16. člen Listine: Svoboda gospodarske pobude

Številka zadeve

C-353/20

Ime zadeve

Skeyes

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:423

Datum zadeve

02/06/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Tribunal de l’entreprise du Hainaut, division de Charleroi (gospodarsko sodišče v Hainautu, oddelek Charleroi, Belgija)

Stranke

Skeyes proti Ryanair DAC

Področje

Svobodno opravljanje storitev; zračni promet

Ključne besede

Skeyes - Zračni promet –  Izvajalci  – Zaprtje zračnega prostora – Izvajanje pooblastil – Uporabnik zračnega prostora – Letalske družbe – Temeljne pravice - Pravica do pravnega sredstva -  Zaprtje zračnega prostora - Svobodno opravljanje prevoznih storitev  – Svoboda gospodarske pobude –Učinkovito pravno  sredstvo

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba Uredbo št. 550/2004, zlasti njen člen 8, razlagati tako, da državam članicam dovoljuje, da zatrjevane kršitve obveznosti izvajanja storitev, ki jih imajo izvajalci služb zračnega prometa, izvzamejo iz nadzora sodišč te države članice, ali pa je treba določbe [Uredbe št. 550/2004] razlagati tako, da državam članicam nalagajo, da določijo učinkovito pravno sredstvo zoper zatrjevane kršitve glede na naravo storitev, ki jih je treba izvajati?
2.      Ali je treba Uredbo št. 550/2004, ki določa, da je ,[i]zvajanje služb zračnega prometa[,] kakor predvideva ta uredba[,] […] povezano z izvajanjem pooblastil javnega organa, ki niso ekonomske narave in zato ne upravičujejo uporabe konkurenčnih pravil iz Pogodbe‘, razlagati tako, da izključuje ne le pravila o konkurenci kot taka, ampak tudi vsa druga pravila, ki se uporabljajo za javna podjetja, delujoča na trgu blaga in storitev, in ki na konkurenco učinkujejo posredno, kot so pravila, ki prepovedujejo omejitve svobode gospodarske pobude in opravljanja storitev?“

Odločitev

1.      Člen 8 Uredbe (ES) št. 550/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2004 o izvajanju navigacijskih služb zračnega prometa na enotnem evropskem nebu, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1070/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009, v povezavi s členom 2, točka 4, Uredbe (ES) št. 549/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2004 o določitvi okvira za oblikovanje enotnega evropskega neba (okvirna uredba), kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1070/2009, in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da uporabnikom zračnega prostora, kot so letalske družbe, daje pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred nacionalnimi sodišči proti izvajalcu služb zračnega prometa, da bi bile zatrjevane neizpolnitve obveznosti zagotavljanja storitev, ki jo ima zadnjenavedeni, predmet sodnega nadzora.
2.      Uredbo št. 550/2004, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1070/2009, v povezavi z njeno uvodno izjavo 5 ter členom 58(1) PDEU in členom 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da za izvajanje služb zračnega prometa, povezanih z izvajanjem pooblastil javnega organa, kot so določene v tej uredbi, izključuje uporabo pravil o konkurenci iz Pogodbe DEU, vendar ne izključuje uporabe pravil iz Pogodbe DEU in te listine v zvezi s pravicami in svoboščinami uporabnikov zračnega prostora, kot so te, povezane s svobodo opravljanja storitev na področju prometa in svobodo gospodarske pobude.

Številka zadeve

C-124/20

Ime zadeve

Bank Melli Iran

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:1035

Datum zadeve

21/12/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Hanseatisches Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu, Nemčija)

Stranke

Bank Melli Iran proti Telekom Deutschland GmbH

Področje

Prosti pretok kapitala; trgovinska politika; pravna ureditev trgovine s tretjimi državami; sankcije ZDA, v zvezi z jedrskim programom Irana

Ključne besede

Bank Melli Iran – Zaščita - Ekstrateritorialna uporaba zakonodaje – Tretja država -  Omejevalni ukrepi - Združene države Amerike -  Iran – Sekundarne sankcije – Preprečevanje trgovinskih odnosov -Iranska podjetja - Prepoved spoštovanja zakonodaje –Redna odpoved – Temeljne pravice

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali se člen 5, prvi odstavek, Uredbe št. 2271/96 uporablja samo, če je gospodarski subjekt [Unije], ki opravlja posle, v smislu člena 11 te uredbe neposredno ali posredno prejel navodila od upravnih organov ali sodišč Združenih držav […], ali pa za uporabo zadostuje, da je namen ravnanja gospodarskega subjekta [Unije] tudi brez takih navodil spoštovanje sekundarnih sankcij?
2.      Če bo Sodišče na prvo vprašanje odgovorilo v smislu druge možnosti: ali člen 5, prvi odstavek, Uredbe št. 2271/96 nasprotuje razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero je subjektu, ki odpoveduje poslovno razmerje, dovoljena tudi vsakršna odpoved trajnega dolžniškega razmerja s pogodbeno stranko, ki jo je ameriški [urad za nadzor tujih sredstev] uvrstil na seznam [SDN] – in s tem tudi odpoved zaradi spoštovanja ameriških sankcij – ne da bi mu bilo treba navesti razlog za odpoved in torej ne da bi moral v civilnem postopku izkazati in dokazati, da razlog za odpoved vsekakor ni spoštovanje [teh] sankcij?
3.      Če bo Sodišče na drugo vprašanje odgovorilo pritrdilno: ali je treba redno odpoved, ki je v nasprotju s členom 5, prvi odstavek, Uredbe št. 2271/96, obvezno šteti za neveljavno ali pa je namenu uredbe zadoščeno tudi z drugimi sankcijami, na primer naložitvijo globe?
4.      Če bo Sodišče na tretje vprašanje odgovorilo v smislu prve možnosti: ali to ob upoštevanju členov 16 in 52 [Listine] na eni strani in možne odobritve odstopanj na podlagi člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96 na drugi strani velja tudi, če gospodarskemu subjektu [Unije] ob ohranitvi poslovnega razmerja s pogodbeno stranko, ki je uvrščena na seznam posebej imenovanih državljanov, na ameriškem trgu grozi velika gospodarska škoda (v tem primeru: 50 odstotkov prihodkov koncerna)?“

