizije v zvezi z nacionalnimi sodnimi odločbami, izdanimi na drugih področjih (civilnem, kazenskem, gospodarskem itd.), če je [z zadnjenavedenimi] odločbami kršeno isto načelo primarnosti prava Unije?
6.      Ali [člen 6 PEU] nasprotuje zakonodaji države članice, s katero je za izplačilo pokojnine poklicnim sodnikom, ki temelji na prispevkih[, vplačanih] v času opravljanja sodniške službe, daljšem od 30 let, določen pogoj prenehanja pogodbe o zaposlitvi v okviru poučevanja prava na visokošolskem zavodu?
7.      Ali [člen 6 PEU], člen 17(1) Listine in sodna praksa Sodišča nasprotujejo zakonodaji, s katero je sodnikom odvzeta njihova lastninska pravica na pokojnini, čeprav ta temelji na vplačevanju prispevkov, daljšem od 30 let, in čeprav so sodniki za poučevanje na univerzi ločeno plačevali in še naprej plačujejo prispevke za pokojninsko zavarovanje?
8.      Ali [člen 6 PEU] in člen 2(2)(b) Direktive [2000/78] ter sodna praksa Sodišča nasprotujejo sodbi, ki jo je izdalo ustavno sodišče države članice in ki v okviru presoje ustavnosti zakona določa, da imajo pravico do hkratnega prejemanja pokojnine in plače zgolj osebe, imenovane za neki mandat, s čimer je ta pravica tako odvzeta poklicnim sodnikom, za katere velja prepoved prejemanja pokojnine, ki temelji na vplačevanju prispevkov, daljšem od 30 let, ker so slednji ohranili status učitelja v okviru poučevanja prava na visokošolskem zavodu?
9.      Ali [člen 6 PEU] in sodna praksa Sodišča nasprotujeta zakonodaji, ki plačilo pokojnine sodnikov, ki temelji na plačevanju prispevkov, daljšem od 30 let, za nedoločen čas pogojuje s prenehanjem poučevanja na univerzi?
10.      Ali [člen 6 PEU] in sodna praksa Sodišča nasprotujeta zakonodaji, ki ruši pravično ravnovesje, ki mora biti ohranjeno med varstvom lastnine oseb in zahtevami splošnega interesa, tako da zgolj neki skupini oseb nalaga izgubo pokojnine, pridobljene na podlagi opravljanja sodniškega poklica, zato ker te osebe opravljajo univerzitetno dejavnost?“

Odločitev

1.      Memorandum o soglasju med Evropsko skupnostjo in Romunijo, sklenjen 23. junija 2009 v Bukarešti in Bruslju, je treba šteti za akt institucije Evropske unije v smislu člena 267 PDEU, ki je lahko predmet razlage Sodišča Evropske unije.
2.      Memorandum o soglasju med Evropsko skupnostjo in Romunijo, sklenjen 23. junija 2009 v Bukarešti in Bruslju, je treba razlagati tako, da se z njim ne nalaga sprejetja nacionalne zakonodaje, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki določa prepoved hkratnega prejemanja neto starostne pokojnine v javnem sektorju in dohodkov iz dejavnosti, ki se opravljajo za javne institucije, če višina te pokojnine presega znesek nacionalne povprečne bruto plače, ki je bil uporabljen kot osnova za določitev državnega proračuna za socialno varnost.
3.      Člen 6 PEU in člen 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki določa prepoved hkratnega prejemanja neto starostne pokojnine v javnem sektorju in dohodkov iz dejavnosti, ki se opravljajo za javne institucije, če višina te pokojnine presega neki prag.
4.      Člen 2(2)(b) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da se ta določba ne uporablja pri razlagi nacionalne zakonodaje, kot je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katero z njo določena prepoved hkratnega prejemanja neto starostne pokojnine in dohodkov iz dejavnosti, ki se opravljajo za javne institucije, če višina te pokojnine presega znesek nacionalne povprečne bruto plače, ki je bil uporabljen kot osnova za določitev državnega proračuna za socialno varnost, velja za poklicne sodnike, ne pa za osebe, ki so nosilci mandata, določenega z nacionalno ustavo.

