47. člen Listine: Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča

Številka zadeve	C-492/22 PPU
Ime zadeve	CJ (Décision de remise différée en raison de poursuites pénales)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2022:964
Datum zadeve	08/12/2022
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska)
Stranke	CJ
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje
Ključne besede	CJ - Kazenske zadeve – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Določitev - Pristojni pravosodni organi – Odločitev - Odlog predaje – Neizvršitveni pravosodni organ - Potek rokov za predajo – Posledice – Pridržanje v priporu - Kazenski pregon - Izvršitvena država članica – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica obdolženca – Osebna navzočnost na sojenju
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali člen 12 in člen 24(1) Okvirnega sklepa [2002/584] v povezavi s členom 6 [Listine] nasprotujeta temu, da zahtevana oseba, katere predaja zaradi izvršitve kazni zapora je bila odobrena s pravnomočno odločbo, ta predaja pa je bila preložena, ,da bi ji lahko sodili v izvršitveni državi članici […] za neko dejanje, ki ni tisto iz evropskega naloga za prijetje‘, zaradi izvršitve tega evropskega naloga za prijetje med kazenskim postopkom ostane v priporu? 2. (a) Ali je odločitev, da se uporabi pooblastilo za preložitev predaje iz člena 24(1) Okvirnega sklepa [2002/584], odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje, ki jo mora na podlagi člena 6(2) Okvirnega sklepa [2002/584] v povezavi z uvodno izjavo 8 tega okvirnega sklepa sprejeti izvršitveni pravosodni organ? (b) Če je odgovor pritrdilen, ali je posledica okoliščine, da je bila ta odločitev sprejeta brez posredovanja izvršitvenega pravosodnega organa v smislu člena 6(2) Okvirnega sklepa [2002/584], to, da zahtevana oseba ne more več ostati v priporu zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan zoper njo? 3. (a) Ali člen 24(1) Okvirnega sklepa [2002/584] v povezavi s členoma 47 in 48 [Listine] nasprotuje temu, da se predaja zahtevane osebe preloži zaradi kazenskega postopka v izvršitveni državi članici zgolj zato, ker se zahtevana oseba po zaslišanju noče odpovedati pravici do navzočnosti v tem kazenskem postopku? (b) Če je odgovor pritrdilen, katere dejavnike mora izvršitveni pravosodni organ upoštevati pri odločitvi o preložitvi dejanske predaje?“
Odločitev	1. Člen 24(1) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da je odločitev o preložitvi predaje iz te določbe odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje, ki jo mora v skladu s členom 6(2) tega okvirnega sklepa sprejeti izvršitveni pravosodni organ. Če take odločitve ni sprejel ta organ in so roki iz člena 23, od (2) do (4), navedenega okvirnega sklepa potekli, je treba osebo, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, v skladu s členom 23(5) istega okvirnega sklepa izpustiti. 2. Člen 12 in člen 24(1) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, v povezavi s členom 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da je oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje in katere predaja organom odreditvene države članice je bila preložena zaradi kazenskega pregona, ki je bil zoper njo uveden v izvršitveni državi članici, v tej državi članici med zadevnim kazenskim postopkom pridržana v priporu na podlagi evropskega naloga za prijetje. 3. Člen 24(1) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, v povezavi s členom 47, drugi in tretji odstavek, ter členom 48(2) Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se predaja osebe, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, preloži zaradi kazenskega pregona, ki je bil zoper njo uveden v izvršitveni državi članici, zgolj zato, ker se ni odpovedala pravici biti osebno navzoča pred sodišči, ki odločajo v okviru tega pregona.

