48. člen Listine: Domneva nedolžnosti in pravica do obrambe

Številka zadeve

C-492/22 PPU

Ime zadeve

CJ (Décision de remise différée en raison de poursuites pénales)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:964

Datum zadeve

08/12/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska)

Stranke

CJ

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

CJ - Kazenske zadeve – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Določitev -  Pristojni pravosodni organi – Odločitev -  Odlog predaje – Neizvršitveni pravosodni organ -  Potek rokov  – Pridržanje v priporu  -  Kazenski pregon -  Izvršitvena država članica – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica obdolženca – Osebna navzočnost na sojenju

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.       Ali člen 12 in člen 24(1) Okvirnega sklepa [2002/584] v povezavi s členom 6 [Listine] nasprotujeta temu, da zahtevana oseba, katere predaja zaradi izvršitve kazni zapora je bila odobrena s pravnomočno odločbo, ta predaja pa je bila preložena, ,da bi ji lahko sodili v izvršitveni državi članici […] za neko dejanje, ki ni tisto iz evropskega naloga za prijetje‘, zaradi izvršitve tega evropskega naloga za prijetje med kazenskim postopkom ostane v priporu?
2.       (a)      Ali je odločitev, da se uporabi pooblastilo za preložitev predaje iz člena 24(1) Okvirnega sklepa [2002/584], odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje, ki jo mora na podlagi člena 6(2) Okvirnega sklepa [2002/584] v povezavi z uvodno izjavo 8 tega okvirnega sklepa sprejeti izvršitveni pravosodni organ?
(b)      Če je odgovor pritrdilen, ali je posledica okoliščine, da je bila ta odločitev sprejeta brez posredovanja izvršitvenega pravosodnega organa v smislu člena 6(2) Okvirnega sklepa [2002/584], to, da zahtevana oseba ne more več ostati v priporu zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan zoper njo?
3.       (a)      Ali člen 24(1) Okvirnega sklepa [2002/584] v povezavi s členoma 47 in 48 [Listine] nasprotuje temu, da se predaja zahtevane osebe preloži zaradi kazenskega postopka v izvršitveni državi članici zgolj zato, ker se zahtevana oseba po zaslišanju noče odpovedati pravici do navzočnosti v tem kazenskem postopku?
(b)      Če je odgovor pritrdilen, katere dejavnike mora izvršitveni pravosodni organ upoštevati pri odločitvi o preložitvi dejanske predaje?“

Odločitev

1.      Člen 24(1) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009,
je treba razlagati tako, da
je odločitev o preložitvi predaje iz te določbe odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje, ki jo mora v skladu s členom 6(2) tega okvirnega sklepa sprejeti izvršitveni pravosodni organ. Če take odločitve ni sprejel ta organ in so roki iz člena 23, od (2) do (4), navedenega okvirnega sklepa potekli, je treba osebo, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, v skladu s členom 23(5) istega okvirnega sklepa izpustiti.
2.      Člen 12 in člen 24(1) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, v povezavi s členom 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
ne nasprotujeta temu, da je oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje in katere predaja organom odreditvene države članice je bila preložena zaradi kazenskega pregona, ki je bil zoper njo uveden v izvršitveni državi članici, v tej državi članici med zadevnim kazenskim postopkom pridržana v priporu na podlagi evropskega naloga za prijetje.
3.      Člen 24(1) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, v povezavi s členom 47, drugi in tretji odstavek, ter členom 48(2) Listine o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje temu, da se predaja osebe, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, preloži zaradi kazenskega pregona, ki je bil zoper njo uveden v izvršitveni državi članici, zgolj zato, ker se ni odpovedala pravici biti osebno navzoča pred sodišči, ki odločajo v okviru tega pregona.

Številka zadeve

C-242/22 PPU

Ime zadeve

TL () in de traduction)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:611

Datum zadeve

01/08/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Tribunal da Relação de Évora (pritožbeno sodišče v Évori, Portugalska) 

Stranke

TL ob udeležbi Ministério Público

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; nezagotovitve pomoči tolmača in opustitve prevoda različnih dokumentov

Ključne besede

TL  – Direktiva 2010/64/EU –  Tolmačenje in prevajanje – Pojem ,bistven dokument‘ – Direktiva 2012/13/EU –   Obveščenost v kazenskem postopku –Neobstoj prenosa – Nacionalno pravo - Neposredni učinek – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Pogojna obsodba – Zaporna kazen -   Režim preizkusne dobe – Opustitev prevoda dokumenta -   Nezagotovitev tolmača – Preklic odložitve izvršitve – Neobstoj prevoda – Procesni akti - Kršitev postopka -   Ničnost

Vprašanje za predhodno odločanje

Ali je mogoče člene od 1 do 3 Direktive [2010/64] in člen 3 Direktive [2012/13] samostojno ali v povezavi s členom 6 [EKČP] razlagati tako, da ne nasprotujejo določbi nacionalnega prava, ki na eni strani za to, da ni bil postavljen tolmač in niso bili prevedeni procesni akti, ki so bistveni za obdolženca, ki ne razume jezika postopka, določa relativno ničnost, na katero se je treba sklicevati, in ki na drugi strani dopušča, da je ta ničnost s potekom časa odpravljena?“

Odločitev

Člen 2(1) in člen 3(1) Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih ter člen 3(1)(d) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku v povezavi s členom 47 in členom 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter načelom učinkovitosti je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero se mora na kršitev pravic iz navedenih določb teh direktiv upravičenec do teh pravic sklicevati v določenem roku, sicer pride do prekluzije, kadar ta rok začne teči, še preden je bila zadevna oseba v jeziku, ki ga govori ali razume, obveščena o obstoju in obsegu svoje pravice do tolmačenja in prevajanja na eni strani ter o obstoju in vsebini zadevnega bistvenega dokumenta ter njegovih učinkih na drugi strani.

Številka zadeve

C-348/21

Ime zadeve

HYA in drugi (Impossibilité d’interroger les témoins à charge)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:965

Datum zadeve

08/12/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija)

Stranke

HYA, IP, DD, ZI, SS, ob udeležbi Spetsializirana prokuratura,

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; navzočnost na sojenju

Ključne besede

HYA –  Direktiva (EU) 2016/343 – Domneva nedolžnosti -  Pravica biti navzoč na sojenju –Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do poštenega sojenja - Pravica do obrambe – Zaslišanje obremenilnih prič -   Nenavzočnost -  – Nemožnost zaslišanja – Predhodna izpovedba  prič

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je s členoma 8(1) in 6(1) v povezavi z uvodnima izjavama 33 in 34 Direktive 2016/343 ter členom 47(2) Listine združljiva nacionalna zakonodaja, v skladu s katero se pravica obdolžene osebe do udeležbe v postopku šteje za zagotovljeno in velja, da je tožilstvo pravilno izpolnilo svojo obveznost dokazati krivdo obdolžene osebe, če so v sodni fazi kazenskega postopka uporabljene izpovedbe prič, ki so bile podane v predhodnem postopku v okviru kazenskega postopka, ko teh prič iz objektivnih razlogov ni mogoče zaslišati v sodni fazi postopka, pri čemer je te priče zaslišal le organ kazenskega pregona brez sodelovanja obrambe, vendar pred sodnikom, organ kazenskega pregona pa bi že v predhodni fazi lahko omogočil sodelovanje obrambe pri tem zaslišanju, vendar tega ni storil?“

Odločitev

Člen 8(1) Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku v povezavi s členom 47, drugi odstavek, in členom 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, na podlagi katere lahko nacionalno sodišče – če obremenilne priče v sodni fazi kazenskega postopka ni mogoče zaslišati – svojo odločitev o krivdi ali nedolžnosti obdolžene osebe opre na izpovedbo te priče, pridobljeno na zaslišanju pred sodnikom v predhodnem postopku v okviru tega postopka, vendar brez udeležbe obdolžene osebe ali njenega zagovornika, razen če obstaja resen razlog, ki upravičuje neudeležbo priče v sodni fazi kazenskega postopka, če izpovedba te priče ni edina ali odločilna podlaga za obsodbo obdolžene osebe in če obstajajo zadostni nadomestni elementi, ki odtehtajo težave, povzročene tej osebi in njenemu zagovorniku zaradi upoštevanja te izpovedbe.

