Številka zadeve

C-518/20

Ime zadeve

Fraport

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:707

Datum zadeve

22/09/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

V združenih zadevah C‑518/20 in C‑727/20, Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija)

Stranke

XP proti Fraport AG Frankfurt Airport Services Worldwide (C‑518/20) in AR proti St. Vincenz-Krankenhaus GmbH (C‑727/20)

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; plačan letni dopust

Ključne besede

Fraport - Socialna politika – Delavci - Zaščita varnosti in zdravja  – Organizacija delovnega časa – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Direktiva 2003/88/ES – Pravica do plačanega  dopusta – Bolezen -  Referenčno obdobje - Popolna invalidnost -  Nezmožnost za delo -    Izguba pravice -   Obveznost delodajalca -   Uresničevanje  pravice

Vprašanje za predhodno odločanje

Zadeva C‑518/20
„1.      Ali člen 7 Direktive [2003/88] in člen 31(2) [Listine] nasprotujeta razlagi nacionalne določbe, kot je člen 7(3) [BUrlG], v skladu s katero doslej neizrabljena pravica do plačanega letnega dopusta delavca, pri katerem med referenčnim letom, v katerem je pridobil pravico do letnega dopusta, iz zdravstvenih razlogov (invalidnost) nastopi popolna nezmožnost za delo, ki pa bi, vsaj deloma, dopust lahko izrabil pred začetkom svoje invalidnosti v referenčnem letu – v primeru nezmožnosti za delo, ki še vedno traja neprekinjeno 15 mesecev po poteku referenčnega leta – ugasne tudi takrat, kadar delodajalec delavcu dejansko ni z ustreznim pozivom in opozorili v zvezi s tem omogočil izrabe pravice do letnega dopusta?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
Ali je pod temi pogoji v primeru nadaljnjega obstoja popolne invalidnosti ugasnitev izključena tudi pozneje?“
Zadeva C‑727/20
„1.      Ali člen 7 Direktive [2003/88] in člen 31(2) [Listine] nasprotujeta razlagi nacionalne določbe, kot je člen 7(3) [BUrlG], v skladu s katero neizkoriščena pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki je med referenčnim letom, v katerem je pridobil pravico do letnega dopusta, zaradi bolezni postal nezmožen za delo, ki pa bi dopust v tem letu, vsaj deloma, lahko izrabil še pred začetkom svoje bolezni, ugasne v primeru nezmožnosti za delo, ki še vedno traja neprekinjeno 15 mesecev po izteku referenčnega leta, v katerem je pridobil pravico do letnega dopusta, tudi če delodajalec delavcu z ustreznim pozivom in opozorili dejansko ni omogočil izrabe te pravice?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
Ali pravica do plačanega letnega dopusta pod temi pogoji v primeru nezmožnosti za delo, ki še vedno traja, tudi pozneje ne more ugasniti?“

Odločitev

Člen 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki je bila pridobljena iz naslova referenčnega obdobja, v katerem je ta delavec dejansko delal, preden je bil v položaju popolne invalidnosti ali nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ki od takrat še vedno traja, lahko ugasne, bodisi po izteku obdobja za prenos, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, ali pa pozneje, čeprav delodajalec delavcu ni pravočasno omogočil uresničevanja te pravice.

Številka zadeve

C-262/20

Ime zadeve

Glavna direktsia „Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto“

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:117

Datum zadeve

24/02/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Rayonen sad Lukovit (okrožno sodišče v Lukovitu, Bolgarija)

Stranke

VB proti Glavna direktsia „Pozharna bezopasnost i zashtita na naselenieto“ kam Ministerstvo na vatreshnite raboti

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; delovni pogoij; obračun in plačilo opravljenih ur nočnega dela

Ključne besede

VB - Socialna politika – Organizacija delovnega časa – Delovni pogoji -  Direktiva 2003/88/ES – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravični delovni pogoji -  Skrajšanje običajnega trajanja -  Nočno delo  -  Primerjava -  Običajno trajanjem dnevnega dela – Delavci – Javni in zasebni sektor -  Enako obravnavanje