Odločitev

1.      Člen 5, prvi odstavek, Uredbe Sveta (ES) št. 2271/96 z dne 22. novembra 1996 o zaščiti pred učinki ekstrateritorialne uporabe zakonodaje, ki jo sprejme tretja država, in dejanji, ki na tej zakonodaji temeljijo ali iz nje izhajajo, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 37/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2014 in z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2018/1100 z dne 6. junija 2018, ki spreminja Prilogo k Uredbi št. 2271/96, je treba razlagati tako, da osebam iz člena 11 Uredbe št. 2271/96, kakor je bila spremenjena, prepoveduje, da izpolnjujejo zahteve ali prepovedi, določene v zakonih, navedenih v Prilogi k tej uredbi, tudi če upravni ali sodni organi tretjih držav, ki so te zakone sprejeli, niso posredovali navodil za zagotovitev spoštovanja navedenih zakonov.
2.      Člen 5, prvi odstavek, Uredbe št. 2271/96, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 37/2014 in z Delegirano uredbo 2018/1100, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da lahko oseba iz člena 11 te uredbe, kakor je bila spremenjena, ki nima dovoljenja v smislu člena 5, drugi odstavek, navedene uredbe, kakor je bila spremenjena, odpove pogodbe, sklenjene z osebo s „seznama izrecno imenovanih državljanov in oseb, katerih premoženje je blokirano“ (Specially Designated Nationals and Blocked Persons List), ne da bi tako odpoved obrazložila. Vendar člen 5, prvi odstavek, iste uredbe, kakor je bila spremenjena, zahteva, da mora v okviru civilnega postopka, ki se nanaša na domnevno kršitev prepovedi iz te določbe, kadar vsi dokazi, ki jih ima na voljo nacionalno sodišče, na prvi pogled kažejo na to, da je oseba iz člena 11 Uredbe št. 2271/96, kakor je bila spremenjena, izpolnila zakone, navedene v Prilogi k tej uredbi, kakor je bila spremenjena, ne da bi za to imela dovoljenje, ta oseba pravno zadostno dokazati, da namen njenega ravnanja ni bil izpolnjevanje navedenih zakonov.
3.      Uredbo št. 2271/96, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 37/2014 in z Delegirano uredbo 2018/1100, zlasti njena člena 5 in 9, v povezavi s členom 16 in členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se odpoved pogodb, ki jo izvrši oseba iz člena 11 te uredbe, kakor je bila spremenjena, zaradi izpolnjevanja zahtev ali prepovedi, ki temeljijo na zakonih, navedenih v Prilogi k tej uredbi, kakor je bila spremenjena, čeprav za to nima dovoljenja v smislu člena 5, drugi odstavek, navedene uredbe, kakor je bila spremenjena, razglasi za nično, če ta razglasitev ničnosti za to osebo ne ustvarja nesorazmernih učinkov glede na cilja Uredbe št. 2271/96, kakor je bila spremenjena, ki sta zaščita veljavnega pravnega reda in zaščita interesov Evropske unije na splošno. Pri tem preizkusu sorazmernosti je treba uravnotežiti uresničevanje teh ciljev, ki se doseže z razglasitvijo ničnosti odpovedi pogodbe, s katero se krši prepoved iz člena 5, prvi odstavek, te uredbe, kakor je bila spremenjena, ter verjetnost, da bi bila zadevna oseba izpostavljena ekonomskim izgubam, in obseg teh izgub, če ta oseba ne bi mogla prekiniti svojih poslovnih odnosov z osebo s seznama oseb, na katere se nanašajo zadevne sekundarne sankcije, ki izhajajo iz zakonov, navedenih v Prilogi k navedeni uredbi, kakor je bila spremenjena.

Številka zadeve

C-223/19

Ime zadeve

YS (Poklicne pokojnine vodstvenega osebja)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:753

Datum zadeve

24/09/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Landesgericht Wiener Neustadt (deželno sodišče v Wiener Neustadtu, Avstrija)

Stranke

YS proti NK AG

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu; odtegnitev zneska od poklicne pokojnine, ki jo je in odpr. pogodbeno dogovorjene valorizacije te pokojnine za leto 2018

Ključne besede

YS - Zaposlovanje in delo – Direktiva 2007/78 ES – Direktiva 2006/54/ES -  Enako obravnavanje  – Področje uporabe – Prepoved posredne diskriminacije  - Spol ali starost - Utemeljitve – Pokojnine - Nacionalna zakonodaja -  Odtegljaj od pokojnin – Večinski delež države – Neposredno izplačilo prejemnikom -   Odprava valorizacije  pokojnin –  Diskriminacija - Premoženje – Poseg v pogodbeno svobodo – Kršitev lastninske pravice –Učinkovito pravno sredstvo