Številka zadeve

C-203/21

Ime zadeve

DELTA STROY 2003

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:865

Datum zadeve

10/11/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Okrazhen sad – Burgas (okrožno sodišče v Burgasu, Bolgarija)

Stranke

DELTA STROY 2003, ob udeležbi  Okrazhna prokuratura – Burgas

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah;  sankcije -
Zunanji odnosi

Ključne besede

Delta Stroy -– Okvirni sklep 2005/212/PNZ –  Neplačilo davčnih dolgov - Naložitev denarne kazni – Pravna oseba -  Pojem ‚odvzem‘ –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Sankcije kazenske narave – Domneva nedolžnosti – Domneva  zakonitosti – Domneva sorazmernosti – Kazniva dejanja in kazni -  Pravica do obrambe – Zastopnik pravne osebe – Vzporedni kazenski postopek 

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člena 4 in 5 Okvirnega sklepa [2005/212] in člen 49 [Listine] razlagati tako, da dopuščajo ureditev države članice, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče v postopku, kakršen je postopek v glavni stvari, pravni osebi izreče kazen zaradi konkretnega kaznivega dejanja, za katero še ni bilo ugotovljeno, ali je bilo storjeno, ker je predmet vzporednega kazenskega postopka, ki še ni pravnomočno končan?
2.      Ali je treba člena 4 in 5 Okvirnega sklepa [2005/212] in člen 49 [Listine] razlagati tako, da dopuščajo ureditev države članice, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče v postopku, kakršen je postopek v glavni stvari, pravni osebi izreče kazen v višini premoženjske koristi, ki bi bila lahko pridobljena s konkretnim kaznivim dejanjem, za katero še ni bilo ugotovljeno, ali je bilo storjeno, ker je predmet vzporednega kazenskega postopka, ki še ni pravnomočno končan?“

Odločitev

Člen 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere lahko nacionalno sodišče pravni osebi naloži kazensko sankcijo za kaznivo dejanje, za katero bi bila odgovorna fizična oseba, ki ima pooblastilo za sprejemanje zavez v imenu te pravne osebe ali jo zastopa, če ta ni imela možnosti izpodbijati resničnosti tega kaznivega dejanja.

Številka zadeve

C-649/19

Ime zadeve

Spetsializirana prokuratura (Déclaration des droits)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:75

Datum zadeve

28/01/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija)

Stranke

Spetsializirana prokuratura proti IR

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; policijsko sodelovanje; nezakonita trgovina s cigaretami

Ključne besede

IR - Direktiva 2012/13/EU – Okvirni sklep 2002/584/PNZ –Obveščenost v kazenskem postopku –Pravice ob prijetju –Obveščenost o obdolžitvah –  Dostop do gradiva zadeve –  Prijetje osebe - Izvršitvena država članica – Nezakonita trgovina - Cigareti

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali pravice obdolžene osebe na podlagi člena 4 (zlasti pravica na podlagi člena 4(3)), člena 6(2) in člena 7(1) Direktive 2012/13[…] veljajo za obdolženo osebo, ki je bila prijeta na podlagi evropskega naloga za prijetje?
2.      Če je odgovor pritrdilen, ali je treba člen 8 Okvirnega sklepa 2002/584[…] razlagati tako, da dopušča spremembo vsebine evropskega naloga za prijetje glede na obrazec iz Priloge, zlasti vključitev novega besedila o pravicah zahtevane osebe do izpodbijanja nacionalnega in evropskega naloga za prijetje pred pravosodnimi organi odreditvene države članice v ta obrazec?
3.      Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen: ali je, če se evropski nalog za prijetje izda ob natančnem upoštevanju obrazca iz Priloge (to je brez obvestitve zahtevane osebe o njenih pravicah pred odreditvenim pravosodnim organom) in odreditveni pravosodni organ to osebo nemudoma po tem, ko izve za njeno prijetje, obvesti o teh pravicah in ji pošlje ustrezne listine, to v skladu z uvodno izjavo 12 in členom 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584[…], členi 4, 6(2) in 7(1) Direktive 2012/13[…] ter členoma 6 in 47 Listine?
4.      Ali je Okvirni sklep 2002/584[…] veljaven, če ni drugega pravnega sredstva za zagotovitev pravic na podlagi člena 4, zlasti pravice na podlagi člena 4(3), na podlagi člena 6(2) in na podlagi člena 7(1) Direktive 2012/13[…] osebi, prijeti zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje?“

Odločitev

1.      Člen 4, zlasti odstavek 3 tega člena, člen 6(2) in člen 7(1) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku je treba razlagati tako, da se pravice iz teh členov ne uporabljajo za osebe, prijete zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje.
2.      Pri preučitvi tretjega in četrtega vprašanja za predhodno odločanje ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, glede na člena 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Številka zadeve

C-564/19

Ime zadeve

IS (Illégalité de l’ordonnance de renvoi)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:949

Datum zadeve

23/11/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Pesti Központi Kerületi Bíróság (osrednje okrožno sodišče v Pešti, Madžarska)

Stranke

Kazenski postopek zoper IS

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; kršitve določb madžarskega prava, ki urejajo nabavo ali prevoz strelnega orožja ali streliva

Ključne besede

IS - Direktiva 2010/64/EU – Kakovost tolmačenja in prevajanja – Direktiva 2012/13/EU –Obveščenost v kazenskem postopku –Obveščenost o obdolžitvah – Pravica do tolmačenja - Pravica do prevajanja – Direktiva 2016/343/EU – Učinkovito pravno sredstvo -  Nepristransko sodišče –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  PDEU – Varstvo zakonitosti – Disciplinski postopek – Pristojnost višjega sodišča – Nezakonitost predloga - Strelivo

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      (a)      Ali je treba člen 6(1) PEU in člen 5(2) Direktive 2010/64/EU razlagati tako, da mora država članica za zagotovitev pravice do poštenega sojenja obtožencem, ki ne poznajo jezika postopka, ustanoviti register neodvisnih prevajalcev in sodnih tolmačev, ki so ustrezno usposobljeni, ali – če to ni mogoče – kako drugače zagotoviti, da je v sodnih postopkih mogoče preverjati ustrezno kakovost tolmačenja?
(b)      Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen in če v obravnavanem primeru zaradi neustrezne kakovosti tolmačenja ni mogoče ugotoviti, ali je bil obtoženec obveščen o predmetu obtožbe, ki ga bremeni, ali je treba člen 6(1) PEU ter člen 4(5) in člen 6(1) Direktive 2012/13/EU razlagati tako, da v teh okoliščinah postopka ni mogoče nadaljevati v nenavzočnosti obdolženca?
2.      (a)      Ali je treba načelo neodvisnosti sodstva iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 [Listine] ter sodne prakse Sodišča Evropske unije razlagati tako, da je to načelo kršeno, če predsednik [ONJ], ki so mu zaupane naloge osrednjega upravljanja sodišč in ga imenuje parlament, ki je edini, kateremu odgovarja in ki ga lahko razreši, zapolni mesto predsednika sodišča – ki ima med drugim pooblastila za razporejanje zadev, uvedbo disciplinskega postopka proti sodnikom in ocenjevanje teh sodnikov – z začasnim neposrednim imenovanjem in z obidom razpisa za prijavo na delovno mesto ter s popolnim neupoštevanjem mnenja pristojnih sodniških samoupravnih organov?
(b)      Če je odgovor na zgornje vprašanje pritrdilen in če sodnik, ki odloča o zadevi, utemeljeno meni, da bo zaradi svoje sodne ali upravne dejavnosti neupravičeno oškodovan, ali je treba navedeno načelo razlagati tako, da v obravnavani zadevi ni zagotovljeno pošteno sojenje?
3.      (a)      Ali je treba načelo neodvisnosti sodstva iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, člena 47 [Listine] in sodne prakse Sodišča Evropske unije razlagati tako, da s tem načelom ni v skladu položaj, v katerem madžarski sodniki od 1. septembra 2018 – drugače od prakse, ki je veljala v prejšnjih desetletjih – na podlagi zakona prejmejo plačo, ki je nižja od plače tožilcev ustrezajoče kategorije z enakim razredom in delovno dobo, in v katerem glede na gospodarske razmere v državi njihove plače na splošno niso skladne s pomembnostjo nalog, ki jih opravljajo, zlasti glede na prakso diskrecijskih nagrad, ki jo uporabljajo višji vodstveni kadri?
(b)      Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, ali je treba navedeno načelo neodvisnosti sodstva razlagati tako, da v takih okoliščinah ni mogoče zagotoviti pravice do poštenega sojenja?“
4.      (a)      Ali je treba člen 267 [PDEU] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni sodni praksi, v skladu s katero najvišja sodna instanca v okviru postopka za poenotenje sodne prakse države članice sklep o začetku postopka predhodnega odločanja, ki ga je sprejelo nižje sodišče – brez poseganja v pravno veljavnost tega sklepa – razglasi za nezakonit?
(b)      Če je odgovor na [četrto vprašanje, točka (a)], pritrdilen, ali je treba člen 267 [PDEU] razlagati tako, da predložitveno sodišče ne sme upoštevati odločitev hierarhično višjega sodišča v nasprotnem smislu in njegovih načelnih stališč, sprejetih v interesu zagotavljanja enotnosti prava?
(c)      Če je odgovor na [četrto vprašanje, točka (a)], nikalen, ali se v takem primeru kazenski postopek, ki je bil prekinjen, lahko nadaljuje, medtem ko je postopek predhodnega odločanja v teku?
5.      Ali je treba načelo neodvisnosti sodstva iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 [Listine] ter sodne prakse Sodišča Evropske unije razlagati tako, da se ob upoštevanju člena 267 PDEU to načelo krši, če se proti sodniku zato, ker je začel postopek predhodnega odločanja, sproži disciplinski postopek?“