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali iz zahteve po učinkovitem varstvu iz člena 12(a) Direktive 2003/88 izhaja, da mora biti običajno trajanje nočnega dela policistov in gasilcev krajše od določenega običajnega trajanja dnevnega dela?
2.      Ali iz načela enakega obravnavanja iz členov 20 in 31 [Listine] izhaja, da mora sedemurno običajno trajanje nočnega dela, ki je v nacionalni zakonodaji določeno za delavce v zasebnem sektorju, veljati tudi za zaposlene v javnem sektorju, vključno s policisti in gasilci?
3.      Ali je mogoče cilj, ki je določen v uvodni izjavi 8 Direktive 2003/88, da je treba omejiti trajanje nočnega dela, učinkovito doseči samo, če nacionalna zakonodaja tudi za zaposlene v javnem sektorju izrecno določa običajno trajanje nočnega dela?“

Odločitev

1.      Člen 8 in člen 12(а) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da ne nalagata sprejetja nacionalne zakonodaje, ki bi določala, da je običajno trajanje nočnega dela za delavce v javnem sektorju, kot so policisti in gasilci, krajše od običajnega trajanja dnevnega dela, določenega za te delavce. Taki delavci morajo vsekakor biti upravičeni do drugih zaščitnih ukrepov v zvezi z delovnim časom, plačilom, nadomestili ali podobnimi ugodnostmi, s katerimi je mogoče izravnati posebno obremenitev, ki jo pomeni nočno delo, ki ga opravljajo.
2.      Člena 20 in 31 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da sedemurno običajno trajanje nočnega dela, ki je v zakonodaji države članice določeno za delavce v zasebnem sektorju, ne velja za delavce v javnem sektorju, vključno s policisti in gasilci, če tako različno obravnavanje temelji na objektivnem in razumnem merilu, torej če je povezano s pravno dopustnim ciljem, ki se želi doseči z navedeno zakonodajo, in če je to različno obravnavanje sorazmerno s tem ciljem.

Številka zadeve

C-658/18

Ime zadeve

Governo della Repubblica italiana (Status italijanskih mirovnih sodnikov)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:572

Datum zadeve

16/07/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Giudice di pace di Bologna (mirovni sodnik v Bologni, Italija)

Stranke

UX proti Governo della Repubblica italiana

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; odškodninski zahtevek za škodo, ki je nastala, ker je Italijanska država kršila pravo Unije
 

Ključne besede

UX - Dopustnost –  PDEU – Pojem ,nacionalno sodišče‘ – Merila – Socialna politika – Direktiva 2003/88/ES – Plačani letni dopust – Direktiva 1999/70/ES – Okvirni sporazum - Delo za določen čas -  ETUC, UNICE in CEEP –  Delavec - Delo za določen čas‘ – Mirovni sodniki – Redni sodniki – Različno obravnavanje -  Načelo prepovedi diskriminacije – Pojem ,objektivni razlogi‘“

