49. člen Listine: Načeli zakonitosti in sorazmernosti kaznivih dejanj in kazni

Številka zadeve

C-168/21

Ime zadeve

Procureur général près la cour d'appel d'Angers

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:558

Datum zadeve

14/07/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija)

Stranke

KL, ob udeležbi Procureur général près la cour d’appel d’Angers

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

KL  – Okvirni sklep 2002/584/PNZ –   Dvojna kaznivost dejanja –  Evropski nalog za prijetje - Fakultativna neizvršitev naloga -  Preverjanje -  Izvršitveni pravosodni organ – Pravo izvršitvene države – Dejanja – Kaznivo dejanje -  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Sorazmernost kaznivih dejanj in kazni

Vprašanje za predhodno odločanje

1.      Ali je treba člen 2(4) in člen 4[, točka 1,] Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da je pogoj dvojne kaznivosti [dejanja] izpolnjen v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem se predaja zahteva za ravnanja, ki so bila v odreditveni državi [članici] opredeljena kot kaznivo dejanje uničevanja in plenjenja, katerega elementi so ravnanja uničevanja in plenjenja, s katerimi se ogroža javni mir, če v izvršitveni državi [članici] obstajajo kazniva dejanja tatvine s poškodovanjem, uničevanja in poškodovanja, ki ne vsebujejo tega elementa ogrožanja javnega miru(1)?
2.      Če bi bil odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 2(4) in člen 4[, točka 1,] Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da lahko sodišče izvršitvene države [članice] zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega za izvršitev kazni, če ugotovi, da so pravosodni organi odreditvene države [članice] zadevno osebo obsodili na to kazen zaradi storitve enega kaznivega dejanja, s katerim se sankcionirajo različna ravnanja, in da je v izvršitveni državi [članici] kazniv samo del teh ravnanj? Ali je treba razlikovati glede na to, ali so sodni organi odreditvene države [članice] ta različna ravnanja šteli za deljiva ali ne?
3.      Ali člen 49(3) [Listine] pravosodnemu organu izvršitvene države članice nalaga, da zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, kadar je po eni stran ta izdan za izvršitev ene kazni za eno kaznivo dejanje, po drugi strani pa nekatera ravnanja, za katera je bila izrečena ta kazen, po zakonu izvršitvene države članice niso kazniva, tako da se lahko predaja odobri samo za del teh ravnanj?“

Odločitev

1.      Člen 2(4) in člen 4, točka 1, Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da je pogoj dvojne kaznivosti dejanja, ki ga določata ta člena, izpolnjen v položaju, v katerem je evropski nalog za prijetje izdan za izvršitev kazni odvzema prostosti, izrečene za dejanja, ki so v odreditveni državi članici zajeta s kaznivim dejanjem, ki zahteva, da ta dejanja ogrožajo pravni interes, varovan v tej državi članici, če so taka dejanja po pravu izvršitvene države članice prav tako predmet kaznivega dejanja, katerega znaki ne vključujejo ogrožanja tega varovanega pravnega interesa.
2.      Člen 2(4) in člen 4, točka 1, Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, v povezavi s členom 49(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da izvršitveni pravosodni organ ne more zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, izdanega za izvršitev kazni odvzema prostosti, če je bila ta kazen v odreditveni državi članici zahtevani osebi naložena zaradi njene storitve enotnega kaznivega dejanja, sestavljenega iz več dejanj, od katerih v izvršitveni državi članici le del pomeni kaznivo dejanje.

Številka zadeve

C-35/20

Ime zadeve

A (Franchissement de frontières en navire de plaisance)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:813

Datum zadeve

06/10/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Korkeinoikeus (vrhovno sodišče, Finska)

Stranke

Kazenski postopek zoper A

Področje

Državljanstvo Unije - Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; osebni dokumenti

Ključne besede

A - Državljanstvo Unije – Pravica državljanov -   Prosto gibanje - zemlje držav članic –  PDEU – Direktiva 2004/38/ES –  Osebna izkaznica ali potni list – Uredba (ES) št. 562/2006 -  Zakonik o schengenskih mejah – Prehod morske meje –   Rekreacijsko plovilo -  Ureditev sankcij – Gibanje osebnega dokumenta – Kaznovanje z dnevnimi zneski – Izračun denarne kazni – Storilec -   Povprečni mesečni dohodek –  Intenzivnost kazni