Številka zadeve

C-416/10

Ime zadeve

Križan in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2013:8

Datum zadeve

15/01/2013

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Najvyšší súd Slovenskej republiky (Slovaška)

Stranke

Jozef Križan in drugi proti Slovenská inšpekcia životného prostredia

Področje

Okolje; odpadki; onesnaževanje; gradnja odlagališča odpadkov

Ključne besede

Križan – Ničnost sodne odločbe  – Vrnitev zadevnemu sodišču – –Okolje – Aarhuška konvencija –  Udeležba javnosti  – Gradnja odlagališča odpadkov – Izdaja dovoljenja – Poslovna skrivnost – Nerazkritje dokumenta  – Javnost -  Odprava pomanjkljivosti – Presoja vplivov – Končno mnenje  –  Pravno sredstvo – Začasni ukrepi – Odložitev izvršitve – Razveljavitev izpodbijane odločbe – Temeljne pravice -  Lastninska pravica – Poseganje

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali pravo [Unije] (zlasti člen 267 PDEU) vrhovnemu sodišču neke države članice nalaga ali dopušča, da [Sodišču] po uradni dolžnosti predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, tudi če je postopek v glavni stvari tak, da je ustavno sodišče razveljavilo sodbo vrhovnega sodišča, ki je temeljila predvsem na uporabi [prava Unije] glede varstva okolja, in je temu sodišču naložilo, da se mora držati pravne presoje tega ustavnega sodišča, ki temelji na kršitvi procesnih in materialnih ustavnih pravic ene od strank sodnega postopka, nikakor pa ne upošteva vidikov [prava Unije] v tem sporu, ali drugače povedano, tudi če ustavno sodišče kot sodišče zadnje stopnje v obravnavanem primeru ne sklene, da je treba vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe [pri Sodišču], in je v postopku v glavni stvari začasno izključilo uresničevanje pravice do primernega okolja in do njegovega varstva?
2.      Ali je mogoče uresničiti glavni cilj celovitega preprečevanja – kot je razviden zlasti iz uvodnih izjav 8, 9 in 23 ter členov 1 in 15 Direktive Sveta [96/61] ter [iz prava Unije] glede okolja na splošno – in sicer preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja, tudi s sodelovanjem javnosti, da bi se dosegla visoka stopnja varstva okolja kot celote, v postopku, v katerem zainteresirani javnosti ob začetku postopka za celovito preprečevanje ni zagotovljen dostop do celotne upoštevne dokumentacije (člen 6 v povezavi s členom 15 Direktive [96/61]) predvsem do odločbe o lokaciji odlagališča odpadkov, in subjekt pozneje predloži manjkajoči dokument v postopku na prvi stopnji pod pogojem, da se ne razkrije drugim strankam v postopku, ker gre za gradivo, ki je varovano kot poslovna skrivnost? Drugače povedano: ali je mogoče utemeljeno šteti, da odločba o lokaciji objekta (zlasti njena obrazložitev) bistveno vpliva na predložitev pripomb, stališč in drugih opozoril?
3.      Ali je uresničen namen Direktive [85/337], zlasti z vidika [prava Unije] glede okolja, natančneje glede na pogoj iz člena 2 – v skladu s katerim je treba o nekaterih projektih pred izdajo dovoljenja presoditi z vidika vplivov na okolje – če je mnenje, ki ga je ministrstvo za okolje prvotno izdalo leta 1999 in s katerim se je v preteklosti končal postopek presoje vplivov na okolje (PVO), po poteku več let podaljšano samo z odločbo, ne da bi bil pred tem izveden nov postopek PVO? Drugače povedano: ali je mogoče šteti, da ima odločba, sprejeta v skladu z Direktivo [85/337], potem ko je izdana, neomejeno veljavnost?
4.      Ali splošni pogoj iz Direktive [96/61] (zlasti iz njene preambule ter členov 1 in 15a) – v skladu s katerim vsaka država članica zagotavlja preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja tudi tako, da zainteresirani javnosti omogoča pravna sredstva v poštenem, nepristranskem in pravočasnem upravnem ali sodnem postopku – v povezavi z določbo člena 10a Direktive [85/337] in s členoma 6 in 9(2) in (4) Aarhuške konvencije vključuje tudi možnost navedene javnosti, da predlaga sprejetje začasnega upravnega ali sodnega ukrepa v skladu z nacionalnim pravom (na primer sklepa o odlogu izvrševanja celovite odločbe), ki dovoljuje, da se začasno – in sicer do sprejetja končne odločbe v zadevi – prekine gradnja načrtovanega objekta?
5.      Ali se lahko s sodno odločbo, s katero se zadosti pogoju iz Direktive [96/61] ali Direktive [85/337] ali pa iz člena 9(2) in (4) Aarhuške konvencije – torej z uresničevanjem tam določene pravice javnosti do nepristranskega sodnega varstva v smislu člena 191(1) in (2) [PDEU] v zvezi s politiko Evropske unije glede varstva okolja – nezakonito krši lastninska pravica, zagotovljena med drugim s členom 1 Dodatnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo ima upravljavec na obratu, na primer zaradi dejstva, da je bila med sodnim postopkom razglašena ničnost celovitega dovoljenja za novi objekt vlagatelja?“