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali so mirovni sodniki v vlogi predložitvenega sodišča zajeti s pojmom rednega sodišča države članice, pristojnega za vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 267 PDEU, čeprav jim nacionalni pravni red zaradi negotovosti zaposlitve ne priznava enakih delovnih pogojev, kot jih imajo poklicni sodniki, čeprav se z opravljanjem enakih sodnih nalog uvrščajo v nacionalni pravosodni sistem, kar pomeni kršitev dolžnosti zagotavljanja jamstev neodvisnosti in nepristranskosti rednega evropskega sodišča, ki jih je Sodišče navedlo v sodbah z dne 19. septembra 2006, Wilson (C‑506/04, EU:C:2006:587, točke od 47 do 53); z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juizes Portugueses (C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 32 in točke od 41 do 45), in z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu) (C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točke od 50 do 54)?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali dejavnost opravljanja službe tožeče mirovne sodnice spada k pojmu ‚delavec, zaposlen za določen čas‘, iz členov 1(3) in 7 Direktive 2003/88 v povezavi z določbo 2 [okvirnega sporazuma] in členom 31(2) [Listine], kakor ga razlaga Sodišče v sodbah z dne 1. marca 2012, O’Brien (C‑393/10, EU:C:2012:110), in z dne 29. novembra 2017, King (C‑214/16, EU:C:2017:914), in, če je odgovor pritrdilen, ali je mogoče za uporabo enakih delovnih pogojev iz določbe 4 [okvirnega sporazuma], rednega oziroma poklicnega sodnika šteti za delavca, zaposlenega za nedoločen čas, primerljivega z delavcem, zaposlenim za določen čas kot ‚mirovnim sodnikom‘?
3.      Če sta odgovora na prvo in drugo vprašanje pritrdilna, ali člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členom 267 PDEU glede na sodno prakso Sodišča Evropske unije s področja odgovornosti Italijanske države zaradi resne kršitve prava [Unije] od sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, v sodbah z dne 30. septembra 2003, Köbler (C‑224/01, EU:C:2003:513); z dne 13. junija 2006, Traghetti del Mediterraneo (C‑173/03, EU:C:2006:391), in z dne 24. novembra 2011, Komisija/Italija (C‑379/10, neobjavljena, EU:C:2011:775), nasprotuje členu 2(3) in (3)(b) legge n. 117 – Risarcimento dei danni cagionati nell’esercizio delle funzioni giudiziarie e responsabilità civile dei magistrati (zakon št. 117 o povrnitvi škode, povzročene pri opravljanju sodnih funkcij, in o civilni odgovornosti sodnikov) z dne 13. aprila 1988 (GURI št. 88 z dne 15. aprila 1988), ki določa odgovornost sodnikov ‚v primeru hude kršitve zakonov in prava [… U]nije‘, ki je bila storjena namerno ali zaradi malomarnosti, in ki postavlja nacionalno sodišče pred izbiro – ki vsekakor ustvarja civilno in disciplinsko odgovornost do države v zadevah, v katerih je bistveno udeležena javna uprava, zlasti ko je sodnik v zadevi mirovni sodnik, ki je zaposlen za določen čas in nima zagotovljenega učinkovitega sodnega, ekonomskega in socialnega varstva – kakršna je ta v obravnavani zadevi, in sicer, ali kršiti nacionalno zakonodajo tako, da se je ne uporabi in se uporabi pravo [… U]nije, kot ga je razložilo Sodišče, ali kršiti pravo [… U]nije in uporabiti nacionalne predpise, ki preprečujejo priznanje učinkovitega varstva in so v nasprotju s členom 1(3) in členom 7 Direktive 2003/88, z določbama 2 in 4 [okvirnega sporazuma] in s členom 31(2) [Listine]?“

Odločitev

1.      Člen 267 PDEU je treba razlagati tako, da je Giudice di pace (mirovni sodnik, Italija) zajet s pojmom „sodišče države članice“ v smislu tega člena.
2.      Člen 7(1) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mirovni sodnik, ki v okviru svojih nalog opravlja resnične in dejanske storitve, ki niso samo obrobne in pomožne ter za katere prejema nadomestila, ki imajo značilnosti plače, lahko spada pod pojem „delavec“ v smislu teh določb, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
Določbo 2, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999, ki je priloga Direktive Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, je treba razlagati tako, da je lahko s pojmom „delavec, zaposlen za določen čas“ iz te določbe zajet mirovni sodnik, imenovan za omejeno obdobje, ki v okviru svojih nalog opravlja resnične in dejanske storitve, ki niso samo obrobne in pomožne ter za katere prejema nadomestila, ki imajo značilnosti plače, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
Določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999, ki je priloga Direktive Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za mirovnega sodnika ne določa pravice do koriščenja plačanega letnega dopusta 30 dni, kot je določen za redne sodnike, če bi bil ta mirovni sodnik zajet s pojmom „delavec, zaposlen za določen čas“ v smislu določbe 2, točka 1, tega okvirnega sporazuma in če bi bil v primerljivem položaju z rednim sodnikom, razen če bi bilo tako različno obravnavanje utemeljeno z razlikami v usposobljenosti, ki se zahteva, in v naravi nalog, za katere odgovarjajo navedeni sodniki, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

Številka zadeve

C-55/18

Ime zadeve

CCOO

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:402

Datum zadeve

14/05/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Audiencia Nacional (osrednje sodišče, Španija)

Stranke

Federación de Servicios de Comisiones Obreras (CCOO) proti Deutsche Bank SAE

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; organizacija delovnega časa

Ključne besede

CCOO - Socialna politika – Delavci - Zaščita varnosti in zdravja  – Organizacija delovnega časa – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Direktiva 2003/88/ES –  Dnevni in tedenski počitek – Najdaljši tedenski delovni čas – Direktiva 89/391/EGS – Evidentiranje - Obveznost vzpostavitve sistema