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali pravo Unije, zlasti člen 4(1) Direktive [2004/38], člen 21 Uredbe [št. 562/2006] ali pravica državljanov Unije do prostega gibanja na ozemlju Unije, nasprotuje uporabi nacionalne določbe, s katero se osebi (ne glede na to, ali je državljanka Unije) pod grožnjo sankcije naloži obveznost nošenja veljavnega potnega lista ali druge veljavne potne listine, če iz ene države članice v drugo državo članico potuje z rekreacijskim plovilom po mednarodnih vodah, ne da bi vstopila na ozemlje tretje države?
2.      Ali pravo Unije, zlasti člen 5(1) Direktive [2004/38], člen 21 Uredbe [št. 562/2006] ali pravica državljanov Unije do prostega gibanja na ozemlju Unije, nasprotuje uporabi nacionalne določbe, s katero se osebi (ne glede na to, ali je državljanka Unije) pod grožnjo sankcije naloži obveznost nošenja veljavnega potnega lista ali druge veljavne potne listine, če v zadevno državo članico vstopi iz druge države članice z rekreacijskim plovilom po mednarodnih vodah, ne da bi vstopila na ozemlje tretje države?
3.      Če pravo Unije ne pomeni ovire v smislu prvega in drugega vprašanja: ali je sankcija za prehod finske državne meje brez nošenja veljavne potne listine, ki se na Finskem navadno izreče v dnevnih zneskih, v skladu z načelom sorazmernosti, ki izhaja iz člena 27(2) Direktive [2004/38]?“

Odločitev

1.      Pravico državljanov Unije do prostega gibanja, določeno v členu 21 PDEU in natančneje urejeno v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC, je treba ob upoštevanju določb o prehajanju meja iz Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 610/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013, razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero država članica pod grožnjo kazenskih sankcij svojim državljanom naloži, da morajo pri potovanju v drugo državo članico ne glede na prevozno sredstvo in itinerar imeti pri sebi veljavno osebno izkaznico ali potni list, če so podrobna pravila o teh sankcijah v skladu s splošnimi načeli prava Unije, med drugim z načeloma sorazmernosti in prepovedi diskriminacije.
2.      Pravico državljanov Unije do prostega gibanja iz člena 21(1) PDEU je treba ob upoštevanju določb o prehajanju meja iz Uredbe št. 562/2006, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 610/2013, razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero država članica pod grožnjo kazenskih sankcij svojim državljanom naloži, da morajo imeti pri vstopu na njeno ozemlje iz druge države članice pri sebi veljavno osebno izkaznico ali potni list, če ta obveznost ne pogojuje pravice do vstopa in če so podrobna pravila glede sankcij za nespoštovanje navedene obveznosti v skladu s splošnimi načeli prava Unije, med drugim z načeloma sorazmernosti in prepovedi diskriminacije. Potovanje v zadevno državo članico iz druge države članice na rekreacijskem plovilu in s prečkanjem mednarodnih voda pod pogoji iz točke 3.2.5, drugi odstavek, Priloge VI k tej uredbi spada med primere, v katerih se lahko zahteva predložitev takega dokumenta.
3.      Člen 21(1) PDEU ter člena 4 in 36 Direktive 2004/38 v povezavi s členom 49(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi kazenskih sankcij, s katero država članica za prehod nacionalne meje brez veljavne osebne izkaznice ali potnega lista določi denarno kazen, ki lahko na primer znaša 20 % neto mesečnega dohodka storilca, če ta denarna kazen ni sorazmerna teži te kršitve, ker je ta manjšega pomena.

Številka zadeve

C-544/19

Ime zadeve

ECOTEX BULGARIA

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:803

Datum zadeve

06/10/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Administrativen sad Blagoevgrad (upravno sodišče v Blagoevgradu, Bolgarija)

Stranke

„ЕCOTEX BULGARIA“ LTD proti Teritorialna direktsia na Natsionalnata agentsia za prihodite

Področje

Prosti pretok kapitala in prosti pretok plačil; finančne storitve; nakazilo na vplačilni račun

Ključne besede

Ecotex - PDEU – Prosti pretok kapitala – Direktiva (EU) 2015/849 – Nacionalna ureditev – Plačila - Preseganje določenega zneska -  Nakazilo ali vplačilo  - Plačilni račun -  Upravičenost – Davčne utaje – Izogibanje davkom- Upravne sankcije kazenske narave –Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Sorazmernost kaznivih dejanj in kazni