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali so s področjem uporabe Direktive 79/7 in/ali Direktive 2006/54 zajeti predpisi države članice, če ti povzročijo, da mora nekdanji delodajalec pri izplačilu poklicnih pokojnin odtegovati denarne zneske precej večjega števila upravičencev kot pa upravičenk do poklicne pokojnine in jih lahko poljubno uporabi, in ali taka ureditev pomeni diskriminacijo v smislu teh direktiv?
2.      Ali so s področjem uporabe Direktive 2000/78 zajeti predpisi države članice, ki pomenijo diskriminacijo zaradi starosti, ker finančno bremenijo izključno stare osebe z zasebnopravno pravico do izplačila poklicne pokojnine, ki je bila dogovorjena v obliki ‚neposrednih vnaprej določenih prejemkov‘, mlajših in mladih oseb, ki so sklenile pogodbe o poklicnih pokojninah, pa finančno ne bodo bremenili?
3.      Ali se za poklicne pokojnine uporabljajo določbe Listine, zlasti prepovedi diskriminacije iz njenih členov 20 in 21, tudi če predpisi države članice ne zajemajo diskriminacij, kot so prepovedane na podlagi direktiv 79/7, 2000/78 in 2006/54?
4.      Ali je treba člen 20 in naslednje Listine razlagati tako, da nasprotujejo predpisom države članice, s katerimi se izvaja pravo Unije v smislu člena 51 Listine in ki pomenijo diskriminacijo oseb z zasebnopravno pravico do poklicne pokojnine zaradi spola, starosti, premoženja ali drugih razlogov, kot na primer zaradi sedanje lastniške strukture njihovega nekdanjega delodajalca, v razmerju do drugih oseb s pravico do poklicne pokojnine in ali Listina prepoveduje take diskriminacije?
5.      Ali nacionalni predpisi, ki samo majhni skupini oseb s pogodbenimi pravicami do poklicne pokojnine v obliki ‚neposrednih vnaprej določenih prejemkov‘ nalagajo finančne obveznosti do nekdanjih delodajalcev, če se nanašajo samo na osebe z višjimi poklicnimi pokojninami, pomenijo diskriminacijo tudi zaradi premoženja v smislu člena 21 Listine?
6.      Ali je treba člen 17 Listine razlagati tako, da nasprotuje predpisom države članice, ki določajo razlastitveni poseg, ki se neposredno na podlagi zakona in brez odškodnine izvede v pogodbo o poklicni pokojnini v obliki ‚neposrednih vnaprej določenih prejemkov‘, ki sta jo sklenila dva zasebnopravna subjekta, in sicer v škodo nekdanjega delavca podjetja, ki je poskrbelo, da se poklicna pokojnina plačuje, in ni v ekonomskih težavah?
7.      Ali obveznost, ki se z zakonom naloži nekdanjemu delodajalcu osebe s pravico do poklicne pokojnine, da ne izplača delov dogovorjenega plačila (dogovorjene poklicne pokojnine), kot kršitev pogodbene svobode pomeni poseg v lastninsko pravico delodajalca?
8.      Ali je treba člen 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje predpisom države članice, ki razlaščajo neposredno na podlagi zakona in ne določajo druge možnosti za izpodbijanje razlastitve, kot je vložitev tožbe za plačilo odškodnine in vračilo razlaščenega denarnega zneska proti osebi, v korist katere je bila izvedena razlastitev (nekdanjega delodajalca in dolžnika po pokojninski pogodbi)?“

Odločitev

1.      Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu in Direktivo 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu je treba razlagati tako, da določbe prava države članice, na podlagi katerih, prvič, mora delodajalec del zneska poklicne pokojnine, za katerega se je navedeni delodajalec s pogodbo zavezal, da ga bo izplačeval neposredno svojemu nekdanjemu delavcu, odtegniti pri viru ter drugič, na podlagi katerih pogodbeno dogovorjena valorizacija zneska tega prejemka ni veljavna, spadajo na njuno področje uporabe.
2.      Člen 5(c) in člen 7(a)(iii) Direktive 2006/54 je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero so prejemniki pokojnine, za katero se je podjetje, ki ga nadzira država, s pogodbo zavezalo, da jim jo bo izplačevalo neposredno, in ki presega nekatere pragove, določene v tej ureditvi, prikrajšani, prvič, za znesek, odtegnjen od dela te pokojnine, ki presega enega od teh pragov, in drugič, za pogodbeno dogovorjeno valorizacijo navedene pokojnine, tudi če je odstotek nekdanjih delavcev, na višino poklicne pokojnine katerih je vplivala navedena ureditev, znatno višji med nekdanjimi delavci, ki spadajo na področje uporabe te ureditve, kot med nekdanjimi delavkami, ki spadajo na njeno področje uporabe, pod pogojem, da so te posledice utemeljene z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z nobeno diskriminacijo na podlagi spola, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
3.      Člen 2(1) in (2)(b) Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero so prejemniki pokojnine, za katero se je podjetje, ki ga nadzira država, s pogodbo zavezalo, da jim jo bo izplačevalo neposredno, in ki presega nekatere pragove, določene v tej ureditvi, prikrajšani, prvič, za znesek, odtegnjen od dela te pokojnine, ki presega enega od teh pragov, in drugič, za pogodbeno dogovorjeno valorizacijo navedene pokojnine, zgolj iz razloga, da ta ureditev vpliva samo na prejemnike, starejše od določene starosti.
4.      Člene 16, 17, 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo ureditvi države članice, v skladu s katero so prejemniki pokojnine, za katero se je podjetje, ki ga nadzira država, s pogodbo zavezalo, da jim jo bo izplačevalo neposredno, in ki presega nekatere pragove, določene v tej ureditvi, prikrajšani, prvič, za znesek, odtegnjen od dela te pokojnine, ki presega enega od teh pragov, in drugič, za pogodbeno dogovorjeno valorizacijo navedene pokojnine.
5.      Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica v svojem pravnem redu ne določi samostojnega pravnega sredstva, namenjenega primarno preizkusu skladnosti nacionalnih določb za izvajanje prava Unije s pravom Unije, pod pogojem, da je mogoče tak preizkus opraviti posredno.