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba šteti, da je Kraljevina Španija s členoma 34 in 35 zakona o delovnih razmerjih, kakor se razlagata v [španski] sodni praksi, sprejela potrebne ukrepe za zagotavljanje učinkovitosti omejitev delovnega časa ter tedenskega in dnevnega počitka, ki jih določajo členi 3, 5 in 6 Direktive 2003/88 […], v primeru tistih delavcev, zaposlenih za polni delovni čas, ki se niso izrecno zavezali, posamično ali kolektivno, da bodo delali prek polnega delovnega časa, in ki niso mobilni delavci, delavci trgovske mornarice ali železniški delavci?
2.      Ali je treba člen 31(2) [Listine] ter člene 3, 5, 6, 16 in 22 Direktive 2003/88 […] v povezavi s členi 4(1), 11(3) in 16(3) Direktive […] 89/391 […] razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, kot sta člena 34 in 35 zakona o delovnih razmerjih, iz katerih – kot je razvidno iz ustaljene [španske] sodne prakse – ni mogoče izpeljati, da se od podjetij lahko zahteva, da vzpostavijo sistem evidentiranja efektivnega dnevnega delovnega časa v primeru tistih delavcev, zaposlenih za polni delovni čas, ki se niso izrecno zavezali, posamično ali kolektivno, da bodo delali prek polnega delovnega časa, in ki niso mobilni delavci, delavci trgovske mornarice ali železniški delavci?
3.      Ali je treba šteti, da [je pravica, ki izhaja iz] obveznost[i] držav članic, določene v členu 31(2) [Listine] ter členih 3, 5, 6, 16 in 22 Direktive 2003/88 […] v povezavi s členi 4(1), 11(3) in 16(3) Direktive […] 89/391 […], da omejijo delovni čas vseh delavcev na splošno, običajnim delavcem, zagotov[ljena] z nacionalno zakonodajo, vsebovano v členih 34 in 35 zakona o delovnih razmerjih, iz katerih – kot je razvidno iz ustaljene [španske] sodne prakse – ni mogoče izpeljati, da se od podjetij lahko zahteva, da vzpostavijo sistem evidentiranja efektivnega dnevnega delovnega časa v primeru tistih delavcev, zaposlenih za polni delovni čas, ki se niso izrecno zavezali, posamično ali kolektivno, da bodo delali prek polnega delovnega časa, [in ki niso] mobilni delavci, delavci trgovske mornarice ali železniški delavci?“

Odločitev

Člene 3, 5 in 6 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter členom 4(1), členom 11(3) in členom 16(3) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS) je treba razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi države članice, ki – kot se razlaga v nacionalni sodni praksi – delodajalcem ne nalaga obveznosti vzpostavitve sistema, ki omogoča evidentiranje dnevnega delovnega časa, ki ga opravi vsak delavec.

Številka zadeve

C-609/17

Ime zadeve

TSN

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:981

Datum zadeve

19/11/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Työtuomioistuin (delovno sodišče, Finska)

Stranke

Terveys- ja sosiaalialan neuvottelujärjestö (TSN) ry proti Hyvinvointialan liitto ry in Auto- ja Kuljetusalan Työntekijäliitto AKT ry proti Satamaoperaattorit ry

Področje

Zaposlovanje in socialna politika;  letni dopust

Ključne besede

TSN - Socialna politika –  PDEU – Organizacija delovnega časa -Minimalne zahteve - Varnost in zdravje -   Direktiva 2003/88/ES –  Plačan letni dopust - Štirje tedni – Kolektivne pogodbe-  Bolezen v času dopusta - Zavrnitev prenosa dopusta - Neprenos  -  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravo Unije

