Številka zadeve

C-336/19

Ime zadeve

Centraal Israëlitisch Consistorie van België in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:1031

Datum zadeve

17/12/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče, Belgija)

Stranke

Centraal Israëlitisch Consistorie van België e.a. in drugi proti LI in drugim

Področje

Kmetijstvo; kultura; obredni zakol

Ključne besede

LI – Usmrtitev živali - Zaščita živali -  Obveznost - Omamljanje - Odstopanje -  Obredni zakol -  Nacionalni predpisi -Obširnejša zaščita živali  – Reverzibilno omamljanje - Svoboda izražanja svoje vere -  Neobstoj soglasja  – Prosta presoja -  Subsidiarnost - Različna obravnava  zakola – Različna obravnava usmrtitve  - Lov in ribolov -   Kulturni ali športni dogodki -  Neobstoj diskriminacije -  Listina EU o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

“1.      Ali je treba člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe [št. 1099/2009] razlagati tako, da države članice smejo sprejemati določbe za izboljšanje dobrega počutja živali, ki odstopajo od [...] člena 4(4) te uredbe, kakršne so v dekretu [iz postopka v glavni stvari], ki po eni strani določajo prepoved zakola živali brez omamljanja, ki velja tudi za zakol, ki se opravi v okviru verskega obreda, in ki po drugi strani za zakol, opravljen v okviru verskega obreda, uvajajo alternativno metodo omamljanja, ki je zasnovana tako, da mora biti omamljanje reverzibilno in ne sme povzročiti smrti živali?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali je v primeru razlage v smislu prvega vprašanja člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), […] [Uredbe št. 1099/2009] v nasprotju s členom 10(1) [Listine]?
3.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali je v primeru razlage v smislu prvega vprašanja člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), v povezavi s členom 4(4) […] [Uredbe št. 1099/2009] v nasprotju s členi od 20 do 22 [Listine], ker je za živali, ki jih zakoljejo po posebnih metodah zakola v skladu z zahtevami določenih verskih obredov, določena zgolj izjema [od obveznosti omamljanja živali], ki velja pod pogojem (člen 4(4) v povezavi s členom 26(2) [te uredbe]), medtem ko je za usmrtitev živali med lovom, med ribolovom in v okviru kulturnih ali športnih dogodkov iz razlogov, navedenih v uvodnih izjavah te uredbe, določeno, da te dejavnosti ne spadajo na področje uporabe te uredbe oziroma zanje ne velja obveznost omamljanja živali pri usmrtitvi (člen 1(1), drugi pododstavek, in (3) [navedene uredbe])?“

Odločitev

1.      Člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe Sveta (ES) št. 1099/2009 z dne 24. septembra 2009 o zaščiti živali pri usmrtitvi v povezavi s členom 13 PDEU in členom 10(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice, ki v okviru obrednega zakola nalaga metodo reverzibilnega omamljanja, ki ne sme povzročiti smrti živali.
2.      Pri preučitvi tretjega vprašanja za predhodno odločanje ni bil ugotovljen noben dejavnik, ki bi lahko vplival na veljavnost člena 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009.

Številka zadeve

C-804/18

Ime zadeve

WABE

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:594

Datum zadeve

15/7/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Arbeitsgericht Hamburg (delovno sodišče v Hamburgu, Nemčija) (C‑804/18) in Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija) (C‑341/19) združeni zadevi

Stranke

IX proti WABE eV (C‑804/18) in MH Müller Handels GmbH proti MJ (C‑341/19)

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; prepoved diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja; prepoved nošnje  vpadljivih in velikih političnih, filozofskih ali verskih znakov

Ključne besede

WABE - Enako obravnavanje – Zaposlovanje in delo -  Prepoved diskriminacije -  Vera ali prepričanje – Zasebno podjetje – Delovno mesto – Prepoved vidnega  nošenja – Politični, filozofski ali verski znaki – Tehtanje svobode vere – Legitimnost politike nevtralnosti – Dokaz – Obstoj gospodarske škode