Odločitev

1.      Člen 267 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da vrhovno sodišče države članice na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ugotovi nezakonitost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Sodišču na podlagi tega člena predložilo nižje sodišče, z obrazložitvijo, da postavljena vprašanja niso upoštevna ali potrebna za odločitev o sporu o glavni stvari, ne da bi to vplivalo na pravne učinke odločbe, ki vsebuje ta predlog. Načelo primarnosti prava Unije zahteva, da to nižje sodišče ne uporabi take odločbe nacionalnega vrhovnega sodišča.
2.      Člen 267 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje uvedbi disciplinskega postopka zoper sodnika nacionalnega sodišča z obrazložitvijo, da je pri Sodišču vložil predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi te določbe.
3.      Člen 5 Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih je treba razlagati tako, da državam članicam nalaga, da morajo sprejeti konkretne ukrepe za zagotovitev, da so zagotovljeno tolmačenje in opravljeni prevodi dovolj kakovostni, da osumljena ali obdolžena oseba razume obdolžitev in da nacionalna sodišča nad tem tolmačenjem lahko opravijo nadzor.
Člen 2(5) Direktive 2010/64 ter člen 4(5) in člen 6(1) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku v povezavi s členom 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujejo temu, da se osebi sodi v nenavzočnosti, čeprav zaradi neustreznega tolmačenja ni bila v jeziku, ki ga razume, obveščena o obdolžitvi ali kadar ni mogoče ugotoviti kakovosti zagotovljenega tolmačenja in tako ugotoviti, da je bila ta oseba v jeziku, ki ga razume, obveščena o obdolžitvi.

Številka zadeve

C-488/19

Ime zadeve

JR (Mandat d’arrêt – Condamnation dans un État tiers, membre de l’EEE)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:206

Datum zadeve

17/03/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

High Court (višje sodišče, Irska) 

Stranke

JR

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

JR -  Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ –  Pojem ‚izvršljiva sodba‘ – Kaznivo dejanje -  Obsodba - Sodišče tretje države  – Kraljevina Norveška – Dvostranski sporazum za priznanje sodbe –  Razlogi za fakultativno neizvršitev – Ekstrateritorialnost kaznivega dejanja

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali se Okvirni sklep [2002/584] uporablja v položaju, ko je bila zahtevana oseba obsojena na zaporno kazen v tretji državi, vendar je bila v skladu z dvostransko pogodbo med zadevno tretjo državo in odreditveno državo sodba iz tretje države priznana v odreditveni državi ter izvršena v skladu z zakoni odreditvene države?
2.      Če je tako, kako naj izvršitveni pravosodni organ v okoliščinah, ko je izvršitvena država članica v svoji nacionalni zakonodaji uporabila razloge za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, določene v členu 4, točka 1 in točka 7(b), Okvirnega sklepa 2002/584, sprejme odločitev v zvezi s kaznivim dejanjem, za katero se navaja, da je bilo storjeno v tretji državi, vendar pa okoliščine zadevnega kaznivega dejanja kažejo na to, da so se pripravljalna dejanja zgodila v odreditveni državi?“

Odločitev

1.      Člen 1(1) in člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da je evropski nalog za prijetje mogoče izdati na podlagi sodne odločbe odreditvene države članice, s katero je odrejena izvršitev kazni, ki jo je izreklo sodišče tretje države, v tej državi članici, če je bila zadevna sodba na podlagi dvostranskega sporazuma med tema državama priznana z odločbo sodišča odreditvene države članice. Vendar je izdaja evropskega naloga za prijetje pogojena, prvič, s tem, da je bila zahtevana oseba obsojena na kazen odvzema prostosti najmanj štirih mesecev, in drugič, s tem, da so bile v postopku, v katerem je bila v tretji državi izdana sodba, ki je bila pozneje priznana v odreditveni državi članici, spoštovane temeljne pravice in zlasti obveznosti, ki izhajajo iz členov 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
2.      Člen 4, točka 7(b), Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, je treba razlagati tako, da je treba v primeru evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan na podlagi sodne odločbe odreditvene države članice, s katero je dovoljeno, da se v tej državi članici izvrši kazen, ki jo je izreklo sodišče tretje države, v primeru, v katerem je bilo zadevno kaznivo dejanje storjeno na ozemlju zadnjenavedene države, na vprašanje, ali je bilo zadevno kaznivo dejanje storjeno „zunaj ozemlja odreditvene države članice“, odgovoriti ob upoštevanju kazenske pristojnosti te tretje države, v tem primeru Kraljevine Norveške, ki je omogočila pregon tega kaznivega dejanja, in ne kazenske pristojnosti odreditvene države članice.

Številka zadeve

C-481/19

Ime zadeve

Consob

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:84

Datum zadeve

02/02/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) 

Stranke

DB proti Commissione Nazionale per le Società e la Borsa (Consob)

Področje

Finančne storitve;  prekrški trgovanja z notranjimi informacijami in nesodelovanje v preiskavi

Ključne besede

Consob – DB- Približevanje zakonodaj – Direktiva 2003/6/ES –  Uredba (EU) št. 596/2014 – Zloraba trga – Notranje informacije - Upravne sankcije – Kazenska narava  - Nesodelovanje–  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do molka - Samoobtožba

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba določbe člena 14(3) Direktive 2003/6, glede na to, da se ta še naprej uporablja ratione temporis, in člena 30(1)(b) Uredbe št. 596/2014 razlagati tako, da državi članici omogočajo, da posameznika, ki ne odgovori na vprašanja pristojnega organa, na podlagi katerih bi se lahko ugotovila njegova odgovornost za prekršek, ki se kaznuje z upravno sankcijo ,kazenske‘ narave, ne sankcionira?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali so določbe člena 14(3) Direktive 2003/6, če ga je še vedno mogoče uporabiti ratione temporis, in člena 30(1)(b) Uredbe št. 596/2014 združljive z določbami členov 47 in 48 [Listine], tudi ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 6 EKČP ter ustavnih tradicij, ki so skupne državam članicam, če določajo, da se sankcije naložijo tudi posamezniku, ki ne odgovori na vprašanja pristojnega organa, na podlagi katerih bi se lahko ugotovila njegova odgovornost za prekršek, ki se kaznuje z upravno sankcijo ,kazenske‘ narave?«

Odločitev

Člen 14(3) Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji (zloraba trga) in člen 30(1)(b) Uredbe (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6 ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES v povezavi s členoma 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da državam članicam dopuščata, da ne sankcionirajo fizične osebe, ki v preiskavi, ki jo zoper njo vodi pristojni organ na podlagi te direktive ali te uredbe, zavrne predložitev odgovorov temu organu, na podlagi katerih bi lahko izhajala njena odgovornost za prekršek, ki se kaznuje z upravnimi sankcijami kazenske narave, ali njena kazenska odgovornost.