Številka zadeve	C-242/22 PPU
Ime zadeve	TL () in de traduction)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2022:611
Datum zadeve	01/08/2022
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Tribunal da Relação de Évora (pritožbeno sodišče v Évori, Portugalska)
Stranke	TL ob udeležbi Ministério Público
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; nezagotovitve pomoči tolmača in opustitve prevoda različnih dokumentov
Ključne besede	TL – Direktiva 2010/64/EU – Tolmačenje in prevajanje – Pojem ,bistven dokument‘ – Direktiva 2012/13/EU – Obveščenost v kazenskem postopku –Neobstoj prenosa – Nacionalno pravo - Neposredni učinek – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Pogojna obsodba – Zaporna kazen - Režim preizkusne dobe – Opustitev prevoda dokumenta - Nezagotovitev tolmača – Preklic odložitve izvršitve – Neobstoj prevoda – Procesni akti - Kršitev postopka - Ničnost
Vprašanje za predhodno odločanje	Ali je mogoče člene od 1 do 3 Direktive [2010/64] in člen 3 Direktive [2012/13] samostojno ali v povezavi s členom 6 [EKČP] razlagati tako, da ne nasprotujejo določbi nacionalnega prava, ki na eni strani za to, da ni bil postavljen tolmač in niso bili prevedeni procesni akti, ki so bistveni za obdolženca, ki ne razume jezika postopka, določa relativno ničnost, na katero se je treba sklicevati, in ki na drugi strani dopušča, da je ta ničnost s potekom časa odpravljena?“
Odločitev	Člen 2(1) in člen 3(1) Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih ter člen 3(1)(d) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku v povezavi s členom 47 in členom 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter načelom učinkovitosti je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero se mora na kršitev pravic iz navedenih določb teh direktiv upravičenec do teh pravic sklicevati v določenem roku, sicer pride do prekluzije, kadar ta rok začne teči, še preden je bila zadevna oseba v jeziku, ki ga govori ali razume, obveščena o obstoju in obsegu svoje pravice do tolmačenja in prevajanja na eni strani ter o obstoju in vsebini zadevnega bistvenega dokumenta ter njegovih učinkih na drugi strani.

Številka zadeve	C-562/21 PPU
Ime zadeve	Openbaar Ministerie (Tribunal établi par la loi dans l’État membre d’émission)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2022:100
Datum zadeve	22/02/2022
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska)
Stranke	X in Y
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje
Ključne besede	Openbaar - X in Y –Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Postopki predaje med članicami – Pogoji izvršitve – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Temeljne pravice - Pravica do poštenega sojenja - Sodišče - Sistemske ali splošne pomanjkljivosti – Preizkus v dveh fazah – Merila za uporabo
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je primerno uporabiti preizkus, določen v sodbi z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), in potrjen s sodbo z dne 17. decembra 2020, Openbaar Ministerie (Neodvisnost odreditvenega pravosodnega organa) (C‑354/20 PPU in C‑412/20 PPU, EU:C:2020:1033), kadar obstaja resnična nevarnost, da se bo zadevni osebi sodilo pred sodiščem, ki ni bilo z zakonom predhodno ustanovljeno? 2. Ali je primerno uporabiti preizkus, določen v sodbi z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), in potrjen s sodbo z dne 17. decembra 2020, Openbaar Ministerie (Neodvisnost odreditvenega pravosodnega organa) (C‑354/20 PPU in C‑412/20 PPU, EU:C:2020:1033), kadar zahtevana oseba, ki želi izpodbijati svojo predajo, pogojev tega preizkusa ne more izpolniti, ker v tistem trenutku zaradi naključnega dodeljevanja zadev ni mogoče ugotoviti sestave sodišč, pred katerimi ji bo sojeno? 3. Ali neobstoj učinkovitega pravnega sredstva za izpodbijanje veljavnosti imenovanja sodnikov na Poljskem v okoliščinah, v katerih je očitno, da zahtevana oseba v tistem trenutku ne more ugotoviti, ali bodo sodišča, ki ji bodo sodila, sestavljali sodniki, ki niso veljavno imenovani, pomeni kršitev bistvene vsebine pravice do poštenega sojenja, ki izvršitveno državo članico zavezuje, da zavrne predajo zahtevane osebe?“
Odločitev	Člen 1(2) in (3) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da lahko izvršitveni pravosodni organ, ki mu je dodeljeno odločanje o predaji osebe, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje, kadar razpolaga z elementi, ki kažejo na obstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državi članici, zlasti kar zadeva postopek imenovanja članov te oblasti, predajo te osebe: – v okviru evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve kazni zapora ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, zavrne samo, če navedeni organ ugotovi, da v posebnih okoliščinah zadeve obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da je bila ob upoštevanju med drugim elementov, ki jih je predložila navedena oseba in ki se nanašajo na sestavo sodnega senata, ki je odločala o njeni kazenski zadevi, ali na katero koli drugo okoliščino, upoštevno za presojo neodvisnosti in nepristranskosti te sestave, temeljna pravica te osebe do poštenega sojenja pred neodvisnim, nepristranskim in z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, ki je zagotovljena s členom 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kršena, in – v okviru evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi uvedbe kazenskega pregona, zavrne samo, če isti organ ugotovi, da v posebnih okoliščinah zadeve obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da ob upoštevanju med drugim elementov, ki jih je predložila zadevna oseba in ki se nanašajo na njene osebne okoliščine, na naravo kaznivega dejanja, zaradi katerega je ta oseba kazensko preganjana, na dejanski okvir, v katerega se umešča izdaja tega evropskega naloga za prijetje, ali na katero koli drugo okoliščino, upoštevno za presojo neodvisnosti in nepristranskosti sodnega senata, za katerega je verjetno, da mu bo dodeljeno odločanje o postopku v zvezi s to osebo, za zadnjenavedeno v primeru predaje obstaja resnična nevarnost, da bo ta temeljna pravica kršena.