Odločitev
 

1.      Člen 267 PDEU je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, kakršno je predložitveno sodišče, Sodišču Evropske unije po uradni dolžnosti predložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe, tudi če samo ponovno odloča o zadevi po razveljavitvi svoje prve odločbe s strani ustavnega sodišča zadevne države članice in tudi, če mu pravilo nacionalnega prava nalaga, da mora pri razrešitvi spora slediti pravni presoji hierarhično višjega sodišča.
2.      Direktivo Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja, kakor je bila spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 166/2006 z dne 18. januarja 2006, je treba razlagati tako, da:
–        nalaga, da ima javnost dostop do lokacijske odločbe, kakršna je v postopku v glavni stvari, od začetka postopka izdaje dovoljenja za zadevni obrat;
–        pristojnim nacionalnim organom ne dovoljuje, da javnosti zavrnejo dostop do takšne odločbe s sklicevanjem na varstvo poslovne in industrijske tajnosti, ki jo določa nacionalno pravo ali pravo Unije, zato da bi zavarovali legitimne gospodarske interese; in
–        ne nasprotuje temu, da je neupravičena zavrnitev dostopa javnosti do lokacijske odločbe, kakršna je v postopku v glavni stvari, v upravnem postopku na prvi stopnji lahko odpravljena v upravnem postopku na drugi stopnji, če so odprte še vse možnosti in če odprava nepravilnosti na tej stopnji postopka še omogoča javnosti, da vpliva na izid postopka odločanja, kar mora preveriti nacionalno sodišče.
3.      Člen 15a te Direktive 96/61, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 166/2006, je treba razlagati tako, da morajo imeti člani zadevne javnosti možnost, da v okviru pravnega sredstva, predvidenega v tej določbi, zahtevajo, da sodišče ali neodvisni in nepristranski organ, določen z zakonom odredi začasne ukrepe, ki so takšni, da začasno odložijo uporabo dovoljenja v smislu člena 4 te direktive do dokončne odločitve o tej zadevi.
4.      Odločba nacionalnega sodišča, sprejeta v nacionalnem postopku za izpolnitev obveznosti iz člena 15a Direktive 96/61, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 166/2006, ter člena 9(2) in (4) Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki je bila podpisana v Aarhusu 25. junija 1998 in je bila v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2005/370/ES z dne 17. februarja 2005, s katero se razglasi ničnost soglasja, izdanega ob kršitvi določb te direktive, kot takšna ne more pomeniti neutemeljenega poseganja v lastninsko pravico upravljavca iz člena 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.