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali člen 7(1) Direktive [2003/88] nasprotuje nacionalni določbi iz kolektivne pogodbe ali njeni razlagi, v skladu s katero delavec, čigar nezmožnost za delo zaradi bolezni nastopi med letnim dopustom ali delom tega dopusta, ne glede na svojo zahtevo ni upravičen do prenosa prvih šestih dni obdobja nezmožnosti za delo, ki sovpadajo z letnim dopustom, če ti karenčni dnevi ne zmanjšajo pravice delavca do štirih tednov letnega dopusta?
2.      Ali ima člen 31(2) [Listine] neposredni pravni učinek v delovnem razmerju med subjekti zasebnega prava, torej horizontalni neposredni pravni učinek?
3.      Ali člen 31(2) Listine varuje pridobljeni dopust, če je trajanje dopusta daljše od minimalnega letnega dopusta štirih tednov, določenega v členu 7(1) Direktive 2003/88, in ali ta določba Listine nasprotuje nacionalni določbi iz kolektivne pogodbe ali njeni razlagi, v skladu s katero delavec, čigar nezmožnost za delo zaradi bolezni nastopi med letnim dopustom ali delom tega dopusta, ne glede na svojo zahtevo ni upravičen do prenosa prvih šestih dni obdobja nezmožnosti za delo, ki sovpadajo z letnim dopustom, če ti karenčni dnevi ne zmanjšajo pravice delavca do štirih tednov letnega dopusta?“

Odločitev

1.      Člen 7(1) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnim predpisom in kolektivnim pogodbam, ki določajo, da se dodelijo dnevi plačanega letnega dopusta, ki presegajo minimalno trajanje štirih tednov, določeno v navedeni določbi, pri čemer je prenos teh dni dopusta zaradi bolezni izključen.
2.      Člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi z njenim členom 51(1) je treba razlagati tako, da se ne uporablja v primeru takšnih nacionalnih predpisov in kolektivnih pogodb.

Številka zadeve

C-385/17

Ime zadeve

Hein

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:1018

Datum zadeve

13/12/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Arbeitsgericht Verden (delovno sodišče v Verdnu, Nemčija)

Stranke

Torsten Hein proti Albert Holzkamm GmbH & Co

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; izračunom nadomestila plače za čas dopusta

Ključne besede

 Hein - Organizacija delovnega časa – Direktiva 2003/88/ES – Plačan letni dopust –  Ureditev države članice – Kolektivne pogodbe – Izračun plačila –Skrajšan delovni čas - Razlagalne sodbe

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 31 [Listine] in člen 7(1) Direktive [2003/88] razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonski določbi, v skladu s katero se lahko v kolektivnih pogodbah določi, da zmanjšanje plače v obračunskem obdobju zaradi dela s skrajšanim delovnim časom vpliva na obračun nadomestila plače v času letnega dopusta, posledico česar je, da delavec za čas trajanja minimalnega letnega dopusta štirih tednov prejme zmanjšano plačilo za čas letnega dopusta – oziroma v primeru prenehanja delovnega razmerja zmanjšano nadomestilo za neizrabljen letni dopust – kot bi ga prejel, če bi se pri obračunu plačila za čas letnega dopusta upoštevala povprečna plača, ki bi jo delavec sicer prejel v obračunskem obdobju, če ne bi prejemal nižje plače? Če je odgovor pritrdilen: za kakšen odstotek nezmanjšane povprečne plače delavca bi se lahko s kolektivno pogodbo, kot to določa nacionalna zakonodaja, zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, v obračunskem obdobju največ zmanjšalo plačilo za čas letnega dopusta, da bi se lahko razlaga te nacionalne določbe štela za skladno s pravom Unije?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali splošno načelo pravne varnosti iz prava Unije in načelo prepovedi retroaktivne veljave zahtevata, da se možnost sklicevanja na razlago določb člena 31 [Listine] in člena 7(1) Direktive 2003/88, ki jo poda Sodišče v predhodni odločbi, ki se bo izdala v obravnavanem postopku, časovno omeji za vse zadevne osebe, ker je vrhovno nacionalno sodišče že pred tem odločilo, da upoštevnih nacionalnih zakonskih določb in določb kolektivnih pogodb ni mogoče razlagati v skladu s pravom Unije? Če bo Sodišče na to vprašanje odgovorilo nikalno: ali je s pravom Unije združljivo, da nacionalna sodišča na podlagi nacionalnega prava delodajalcem, ki so zaupali v nadaljnji obstoj nacionalne sodne prakse vrhovnega sodišča, zagotavljajo varstvo legitimnih pričakovanj, ali pa je varstvo legitimnih pričakovanj pridržano Sodišču Evropske unije?“