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 63 PDEU razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katero je treba plačila v višini 10.000 BGN ali več na ozemlju države opravljati samo z nakazilom ali vplačilom na plačilni račun in s katero se omejujejo gotovinska izplačila dividend iz neizplačanega dobička v višini 10.000 BGN ali več? Če člen 63 PDEU tej ureditvi ne nasprotuje: ali je taka omejitev upravičena s cilji [Direktive 2015/849]?
2.      Ali je treba člen 2(1) [Direktive 2015/849] v povezavi z uvodno izjavo 6 ter njenih členov 4 in 5 razlagati tako, da ne nasprotuje splošnemu nacionalnemu predpisu, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katerim je treba plačila v višini 10.000 BGN ali več na ozemlju države opravljati samo z nakazilom ali vplačilom na plačilni račun in s katerim se ne upošteva, kdo opravi plačilo v gotovini in zakaj, pri tem pa se hkrati zajemajo vsa plačila v gotovini med fizičnimi in pravnimi osebami?
(a)      Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen: ali člen 2(1), točka 3(e), [Direktive 2015/849] v povezavi z uvodno izjavo 6 ter členoma 4 in 5 te direktive državam članicam dopušča, da določijo dodatne splošne omejitve plačil v gotovini v nacionalnem predpisu, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katerim je treba plačila v višini 10.000 BGN ali več na ozemlju države opravljati samo z nakazilom ali vplačilom na plačilni račun, če je razlog za plačilo v gotovini ‚neizplačani dobiček‘ (dividende)?
(b)      Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen: ali člen 2(1), točka 3(e), [Direktive 2015/849] v povezavi z uvodno izjavo 6 ter njenim členom 5 državam članicam dopušča, da določijo omejitve uporabe gotovine v nacionalnim predpisu, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katerim je treba plačila v višini 10.000 BGN ali več na ozemlju države opravljati samo z nakazilom ali vplačilom na plačilni račun, če je mejna vrednost nižja od 10.000 EUR?
3.      (a)      Ali je treba člen 58(1) in člen 60(4) [Direktive 2015/849] v povezavi s členom 49(3) [Listine] razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni določbi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa znesek upravnih sankcij za kršitve omejitev plačil v gotovini, če ta določba ne dopušča odmere na podlagi razlikovanja, pri kateri bi se upoštevale konkretne relevantne okoliščine?
(b)      Ali je treba – če je treba na to odgovoriti, da člen 58(1) in člen 60(4) [Direktive 2015/849] v povezavi s členom 49(3) [Listine] ne nasprotujeta nacionalnemu predpisu, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki določa višino upravnih sankcij zaradi kršitev omejitev plačil v gotovini – člen 58 in člen 60(4) [Direktive 2015/849] v povezavi z načelom učinkovitosti in pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 [Listine] razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnemu predpisu, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki omejuje sodni nadzor, če ta predpis ne dopušča, da bi sodišče v primeru pritožbe [zoper naloženo sankcijo] določilo upravno sankcijo zaradi kršitev omejitev plačil v gotovini, ki bi ustrezala konkretnim relevantnim okoliščinam in ki bi bila nižja od določene minimalne višine?“

Odločitev

1.      Ureditev države članice, ki fizičnim in pravnim osebam za plačilo zneska, izvedeno na nacionalnem ozemlju, katerega višina je enaka določeni mejni vrednosti ali jo presega, prepoveduje plačevanje v gotovini in od njih zahteva, da uporabijo nakazilo ali vplačilo na plačilni račun, ne spada na področje uporabe Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES.
2.      Člen 63 PDEU v povezavi s členom 49(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice, s katero se zaradi boja proti davčni utaji in izogibanju davkom na eni strani fizičnim in pravnim osebam prepoveduje, da na nacionalnem ozemlju izvedejo plačilo v gotovini, če je to plačilo enako določeni mejni vrednosti ali jo presega, in se zato zahteva, da uporabijo nakazilo ali vplačilo na plačilni račun, tudi če gre za razdelitev dividend družbe, in ki na drugi strani za kršitev te prepovedi določa sistem sankcij, v okviru katerega se višina globe, ki jo je treba naložiti, izračuna na podlagi določenega odstotka od celotnega zneska plačila, izvedenega v nasprotju z navedeno prepovedjo, ne da bi bilo mogoče to globo spremeniti glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera, če je ta ureditev primerna za uresničitev navedenih ciljev in ne presega tistega, kar je nujno za uresničitev teh ciljev.