Številka zadeve	C-428/21 PPU
Ime zadeve	Openbaar Ministerie (Droit d’être entendu par l’autorité judiciaire d’exécution)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:876
Datum zadeve	26/10/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	V združenih zadevah C‑428/21 PPU in C‑429/21 PPU, ki ju je vložilo Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska)
Stranke	HM in TZ
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje
Ključne besede	Openbaar – HM in TZ - Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Zahteva po soglasju- Pregon – Druga kazniva dejanja - Nadaljnja predaja - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Pravica do izjave – Podrobna pravila
Vprašanje za predhodno odločanje	Zadeva C-428/21PPU „1. Ali je treba člen 27(3)(g) in (4) [Okvirnega sklepa 2002/584] v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva razlagati tako, da: – bi morala predana oseba možnost do uresničevanja svoje pravice do zaslišanja v zvezi z zahtevo po soglasju za razširitev kaznivih dejanj imeti v odreditveni državi članici, kadar jo pravosodni organ te države članice zasliši glede morebitne odpovedi upravičenosti do pravila specialnosti v smislu člena 27(3)(f) Okvirnega sklepa 2002/584; ali da – bi morala ta oseba možnost do uresničevanja svoje pravice do zaslišanja imeti v državi članici, ki jo je predtem predala, pri izvršitvenem pravosodnem organu, v postopku za podelitev soglasja za razširitev kaznivih dejanj? 2. Če bi morala imeti predana oseba možnost do uresničevanja svoje pravice do zaslišanja v zvezi z odločitvijo glede zahteve po soglasju za razširitev kaznivih dejanj v smislu člena 27(4) [Okvirnega sklepa 2002/584] v državi članici, ki jo je pred tem predala, na kakšen način ji mora ta država članica to omogočiti?“ In zadeva C-429/21PPU „1. Ali je treba člen 28(3) [Okvirnega sklepa 2002/584] v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva razlagati tako, da: – mora oseba, ki je bila predana odreditveni državi članici in proti kateri je tretja država članica pozneje izdala evropski nalog za prijetje za kazniva dejanja, storjena pred to predajo, možnost do uresničevanja svoje pravice do zaslišanja v zvezi z zahtevo po soglasju za nadaljnjo predajo v smislu člena 28(3) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ imeti v odreditveni državi članici pred pravosodnim organom te države članice med postopkom za izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki ga je izdala tretja država članica; ali da – bi morala ta oseba možnost do uresničevanja svoje pravice do zaslišanja imeti v državi članici, ki jo je pred tem predala, pri izvršitvenem pravosodnem organu, v postopku za odobritev soglasja za nadaljnjo predajo? 2. Če bi morala imeti predana oseba možnost do uresničevanja svoje pravice do zaslišanja v zvezi z odločitvijo glede zahteve po soglasju za nadaljnjo predajo v smislu člena 28(3) [Okvirnega sklepa 2002/584] v državi članici, ki jo je pred tem predala, na kakšen način ji mora ta država članica to omogočiti?“
Odločitev	Člen 27(3)(g) in (4) ter člen 28(3) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki jo zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da je oseba, ki je na podlagi evropskega naloga za prijetje predana odreditvenemu pravosodnemu organu, upravičena do izjave pred izvršitvenim pravosodnim organom, kadar odreditveni pravosodni organ zadnje navedenemu na podlagi teh določb tega okvirnega sklepa predloži zahtevo po soglasju, pri čemer lahko zaslišanje poteka v odreditveni državi članici, pravosodni organi zadnje navedene pa morajo v tem primeru zagotoviti, da se pravica do izjave zadevne osebe izvede ustrezno in učinkovito, brez neposrednega sodelovanja izvršitvenega pravosodnega organa. Vendar mora izvršitveni pravosodni organ zagotoviti, da ima na voljo dovolj informacij, zlasti glede stališča zadevne osebe, da se mu omogoči, da ob popolnem poznavanju dejstev – in ob polnem spoštovanju pravice te osebe do obrambe – odloči o zahtevi po soglasju, podani na podlagi člena 27(4) Okvirnega sklepa 2002/584 ali člena 28(3) tega okvirnega sklepa, ter po potrebi odreditveni pravosodni organ pozove, naj mu nujno posreduje dodatne informacije.