Odločitev

1.      Člen 7(1) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katero se lahko s kolektivno pogodbo določi, da se pri izračunu nadomestila plače za čas dopusta upošteva zmanjšanje plače, ki je v referenčnem obdobju nastalo zaradi dni, v katerih zaradi dela s skrajšanim delovnim časom dejansko ni bilo opravljeno nobeno delo, zaradi česar delavec za obdobje minimalnega letnega dopusta, do katerega je upravičen na podlagi tega člena 7(1), prejme nižje nadomestilo plače za čas dopusta od običajne plače, ki jo prejema v obdobjih dela. Predložitveno sodišče mora nacionalno ureditev razlagati, čim bolj mogoče, ob upoštevanju besedila in namena Direktive 2003/88, tako da nadomestilo plače za čas dopusta, ki je izplačano delavcem iz naslova minimalnega dopusta, določenega v navedenem členu 7(1), ni nižje od povprečja običajne plače, ki jo ti prejmejo v obdobju, ko dejansko opravljajo delo.
2.      Učinkov te sodbe ni treba časovno omejiti in pravo Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalna sodišča na podlagi nacionalnega prava zagotavljajo varstvo legitimnih pričakovanj delodajalcev v zvezi z ohranitvijo sodne prakse najvišjih nacionalnih sodišč, ki je potrdila zakonitost določb na področju plačanega dopusta iz kolektivne pogodbe za gradbeništvo.

Številka zadeve

C-684/16

Ime zadeve

Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:874

Datum zadeve

06/11/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija)

Stranke

Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften eV proti Tetsujiju Shimizuju

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; denarno nadomestilo za plačani letni dopust, ki pred prenehanjem delovnega razmerja ni bil izrabljen

Ključne besede

Shimizu  - Organizacija delovnega časa – Direktiva 2003/88/ES – Delavec -  Plačan letni dopust – Izguba neizrabljenega dopusta – Denarno nadomestilo - Prošnja  za dopust -  Prenehanje delovnega razmerja – Direktiva 2003/88/ES – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Možnost sklicevanja -  Spor med posamezniki

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali člen 7 Direktive [2003/88] oziroma člen 31(2) [Listine] nasprotujeta nacionalni ureditvi, kakršna izhaja iz člena 7 [BUrlG], ki kot enega od načinov izvrševanja pravice do dopusta določa, da mora delavec zaprositi za dopust, pri čemer navede svoje želje, kdaj bi ta dopust izrabil, zato da pravica do dopusta na koncu referenčnega obdobja ne ugasne brez nadomestila, in torej delodajalca ne zavezuje, da sam enostransko in tako, da je za delavca zavezujoče, določi, kdaj naj se dopust izrabi v referenčnem obdobju?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
Ali to velja tudi, če gre za delovno razmerje med zasebnimi subjekti?“

Odločitev

1.      Člen 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero delavec, če ni zaprosil za to, da bi lahko v zadevnem referenčnem obdobju uveljavil svojo pravico do plačanega letnega dopusta, ob koncu tega obdobja samodejno in brez predhodne preveritve, ali mu je delodajalec zlasti s tem, da ga je ustrezno poučil, dejansko omogočil uveljavitev te pravice, izgubi plačani letni dopust, ki ga je v skladu z navedenimi določbami pridobil za navedeno obdobje, s tem pa tudi pravico, da se mu v primeru prenehanja delovnega razmerja izplača denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Predložitveno sodišče mora v zvezi s tem ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage prava, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, preveriti, ali lahko to pravo razlaga tako, da bo zagotovljen polni učinek prava Unije.
2.      Če nacionalne zakonodaje, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ni mogoče razlagati tako, da bi bila v skladu s členom 7 Direktive 2003/88 in členom 31(2) Listine, iz zadnjenavedene določbe izhaja, da nacionalno sodišče, ki odloča o sporu med delavcem in njegovim nekdanjim delodajalcem, ki je zasebni subjekt, navedene nacionalne zakonodaje ne sme uporabiti in mora – če delodajalec ne more dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da je imel delavec plačani letni dopust, do katerega je bil na podlagi prava Unije upravičen, tudi dejansko možnost izrabiti – zagotoviti, da navedenemu delavcu ni odvzeta pridobljena pravica do takega plačanega letnega dopusta, s tem pa tudi ne pravica do denarnega nadomestila za dopust, ki ga v primeru prenehanja delovnega razmerja ni izrabil, ki ga mora v tem primeru plačati neposredno zadevni delodajalec.

