38. člen Listine: Varstvo potrošnikov

Številka zadeve

C-453/18

Ime zadeve

Bondora

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:1118

Datum zadeve

19/12/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

V združenih zadevah C‑453/18 in C‑494/18,: Juzgado de Primera Instancia n° 11 de Vigo (prvostopenjsko sodišče št. 11 v Vigu, Španija) in Juzgado de Primera Instancia n° 20 de Barcelona (prvostopenjsko sodišče št. 20 v Barceloni, Španija) 

Stranke

Bondora AS proti Carlosu V. C. in XY

Področje

Varstvo potrošnikov - Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah; izterjava terjatev iz naslova posojilnih pogodb; evropski plačilni nalog 

Ključne besede

 Bondora -– Evropski plačilni nalog – Uredba (ES) št. 1896/2006 – Predložitev dodatnih dokumentov -  Utemeljitev terjatve – Nepošteni pogoji -   Potrošniške pogodbe – Direktiva 93/13/EGS – Nadzor sodišča  - Odločanje  o vlogi

Vprašanje za predhodno odločanje

V zadevi C-453/18 (prvostopenjsko sodišče v Vigu)
1.      Ali je treba člen 7(1) Direktive 93/13 in sodno prakso, ki jo razlaga, razlagati tako, da [ta določba] nasprotuje nacionalnemu predpisu, kot je triindvajseta končna določba [LEC], ki določa, da vlogi za evropski plačilni nalog ni treba priložiti nobene dokumentacije in da se ta dokumentacija ne dopusti niti, če bi bila predložena?
2.      Ali je treba člen 7(2)(e) Uredbe št. 1896/2006 razlagati tako, da se z navedeno določbo [sodišču] ne preprečuje, da lahko od upnika zahteva, da predloži dokumentacijo, na katero opira svoj zahtevek iz naslova potrošniškega posojila, ki sta ga sklenila prodajalec ali ponudnik in potrošnik, če sodišče meni, da je preučitev dokumenta nujna za ugotavljanje morebitnega obstoja nepoštenih pogojev v pogodbi, ki sta jo podpisali stranki, in s tem izpolnitev določb Direktive 93/13 ter ravnanje v skladu s sodno prakso, ki jo razlaga?“
in zadeva C-494/18
„1.      Ali je nacionalna zakonodaja, kot je odstavek [2] triindvajsete končne določbe [LEC], ki ne dovoli, da bi se predložili ali zahtevali niti pogodba niti razčlenitev dolga po postavkah v primeru zahtevka [za plačilo terjatve], pri katerem je tožena stranka potrošnik in obstajajo indici, da se morda terjajo zneski, ki temeljijo na nepoštenih pogojih, v skladu s členom 38 Listine, členom 6(1) [PEU] ter členom 6(1) in členom 7(1) Direktive 93/13?
2.      Ali je v skladu s členom 7(2)(d) Uredbe št. 1896/2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog, da se v primeru zahtevka za plačilo proti potrošniku zahteva, da tožeča stranka v točki 11 obrazca A, [ki je v Prilogi I k Uredbi št. 1896/2006], navede razčlenitev dolga, ki ga terja, po postavkah? Prav tako, ali je v skladu z navedeno določbo, če se zahteva, da se v tej isti točki 11 poleg glavnega predmeta pogodbe navede vsebina določil pogodbe, ki so podlaga za zahtevek proti potrošniku, da bi se presodila njihova nepoštenost?
3.      Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen, ali je mogoče v skladu s trenutno ureditvijo v Uredbi št. 1896/2006 pred izdajo evropskega plačilnega naloga po uradni dolžnosti preveriti, ali se v potrošniški pogodbi uporabljajo nepošteni pogoji in – če je tako – na podlagi katere določbe je to preverjanje mogoče izvesti?
4.      Če v skladu s trenutno ureditvijo v Uredbi št. 1896/2006 preverjanje obstoja nepoštenih pogojev po uradni dolžnosti pred izdajo evropskega plačilnega naloga ni mogoče, je Sodišče zaprošeno, naj se izreče o veljavnosti navedene uredbe glede na člen 38 Listine in člen 6(1) [PEU].“

Odločitev

Člen 7(2)(d) in (e) Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog ter člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, kot jih razlaga Sodišče in ob upoštevanju člena 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da „sodišču“ v smislu navedene uredbe, ki odloča v okviru postopka za evropski plačilni nalog, omogočajo, da od upnika zahteva dodatne informacije v zvezi s pogodbenimi pogoji, navedenimi v utemeljitev zadevne terjatve, da bi opravilo nadzor nad morebitno nepoštenostjo teh pogojev po uradni dolžnosti, in da zato nasprotujejo nacionalni zakonodaji, v skladu s katero se dodatni dokumenti, predloženi s tem namenom, štejejo za nedopustne.

Številka zadeve

C-470/12

Ime zadeve

Pohotovos

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2014:101

Datum zadeve

27/02/2014

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Okresný súd Svidník (Slovaška)

Stranke

Pohotovosť s. r. o. proti Miroslavu Vašuti

Področje

Varstvo potrošnikov; vračilo zneska v zvezi s pogodbo o potrošniškem posojilu

Ključne besede

Pohotovost – Varstvo potrošnikov - Pogodba  - Potrošniško posojilo – Nepošteni pogoji – Direktiva 93/13/ES – Izvršba arbitrarne odločbe – Predlog  - Intervencija v izvršilnem postopku – Združenje za varstvo potrošnikov – Nacionalna zakonodaja -  Nedopustnost   intervencije – Procesna avtonomija držav članic

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člene 6(1), 7(1) in 8 Direktive 93/13 […] v zvezi s členoma 38 in 47 [Listine] razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni določbi, kot je člen 37(1) in (3) zakona o izvršbi, ki združenju za varstvo pravic potrošnikov ne dopušča intervencije v izvršilnem postopku?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje, da navedena zakonska določba ni v nasprotju s pravom [Unije], ali je treba določbe iz člena 37(1) in (3) zakon o izvršbi razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da nacionalno sodišče na podlagi členov 6(1), 7(1) in 8 [navedene direktive] združenju za varstvo pravic potrošnikov prizna status intervenienta v izvršilnem postopku?“

Odločitev

Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, predvsem člene 6(1), 7(1) in 8 te direktive, v zvezi s členoma 38 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki združenju za varstvo pravic potrošnikov ne dopušča intervencije v podporo potrošniku v izvršilnem postopku zoper tega potrošnika na podlagi pravnomočne arbitrarne odločbe.