Številka zadeve	C-348/21
Ime zadeve	HYA in drugi (Impossibilité d’interroger les témoins à charge)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2022:965
Datum zadeve	08/12/2022
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija)
Stranke	HYA, IP, DD, ZI, SS, ob udeležbi Spetsializirana prokuratura
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; navzočnost na sojenju
Ključne besede	HYA – Direktiva (EU) 2016/343 – Domneva nedolžnosti - Pravica biti navzoč na sojenju –Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do poštenega sojenja - Pravica do obrambe – Zaslišanje obremenilnih prič - Nenavzočnost - – Nemožnost zaslišanja – Predhodna izpovedba prič
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je s členoma 8(1) in 6(1) v povezavi z uvodnima izjavama 33 in 34 Direktive 2016/343 ter členom 47(2) Listine združljiva nacionalna zakonodaja, v skladu s katero se pravica obdolžene osebe do udeležbe v postopku šteje za zagotovljeno in velja, da je tožilstvo pravilno izpolnilo svojo obveznost dokazati krivdo obdolžene osebe, če so v sodni fazi kazenskega postopka uporabljene izpovedbe prič, ki so bile podane v predhodnem postopku v okviru kazenskega postopka, ko teh prič iz objektivnih razlogov ni mogoče zaslišati v sodni fazi postopka, pri čemer je te priče zaslišal le organ kazenskega pregona brez sodelovanja obrambe, vendar pred sodnikom, organ kazenskega pregona pa bi že v predhodni fazi lahko omogočil sodelovanje obrambe pri tem zaslišanju, vendar tega ni storil?“
Odločitev	Člen 8(1) Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku v povezavi s členom 47, drugi odstavek, in členom 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, na podlagi katere lahko nacionalno sodišče – če obremenilne priče v sodni fazi kazenskega postopka ni mogoče zaslišati – svojo odločitev o krivdi ali nedolžnosti obdolžene osebe opre na izpovedbo te priče, pridobljeno na zaslišanju pred sodnikom v predhodnem postopku v okviru tega postopka, vendar brez udeležbe obdolžene osebe ali njenega zagovornika, razen če obstaja resen razlog, ki upravičuje neudeležbo priče v sodni fazi kazenskega postopka, če izpovedba te priče ni edina ali odločilna podlaga za obsodbo obdolžene osebe in če obstajajo zadostni nadomestni elementi, ki odtehtajo težave, povzročene tej osebi in njenemu zagovorniku zaradi upoštevanja te izpovedbe.