Številka zadeve

C-83/19

Ime zadeve

Asociaţia “Forumul Judecătorilor din România”

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:393

Datum zadeve

18/05/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Tribunalul Olt (okrožno sodišče v Oltu, Romunija) (C‑83/19); Curtea de Apel Piteşti (pritožbeno sodišče v Piteştiju, Romunija) (C‑127/19); Curtea de Apel Bucureşti (pritožbeno sodišče v Bukarešti, Romunija)  (C‑195/19); Curtea de Apel Braşov (pritožbeno sodišče v Braşovu, Romunija) (C‑291/19); Curtea de Apel Piteşti (pritožbeno sodišče v Piteştiju, Romunija) (C‑355/19), in Tribunalul Bucureşti (okrožno sodišče v Bukarešti, Romunija) (C‑397/19)

Stranke

Asociaţia „Forumul Judecătorilor din România“ in drugi proti Inspecţia Judiciară in drugim

Področje

Pristop k Evropski uniji; Romunija

Ključne besede

Pogodba o pristopu – Romunija in Bolgarija - – Akt  –  Ustrezni ukrepi – Mehanizem za sodelovanje -   Napredek Romunije –  Reforme pravosodja -  Boj proti korupciji – Odločba 2006/928/ES – Poročila  Komisije – Pravna država – Neodvisnost sodstva –  PEU –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - Pravosodna inšpekcija – Preiskave kaznivih dejanj – Premoženjska odgovornost države -  Osebna odgovornost sodnikov – Sodna zmota

Vprašanje za predhodno odločanje

Zadeva C-83/19
„1.      Ali je treba [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], šteti za akt, ki ga je sprejela institucija Unije, v smislu člena 267 PDEU, tako da je lahko predmet razlage [Sodišča]?
2.      Ali vsebina, narava in trajanje [MeSP], vzpostavljenega z Odločbo [2006/928], spadajo na področje uporabe [Pogodbe o pristopu]? Ali so zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru navedenega mehanizma, za Romunijo zavezujoče?
3.      Ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, [PEU] razlagati tako, da morajo države članice določiti potrebne ukrepe za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, zajetih s pravom Unije, in sicer jamstva neodvisnega disciplinskega postopka za romunske sodnike, da se odpravijo vsa tveganja, povezana s političnim vplivanjem na potek takih postopkov, na primer s tem, da vlada neposredno, pa čeprav le začasno, imenuje vodstvo Inspecția Judiciară (pravosodna inšpekcija)?
4.      Ali je treba člen 2 [PEU] razlagati tako, da morajo države članice izpolnjevati merila pravne države, kot se zahteva tudi v poročilih, pripravljenih v okviru [MeSP], vzpostavljenega z Odločbo [2006/928], v primeru postopkov, s katerimi vlada neposredno, pa čeprav le začasno, imenuje vodstvo [pravosodne inšpekcije]?“
Zadeva C-127/19
„1.      Ali je treba [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], šteti za akt, ki ga je sprejela institucija Unije, v smislu člena 267 PDEU, tako da je lahko predmet razlage [Sodišča]?
2.      Ali vsebina, narava in trajanje [MeSP], vzpostavljenega z Odločbo [2006/928], spadajo na področje uporabe [Pogodbe o pristopu]? Ali so zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru navedenega mehanizma, za Romunijo zavezujoče?
3.      Ali je treba člen 2 [PEU] v povezavi s členom 4(3) [PEU] razlagati tako, da iz obveznosti države članice, da spoštuje načela pravne države, izhaja tudi zahteva, v skladu s katero mora Romunija spoštovati zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru [MeSP], vzpostavljenega z Odločbo [2006/928]?
4.      Ali člen 2 PEU, natančneje obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje zakonodaji, s katero se vzpostavlja in organizira [SIIJ] v okviru [tožilstva pri vrhovnem kasacijskem sodišču], zaradi možnosti izvajanja posrednega pritiska na sodnike in tožilce?
5.      Ali načelo neodvisnosti sodnikov, določeno v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU in členu 47 [Listine], kot se razlaga s sodno prakso [Sodišča] (sodba z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117), nasprotuje vzpostavitvi [SIIJ] v okviru [tožilstva pri vrhovnem kasacijskem sodišču], glede na podrobna pravila o imenovanju/razrešitvi tožilcev, ki so del navedenega oddelka, podrobna pravila o opravljanju funkcij v tem oddelku in način ugotavljanja pristojnosti, v povezavi z majhnim številom delovnih mest v tem oddelku?“
Zadeva C-195/19
1.      Ali so [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], in zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru navedenega mehanizma, za Romunijo zavezujoči?
2.      Ali člen 67(1) PDEU ter člen 2, prvi stavek, in člen 9, prvi stavek, PEU nasprotujejo nacionalni ureditvi o vzpostavitvi oddelka tožilstva, ki je izključno pristojen za preiskovanje vseh vrst kaznivih dejanj, ki so jih storili sodniki ali tožilci?
3.      Ali načelo primarnosti [prava Unije], kot je določeno s sodbo z dne 15. julija 1964, Costa (6/64, EU:C:1964:66), in s poznejšo ustaljeno sodno prakso Sodišča, nasprotuje nacionalni ureditvi, ki politično-pravosodni instituciji, kot je Curtea Constituțională [(ustavno sodišče)], omogoča, da krši navedeno načelo z odločbami, zoper katere ni nobenega pravnega sredstva?“
Zadeva C-291/19
„1.      Ali je treba [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], šteti za akt, ki ga je sprejela institucija Unije, v smislu člena 267 PDEU, tako da je lahko predmet razlage [Sodišča]?
2.      Ali so zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru navedenega mehanizma, zlasti (toda ne samo) v zvezi s potrebo po sprejetju zakonodajnih sprememb, ki bodo skladne z ugotovitvami [MeSP] ter s priporočili Beneške komisije in [GRECO], za Romunijo zavezujoče?
3.      Ali je treba člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU] razlagati tako, da iz obveznosti države članice, da spoštuje načela pravne države, izhaja tudi zahteva, v skladu s katero mora Romunija spoštovati zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru [MeSP], vzpostavljenega z Odločbo [2006/928]?
4.      Ali načelo neodvisnosti sodnikov, določeno v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU in členu 47 [Listine], kot se razlaga s sodno prakso [Sodišča] (sodba z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117), nasprotuje vzpostavitvi [SIIJ] v okviru tožilstva pri Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče) glede na podrobna pravila o imenovanju in razrešitvi s funkcije tožilcev, ki so del navedenega oddelka, podrobna pravila o opravljanju dejavnosti v tem oddelku in način ugotavljanja pristojnosti, v povezavi z majhnim številom delovnih mest v tem oddelku?
5.      Ali člen 47[, drugi odstavek,] [Listine] glede pravice do poštenega sojenja z odločanjem o zadevi v razumnem roku nasprotuje vzpostavitvi [SIIJ] v okviru tožilstva pri Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče) glede na podrobna pravila o opravljanju dejavnosti v tem oddelku in način ugotavljanja pristojnosti, v povezavi z majhnim številom delovnih mest v tem oddelku?“
Zadeva C-355/19
„1.      Ali je treba [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], šteti za akt, ki ga je sprejela institucija Unije, v smislu člena 267 PDEU, tako da je lahko predmet razlage [Sodišča]?
2.      Ali je [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], sestavni del [Pogodbe o pristopu] ter ga je treba razlagati in uporabljati ob upoštevanju te pogodbe? Ali so zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru navedenega mehanizma, za Romunijo zavezujoče in, če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, ali mora nacionalno sodišče, pristojno za uporabo določb prava Unije, v okviru svojih pristojnosti zagotoviti uporabo navedenih predpisov in, če je to primerno, po uradni dolžnosti zavrniti uporabo določb nacionalnega prava, ki so v nasprotju z zahtevami iz poročil, pripravljenih v okviru tega mehanizma?