Številka zadeve

C-113/19

Ime zadeve

Luxaviation

Številka ECLI

Sklep ECLI:EU:C:2020:228

Datum zadeve

26/03/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour administrative (višje upravno sodišče, Luksemburg)

Stranke

Luxaviation SA proti Ministre de l'Environnement

Področje

Okolje; onesnaževanje; predaja  pravic do emisije CO2 za leto 2015

Ključne besede

Luxaviation - Okolje –  Emisije toplogrednih plinov - Trgovanje s pravicami -  Direktiva 2003/87/ES – Kazen – Presežne emisije -  Oprostitev obveznosti – Višja sila - Višina kazni – Sorazmernost – Listina EU o temeljnih pravicah – Varstvo legitimnih pričakovanj

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 12(3) Direktive 2003/87/ES, ki določa, da morajo države članice zagotoviti, da njihovi upravljavci predajo svoje pravice, razlagati v povezavi s členom 41 [Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina)], ki določa načelo dobrega upravljanja, in sicer tako, da je pristojnemu nacionalnemu organu naložena obveznost izvajanja posamičnega spremljanja obveznosti predaje pred skrajnim rokom, to je 30. aprilom zadevnega leta, če je ta uprava pristojna za nadzor nad majhnim številom gospodarskih subjektov, v obravnavani zadevi 25 upravljavci na nacionalni ravni?
2.      (a)      Ali je treba nedokončani postopek predaje pravic, kakršen je ta iz obravnavane zadeve, ko se je upravljavec zanašal na prejem elektronskega potrdila, s katerim je bilo potrjeno dokončanje postopka prenosa, razlagati tako, da je lahko pri dobrovernem upravljavcu razumno ustvaril legitimna pričakovanja, zaradi katerih je ta verjel, da je dokončal postopek predaje iz člena 6(2)(e) Direktive [2003/87]?
(b)      Ob upoštevanju odgovora na drugo vprašanje: ali je mogoče legitimnost teh pričakovanj dobrovernega upravljavca šteti za bolj dokazano, če je nacionalna uprava v predhodnem obdobju predaje na svojo pobudo navezala stik z njim, da ga je nekaj dni pred iztekom rokov iz člena 6(2)(e) Direktive [2003/87] opozorila, da postopek predaje pravic še ni dokončan, in je zato lahko razumno predpostavil – ker ista uprava naslednje leto ni neposredno navezala stika z njim – da je izpolnil obveznosti predaje za tekoče leto?
(c)      Ob upoštevanju odgovora na predhodni vprašanji ne glede na to, ali se analizirata ločeno ali skupaj: ali je mogoče načelo varstva legitimnih pričakovanj razlagati tako, da pomeni primer višje sile, zaradi katere bi bilo mogoče dobrovernega upravljavca delno ali v celoti oprostiti plačila sankcije, določene s členom 16(3) Direktive [2003/87]?
3.      (a)      Ali člen 49(3) Listine, ki določa načelo sorazmernosti, nasprotuje naložitvi pavšalne kazni za nepredajo pravic do emisije, določene s členom 16(3) Direktiva [2003/87], če ta določba ne omogoča naložitve sankcije, sorazmerne s kršitvijo upravljavca?
(b)      V primeru nikalnega odgovora na predhodno vprašanje: ali je treba načelo enakosti, določeno s členom 20 Listine, [ter] splošni načeli dobre vere in fraus omnia corrumpit razlagati tako, da glede pavšalne sankcije, ki jo je treba izreči na podlagi člena 16(3) Direktive 2003/87, ob kateri se samodejno izvede še objava, določena s členom 20(7) [zakona z dne 23. decembra 2004], nasprotujejo temu, da se dobroverni gospodarski subjekt, ki mu je mogoče očitati le malomarnost in ki je poleg tega verjel, da je na določeni datum izteka roka, to je 30. aprila ustreznega leta, izpolnil svoje obveznosti predaje pravic do emisije, obravnava enako kot upravljavec, ki je ravnal goljufivo?
(c)      V primeru nikalnega odgovora na predhodno vprašanje: ali se uporaba pavšalne sankcije, ki je razen v primerih višje sile ni mogoče spremeniti, [in] samodejna sankcija objave skladata s členom 47 Listine, ki zagotavlja obstoj učinkovitega pravnega sredstva?
(d)      V primeru nikalnega odgovora na predhodno vprašanje: ali potrditev nespremenljive denarne kazni, ki izhaja iz tako izražene volje evropskega zakonodajalca, [in] samodejna sankcija objave, ne da bi se – razen v ozko določenih primerih višje sile – pri tem upoštevalo načelo sorazmernosti, ne pomenita uklonitve nacionalnega sodišča domnevni volji evropskega zakonodajalca in neupravičenega neobstoja sodnega nadzora z vidika členov 47 in 49(3) Listine?
(e)      Ob upoštevanju odgovora na predhodno vprašanje: ali neobstoj sodnega nadzora od nacionalnega sodišča glede pavšalne sankcije, določene s členom 16(3) Direktive 2003/87/ES, [in] samodejno sankcijo objave, določeno s členom 20(7) [zakona z dne 23. decembra 2004], ne pomeni prekinitve večinoma uspešnega dialoga med Sodiščem in nacionalnimi vrhovnimi sodišči pod vplivom vnaprej določene rešitve, ki jo je potrdilo Sodišče – razen v ozko določenih primerih višje sile – kar bi bilo enako nezmožnosti nacionalnega vrhovnega sodišča za učinkovit dialog, ki mu, potem ko je v obravnavani zadevi višja sila izključena, preostane le še potrditev sankcije?
4.      Ob upoštevanju odgovorov na predhodna vprašanja: ali je mogoče pojem višje sile razlagati tako, da se z njim upoštevajo bistveno otežene okoliščine dobrovernega upravljavca, če plačilo pavšalne sankcije iz člena 16(3) Direktive 2003/87/ES [in] samodejna sankcija objave, določena s členom 20(7) [zakona z dne 23. decembra 2004], pomenita precejšnje finančno tveganje in izgubo zaupanja, kar bi lahko privedlo do odpuščanja zaposlenih in celo njegovega stečaja?“