Vprašanje za predhodno odločanje

(združeni zadevi), C-804/18, Arbeitsgericht Hamburg:
„1.      Ali enostransko navodilo delodajalca, da je nošenje vseh vidnih znakov političnega, nazorskega ali verskega prepričanja prepovedano, pomeni neposredno diskriminacijo zaposlenih – ki zaradi verskih zapovedi pokrivanja upoštevajo določena pravila oblačenja – zaradi vere v smislu člena 2(1) in (2)(a) Direktive [2000/78]?
2.      Ali enostransko navodilo delodajalca, da je nošenje vseh vidnih znakov političnega, nazorskega ali verskega prepričanja prepovedano, pomeni posredno diskriminacijo delavke – ki zaradi muslimanske vere nosi naglavno ruto – zaradi vere in/ali spola v smislu člena 2(1) in (2)(b) Direktive 2000/78?
Zlasti:
(a)      Ali je mogoče v skladu z Direktivo 2000/78/ES [posredno] diskriminacijo zaradi vere in/ali spola s subjektivno željo delodajalca, da izvaja politiko politične, nazorske in verske nevtralnosti, upravičiti tudi, če želi delodajalec s tem upoštevati subjektivne želje svojih strank?
b)      Ali Direktiva 2000/78 in/ali temeljna pravica svobode gospodarske pobude iz člena 16 [Listine] ob upoštevanju člena 8(1) Direktive 2000/78 nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero zaradi varstva temeljne pravice svobode vere prepovedi nošenja verskih oblačil ni mogoče upravičiti že z obstojem abstraktne možnosti ogrožanja nevtralnosti delodajalca, ampak samo z obstojem dovolj konkretne nevarnosti, zlasti konkretne nevarnosti, da bo delodajalcu ali zadevni tretji osebi nastala gospodarska škoda?“
in Bundesarbeitsgericht v zadevi C-341/19:
 „1.      Ali je lahko ugotovljeno posredno različno obravnavanje zaradi vere v smislu člena 2(2)(b) Direktive [2000/78] na podlagi notranjega pravila zasebnega podjetja primerno samo, če to pravilo prepoveduje nošenje vseh vidnih, in ne zgolj vpadljivih in velikih znakov verskega, političnega in drugega prepričanja?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
(a)      Ali je treba člen 2(2)(b) Direktive [2000/78] razlagati tako, da se lahko pri presoji, ali je ugotovljeno posredno različno obravnavanje zaradi vere na podlagi notranjega pravila zasebnega podjetja, ki prepoveduje nošenje vpadljivih in velikih znakov verskega, političnega in drugega prepričanja, sorazmerno, upoštevajo pravice iz člena 10 Listine in člena 9 EKČP?
(b)      Ali je treba člen 2(2)(b) Direktive [2000/78] razlagati tako, da se lahko pri presoji, ali je ugotovljeno posredno različno obravnavanje zaradi vere na podlagi notranjega pravila zasebnega podjetja, ki prepoveduje nošenje vpadljivih in velikih znakov verskega, političnega in drugega prepričanja, sorazmerno, kot ugodnejše določbe v smislu člena 8(1) Direktive 2000/78/ES upoštevajo nacionalne ustavnopravne določbe, s katerimi se varuje svoboda vere?
3.      Če sta odgovora na drugo vprašanje, [točka (a), in na drugo vprašanje, točka] (b), nikalna:
Ali nacionalnih ustavnopravnih določb, s katerimi se varuje svoboda vere, pri presoji navodila, izdanega na podlagi notranjega pravila zasebnega podjetja, ki prepoveduje nošenje vpadljivih in velikih znakov verskega, političnega in drugega prepričanja, zaradi primarnega prava Unije ni mogoče uporabiti, čeprav primarno pravo Unije, kot na primer člen 16 Listine, priznava nacionalne zakonodaje in običaje?“