Številka zadeve

C-569/16

Ime zadeve

Bauer

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:871

Datum zadeve

06/11/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija)

Stranke

Stadt Wuppertal proti Marii Elisabeth Bauer in Volker Willmeroth proti Martini Broßonn

Področje

Zaposlovanje in socialna politka; plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust

Ključne besede

Bauer - Organizacija delovnega časa – Direktiva 2003/88/ES –  Plačan letni dopust – Delovno razmerje – Smrt  delavca – Dediči – Nadomestilo za neizrabljen dopust -  – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - Možnost sklicevanja - Spor med posamezniki

Vprašanje za predhodno odločanje

1.      Ali člen 7 Direktive [2003/88/ES] oziroma člen 31(2) [Listine] dediču delavca, ki je umrl v času trajanja delovnega razmerja, dajeta pravico do denarnega nadomestila za neizrabljen minimalni dopust, do katerega je bil delavec upravičen pred svojo smrtjo, kar je na podlagi člena 7(4) [BUrlG] v povezavi s členom 1922(1) [BGB] izključeno?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali to velja tudi takrat, kadar je delovno razmerje sklenjeno med dvema posameznikoma?“

Odločitev

1.      Člen 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta iz postopkov v glavni stvari, v skladu s katero pravica do plačanega letnega dopusta, ki je bil pridobljen na podlagi navedenih določb in ki ga ta delavec pred svojo smrtjo ni izrabil, ugasne, če delovno razmerje preneha zaradi smrti delavca, ne da bi iz nje nastala pravica do denarnega nadomestila za navedeni dopust, ki bi se z dedovanjem lahko prenesla na pravne naslednike navedenega delavca.
2.      Če nacionalne zakonodaje, kot je ta iz postopkov v glavni stvari, ni mogoče razlagati tako, da bi bila v skladu s členom 7 Direktive 2003/88 in členom 31(2) Listine, nacionalno sodišče, ki odloča o sporu med pravnim naslednikom pokojnega delavca in nekdanjim delodajalcem tega delavca, ne sme uporabiti navedene nacionalne zakonodaje in mora zagotoviti, da se navedenemu pravnemu nasledniku v breme tega delodajalca prizna denarno nadomestilo za plačani letni dopust, ki ga je delavec pridobil na podlagi navedenih določb in ga pred smrtjo ni izrabil. Če gre za spor med pravnim naslednikom in delodajalcem, ki ima status organa javne oblasti, ima nacionalno sodišče to obveznost na podlagi člena 7 Direktive 2003/88 in člena 31(2) Listine, če pa gre za spor med pravnim naslednikom in delodajalcem, ki je zasebni subjekt, pa na podlagi zadnje od teh določb.

Številka zadeve

C-316/13

Ime zadeve

Fenoll

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2015:200

Datum zadeve

26/03/2015

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour de cassation (Francija)

Stranke

Gérard Fenoll proti Centre d'aide par le travail „La Jouvene“ in Association de parents et d'amis de personnes handicapées mentales (APEI)

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; denarno nadomestilo za neizkoriščen letni dopust

Ključne besede

Fenoll - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah  – Direktiva 2003/88/ES –  Pojem ‚delavec‘ – Invalid – Plačan letni dopust – Neizkoriščen letni dopust – Denarno nadomestilo – Pravo Unije - Vloga nacionalnega sodišča

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 3 Direktive [89/391], na katerega napotujejo določbe člena 1 Direktive [2003/88], ki določa njeno področje uporabe, razlagati tako, da se oseba, ki je vključena v [CPD], šteje za ,delavca‘ v smislu navedenega člena 3?
2.      Ali je treba člen 31 Listine […] razlagati tako, da se oseba, kot je opisana v prvem vprašanju, šteje za ,delavca‘ v smislu navedenega člena 31?
3.      Ali se lahko oseba, kot je opisana v prvem vprašanju, za pridobitev pravice do plačanega dopusta sklicuje neposredno na pravice, ki jih ima na podlagi Listine, če ji nacionalna zakonodaja takih pravic ne priznava, in ali nacionalno sodišče za doseganje polnega učinka te pravice ne sme uporabiti nobene nasprotujoče nacionalne določbe?“

Odločitev

Pojem „delavec“ v smislu člena 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in člena 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da lahko zajema osebo, vključeno v center za pomoč z delom, kot je ta iz postopka v glavni stvari.