Številka zadeve	C-289/21
Ime zadeve	Varhoven administrativen sad (Abrogation de la disposition contestée)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2022:920
Datum zadeve	24/11/2022
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče v Sofiji, Bolgarija)
Stranke	IG proti Varhoven administrativen sad
Področje	Energetika; povrnitev škode
Ključne besede	IG - Varhoven – Energetika - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - Učinkovito sodno varstvo – Nacionalno postopkovno pravilo – Razveljavitev določbe - Postopek – Brezpredmetnost tožbe – Povrnitev škode
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je kasacijsko sodišče zaradi spremembe določbe nacionalnega normativnega pravnega akta, ki jo je pritožbeno sodišče pred tem razglasilo za nezdružljivo z veljavno določbo prava Unije, razbremenjeno obveznosti, da preuči določbo, ki je veljala pred spremembo, oziroma presodi, ali je ta združljiva s pravom Unije? 2. Ali pomeni domneva, da je bila zadevna določba odpravljena, učinkovito pravno sredstvo za pravice in svoboščine, ki jih zagotavlja pravo Unije (v tem primeru člena 9 in 10 Direktive [2012/27]), oziroma ali gre za tako pravno sredstvo, če možnost, ki je določena v nacionalni zakonodaji, da se preuči, ali je bila zadevna nacionalna določba pred svojo spremembo združljiva s pravom Unije, obstaja le, če je pri pristojnem sodišču zaradi te določbe, in le glede osebe, ki je vložila tožbo, vložena konkretna odškodninska tožba? 3. Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: Ali je dopustno, da zadevna določba v obdobju od sprejetja do spremembe še dalje ureja pravna razmerja za neomejeni krog oseb, ki zaradi določbe niso vložile odškodninskih tožb, oziroma da glede teh oseb presoja združljivosti nacionalnega pravila s pravilom prava Unije za čas pred spremembo ni bila opravljena?“
Odločitev	Načelo učinkovitosti, kot je priznano v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da nasprotuje postopkovnemu pravilu države članice, na podlagi katerega se – kadar je določba nacionalnega prava, ki se izpodbija z ničnostno tožbo, ker naj bi bila v nasprotju s pravom Unije, razveljavljena in zato preneha učinkovati za naprej – spor šteje za brezpredmeten, zaradi česar se postopek ustavi, ne da bi lahko stranke pred tem uveljavljale svoj morebitni interes za nadaljevanje postopka in torej ne da bi se upošteval tak interes.

Številka zadeve	C-175/21
Ime zadeve	Harman International Industries
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2022:895
Datum zadeve	17/11/2022
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska)
Stranke	Harman International Industries Inc. Proti AB S.A.
Področje	Prosti pretok blaga; intelektualna, industrijska in poslovna lastnina; znamke
Ključne besede	Harman – Intelektualna lastnina – Znamka Evropske unije – Uredba (EU) 2017/1001 – Izčrpanje pravice iz znamke – Dajanje na trg – Soglasje imetnika znamke – Kraj prve danosti – Dokaz – Direktiva 2004/48/ES – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito sodno varstvo – Neopredeljenost proizvodov v sodbah– Težave pri izvršitvi – Omejeno pravno sredstvo – Izvršba - Pošteno sojenje – Pravica do obrambe – Načelo enakosti orožij
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je treba člen 36, drugi stavek, PDEU v povezavi s členom 15(1) Uredbe [2017/1001] ter v povezavi s členom 19(1), [drugi pododstavek], [PEU] razlagati tako, da te določbe nasprotujejo praksi nacionalnih sodišč držav članic, v skladu s katero se sodišča: – pri preučitvi zahtevkov imetnika znamke Evropske unije za prepoved vnosa, dajanja na trg, ponujanja, uvoza in oglaševanja blaga, označenega z njegovo znamko, ter za odreditev umika s trga ali uničenja takega blaga, – pri odločanju v postopku za zavarovanje terjatve glede zasega blaga, označenega z znamko Evropske unije, v besedilu sodnih odločb sklicujejo na ‚predmete, ki niso bili dani na trg na ozemlju [EGP] s strani imetnika znamke ali z njegovim soglasjem‘ – zaradi česar je ugotavljanje, za katere predmete, označene z znamko Evropske unije, so naložene odredbe in prepovedi (to je, katerih predmetov na trg na ozemlju [EGP] ni dal imetnik blagovne znamke ali na trg niso bili dani z njegovim soglasjem), glede na splošno besedilo sodne odločbe prepuščeno izvršilnemu organu, ta organ pa se pri oblikovanju svojih ugotovitev opira na izjave ali orodja imetnika znamke (vključno z računalniškimi orodji in bazami podatkov), in je dopustnost izpodbijanja zgoraj navedenih ugotovitev izvršilnega organa pred sodiščem v ugotovitvenem postopku izključena ali omejena zaradi narave pravnih sredstev, ki so na voljo toženi stranki v postopku za zavarovanje terjatve in izvršilnem postopku?“
Odločitev	Člen 15(1) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije v povezavi s členom 36, drugi stavek, PDEU, členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Direktivo 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine je treba razlagati tako, da ne nasprotuje sodni praksi, v skladu s katero je izrek odločbe, s katero se ugodi tožbi zaradi kršitve znamke Evropske unije, oblikovan tako, da je zaradi njegove splošne narave opredelitev, za katere proizvode se ta odločba uporablja, prepuščena organu, ki je pristojen za izvršbo navedene odločbe, če se v okviru postopka izvršbe toženi stranki omogoči, da izpodbija opredelitev proizvodov, na katere se ta postopek nanaša, ter lahko sodišče v skladu z določbami Direktive 2004/48 preuči in odloči, kateri proizvodi so bili dejansko dani na trg v Evropskem gospodarskem prostoru s strani imetnika znamke ali z njegovim soglasjem.