Odločitev

1.      Člen 1 in člen 2(2)(a) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da notranje pravilo podjetja, ki delavcem prepoveduje nošenje vsakršnega vidnega znaka političnega, filozofskega ali verskega prepričanja na delovnem mestu, za delavce, ki se držijo določenih pravil oblačenja zaradi verskih zapovedi, ne pomeni neposredne diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja v smislu te direktive, če se to pravilo uporablja na splošno in brez razlikovanja.
2.      Člen 2(2)(b) Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da je različno obravnavanje, ki posredno temelji na veri ali prepričanju in ki izhaja iz notranjega pravila podjetja, ki delavcem prepoveduje, da bi na delovnem mestu nosili kakršen koli viden znak političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, lahko upravičeno z voljo delodajalca, da v razmerju s svojimi strankami ali uporabniki sledi politiki politične, filozofske in verske nevtralnosti, če, na prvem mestu, ta politika ustreza resnični potrebi tega delodajalca, ki jo mora dokazati, pri čemer mora upoštevati zlasti legitimna pričakovanja navedenih strank ali uporabnikov in neugodne ekonomske posledice, ki bi mu, če ne bi imel take politike, nastale glede na naravo njegovih dejavnosti in okvir, v katerem se izvajajo, če, na drugem mestu, je to različno obravnavanje primerno za zagotovitev ustrezne uporabe te politike nevtralnosti, kar zahteva, da se ta politika izvaja dosledno in sistematično, in če, na tretjem mestu, je ta prepoved omejena na nujno potrebno glede na dejanski obseg in težo neugodnih posledic, ki se jim delodajalec s tako prepovedjo poskuša izogniti.
3.      Člen 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da je posredna diskriminacija na podlagi vere ali prepričanja, ki izhaja iz notranjega pravila podjetja, s katerim je na delovnem mestu prepovedano nošenje vidnih znakov političnega, filozofskega ali verskega prepričanja za zagotovitev politike nevtralnosti v tem podjetju, lahko upravičena le, če se taka prepoved nanaša na vse vidne oblike izražanja političnega, filozofskega ali verskega prepričanja. Prepoved, ki je omejena na nošenje znakov političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, ki so vpadljivi in veliki, lahko pomeni neposredno diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja, ki je v skladu s to določbo nikakor ni mogoče upravičiti.
4.      Člen 2(2)(b) Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da se lahko nacionalne določbe, ki varujejo svobodo vere, pri presoji primernosti različnega obravnavanja, ki posredno temelji na veri ali prepričanju, štejejo za ugodnejše določbe v smislu člena 8(1) te direktive.

Številka zadeve

C-25/17

Ime zadeve

Jehovan todistajat

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:551

Datum zadeve

10/7/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Korkein hallinto-oikeus (Vrhovno upravno sodišče, Finska) 

Stranke

Tietosuojavaltuutettu,ob udeležbi Jehovan todistajat – uskonnollinen yhdyskunta

Področje

Varstvo osebnih podatkov in prosti pretok podatkov; zbiranje in obdelava osebnih podatkov od vrat do vrat

Ključne besede

Jehovan - Varstvo posameznikov -  Obdelava osebnih podatkov – Člani verske skupnosti –Oznanjevanje -  Od vrat do vrat  -  Pojem ‚zbirka osebnih podatkov« -  Pojem ‚upravljavec‘ -  Listina EU o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

»1.      Ali je treba izjeme v členu 3(2), prva in druga alinea, Direktive [95/46], ki zadevajo področje uporabe, razlagati tako, da zbiranje in obdelava osebnih podatkov, ki ju opravijo člani verske skupnosti med oznanjevanjem od vrat do vrat, ne spadata na področje uporabe navedene direktive? Kakšen pomen ima pri presoji uporabe Direktive [95/46] na eni strani okoliščina, da oznanjevanje, v okviru katerega se zberejo podatki, organizirajo verska skupnost in njene župnije, in na drugi strani okoliščina, da gre hkrati tudi za osebno versko prakso članov verske skupnosti?
2.      Ali je treba opredelitev pojma ‚zbirka‘ v členu 2(c) Direktive [95/46] ob upoštevanju uvodnih izjav 26 in 27 navedene direktive razlagati tako, da niz osebnih podatkov, ki se med zgoraj opisanim oznanjevanjem od vrat do vrat ne zbirajo avtomatizirano (ime in naslov ter drugi možni podatki in značilnosti, ki zadevajo osebo),
(a)      ne pomeni take zbirke zato, ker v smislu opredelitev v finskem zakonu [št. 523/1999] ne gre izrecno za specifične kartoteke ali sezname ali podobne sisteme razvrščanja, namenjene iskanju, ali
(b)      pomeni tako zbirko zato, ker je na podlagi podatkov ob upoštevanju njihovega namena dejansko enostavno in brez pretiranih stroškov mogoče pridobiti informacije, potrebne za poznejšo uporabo, kakor je to določeno v finskem zakonu [št. 523/1999]?
3.      Ali je treba izraz ‚[…] ki sam ali skupaj z drugimi določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov […]‘ iz člena 2(d) Direktive [95/46] razlagati tako, da je mogoče versko skupnost, ki organizira dejavnost, v okviru katere se zbirajo osebni podatki (med drugim z razdelitvijo območij, na katerih delujejo oznanjevalci, izvajanjem oznanjevanja in vodenjem evidenc oseb, ki ne želijo, da oznanjevalci pridejo k njim), v zvezi s to dejavnostjo njenih članov šteti za upravljavca osebnih podatkov, čeprav verska skupnost navaja, da imajo dostop do zbranih podatkov le posamezni oznanjevalci?
4.      Ali je treba člen 2(d) Direktive [95/46] razlagati tako, da je versko skupnost mogoče šteti za upravljavca le tedaj, če sprejme druge specifične ukrepe, na primer določi naloge ali izda pisna navodila, s katerimi usmerja zbiranje podatkov, ali pa zadošča, da ima verska skupnost dejansko vlogo pri usmerjanju dejavnosti njenih članov?
Odgovor na tretje in četrto vprašanje je potreben le, če je Direktivo [95/46] na podlagi odgovorov na prvo in drugo vprašanje treba uporabiti. Odgovor na četrto vprašanje je potreben le, če ob upoštevanju tretjega vprašanja ni mogoče izključiti uporabe člena 2(d) Direktive [95/46] za versko skupnost.“