Številka zadeve

C-798/18

Ime zadeve

Federazione nazionale delle imprese elettrotecniche ed elettroniche (Anie) in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:280

Datum zadeve

15/04/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija)

Stranke

Federazione nazionale delle imprese elettrotecniche ed elettroniche (Anie) in drugi proti Ministero dello Sviluppo Economico in Gestore dei servizi energetici (GSE) SpA

Področje

Okolje, trajnostni razvoj in podnebje; energija iz obnovljivih virov; sprememba spodbujevalnih tarif za proizvodnjo električne energije v fotonapetostnih elektrarnah in pravil za njihovo izplačilo

Ključne besede

Federazione nazionalle - Okolje- Energija - Načela -  Pravna varnost -  Varstvo legitimnih pričakovanj – Pogodba o energetski listini  - Uporaba – Spodbujanje uporabe energije -  Obnovljivi viri – Proizvodnja električne energije -  Sončne fotonapetostne elektrarne  – Sprememba programa podpore

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali pravo [Unije] nasprotuje uporabi nacionalne določbe, kot je člen 26(2) in (3) [uredbe-zakona št. 91/2014], ki določa znatno zmanjšanje oziroma časovno zakasnitev izplačila spodbud, ki so že bile določene z zakonom in opredeljene v zadevnih pogodbah, sklenjenih med proizvajalci električne energije s fotonapetostno pretvorbo in javno družbo [GSE];
zlasti pa, ali je navedena nacionalna določba združljiva s splošnimi načeli prava [Unije] glede varstva legitimnih pričakovanj, pravne varnosti, lojalnega sodelovanja in polnega učinka; s členoma 16 in 17 [Listine]; z Direktivo [2009/28] in s pravili glede programov podpore, ki jih ta določa; ter s členom 216(2) PDEU, zlasti v zvezi z [Energetsko listino]?“

Odločitev

S pridržkom preverjanj, ki jih mora ob upoštevanju vseh upoštevnih elementov opraviti predložitveno sodišče, je treba člen 3(3)(a) Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES ter člena 16 in 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi z načeloma pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa zmanjšanje ali odlog plačila spodbud za energijo, proizvedeno v sončnih fotonapetostnih elektrarnah, ki so bile predhodno dodeljene z upravnimi odločbami in potrjene z ad hoc pogodbami, sklenjenimi med upravljavci teh elektrarn in javno družbo, kadar se ta ureditev nanaša na že predvidene spodbude, ki pa še niso dolgovane.

Številka zadeve

C-686/18

Ime zadeve

Adusbef in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:567

Datum zadeve

16/07/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Consiglio di Stato (državni svet, Italija)

Stranke

OC e.a. in drugi proti Banca d'Italia in drugim

Področje

Prosti pretok kapitala;  državne pomoči; ekonomska in monetarna politika; ECB; akti, ki jih je Banka Italije sprejela v okviru svoje naloge bonitetnega nadzora italijanskih ljudskih bank.

Ključne besede

Adusbef - Dopustnost –   Državne pomoči – Temeljne pravice -  Svoboda gospodarske pobude – Lastninska pravica – Bonitetne zahteve -  Kreditne institucije in investicijska podjetja – Bonitetni nadzor  – Evropska centralna banka -  Regulativni tehnični standardi  - Prag osnovnega kapitala – Ljudske banke – Zadruge – Odkup deležev