3.      Ali je treba člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU] razlagati tako, da obveznost Romunije, da spoštuje zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru [MeSP], vzpostavljenega z Odločbo [2006/928], izhaja iz obveznosti države članice, da spoštuje načela pravne države?
4.      Ali člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU], zlasti pa obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 96(3)(a) [spremenjenega zakona št. 303/2004], ki sodno zmoto skopo in abstraktno opredeljuje kot opravljanje procesnih dejanj, ki so v očitnem nasprotju s pravili materialnega in procesnega prava, pri tem pa ne opredeljuje narave kršenih zakonskih predpisov, stvarnega in časovnega področja uporabe teh predpisov v postopku, podrobnih pravil, rokov in postopkov za ugotavljanje kršitve pravnih pravil ter organa, pristojnega za ugotavljanje kršitve teh zakonskih predpisov, s čimer vzpostavlja možnost za izvajanje posrednega pritiska na sodnike in tožilce?
5.      Ali člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU], zlasti pa obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 96(3)(b) [spremenjenega zakona št. 303/2004], ki sodno zmoto opredeljuje kot razglasitev pravnomočne sodbe, ki je v očitnem nasprotju z zakonom ali v nasprotju z dejanskim položajem, ugotovljenim na podlagi dokazov, pridobljenih v postopku, pri tem pa ne določa postopka za ugotavljanje navedenega nasprotja in konkretno ne opredeljuje pomena takšnega nasprotja med sodno odločbo ter veljavnimi zakonskimi predpisi in dejanskim položajem, zaradi česar se vzpostavlja možnost za ohromitev dejavnosti sodnikov in tožilcev, povezanih z razlago zakonov in presojo dokazov?
6.      Ali člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU], zlasti pa obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 96(3) [spremenjenega zakona št. 303/2004], v skladu s katero se civilna odškodninska odgovornost sodnika ali tožilca v razmerju do države prizna le na podlagi njene lastne ocene in, če je to primerno, na podlagi posvetovalnega mnenja pravosodne inšpekcije glede tega, ali je sodnik oziroma tožilec vsebinsko napako storil namerno ali iz hude malomarnosti, pri čemer pa sodnik oziroma tožilec nima možnosti, da bi v celoti uveljavljal pravico do obrambe, zaradi česar se vzpostavlja možnost za samovoljno uvedbo in zaključek postopka za priznanje materialne odgovornosti sodnika oziroma tožilca v razmerju do države?
7.      Ali člen 2 [PEU], zlasti pa obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 539(2), zadnji stavek, v povezavi s členom 541(2) in (3) zakonika o kazenskem postopku, ki toženi stranki za nedoločen čas in posredno dopušča uporabo izrednega pravnega sredstva sui generis zoper pravnomočno sodno odločbo v zvezi z zakonitostjo pripora v primeru, da se obdolžencu izreče oprostilna sodba, pri čemer lahko o tem pravnem sredstvu odloča le civilno sodišče, če kazensko sodišče v svoji sodbi ni ugotovilo nezakonitosti pripora, kar je v nasprotju z načeli predvidljivosti in dostopnosti pravnega pravila, specializacije sodišča in pravne varnosti?“
Zadeva C-379/19
„1.      Ali je treba [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], šteti za akt, ki ga je sprejela institucija Unije, v smislu člena 267 PDEU, tako da je lahko predmet razlage [Sodišča]?
2.      Ali je [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], sestavni del [Pogodbe o pristopu] ter ga je treba razlagati in uporabljati ob upoštevanju te pogodbe? Ali so zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru navedenega mehanizma, za Romunijo zavezujoče in, če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, ali mora nacionalno sodišče, pristojno za uporabo določb prava Unije, v okviru svojih pristojnosti zagotoviti uporabo navedenih predpisov in, če je to primerno, po uradni dolžnosti zavrniti uporabo določb nacionalnega prava, ki so v nasprotju z zahtevami iz poročil, pripravljenih v okviru tega mehanizma?
3.      Ali je treba člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU] razlagati tako, da obveznost Romunije, da spoštuje zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru [MeSP], vzpostavljenega z Odločbo [2006/928], izhaja iz obveznosti države članice, da spoštuje načela pravne države?
4.      Ali člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU], zlasti pa obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 96(3)(a) [spremenjenega zakona št. 303/2004], ki sodno zmoto skopo in abstraktno opredeljuje kot opravljanje procesnih dejanj, ki so v očitnem nasprotju s pravili materialnega in procesnega prava, pri tem pa ne opredeljuje narave kršenih zakonskih predpisov, stvarnega in časovnega področja uporabe teh predpisov v postopku, podrobnih pravil, rokov in postopkov za ugotavljanje kršitve pravnih pravil ter organa, pristojnega za ugotavljanje kršitve teh zakonskih predpisov, s čimer vzpostavlja možnost za izvajanje posrednega pritiska na sodnike in tožilce?
5.      Ali člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU], zlasti pa obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 96(3)(b) [spremenjenega zakona št. 303/2004], ki sodno zmoto opredeljuje kot razglasitev pravnomočne sodbe, ki je v očitnem nasprotju z zakonom ali v nasprotju z dejanskim položajem, ugotovljenim na podlagi dokazov, pridobljenih v postopku, pri tem pa ne določa postopka za ugotavljanje navedenega nasprotja in konkretno ne opredeljuje pomena takšnega nasprotja med sodno odločbo ter veljavnimi zakonskimi predpisi in dejanskim položajem, zaradi česar se vzpostavlja možnost za ohromitev dejavnosti sodnikov in tožilcev, povezanih z razlago zakonov in presojo dokazov?
6.      Ali člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU], zlasti pa obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 96(3) [spremenjenega zakona št. 303/2004], v skladu s katero se civilna odškodninska odgovornost sodnika ali tožilca v razmerju do države prizna le na podlagi njene lastne ocene in, če je to primerno, na podlagi posvetovalnega mnenja pravosodne inšpekcije glede tega, ali je sodnik oziroma tožilec vsebinsko napako storil namerno ali iz hude malomarnosti, pri čemer pa sodnik oziroma tožilec nima možnosti, da bi v celoti uveljavljal pravico do obrambe, zaradi česar se vzpostavlja možnost za samovoljno uvedbo in zaključek postopka za priznanje materialne odgovornosti sodnika oziroma tožilca v razmerju do države?
7.      Ali člen 2 [PEU], zlasti pa obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 539(2), zadnji stavek, v povezavi s členom 541(2) in (3) zakonika o kazenskem postopku, ki toženi stranki za nedoločen čas in posredno dopušča uporabo izrednega pravnega sredstva sui generis zoper pravnomočno sodno odločbo v zvezi z zakonitostjo pripora v primeru, da se obdolžencu izreče oprostilna sodba, pri čemer lahko o tem pravnem sredstvu odloča le civilno sodišče, če kazensko sodišče v svoji sodbi ni ugotovilo nezakonitosti pripora, kar je v nasprotju z načeli predvidljivosti in dostopnosti pravnega pravila, specializacije sodišča in pravne varnosti?“