Številka zadeve	C-159/21
Ime zadeve	Országos Idegenrendeszeti Főigazgatóság in drugi
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2022:708
Datum zadeve	22/09/2022
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti, Madžarska)
Stranke	GM proti Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság, Alkotmányvédelmi Hivatal,Terrorelhárítási Központ
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; odvzem statusa begunca
Ključne besede	GM - Orszagos - Skupna azilna politika – Direktiva 2011/95/EU – Standardi - Priznanje statusa begunca – Odvzem statusa – Direktiva 2013/32/EU – Skupni postopki – Ogrožanje nacionalne varnosti – Stališče posebnega organa – Vpogled v spis
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člen 11(2), člen 12(1)(d) in (2), člen 23(1), zlasti drugi pododstavek in točko (b), in člen 45(1) in od (3) do (5) [Direktive 2013/32] – z vidika člena 47 Listine – razlagati tako, da morajo, prvič, nacionalni organ države članice, ki na področju mednarodne zaščite iz razlogov nacionalne varnosti sprejme odločbo o zavrnitvi prošnje ali o odvzemu statusa, in drugič, posebna državna organa, ki odločata o tajnosti informacij, kadar je upravičena izjema na podlagi nacionalne varnosti iz člena 23(1) [Direktive 2013/32] in kadar pristojni organ zavzame stališče, da bi razkritje informacij škodilo nacionalni varnosti, poskrbeti za to, da ima zadevni prosilec, begunec ali upravičenec do subsidiarne zaščite, enako kot njegov zastopnik, v vseh primerih pravico, da dostopa vsaj do bistvenih elementov zaupnih ali tajnih informacij, na katerih temelji odločba, ki je bila sprejeta iz omenjenih razlogov, in pravico do uporabe teh elementov v okviru postopka, v katerem se odločba sprejema? 2. Če je odgovor pritrdilen, kako je treba, natančno, razumeti pojem ‚bistveni‘ zaupni razlogi, na katerih temelji navedena odločba, pri uporabi člena 23(1)(b) [Direktive 2013/32] in ob upoštevanju členov 41 in 47 Listine? 3. Ali je treba člen 14(4)(a), člen 17(1)(d) Direktive [2011/95], člen 45(1)(a), (3) in (4) [Direktive 2013/32] in njeno uvodno izjavo 49 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, v skladu s katero se odvzem statusa begunca ali osebe, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, ali izključitev iz teh statusov izvedeta na podlagi neobrazložene odločbe, ki temelji izključno na samodejnem odvzemu na podlagi zavezujočega – in prav tako neobrazloženega – mnenja posebnega državnega organa, v katerem je ugotovljeno, da obstaja grožnja za nacionalno varnost? 4. Ali je treba uvodni izjavi 20 in 34 ter člen 4 in člen 10(2) in (3)(d) [Direktive 2013/32] ter člen 14(4)(a) in člen 17(1)(d) [Direktive 2011/95] razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, v skladu s katero navedeni posebni organ preuči razlog za izključitev in sprejme vsebinsko odločbo v postopku, v katerem ne veljajo materialne in postopkovne določbe [Direktive 2013/32] in [Direktive 2011/95]? 5. Ali je treba člen 17(1)(b) [Direktive 2011/95] razlagati tako, da nasprotuje izključitvi, ki temelji na okoliščini ali kaznivem dejanju, ki je bilo znano že pred izdajo sodbe ali sprejetjem dokončne odločbe o priznanju statusa begunca, vendar ni bila razlog za izključitev niti v zvezi s priznanjem statusa begunca niti v zvezi s subsidiarno zaščito?“