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali člen 29 Uredbe [št. 575/2013], člen 10 Delegirane uredbe št. 241/2014 ter člena 16 in 17 Listine, tudi glede na člen 6(4) Uredbe [št. 1024/2013], nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršno določa člen 1 uredbe-zakona št. 3/2015 […], ki določa prag osnovnega kapitala, nad katerim se mora ljudska banka preoblikovati v delniško družbo, v višini 8 milijard EUR? Ali poleg tega navedeni parametri prava Unije nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki v primeru preoblikovanja ljudske banke v delniško družbo subjektu omogoča, da odloži ali omeji odkup deležev izstopajočega člana, lahko tudi za nedoločen čas?
2.      Ali člena 3 ter 63 PDEU in naslednji na področju konkurence na notranjem trgu in prostega pretoka kapitala nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršno določa člen 1 uredbe-zakona št. 3/2015 […], ki omejuje izvajanje bančne dejavnosti v obliki zadruge do določenega praga osnovnega kapitala in subjektu nalaga obveznost, da se v primeru preseganja navedene omejitve preoblikuje v delniško družbo?
3.      Ali člen 107 PDEU in naslednji na področju državnih pomoči nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršno uvaja člen 1 uredbe-zakona št. 3/2015 […], ki določa, da se mora ljudska banka preoblikovati v delniško družbo, če preseže določen prag osnovnega kapitala (in sicer 8 milijard EUR), in določa omejitve odkupa deleža člana v primeru izstopa, da se omeji možnost likvidacije preoblikovane banke?
4.      Ali člen 29 Uredbe […] št. 575/2013 in člen 10 Delegirane uredbe […] št. 241/2014 nasprotujeta nacionalni ureditvi, kakršna je določena v členu 1 uredbe-zakona št. 3/2015 […], kot jo je razložilo Corte Costituzionale (ustavno sodišče) v sodbi št. 99/2018, ki ljudski banki omogoča, da za nedoločen čas odloži odkup in v celoti ali deloma omeji znesek odkupa?
5.      Če bo Sodišče Evropske unije pri razlagi sklenilo, da je razlaga, ki so jo predstavile tožene stranke, skladna z ureditvijo Unije, se predlaga, naj Sodišče presodi skladnost člena 10 Delegirane uredbe […] št. 241/2014 z evropsko ureditvijo glede na člen 16 in člen 17 Listine […], dopolnjen tudi glede na člen 52(3) Listine […] in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice o členu 1 Dodatnega protokola h [Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisanega v Parizu 20. marca 1952].“

Odločitev

1.      Člen 29 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012, člen 10 Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 241/2014 z dne 7. januarja 2014 o dopolnitvi Uredbe št. 575/2013 v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi glede kapitalskih zahtev za institucije, ter člena 16 in 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo ureditvi države članice, ki ljudskim bankam, ki imajo sedež v tej državi članici, prepoveduje, da zavrnejo odkup instrumentov lastniškega kapitala, vendar pa tem bankam omogoča, da za nedoločen čas odložijo odkup deleža izstopajočega člana in da v celoti ali deloma omejijo znesek tega odkupa, če omejitve odkupa, ki so bile določene v okviru uresničevanja te možnosti, ne presegajo tega, kar je potrebno glede na bonitetno stanje teh bank, da se zagotovi, da se kapitalski instrumenti, ki jih izdajo, štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, zlasti ob upoštevanju elementov iz člena 10(3) Delegirane uredbe št. 241/2014, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
2.      Člene 63 in naslednje PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo ureditvi države članice, ki določa prag osnovnega kapitala za opravljanje bančne dejavnosti ljudskih bank, ki imajo sedež v tej državi članici in so ustanovljene v obliki zadrug z omejeno odgovornostjo, nad katerim se morajo te banke preoblikovati v delniško družbo, zmanjšati svoj osnovni kapital pod ta prag ali izvesti svojo likvidacijo, če se s to ureditvijo lahko zagotovi uresničitev zastavljenih ciljev splošnega interesa in če ne presega tistega, kar je nujno za njihovo dosego, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

Številka zadeve

C-66/18

Ime zadeve

Komisija proti Madžarski (Enseignement supérieur)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:792

Datum zadeve

06/10/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Tožba Evropske komisije

Stranke

Evropska komisija proti Madžarski

Področje

Pravica do ustanavljanja: Svoboda opravljanja storitev; nacionalno visoko šolstvo; neizpolnitev obveznosti države

Ključne besede

Madžarska - Neizpolnitev obveznosti - Dopustnost – Pristojnost Sodišča – Splošni sporazum –  Dostop na trg – Lista specifičnih obvez – Pogoj – Dovoljenje – Nacionalna obravnava – Ponudnik storitev -  Tretja država - – Visokošolsko izobraževanje –Mednarodna pogodba -   Izvajanje izobraževanja – Sedež ponudnika -  -   Sprememba konkurenčnih pogojev  - Upravičenost – Javni red – Zavajajoče prakse –  Svoboda ustanavljanja – Storitve na notranjem trgu –  Svoboda opravljanja storitev – Obstoj omejitve – Upravičenost – Razlog v splošnem interesu – Javni red – Preprečevanje zavajajočih praks –Kakovost izobraževanja – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Akademska svoboda – Svoboda gospodarske pobude 

Vprašanje za predhodno odločanje

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj:
–        ugotovi, da Madžarska s tem, da v skladu s členom 76(1)(a) Nemzeti felsőoktatásl szóló 2011. évi CCIV. törvény (zakon št. CCIV iz leta 2011 o nacionalnem visokem šolstvu) (Magyar Közlöny 2011/165), kakor je bil spremenjen z Nemzeti felsőoktatásról szóló 2011. évi CCIV. törvény módosításáról szóló 2017. évi XXV. törvény (zakon št. XXV iz leta 2017 o spremembi zakona št. CCIV iz leta 2011 o nacionalnem visokem šolstvu), ki ga je sprejel madžarski parlament 4. aprila 2017 (Magyar Közlöny 2017/53) (v nadaljevanju: zakon o visokem šolstvu) za tuje izobraževalne zavode, ki so zunaj Evropskega gospodarskega prostora (EGP), izvajanje izobraževalnih storitev pogojuje s sklenitvijo mednarodne pogodbe, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena XVII Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami (v nadaljevanju: GATS) iz Priloge 1 B k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO), ki je bil podpisan v Marakešu in odobren s Sklepom Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80) (v nadaljevanju: Sporazum o ustanovitvi STO);
–        ugotovi, da Madžarska s tem, da v skladu s členom 76(1)(b) zakona o visokem šolstvu od tujih visokošolskih zavodov zahteva, da izvajajo visokošolsko izobraževanje v svoji državi izvora, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 16 Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL 2006, L 376, str. 36) in vsekakor na podlagi členov 49 in 56 PDEU ter člena XVII GATS;
–        ugotovi, da Madžarska s tem, da je v skladu s členom 76(1)(a) in (b) zakona o visokem šolstvu naložila zgoraj navedena ukrepa (v nadaljevanju: sporna ukrepa), ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 13, člena 14(3) in člena 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ter
–        Madžarski naloži plačilo stroškov.