Odločitev

1.      Odločba Komisije 2006/928/ES z dne 13. decembra 2006 o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje napredka Romunije pri izpolnjevanju posebej določenih meril na področjih reforme pravosodja in boja proti korupciji ter poročila, ki jih je Evropska komisija pripravila na podlagi te odločbe, so akti, ki jih je sprejela institucija Unije in ki so lahko predmet razlage Sodišča na podlagi člena 267 PDEU.
2.      Člene 2, 37 in 38 Akta o pogojih pristopa Republike Bolgarije in Romunije in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija v povezavi s členoma 2 in 49 PEU, je treba razlagati tako, da Odločba 2006/928, kar zadeva njeno pravno naravo, vsebino in časovne učinke, spada na področje uporabe Pogodbe med državami članicami Evropske unije ter Republiko Bolgarijo in Romunijo o pristopu Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji. Ta odločba je, dokler ni razveljavljena, za Romunijo v celoti zavezujoča. Merila, določena v Prilogi k tej odločbi, so namenjena zagotovitvi, da ta država članica spoštuje vrednoto pravne države, določeno v členu 2 PEU, in so za navedeno državo članico zavezujoča v tem smislu, da mora sprejeti ustrezne ukrepe za izpolnitev teh meril, pri čemer mora na podlagi načela lojalnega sodelovanja, določenega v členu 4(3) PEU, ustrezno upoštevati poročila, ki jih je Komisija pripravila na podlagi navedene odločbe, zlasti priporočila iz navedenih poročil.
3.      Predpisi, ki določajo organizacijo pravosodja v Romuniji, kot so predpisi o začasnem imenovanju vodstva pravosodne inšpekcije in o ustanovitvi oddelka državnega tožilstva, pristojnega za preiskovanje kaznivih dejanj, storjenih v pravosodju, spadajo na področje uporabe Odločbe 2006/928, tako da morajo izpolnjevati zahteve, ki izhajajo iz prava Unije in zlasti iz vrednote pravne države, določene v členu 2 PEU.
4.      Člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU ter Odločbo 2006/928 je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki jo je sprejela vlada države članice in ki tej vladi omogoča, da začasno imenuje vodstvo pravosodnega organa, pristojnega za disciplinske preiskave in disciplinske postopke zoper sodnike in tožilce, ne da bi se upošteval redni postopek imenovanja, določen v nacionalnem pravu, kadar lahko ta ureditev vzbudi legitimen dvom glede tega, da bi se pristojnosti in naloge tega organa lahko uporabile kot orodje za izvajanje pritiska na delo sodnikov in tožilcev ali političnega nadzora nad tem delom.
5.      Člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU ter Odločbo 2006/928 je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa ustanovitev posebnega tožilskega oddelka, ki je izključno pristojen za preiskovanje kaznivih dejanj, ki jih storijo sodniki in tožilci, ne da bi ustanovitev takega oddelka:
–        bila utemeljena z objektivnimi in preverljivimi zahtevami po učinkovitem izvajanju sodne oblasti ter
–        vsebovala posebna jamstva, s katerimi bi bilo mogoče na eni strani odpraviti vsako nevarnost, da bi se ta oddelek uporabil kot orodje za politični nadzor nad delom teh sodnikov in tožilcev, kar bi lahko posegalo v njihovo neodvisnost, ter na drugi strani zagotoviti, da se ta pristojnost lahko izvaja v zvezi z njimi ob polnem spoštovanju zahtev, ki izhajajo iz členov 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
6.      Člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki ureja premoženjsko odgovornost države in osebno odgovornost sodnikov za škodo, nastalo zaradi sodne zmote, ter ki pojem „sodna zmota“ opredeljuje splošno in abstraktno. Nasprotno pa je treba ti določbi razlagati tako, da nasprotujeta taki ureditvi, kadar določa, da se ugotovitev obstoja sodne zmote, napravljena v okviru postopka za uveljavljanje premoženjske odgovornosti države, ne da bi bil zadevni sodnik zaslišan, upošteva v okviru poznejšega postopka glede regresnega zahtevka, s katerim se uveljavlja osebna odgovornost tega sodnika, ter kadar na splošno ne vsebuje jamstev, potrebnih za izognitev temu, da bi se tak regresni zahtevek uporabil kot orodje za izvajanje pritiska na delo sodišč, in za zagotovitev spoštovanja pravice zadevnega sodnika do obrambe, da bi se odpravila vsakršen legitimen dvom posameznikov o zavarovanosti sodnikov pred zunanjimi dejavniki, ki bi lahko usmerjali njihove odločitve, in vtis, da ti sodniki niso neodvisni in nepristranski, kar bi lahko omajalo zaupanje, ki ga mora v demokratični družbi in v pravni državi pri teh posameznikih zbujati pravosodje.
7.      Načelo primarnosti prava Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje ustavni ureditvi države članice, kot jo razlaga ustavno sodišče te države, v skladu s katero nižjemu sodišču ni dovoljeno, da na podlagi lastne pristojnosti ne uporabi nacionalne določbe, ki spada na področje uporabe Odločbe 2006/928 in za katero meni, da je na podlagi sodbe Sodišča v nasprotju s to odločbo ali s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU.

Številka zadeve

C-546/18

Ime zadeve

Adler Real Estate in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:711

Datum zadeve

09/09/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija)

Stranke

FN in drugi proti Übernahmekommission

Področje

Prosti pretok oseb in storitev; pravo družb;  kršitve obveznosti predložitve ponudbe za prevzem

Ključne besede

Adler Real Estate - Pravo družb – Ponudbe za prevzem – Direktiva 2004/25/ES – Obvezna ponudba – Nadzorni organ – Pravnomočna odločba - Kršitev obveznosti – Zavezujoč učinek odločbe –Splošna načela prava Unije – Pravica do obrambe – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Pravica do molka – Domneva nedolžnosti – Dostop - Neodvisno in nepristransko sodišče

Vprašanje za predhodno odločanje

1.      Ali člena 4 in 17 Direktive [2004/25] – ob upoštevanju načela učinkovitosti po pravu Unije – nasprotujeta razlagi, v skladu s katero se pravnomočni odločbi nadzornega organa v skladu s členom 4 Direktive [2004/25], s katero je bilo ugotovljeno, da je [fizična] oseba kršila nacionalne predpise, ki so bili sprejeti za prenos Direktive [2004/25], ne priznava zavezujoč učinek v okviru poznejšega upravnega prekrškovnega postopka, ki ga je ta nadzorni organ vodil proti isti osebi, zaradi česar ima ta oseba ponovno na razpolago vse dejanske in pravne ugovore ter dokazna sredstva, s katerimi lahko prereka kršitev pravnega predpisa, ki je že bila ugotovljena v pravnomočni odločbi?
2.      Ali člena 4 in 17 Direktive [2004/25] – ob upoštevanju načela učinkovitosti po pravu Unije – nasprotujeta razlagi, v skladu s katero se pravnomočni odločbi nadzornega organa v skladu s členom 4 Direktive [2004/25], s katero je bilo ugotovljeno, da je pravna oseba kršila nacionalne predpise, ki so bili sprejeti za prenos Direktive [2004/25], ne priznava zavezujoč učinek v okviru poznejšega upravnega prekrškovnega postopka, ki ga je ta nadzorni organ vodil proti organu, ki je upravičen zastopati to pravno osebo, zaradi česar ima ta oseba (organ) ponovno na razpolago vse dejanske in pravne ugovore ter dokazna sredstva, s katerimi lahko prereka kršitev pravnega predpisa, ki je že bila ugotovljena v pravnomočni odločbi?
3.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: [a]li člen 47 [Listine] nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero se pravnomočni odločbi nadzornega organa v skladu s členom 4 Direktive [2004/25], s katero je bilo ugotovljeno, da je fizična oseba kršila nacionalne predpise, ki so bili sprejeti za prenos Direktive [2004/25], priznava zavezujoč učinek v okviru poznejšega upravnega prekrškovnega postopka, ki ga je ta nadzorni organ vodil proti isti osebi, tako da ta oseba s pravnega in dejanskega vidika ne more prerekati že pravnomočno ugotovljene kršitve pravnega predpisa?
4.      Če je odgovor na [drugo] vprašanje nikalen: [a]li člen 47 [Listine] nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero se pravnomočni odločbi nadzornega organa v skladu s členom 4 Direktive [2004/25], s katero je bilo ugotovljeno, da je pravna oseba kršila nacionalne predpise, ki so bili sprejeti za prenos Direktive [2004/25], priznava zavezujoči učinek v okviru poznejšega upravnega prekrškovnega postopka, ki ga je ta nadzorni organ vodil proti organu, ki je upravičen zastopati to pravno osebo, tako da ta oseba (organ) s pravnega in dejanskega vidika ne more prerekati že pravnomočno ugotovljene kršitve pravnega predpisa?“

Odločitev

Člena 4 in 17 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014, v povezavi s pravico do obrambe, ki je zagotovljena s pravom Unije, zlasti pravico do izjave, ter s členoma 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta praksi države članice, v skladu s katero ima lahko odločba o ugotovitvi kršitve te direktive, ki je postala pravnomočna, v poznejšem postopku za naložitev upravne sankcije kazenske narave zaradi kršitve določbe navedene direktive zavezujoč učinek, ker stranke, na katere se ta postopek nanaša, med predhodnim postopkom ugotavljanja te kršitve niso mogle v celoti uresničevati niti pravice do obrambe, zlasti pravice do izjave, niti pravice do molka ter uveljavljati domneve nedolžnosti glede dejstev, ki bodo pozneje uporabljena v utemeljitev obtožbe, oziroma ne morejo uresničevati pravice do učinkovitega pravnega sredstva zoper tako odločbo pred sodiščem, ki je pristojno za odločanje o dejanskih in pravnih vprašanjih.