Odločitev

1.      Člene 20, 47 in 49(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da nacionalno sodišče ne more spremeniti pavšalne kazni iz člena 16(3) Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009.
2.      Člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da se ne uporablja za položaj, v katerem se ugotavlja, ali imajo države članice obveznost, in ne zgolj možnost, da uvedejo mehanizme obvestil, opozoril in predčasnih predaj, ki omogočajo dobrovernim upravljavcem, da so dobro obveščeni o svoji obveznosti predaje in se tako izognejo nevarnosti kazni na podlagi člena 16(3) Direktive 2003/87, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29.
3.      Načelo varstva legitimnih pričakovanj je treba razlagati tako, da ne nasprotuje naložitvi kazni iz člena 16(3) Direktive 2003/87, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29, v položaju, v katerem pristojni organi upravljavca pred iztekom roka za predajo niso opozorili na iztek tega roka, čeprav so to storili v predhodnem letu, ne da bi bili k temu zavezani.
4.      Predložitveno sodišče mora presoditi, ali se pojem „višja sila“ v smislu točke 31 sodbe z dne 17. oktobra 2013, Billerud Karlsborg in Billerud Skärblacka (C‑203/12, EU:C:2013:664), uporablja za položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari.

Številka zadeve

C-634/18

Ime zadeve

Prokuratura Rejonowa w Słupsku

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:455

Datum zadeve

11/06/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Sąd Rejonowy w Słupsku (okrožno sodišče v Słupsku, Poljska)

Stranke

JI, ob udeležbi Prokuratura Rejonowa w Słupsku

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; prepovedane droge

Ključne besede

JI – Okvirni sklep 2004/757/PNZ – Minimalne določbe -   Zakonski znaki – Kazniva dejanja - Elementi kazni -   Nedovoljen promet -  Prepovedane droge  –  Velika količina - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Enako obravnavanje – Zakonitost kaznivih dejanj in kazni