Odločitev

1.      Madžarska s tem, da je sprejela ukrep iz člena 76(1)(a) Nemzeti felsőoktatásl szóló 2011. évi CCIV. törvény (zakon št. CCIV iz leta 2011 o nacionalnem visokem šolstvu), kakor je bil spremenjen z Nemzeti felsőoktatásról szóló 2011. évi CCIV. törvény módosításáról szóló 2017. évi XXV. törvény (zakon št. XXV iz leta 2017 o spremembi zakona št. CCIV iz leta 2011 o nacionalnem visokem šolstvu), ki za tuje visokošolske zavode, ki so zunaj Evropskega gospodarskega prostora, izvajanje dejavnosti izobraževanja za pridobitev diplome na Madžarskem pogojuje s tem, da sta se madžarska vlada in vlada države sedeža zadevnega zavoda dogovorili, da ju zavezuje mednarodna pogodba, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena XVII Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami iz Priloge 1 B k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije, ki je bil podpisan v Marakešu in odobren s Sklepom Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti.
2.      Madžarska s tem, da je sprejela ukrep iz člena 76(1)(b) Nemzeti felsőoktatásl szóló 2011. évi CCIV. törvény (zakon št. CCIV iz leta 2011 o nacionalnem visokem šolstvu), kakor je bil spremenjen z Nemzeti felsőoktatásról szóló 2011. évi CCIV. törvény módosításáról szóló 2017. évi XXV. törvény (zakon št. XXV iz leta 2017 o spremembi zakona št. CCIV iz leta 2011 o nacionalnem visokem šolstvu), ki za tuje visokošolske zavode opravljanje dejavnosti na Madžarskem pogojuje s tem, da morajo izvajati visokošolsko izobraževanje v državi, v kateri imajo sedež, ni izpolnila, kolikor se ta določba uporablja za visokošolske zavode s sedežem v tretji državi članici Svetovne trgovinske organizacije, obveznosti, ki jih ima na podlagi člena XVII Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami iz Priloge 1 B k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije, ki je bil podpisan v Marakešu in odobren s Sklepom Sveta 94/800, in kolikor se ta določba uporablja za visokošolske zavode s sedežem v drugi državi članici, obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 49 PDEU in člena 16 Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu.
3.      Madžarska s tem, da je sprejela ukrepa iz člena 76(1)(a) in (b) Nemzeti felsőoktatásl szóló 2011. évi CCIV. törvény (zakon št. CCIV iz leta 2011 o nacionalnem visokem šolstvu), kakor je bil spremenjen z Nemzeti felsőoktatásról szóló 2011. évi CCIV. törvény módosításáról szóló 2017. évi XXV. törvény (zakon št. XXV iz leta 2017 o spremembi zakona št. CCIV iz leta 2011 o nacionalnem visokem šolstvu), ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 13, člena 14(3) in člena 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
4.      Madžarski se naloži plačilo stroškov.

Številka zadeve

C-277/16

Ime zadeve

Polkomtel

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2017:989

Datum zadeve

20/12/2017

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska)

Stranke

Polkomtel sp. z o.o. proti Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej

Področje

Informacijske in komunikacijske tehnologije; telekomunikacije; cena v javnem mobilnem omrežju

Ključne besede

Polkomtel - Skupni regulativni okvir - Elektronska komunikacijska omrežja – Mobilna omrežja -  -   Operater – Tržna moč - Nadzor cen – Obveznosti -   Stroškovna naravnanost cen – Določitev cen - Temeljne pravice -  Svoboda gospodarske pobude – Sorazmernost

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 8(4) v povezavi s členom 13 Direktive o dostopu v začetni različici razlagati tako, da je [NRO], kadar operaterju s pomembno tržno močjo naloži obveznost stroškovnega oblikovanja cen, zaradi pospeševanja gospodarske učinkovitosti in trajnostne konkurence pooblaščen, da ceno za storitev, ki jo zajema ta obveznost, določi na raven, ki je nižja od stroškov, ki so nastali operaterju za opravljanje storitve, ki jih je preveril [NRO] in ki so v vzročni zvezi s to storitvijo?
2.      Ali je treba člen 8(4) v povezavi s členom13(3) začetne različice Direktive o dostopu v povezavi s členom 16 [Listine] razlagati tako, da je [NRO] pooblaščen, da operaterju, ki je zavezan k stroškovnemu oblikovanju cen, naloži obveznost, da letno določa cene na podlagi najbolj nedavnih podatkov o stroških in da tako določene cene skupaj z utemeljitvijo stroškov predloži v preveritev [NRO] pred zaračunavanjem te cene na trgu?
3.      Ali je treba člen 13(3) začetne različice Direktive o dostopu v povezavi s členom 16 [Listine] razlagati tako, da lahko [NRO] od operaterja, ki je zavezan k stroškovnemu oblikovanju cen, zahteva prilagoditev cene, samo če je operater najprej samostojno določil ceno in jo nato začel zaračunavati, ali tako, da je za to pooblaščen tudi, če je operater sicer zaračunaval ceno, ki jo je pred tem določil [NRO], vendar pa za naslednje obdobje poročanja iz utemeljitve stroškov izhaja, da cena, ki jo je pred tem določil [NRO], presega stroške, nastale operaterju?“