Odločitev

1.      Člen 3(2) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov v povezavi s členom 10(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da zbiranje osebnih podatkov, ki ga opravijo člani verske skupnosti med oznanjevanjem od vrat do vrat, in poznejša obdelava teh podatkov nista ne obdelava osebnih podatkov med dejavnostjo iz člena 3(2), prva alinea, te direktive ne obdelava osebnih podatkov, ki jo opravljajo fizične osebe med popolnoma osebnimi ali domačimi dejavnostmi, v smislu člena 3(2), druga alinea, navedene direktive.
2.      Člen 2(c) Direktive 95/46 je treba razlagati tako, da pojem „zbirka“ iz te določbe zajema niz osebnih podatkov, zbranih med oznanjevanjem od vrat do vrat, v katerem so imena, naslovi in drugi podatki o obiskanih osebah, če so ti podatki strukturirani v skladu s posebnimi merili, ki v praksi omogočajo, da se ti podatki za potrebe poznejše uporabe enostavno najdejo. Da bi tak niz spadal pod ta pojem, ni potrebno, da je sestavljen iz kartotek, posebnih seznamov in drugih sistemov razvrščanja.
3.      Člen 2(d) Direktive 95/46 v povezavi s členom 10(1) Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da omogoča, da se verska skupnost skupaj s svojimi oznanjevalci šteje za upravljavca osebnih podatkov, ki jih oznanjevalci obdelujejo med oznanjevanjem od vrat do vrat, ki ga ta skupnost organizira, usklajuje in spodbuja, pri čemer ni potrebno, da ima ta skupnost dostop do teh podatkov, niti ni treba dokazati, da je svojim članom dala pisne smernice ali navodila v zvezi s to obdelavo.

Številka zadeve

C-426/16

Ime zadeve

Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:335

Datum zadeve

29/5/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Nederlandstalige rechtbank van eerste aanleg Brussel (nizozemsko govoreče sodišče prve stopnje v Bruslju, Belgija)

Stranke

Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen VZW in drugi, proti Vlaamse Gewest,ob udeležbi Global Action in the Interest of Animals (GAIA) VZW,

Področje

Kmetijstvo in ribištvo – veterinarska zakonodaja; obredni zakol

Ključne besede

Liga von Moskeen - Usmrtitev živali - Zaščita dobrega počutja - Posebne metode zakola -  Verski obredi – Muslimani -  Praznik žrtvovanja -  Klavnica -  Svoboda vere - Nacionalni običaji

Vprašanje za predhodno odločanje

Ali člen 4(4) v povezavi s členom 2(k) Uredbe [št. 1099/2009] zaradi kršitve člena 9 [EKČP], člena 10 [Listine] in/ali člena 13 [PDEU] ni veljaven, ker navedena člena določata, da se lahko živali, za katere se uporabljajo posebne metode zakola v skladu z zahtevami verskih obredov, brez omamljanja zakoljejo le v klavnici, ki sodi na področje uporabe Uredbe [št. 853/2004], medtem ko v regiji Flamski take klavnice nimajo zadostne zmogljivosti, da bi zadostile vsakoletnemu povpraševanju ob […] prazniku žrtvovanja po obrednem zakolu živali brez omamljanja, in se zdi, da stroški, povezani s preoblikovanjem začasnih obratov za zakol, ki jih odobrijo in nadzorujejo pristojni organi, v klavnice, ki sodijo na področje uporabe Uredbe [št. 853/2004], niso upoštevni za uresničitev zastavljenih ciljev dobrega počutja živali in javnega zdravja in da s tema ciljema niso sorazmerni?“