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba določbo prava Unije, in sicer člen 4(2)(a) v povezavi s členom 2(1)(c) [Okvirnega sklepa 2004/757], razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da je pojem ‚precejšnja količina prepovedanih drog‘ predmet razlage nacionalnega sodišča v vsakem posameznem primeru v okviru individualne presoje, ki ni pogojena z uporabo objektivnih meril, zlasti z ugotovitvijo, da storilec poseduje prepovedane droge z namenom izvajanja dejavnosti v smislu člena 4(2)(a) tega okvirnega sklepa, to je za pridelavo, ponujanje, ponujanje za prodajo, distribucijo, posredovanje in dostavo pod kakršnimi koli pogoji?
2.      Ker [zakon o boju proti odvisnosti od prepovedanih drog] ne vsebuje natančne opredelitve pojma ‚precejšnja količina prepovedanih drog‘ in to vprašanje v okviru ‚sodniške diskrecije‘ prepušča razlagi sodnikov, ki odločajo o konkretnih zadevah, ali ukrepi sodnega varstva za zagotavljanje učinkovitosti in uspešnosti določb prava Unije, ki jih vsebuje [Okvirni sklep 2004/757], zlasti določb člena 4(2)(a) v povezavi s členom 2(1)(c) tega [okvirnega sklepa], predstavljajo zadostno podlago za zagotavljanje učinkovitega varstva poljskim državljanom na podlagi pravil prava Unije, ki vsebujejo minimalne določbe glede zakonskih znakov kaznivih dejanj in elementov kazni na področju nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami?
3.      Ali je nacionalna določba člena 62(2) zakona o boju proti odvisnosti od prepovednih drog v skladu s pravom Unije, zlasti z določbami člena 4(2)(a) v povezavi s členom 2(1)(c) [Okvirnega sklepa 2004/757], in če je odgovor pritrdilen, ali razlaga pojma precejšnja količina psihotropnih snovi in mamil s strani poljskih nacionalnih sodišč ni v nasprotju z določbo prava Unije, ki zahteva strožjo kazen za storilca, ki stori kaznivo dejanje posedovanja velikih količin prepovedanih drog z namenom izvajanja dejavnosti iz člena 2(1)(c) [Okvirnega sklepa 2004/757]?
4.      Ali člen 62(2) zakona o boju proti odvisnosti od prepovedanih drog, ki za kaznivo dejanje posedovanja precejšnje količine psihotropnih snovi in mamil, kot ta pojem razlagajo poljska nacionalna sodišča, predpisuje strožjo kazen, ni v nasprotju z načeloma enakosti in prepovedi diskriminacije (člen 14 [EKČP] ter člena 20 in 21 [Listine] v povezavi s členom 6(1) [Pogodbe o Evropski uniji])?“

Odločitev

Člen 4(2)(a) Okvirnega sklepa Sveta 2004/757/PNZ z dne 25. oktobra 2004 o opredelitvi minimalnih določb glede elementov kaznivih dejanj in kazni na področju nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami v povezavi s členom 2(1)(c) tega okvirnega sklepa ter člene 20, 21 in 49 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da država članica kot kaznivo dejanje opredeli posest precejšnje količine mamil in psihotropnih snovi tako za osebno porabo kot za preprodajo, ob tem pa nacionalnim sodiščem prepusti, da pojem „precejšnja količina mamil ali psihotropnih snovi“ razlagajo glede na vsak posamezen primer, če je ta razlaga razumno predvidljiva.

Številka zadeve

C-115/17

Ime zadeve

Clergeau in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:651

Datum zadeve

07/08/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija)

Stranke

Administration des douanes et droits indirects in Etablissement national des produits de l'agriculture et de la mer (FranceAgriMer) proti Hubertu Clergeauju in drugim

Področje

Kmetijstvo in ribištvo; govedina in teletina; pridobitev ugodnosti v zvezi z izvozom

Ključne besede

Clergeau – Kazenske zadeve - Uredba (EGS) št. 1964/82 – Ugodnosti – Izvoz -  Lažne izjave ali ravnanja - Posebna izvozna nadomestila -  Goveje meso -  Kosi odkoščenega mesa – Sprememba Uredbe št. 1964/82 – Razširjeno upravičenje -  Retroaktivna uporaba milejšega zakona – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

Ali je treba člen 49 Listine […] razlagati tako, da nasprotuje temu, da se osebo obsodi zaradi neupravičenega prejema izvoznih nadomestil na podlagi ravnanj in lažnih izjav glede vrste blaga, za katero je bilo nadomestilo zaprošeno, če je bilo na podlagi kasnejših sprememb predpisov za blago, ki ga je dejansko izvozila, mogoče pridobiti ta nadomestila?“

Odločitev

Načelo retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, določeno v členu 49(1), tretji stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da je oseba obsojena, ker je posebna izvozna nadomestila, določena v Uredbi Komisije (EGS) št. 1964/82 z dne 20. julija 1982 o določitvi pogojev za dodelitev posebnih izvoznih nadomestil za nekatere kose odkoščenega govejega mesa, prejela neupravičeno na podlagi ravnanj ali lažnih izjav glede vrste blaga, za katero so bila nadomestila zaprošena, medtem ko je bilo na podlagi spremembe tega predpisa, do katere je prišlo po nastanku očitanih dejstev, za blago, ki ga je ta oseba izvozila, ta nadomestila mogoče pridobiti.