Odločitev

1.      Člen 8(4) in člen 13 Direktive 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) je treba razlagati tako, da lahko nacionalni regulativni organ, kadar operaterju, ki je določen kot operater s pomembno tržno močjo na določenem trgu, naloži obveznost stroškovnega oblikovanja cen, zaradi pospeševanja gospodarske učinkovitosti in trajnostne konkurence ceno storitev, ki jih zajema ta obveznost, določi na raven, ki je nižja od stroškov, ki so temu operaterju nastali za opravljanje teh storitev, če so ti stroški višji od stroškov učinkovitega operaterja, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče.
2.      Člen 8(4) in člen 13(3) Direktive 2002/19 v povezavi s členom 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da lahko nacionalni regulativni organ operaterju, ki je določen kot operater s pomembno tržno močjo na določenem trgu in za katerega velja obveznost stroškovne naravnanosti cen, naloži, da letno določa svoje cene na podlagi najnovejših podatkov ter da mu te cene in elemente, ki jih utemeljujejo, zaradi preverjanja sporoči pred zaračunavanjem teh cen, če take obveznosti temeljijo na naravi ugotovljenega problema, so sorazmerne in utemeljene glede na cilje iz člena 8 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva), kar mora preveriti nacionalno sodišče.
3.      Člen 13(3) Direktive 2002/19 je treba razlagati tako, da kadar je operaterju naložena obveznost stroškovne naravnanosti cen na podlagi člena 13(1) te direktive, se lahko temu operaterju naloži obveznost prilagoditve njegovih cen, preden jih začne zaračunavati ali po tem.

Številka zadeve

C-680/15

Ime zadeve

Asklepios Kliniken

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2017:317

Datum zadeve

27/04/2017

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija)

Stranke

Asklepios Kliniken Langen-Seligenstadt GmbH proti Ivanu Felji in Asklepios Dienstleistungsgesellschaft mbH proti Vittorii Graf

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; varstvo pravic delavcev; izvajanje kolektivne pogodbe

Ključne besede

Asklepios Kliniken - Temeljne pravice - Prenos podjetja – Delavci -  Ohranjanje pravic -  Pogodba o zaposlitvi – Zakonodaja države članice – Klavzule – Kolektivne pogodbe – Učinki za pridobitelja

Vprašanje za predhodno odločanje

„1)      (a)   Ali člen 3 Direktive [2001/23] nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa, da se ob prenosu podjetja ali obrata vsi delovni pogoji, ki sta jih v okviru zasebne avtonomije individualno dogovorila odsvojitelj in delavec v pogodbi o zaposlitvi, v nespremenjeni obliki prenesejo na pridobitelja, kot da bi jih sam dogovoril z delavcem, če je pridobitelj na podlagi nacionalnega prava upravičen tako do sporazumne kot tudi enostranske prilagoditve teh določb?
(b)      Če je odgovor na prvo vprašanje[, točka (a),] pritrdilen v celoti ali za določeno skupino individualno dogovorjenih delovnih pogojev iz pogodbe o zaposlitvi med odsvojiteljem in delavcem:
Ali uporaba člena 3 Direktive [2001/23] pomeni, da je treba iz nespremenjenega prenosa na pridobitelja izvzeti določene v okviru zasebne avtonomije individualno dogovorjene delovne pogoje med odsvojiteljem in delavcem in jih prilagoditi izključno zaradi prenosa podjetja ali obrata?
(c)      Če se v skladu z merili odgovorov Sodišča [na prvo vprašanje, točki (a) in (b)] individualno pogodbeno dogovorjena napotitev, na podlagi katere postanejo v okviru zasebne avtonomije nekatere določbe kolektivne pogodbe na dinamičen način vsebina pogodbe o zaposlitvi, v nespremenjeni obliki ne prenese na pridobitelja:
(i)      ali to velja tudi v primeru, če niti odsvojitelj niti pridobitelj nista stranki kolektivne pogodbe oziroma člana takšne stranke, to je, če se določbe kolektivne pogodbe že pred prenosom podjetja ali obrata, brez obstoja v okviru zasebne avtonomije v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene napotitvene klavzule za delovno razmerje z odsvojiteljem, ne bi uporabljale?
(ii)      Pri pritrdilnem odgovoru na [prvo vprašanje, točka (c)(i)]:
ali to velja tudi v primeru, ko sta odsvojitelj in pridobitelj podjetje iste skupine?
2)      Ali člen 16 Listine nasprotuje nacionalni zakonodaji za prenos direktiv 77/187 ali 2001/23, ki določa, da je ob prenosu podjetja ali obrata pridobitelj vezan na pogoje iz pogodbe o zaposlitvi, glede katerih se je odsvojitelj v okviru zasebne avtonomije individualno dogovoril z delavcem pred prenosom podjetja, v enaki meri, kot da bi jih dogovoril sam, tudi v primeru, če ti pogoji na dinamičen način določajo, da postanejo določbe kolektivne pogodbe, ki se sicer za delovno razmerje ne uporablja, vsebina pogodbe o zaposlitvi, če je pridobitelj na podlagi nacionalnega prava upravičen tako do sporazumne kot tudi enostranske prilagoditve teh določb?“

Odločitev

Člen 3 Direktive 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov v povezavi s členom 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ob prenosu obrata ohranjanje pravic in obveznosti, ki za odsvojitelja izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, zajema klavzulo, ki sta jo na podlagi načela zasebne avtonomije dogovorila odsvojitelj in delavec, v skladu s katero se za njuno delovno razmerje ne uporablja le kolektivna pogodba, veljavna na datum prenosa, temveč tudi kolektivne pogodbe, sklenjene po tem prenosu, ki to pogodbo dopolnjujejo, spreminjajo in nadomeščajo, če nacionalno pravo za pridobitelja predvideva možnosti tako sporazumne kot enostranske prilagoditve.