Številka zadeve

C-646/17

Ime zadeve

Moro

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:489

Datum zadeve

13/06/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Tribunale di Brindisi (sodišče v Brindisiju, Italija)

Stranke

Kazenski postopek zoper Gianluco Mora

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; nakit

Ključne besede

Moro – Kazenske zadeve - Nakit – Prikrivanje – Tatvina -  Direktiva 2012/13/EU – Kazenski postopek - Pravica do obveščenosti  – Obveščenost o obdolžitvah – Sprememba informacij -  – Zaščita kazenskega postopka –  Ustni postopek - Nezmožnost obdolžene osebe -Naložitev dogovorjene kazni -   Nacionalna zakonodaja – Razlika – Sprememba dejanj

Vprašanje za predhodno odločanje

Ali je treba člen 2(1), člen 3(1)(c) in člen 6, od (1) do (3), Direktive [2012/13] ter člen 48 [Listine] razlagati tako, da nasprotujejo kazenskim procesnim določbam države članice, na podlagi katerih so jamstva v zvezi z obrambo, izhajajoča iz spremembe obtožnega akta, zagotovljena pod – kvalitativno in kvantitativno – drugačnimi pogoji glede na to, ali se sprememba nanaša na dejanske vidike obdolžitve ali pa na njeno pravno opredelitev, pri čemer lahko, natančneje, obdolženec samo v prvem primeru predlaga zanj ugodnejši alternativni postopek za naložitev kazni (postopek s pogajanji o priznanju krivde)?“

Odločitev

Člen 6(4) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku in člen 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero lahko obdolžena oseba med ustnim postopkom predlaga naložitev dogovorjene kazni v primeru spremembe dejanj, na katerih temelji obdolžitev, ne pa v primeru spremembe pravne opredelitve dejanj, ki so predmet obdolžitve.

Številka zadeve

C-358/16

Ime zadeve

UBS Europe in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:715

Datum zadeve

13/09/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour administrative (višje upravno sodišče, Luksemburg)

Stranke

UBS Europe SE in Alain Hondequin et consorts proti DV in drugim

Področje

Prosti pretok kapitala; obveznost varovanja poslovne skrivnosti

Ključne besede

UBS Europe – Alain Hondequin - Direktiva 2004/39/ES –  Obseg obveznosti -  Poklicna skrivnost -   Izguba poklicnega ugleda -  Kazensko pravo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Pravica do obrambe – Vpogled v spis

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je na podlagi zlasti člena 41 Listine, ki določa načelo dobrega upravljanja, z izjemo za ‚primere, za katere velja kazensko pravo‘, ki je določena tako na koncu odstavka 1 člena 54 Direktive 2004/39/ES kot na začetku odstavka 3 tega člena 54, zajet primer, v katerem je v skladu z nacionalno zakonodajo naložena upravna sankcija, ki pa z vidika EKČP spada v kazensko pravo, kot je sankcija, obravnavana v postopku v glavni stvari, ki jo je naložil nacionalni regulativni organ, nacionalni nadzorni organ, in s katero je članu nacionalne odvetniške zbornice naloženo, naj pri subjektu, ki ga nadzoruje navedeni regulativni organ, preneha opravljati poslovodno funkcijo ali drugo funkcijo, za katero je potrebno dovoljenje, in naj z vseh svojih tovrstnih funkcij čim prej odstopi?
2.      Če je navedena upravna sankcija, ki se kot taka obravnava v nacionalnem pravu, naložena v upravnem postopku, v kolikšnem obsegu je obveznost varovanja poklicne skrivnosti, na katero se lahko sklicuje nacionalni nadzorni organ na podlagi določb člena 54 navedene Direktive 2004/39/ES, pogojena z zahtevami poštenega sojenja, ki zajema učinkovito pravno sredstvo, kot izhajajo iz člena 47 Listine in se morajo obravnavati v povezavi z zahtevami, ki vzporedno izhajajo iz členov 6 in 13 EKČP v zvezi s poštenim sojenjem in učinkovitostjo pravnega sredstva ter iz jamstev, določenih v členu 48 Listine, zlasti ob upoštevanju neomejenega dostopa stranke v upravnem postopku – za obrambo interesov in državljanskih pravic sankcionirane stranke v upravnem postopku – do upravnega spisa organa, ki je naložil upravno sankcijo in ki je hkrati nacionalni nadzorni organ?“

Odločitev

Člen 54 Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS je treba razlagati tako, da:
–        izraz „primeri, za katere velja kazensko pravo“, iz odstavkov 1 in 3 tega člena ne zajema položaja, v katerem organi, ki jih države članice določijo za izvajanje nalog, določenih v tej direktivi, sprejmejo ukrep, kot je ta v postopku v glavni stvari, s katerim se osebi prepove opravljanje funkcije člana poslovodstva ali druge funkcije v nadzorovanem podjetju, za izvajanje katere je treba pridobiti odobritev, in naloži, naj v najkrajšem možnem času odstopi z vseh svojih funkcij, ker ta oseba ne izpolnjuje več zahteve po poklicnem ugledu iz člena 9 navedene direktive, ki spada med ukrepe, ki jih morajo pristojni organi sprejeti pri izvajanju pristojnosti, ki jih imajo v skladu z določbami naslova II navedene direktive. Navedena določba se namreč s tem, da določa, da obveznost varovanja poklicne skrivnosti lahko v takšnih primerih velja izjemoma, nanaša na prenos ali uporabo zaupnih podatkov za namene pregona, ki se vodi v skladu z nacionalnim kazenskim pravom, in kazni, ki se izrečejo v skladu z njim;
–        je treba obveznost varovanja poklicne skrivnosti iz odstavka 1 navedenega člena v povezavi s členoma 47 in 48 Listine, zagotoviti in izvajati tako, da je združljiva s spoštovanjem pravice do obrambe. Tako mora pristojno nacionalno sodišče, kadar se pristojni organ sklicuje na navedeno obveznost, zato da zavrne posredovanje informacij, s katerimi razpolaga, ki niso vsebovane v spisu in ki se nanašajo na osebo, na katero se nanaša akt, ki posega v njen položaj, preveriti, ali te informacije pomenijo objektivno povezavo z očitki zoper njo, in če je odgovor pritrdilen, pretehtati med interesom zadevne osebe, da ima na voljo potrebne informacije, zato da lahko v celoti uveljavlja svojo pravico do obrambe, in interesi, povezanimi z ohranjanjem zaupnosti informacij, za katere velja obveznost varovanja poklicne skrivnosti, preden se odločijo za posredovanje vsake zahtevane informacije.

Številka zadeve

C-614/14

Ime zadeve

Ognyanov

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2016:514

Datum zadeve

05/07/2016

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Sofijski gradski sad (sodišče mesta Sofija, Bolgarija)

 

Stranke

Kazenski postopek zoper Atanasa Ognjanova

Področje

Načela, cilji in naloge pogodb; kazenski postopek;  izločitev predložitvenega sodišča

Ključne besede

Ognyanov - PDEU –  Poslovnik Sodišča  – Nacionalno pravilo -  Izločitev predložitvenega sodišča -  Začasno stališče -    Dejanski  in pravni okvir – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah 

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali gre za kršitev prava Unije (člena 267, drugi odstavek, PDEU v povezavi s členom 94 Poslovnika Sodišča, členoma 47 in 48 Listine […] ali drugimi upoštevnimi določbami), če sodišče, ki je vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, po sprejetju predhodne odločbe nadaljuje postopek in sprejme odločitev v zadevi sami, ne da bi se izločilo? Razlog za izločitev bi bil, da je predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe zavzelo začasno stališče o zadevi sami (s tem, ko je določeno dejansko stanje štelo za ugotovljeno in določeno določbo za predpis, ki se uporabi za to dejansko stanje).
Vprašanje za predhodno odločanje se postavi ob domnevi, da so se pri ugotavljanju dejstev in prava, ki se uporabi, z namenom vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe spoštovale vse procesnopravne določbe za varstvo pravice strank, da lahko predložijo dokaze in se zagovarjajo.
2.      Če se bo odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje glasil, da je zakonito, če se postopek nadaljuje, ali gre potem za kršitev prava Unije, če:
(a)      predložitveno sodišče vse, kar je ugotovilo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, brez sprememb ponovno navede v svoji dokončni odločbi in glede teh dejanskih in pravnih rešitev zavrne izvajanje novih dokazov in zaslišanje strank? Dejansko bi predložitveno sodišče dopustilo nove dokaze in zaslišalo stranke le glede takih vprašanj, ki v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ne bi bila opredeljena kot ugotovljena;
(b)      predložitveno sodišče glede vseh relevantnih vprašanj izvede nove dokaze in zasliši stranke, kar vključuje vprašanja, glede katerih je že podalo svoje stališče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, in v svoji dokončni odločbi izrazi svoje končno stališče, ki se opira na vse izvedene dokaze in ki je bilo oblikovano po presoji vseh argumentov strank, ne glede na to, ali so bili dokazi izvedeni pred vložitvijo predloga za sprejetje predhodne odločbe ali po sprejetju predhodne odločbe in so bili argumenti predstavljeni pred tem ali po tem?
3.      Če bo na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovorjeno tako, da je s pravom Unije združljivo, če se postopek nadaljuje, ali je potem s pravom Unije združljivo, če se sodišče odloči za to, da postopka v glavni stvari ne bo nadaljevalo, ampak se bo zaradi pristranskosti izločilo, saj bi bilo nadaljevanje postopka v nasprotju z nacionalnim pravom, ki določa višjo raven varstva interesov strank in pravosodja, če namreč izločitev temelji na tem, da:
(a)      je predložitveno sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe pred sprejetjem svoje dokončne odločbe podalo začasno stališče o postopku, kar je sicer dopustno v skladu s pravom Unije, ne pa tudi nacionalnim pravom;
(b)      bi predložitveno sodišče svoje dokončno stališče oblikovalo v dveh pravnih aktih, in ne v enem (če se izhaja iz tega, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ne pomeni začasnega stališča, ampak dokončno stališče), kar je sicer dopustno v skladu s pravom Unije, ne pa tudi z nacionalnim pravom?“