Številka zadeve

C-218/15

Ime zadeve

Paoletti in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2016:748

Datum zadeve

06/10/2016

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Tribunale ordinario di Campobasso (sodišče v Campobassu, Italija)

Stranke

Kazenski postopek proti Procura della Repubblica

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje;  pomoč pri nezakonitem priseljevanju romunskih državljanov pred pristopom Romunije k Evropski uniji

Ključne besede

Paoletti - PEU –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Kazenska zakonodaja – Retroaktivnost  - zakonodaje – Italijanski državljani – Organizirati -  Italijansko ozemlje -  Nezakonit vstop -  Romunski državljani -  Dejansko stanje pred pristopom - Učinek pristopa Romunije - Kaznivo dejanje pomoči -  Nezakonito priseljevanje – Izvajanje prava Unije – Pristojnost Sodišča

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 7 EKČP, člen 49 Listine in člen 6 PEU razlagati tako, da se je s pristopom Romunije k Uniji 1. januarja 2007 odpravilo kaznivo dejanje, določeno in sankcionirano s členom 12 zakonske uredbe št. 286/1998, povezano s pomočjo pri priseljevanju in bivanju romunskih državljanov na ozemlju Italije?
2.      Ali je treba navedene člene razlagati tako, da država članica ne more uporabiti načela retroaktivnosti novejšega zakona, ki je milejši (in mitius), za osebe, ki so bile pred 1. januarjem 2007 (ali drugim poznejšim datumom, iz katerega je razvidna polna veljavnost navedene pogodbe), to je datumom začetka veljavnosti pristopa Romunije k Uniji, odgovorne za kršitev člena 12 zakonske uredbe št. 286/1998 […], ker so omogočale priseljevanje romunskih državljanov, ki od 1. januarja 2007 ni več določeno kot kaznivo dejanje?“

Odločitev

Člen 6 PEU in člen 49 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da pristop neke države k Uniji drugi državi članici ne preprečuje, da naloži kazensko sankcijo osebam, ki so pred tem pristopom storile kaznivo dejanje pomoči pri nezakonitem priseljevanju v korist državljanov prve države.

Številka zadeve

C-650/13

Ime zadeve

Delvigne

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2015:648

Datum zadeve

06/10/2015

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

 Tribunal d’instance de Bordeaux (Francija)

Stranke

Thierry Delvigne proti Commune de Lesparre Médoc in Préfet de la Gironde

Področje

Državljanstvo Unije; volilna pravica

Ključne besede

Delvigne -  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Evropski parlament – Volitve – Volilna pravica – Državljanstvo Evropske unije – Retroaktivna uporaba -  Milejši kazenski zakon – Nacionalna zakonodaja - Kazenska obsodba -  Izrečenost na zadnji stopnji -  1. marcem 1994 -  Odvzem volilne pravice

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.       Ali je člen 49 Listine […] treba razlagati tako, da preprečuje, da bi se z določbo nacionalnega zakona ohranila prepoved – ki je poleg vsega nedoločna in nesorazmerna – da so osebe, obsojene pred začetkom veljavnosti milejšega kazenskega zakona, in sicer zakona št. 94‑89 z dne 1. februarja 1994, deležne milejše kazni?
2.      Ali je člen 39 Listine […], ki velja za volitve v Evropski parlament, treba razlagati tako, da državam članicam Evropske unije nalaga, naj ne določijo splošnih, nedoločnih in avtomatskih prepovedi izvrševanja državljanskih in političnih pravic, zato da se prepreči neenako obravnavanje med državljani držav članic?“

Odločitev

Člena 39(2) in 49(1), zadnji stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne preprečujeta, da so z zakonodajo države članice, kakršna je predmet zadeve v glavni stvari, osebe, ki so bile, tako kot tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, pred 1. marcem 1994 pravnomočno obsojene za hudo kaznivo dejanje, po samem zakonu izključene iz kroga volilnih upravičencev na volitvah v Evropski parlament.