Odločitev

Pri preučitvi vprašanja za predhodno odločanje ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost člena 4(4) Uredbe Sveta (ES) št. 1099/2009 z dne 24. septembra 2009 o zaščiti živali pri usmrtitvi v povezavi z njenim členom 2(k) glede na člen 10 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člen 13 PDEU.

Številka zadeve

C-71/11

Ime zadeve

Y in Z

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2012:518

Datum zadeve

5/9/2012

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Bundesverwaltungsgericht (Nemčija)

Stranke

Bundesrepublik Deutschland proti Y in Z

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice – azilna politika

Ključne besede

Y in Z - Minimalni standardi -Pogoji - Status begunca – Status subsidiarne zaščite - Pojem ‚dejanja preganjanja - Veroizpoved – Razlogi preganjanja – Dejanja preganjanja – Pakistanski državljan – Ahmadijska verska skupnost – Prepoved izpovedi vere – Javnost – Temeljne pravice

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 9(1)(a) Direktive […] razlagati tako, da ni vsak poseg v versko svobodo, s katerim se krši člen 9 EKČP, dejanje preganjanja v smislu prvoomenjenega predpisa, temveč gre za hudo kršitev verske svobode kot temeljne človekove pravice le, če je prizadeto jedro te pravice?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
(a)      Ali je jedro verske svobode omejeno na veroizpoved in verske prakse doma in v soseščini ali pa gre za dejanje preganjanja v smislu člena 9(1)(a) Direktive […], tudi če je v izvorni državi z izražanjem vere v javnosti ogrožena telesna integriteta, življenje ali osebna svoboda in se zato tožeča stranka temu izražanju odpoveduje?
(b)      Če jedro verske svobode zajema tudi nekatere javne verske prakse:
–        Ali v tem primeru za hudo kršitev verske svobode zadošča, če tožeča stranka meni, da je izražanje njene vere v praksi zanjo nujno, da bi ohranila svojo versko identiteto,
–        ali pa mora tudi verska skupnost, ki ji tožeča stranka pripada, šteti to versko prakso za osrednji del svojega verskega nauka,
–        ali pa lahko iz drugih okoliščin, kot so splošne razmere v izvorni državi, izhajajo druge omejitve?
3.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
Ali obstaja utemeljen strah pred preganjanjem v smislu člena 2(c) Direktive […], če je dejstvo, da bo tožeča stranka po vrnitvi v izvorno državo opravljala nekatere verske prakse, razen tistih, ki spadajo v jedro, čeprav lahko pomenijo nevarnost za telesno integriteto, življenje ali osebno svobodo, ali pa je mogoče od tožeče stranke pričakovati, da se v bodoče odpove takim praksam?“

Odločitev

1.      Člen 9(1)(a) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite je treba razlagati tako, da:
–        ni vsak poseg v pravico do verske svobode, ki pomeni kršitev člena 10(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, „dejanje preganjanja“ v smislu navedene določbe te direktive;
–        je lahko obstoj dejanja preganjanja posledica posega v zunanji izraz navedene svobode in
–        morajo pristojni organi za presojo, ali je poseg v pravico do verske svobode, ki pomeni kršitev člena 10(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, lahko „dejanje preganjanja“, ob upoštevanju osebnih okoliščin zadevne osebe preveriti, ali ji zaradi uresničevanja te svobode v izvorni državi resno grozi preganjanje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje s strani enega od subjektov iz člena 6 Direktive 2004/83.
2.      Člen 2(c) Direktive 2004/83 je treba razlagati tako, da je strah prosilca pred preganjanjem utemeljen, če pristojni organi ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin menijo, da je razumno pričakovati, da bo po vrnitvi v izvorno državo opravljal verska dejanja, zaradi katerih mu bo resno grozilo preganjanje. Navedeni organi pri posamični obravnavi prošnje za priznanje statusa begunca od prosilca ne morejo utemeljeno pričakovati, da se bo tem verskim dejanjem odpovedal.