Odločitev

1.      Člen 267 PDEU in člen 94 Poslovnika Sodišča v povezavi s členoma 47, drugi odstavek, in 48(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnemu pravilu, ki se razlaga tako, da predložitvenemu sodišču nalaga, da se izloči iz postopka, v katerem odloča, ker je v svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe predstavilo dejanski in pravni okvir obravnavane zadeve.
2.      Pravo Unije, zlasti člen 267 PDEU, je treba razlagati tako, da ne zahteva in niti ne prepoveduje, da bi predložitveno sodišče po razglasitvi sodbe v postopku predhodnega odločanja izvedlo novo zaslišanje strank in nove pripravljalne ukrepe, na podlagi katerih bi lahko spremenilo dejanske in pravne ugotovitve, ki jih je podalo v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe, pod pogojem, da to sodišče zagotovi polni učinek razlage prava Unije, kot jo je podalo Sodišče Evropske unije.
3.      Pravo Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da predložitveno sodišče uporabi nacionalno pravilo, kakršno je to v postopku v glavni stvari, ki je v nasprotju s tem pravom.

Številka zadeve

C-399/11

Ime zadeve

Melloni

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2013:107

Datum zadeve

26/02/2013

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Tribunal Constitucional (Španija)

Stranke

Stefano Melloni proti Ministerio Fiscal

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

Melloni -  Evropski nalog za prijetje –Države članice - Postopki predaje – Odločbe  na podlagi sojenja -  Nenavzočnost zadevne osebe -  Izvršitev kazni – Izrečenost v odsotnosti -  Možnost preizkusa sodbe“

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.       Ali je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ – v različici, kot velja po spremembi z Okvirnim sklepom 2009/299/PNZ – razlagati tako, da nacionalnim pravosodnim organom v primerih, opredeljenih v tej določbi, prepoveduje pogojevati izvršitev evropskega naloga za prijetje in predajo z zahtevo, da je obsodba lahko predmet preizkusa, zato da je zadevni osebi zagotovljena pravica do obrambe?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ skladen z zahtevami, ki izhajajo iz pravice do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sojenja iz člena 47 Listine ter pravice do obrambe, določene v členu 48(2) Listine […]?
3.      Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ali člen 53 Listine, sistematično razlagan v povezavi s pravicami iz njenih členov 47 in 48, državi članici dopušča, da predajo osebe, ki je bila obsojena v odsotnosti, pogojuje s tem, da je obsodba lahko predmet preizkusa v državi prosilki, s čimer tem pravicam podeli višjo raven varstva, kot je tista, ki izhaja iz prava Evropske Unije, zato da bi se izognila razlagi, ki bi pomenila omejevanje ali zoževanje temeljne pravice, priznane z ustavo te države članice?“

Odločitev

1.      Člen 4a(1) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da nacionalnim pravosodnim organom v primerih, opredeljenih v tej določbi, prepoveduje pogojevati izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega za izvršitev kazni, z zahtevo, da je obsodba, izrečena v odsotnosti, lahko predmet preizkusa v odreditveni državi članici.
2.      Člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, je skladen z zahtevami, ki izhajajo iz členov 47 in 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
3.      Člen 53 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da državi članici ne dopušča, da predajo osebe, ki je bila obsojena v odsotnosti, pogojuje s tem, da je obsodba lahko predmet preizkusa v odreditveni državi članici, zato da bi se izognila zoževanju pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe, ki sta zagotovljeni z njeno ustavo.

Številka zadeve

C-396/11

Ime zadeve

Radu

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2013:39

Datum zadeve

29/01/2013

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Curtea de Apel Constanţa (Romunija)

Stranke

Ciprian Vasile Radu

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

Radu – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje -  Države članice - Postopki predaje  –  Izdan nalog -  Uvedba kazenskega postopka -   Razlogi -  Zavrnitev izvršitve - Zaslišanje

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali so določbe člena 5(1) [EKČP] in člena 6 [Listine] v povezavi s členoma 48 in 52 Listine […] in glede na člena 5(3) in (4) ter 6(2) in (3) [EKČP] določbe primarnega prava [Unije], vsebovane v ustanovitvenih pogodbah?
2.      Ali ukrep pristojnega pravosodnega organa države, ki izvrši evropski nalog za prijetje v obliki odvzema prostosti in prisilne predaje brez soglasja osebe, zoper katero je bil odrejen evropski nalog za prijetje (oseba, katere prijetje in predaja se zahteva), pomeni poseg države, ki izvrši nalog, v pravico do osebne svobode osebe, katere prijetje in predaja se zahteva, ki je določena v pravu Unije na podlagi člena 6 PEU v povezavi s členom 5(1) [EKČP] in na podlagi člena 6 [Listine] v povezavi s členoma 48 in 52 Listine […] in glede na člena 5(3) in (4) ter 6(2) in (3) [EKČP]?
3.      Ali mora poseg države, ki izvrši evropski nalog za prijetje, v pravice in jamstva iz člena 5(1) [EKČP] in iz člena 6 [Listine] v povezavi s členoma 48 in 52 Listine […] in glede na člena 5(3) in (4) ter 6(2) in (3) [EKČP], izpolnjevati pogoj nujnosti v demokratični družbi in pogoj sorazmernosti glede na konkretno zastavljeni cilj?
4.      Ali sme pristojni pravosodni organ države, ki izvrši evropski nalog za prijetje, zavrniti zahtevo za predajo, ne da bi pri tem kršil obveznosti iz ustanovitvenih pogodb in iz drugih določb prava [Unije], iz razloga, da niso kumulativno izpolnjeni pogoji, potrebni po členu 5(1) [EKČP] in členu 6 [Listine] v povezavi s členoma 48 in 52 [Listine] in glede na člena 5(3) in (4) ter 6(2) in (3) [EKČP]?
5.      Ali sme pristojni pravosodni organ države, ki izvrši evropski nalog za prijetje, zavrniti zahtevo za predajo, ne da bi pri tem kršil obveznosti iz ustanovitvenih pogodb in iz drugih določb prava [Unije], iz razloga, da država, ki je odredila evropski nalog za prejetje, ni prenesla ali je pomanjkljivo oziroma nepravilno prenesla (v smislu neupoštevanja pogoja vzajemnosti) Okvirni sklep 2002/584?
6.      Ali so določbe člena 5(1) [EKČP] in člena 6 [Listine] v povezavi s členoma 48 in 52 Listine […] in glede na člena 5(3) in (4) ter 6(2) in (3) [EKČP], na katere se sklicuje člen 6 PEU, v nasprotju z nacionalnim pravom države članice Evropske unije, Romunije, natančneje z naslovom III zakona št. 302/2004, in ali je Okvirni sklep 2002/584 s temi določbami pravilno prenesen?“

Odločitev

Okvirni sklep Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da izvršitveni pravosodni organi ne smejo zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan z namenom uvedbe kazenskega postopka, iz razloga, da zahtevana oseba pred izdajo tega naloga za prijetje v odreditveni državi članici ni bila zaslišana.