Številka zadeve

C-201/15

Ime zadeve

AGET Iraklis

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2016:972

Datum zadeve

21/12/2016

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Symvoulio tis Epikrateias (državni svet, Grčija)

Stranke

Anonymi Geniki Etairia Tsimenton Iraklis (AGET Iraklis) proti Ypourgos Ergasias, Koinonikis Asfalisis kai Koinonikis Allilengyis

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; kolektivni odpust

Ključne besede

Aget Iraklis - Približevanje zakonodaje – Države članice – Kolektivni odpusti Temeljne pravice -  Svoboda ustanavljanja – Svoboda gospodarske pobude –Upravni organ - Ugovarjanje kolektivnim odpustom – Ocena razmer  – Huda gospodarska kriza – Visoka stopnja brezposelnosti

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je določba nacionalnega prava, kakršen je člen 5(3) zakona št. 1387/1983, ki določa, da je za kolektivne odpuste v posameznem podjetju potrebno dovoljenje, ki ga upravni organ izda na podlagi meril: (a) razmere na trgu dela, (b) položaj podjetja in (c) interes nacionalnega gospodarstva, skladna zlasti z določbami Direktive 98/59 ter na splošno s členoma 49 in 63 PDEU?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali je navedena določba s tako vsebino skladna zlasti z določbami Direktive 98/59 ter na splošno s členoma 49 in 63 PDEU, kadar obstajajo resni socialni razlogi, kot sta huda gospodarska kriza in zelo visoka stopnja brezposelnosti?“

Odločitev

1.      Direktivo Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti je treba razlagati tako, da načeloma ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero lahko delodajalec, če ni dosežen sporazum s predstavniki delavcev o načrtovanem kolektivnem odpustu, ta odpust izvede le, če pristojni nacionalni organ javne oblasti, ki mora biti o tem načrtu obveščen, v roku, določenem z navedeno zakonodajo, in po preučitvi spisa ter oceni razmer na trgu dela, položaja podjetja in interesa nacionalnega gospodarstva ne sprejme obrazložene odločbe, da v celoti ali delno ne odobri načrtovanih odpustov. Drugače pa je, če se izkaže, kar mora po potrebi preveriti predložitveno sodišče, da je glede na tri merila za presojo, na katera napotuje ta zakonodaja, in glede na način, kako navedeni organ javne oblasti konkretno uporabi ta merila pod nadzorom pristojnih sodišč, posledica navedene zakonodaje ta, da je določbam te direktive odvzet polni učinek.
Člen 49 PDEU je treba razlagati tako, da v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je navedena v prvem stavku prvega odstavka te točke.
2.      Morebiten obstoj ozadja, za katero sta značilni huda gospodarska kriza in zelo visoka stopnja brezposelnosti, v državi članici ne more vplivati na odgovore, navedene v točki 1 tega izreka.

Številka zadeve

C‑134/15

Ime zadeve

Lidl

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2016:498

Datum zadeve

30/06/2016

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Sächsisches Oberverwaltungsgericht (višje upravno sodišče dežele Saške, Nemčija)

Stranke

Lidl GmbH & Co. KG proti Freistaat Sachsen

Področje

Kmetijstvo in ribištvo; jajca in perutnina; tržni standardi za perutninsko meso; obveznost označevanja

Ključne besede

Lidl - Kmetijstvo – Skupna ureditev trgov – Tržni standardi – Predpakirano perutninsko meso -   Cena – Obveznost označevanja – Embalaža in etiketa – Temeljne pravice - Svoboda gospodarske pobude – Sorazmernost  – Prepoved diskriminacije

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je člen 5(4)(b) [Uredbe št. 543/2008] združljiv s členom 6(1), prvi pododstavek, PEU v povezavi s členoma 15(1) in 16 Listine […]?
2.      Ali je člen 5(4)(b) Uredbe […] št. 543/2008 združljiv s členom 40(2), drugi pododstavek, PDEU?“

Odločitev

1.      Ob preučitvi prvega vprašanja za predhodno odločanje ni bil ugotovljen noben dejavnik, ki bi ob upoštevanju svobode gospodarske pobude, kot je določena v členu 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, vplival na veljavnost člena 5(4)(b) Uredbe Komisije (ES) št. 543/2008 z dne 16. junija 2008 o uvedbi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 glede tržnih standardov za perutninsko meso.
2.      Ob preučitvi drugega vprašanja za predhodno odločanje ni bil ugotovljen noben dejavnik, ki bi ob upoštevanju načela prepovedi diskriminacije iz člena 40(2), drugi pododstavek, PDEU vplival na veljavnost člena 5(4)(b) Uredbe št. 543/2008.