Številka zadeve

C-579/12 RX-II

Ime zadeve

Réexamen Commission proti Strack

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2013:570

Datum zadeve

19/09/2013

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Evropska komisija- Preveritev sodbe Splošnega sodišča T‑268/11 P

Stranke

Evropska komisija proti Guidu Stracku

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; Kadrovski predpisi za uradnike in pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev; omejitev prenosa neizrabljenega letnega dopusta

Ključne besede

 Strack - Javni uslužbenci – Odločba Komisije - Zavrnitev prenosa - Plačan letni dopust -   Referenčno obdobje – Neizraba dopusta – Bolezen - Kadrovski predpisi – Uradniki EU–   Direktiva 2003/88/ES –   Načelo socialnega prava Unije – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Poseg – Enostnost in doslednost

Vprašanje za predhodno odločanje

 Predmet tega postopka je preveritev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije (pritožbeni senat) z dne 8. novembra 2012 v zadevi Komisija proti Stracku (T‑268/11 P, v nadaljevanju: sodba z dne 8. novembra 2012), s katero je Splošno sodišče razveljavilo sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije z dne 15. marca 2011 v zadevi Strack proti Komisiji (F‑120/07), s katero je bila odločba Komisije z dne 15. marca 2007 o omejitvi prenosa neizrabljenega letnega dopusta G. Stracka za leto 2004 na dvanajst dni razglašena za nično (v nadaljevanju: sporna odločba).
           Preveritev se nanaša na vprašanja, ali sodba z dne 8. novembra 2012 glede na sodno prakso Sodišča v zvezi s pravico do plačanega letnega dopusta kot načelom socialnega prava Unije, ki je tudi izrecno določena v členu 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in na katero se nanaša zlasti Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381), posega v enotnost ali doslednost prava Unije, ker je Splošno sodišče Evropske unije kot pritožbeno sodišče razlagalo:
–        člen 1e(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) tako, da ne zajema zahtev v zvezi organizacijo delovnega časa, na katere se nanaša Direktiva 2003/88, in zlasti plačanega letnega dopusta, in
–        nato člen 4 Priloge V k navedenim kadrovskim predpisom tako, da pomeni, da se pravica do prenosa letnega dopusta, ki presega omejitev, ki je določena v navedeni določbi, lahko prizna le v primeru nemožnosti njegove izrabe, povezane z delom uradnika zaradi izvajanja njegovih nalog.

Odločitev

1.      Sodba Splošnega sodišča Evropske unije (pritožbeni senat) z dne 8. novembra 2012 v zadevi Komisija proti Stracku (T‑268/11 P) posega v enotnost in doslednost prava Unije, ker je Splošno sodišče kot pritožbeno sodišče, ob tem, da je kršilo pravico do plačanega letnega dopusta kot načelo socialnega prava Unije, ki je tudi izrecno določena v členu 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in na katero se nanaša zlasti Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, kakor je bila razložena v sodni praksi Sodišča Evropske unije:
-        člen 1e(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije razlagalo tako, da ne zajema zahtev v zvezi organizacijo delovnega časa, na katere se nanaša Direktiva 2003/88, in zlasti plačanega letnega dopusta, in
-        nato člen 4 Priloge V k navedenim kadrovskim predpisom tako, da pomeni, da se pravica do prenosa letnega dopusta, ki presega omejitev, ki je določena v navedeni določbi, lahko prizna le v primeru nemožnosti njegove izrabe, povezane z delom uradnika zaradi izvajanja njegovih nalog.
2.      Navedena sodba Splošnega sodišča Evropske unije se razveljavi.
3.      Pritožba Evropske komisije zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije z dne 15. marca 2011 v zadevi Strack proti Komisiji (F‑120/07) se zavrne.
4.      Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov G. Stracka v zvezi s postopkom preverjanja in postopkom pred Splošnim sodiščem Evropske unije.
5.      Svet Evropske unije in Evropska komisija nosita svoje stroške v zvezi s postopkom preverjanja.
6.      Evropska komisija nosi svoje stroške v zvezi s postopkom pred Splošnim sodiščem Evropske unije.