Odločitev	1. Člen 23(1) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v povezavi s členom 45(4) te direktive in ob upoštevanju splošnega načela prava Unije v zvezi s pravico do dobrega upravljanja in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da kadar odločitev o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito ali o odvzemu take zaščite temelji na informacijah, katerih razkritje bi lahko ogrozilo nacionalno varnost zadevne države članice, imata zadevna oseba oziroma njen svetovalec dostop do teh informacij le po pridobitvi dovoljenja za dostop, nista obveščena niti o bistvu razlogov, na katerih temeljijo take odločitve, in nikakor ne smeta za namene upravnega ali sodnega postopka uporabiti informacij, do katerih sta morda imela dostop. 2. Člen 4(1) in (2), člen 10(2) in (3), člen 11(2) ter člen 45(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 14(4)(a) in členom 17(1)(d) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, na podlagi katere mora organ za presojo, kadar organi, ki opravljajo posebne naloge, povezane z nacionalno varnostjo, v neobrazloženem mnenju ugotovijo, da oseba predstavlja nevarnost tej varnosti, na podlagi tega mnenja vedno izključiti upravičenost te osebe do subsidiarne zaščite oziroma tej osebi odvzeti mednarodno zaščito, ki ji je bila predhodno priznana. 3. Člen 17(1)(b) Direktive 2011/95 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da je prosilec izključen iz subsidiarne zaščite v skladu s to določbo na podlagi kazenske obsodbe, za katero so pristojni organi že vedeli, kadar so ti organi temu prosilcu po koncu prejšnjega postopka priznali status begunca, ki mu je bil nato odvzet.

Številka zadeve	C-19/21
Ime zadeve	Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Refus de prise en charge d’un mineur égyptien non accompagné)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2022:605
Datum zadeve	01/08/2022
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Rechtbank Den Haag zittingsplaats Haarlem (sodišče v Haagu, ki zaseda v Haarlemu, Nizozemska)
Stranke	I, S proti Staatssecretaris voor Justitie en Veiligheid
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; zavrnitev prošnje za sprejem
Ključne besede	I, S – Odgovorna država - Obravnavanje prošnje - Mednarodna zaščita – Merila in mehanizmi - Mladoletnik brez spremstva - Sorodnik - Druga država članica – Zavrnitev - Zahteva za sprejem – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Zavrnilna odločba - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Največja korist otroka
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člen 27 Uredbe [Dublin III] razlagati tako, da nalaga državi članici, na katero je zahteva za sprejem naslovljena, po potrebi v povezavi s členom 47 Listine, da prosilcu, ki prebiva v državi članici, ki je podala to zahtevo, in ki želi doseči predajo na podlagi člena 8 (ali člena 9 ali 10) Uredbe [Dublin III], ali družinskemu članu prosilca iz člena 8, 9 ali 10 Uredbe [Dublin III] zagotovi pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper zavrnitev zahteve za sprejem? 2. Ali je treba, če je odgovor na prvo vprašanje nikalen in če člen 27 Uredbe [Dublin III] ne daje podlage za učinkovito pravno sredstvo, člen 47 Listine – v povezavi s temeljno pravico do enotnosti družine in največjih koristi otroka (ki je določena v členih od 8 do 10 in uvodni izjavi 19 Uredbe [Dublin III]) – razlagati tako, da je z njim državi članici, na katero je zahteva naslovljena, naloženo, da prosilcu, ki prebiva v državi članici, ki je podala zahtevo, in ki želi doseči predajo na podlagi členov od 8 do 10 Uredbe [Dublin III], ali sorodniku prosilca iz členov od 8 do 10 Uredbe [Dublin III] zagotovi pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper zavrnitev zahteve za sprejem? 3. Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje (drugi del) pritrdilen, kako je treba prosilca ali njegovega sorodnika seznaniti z odločbo države članice, na katero je zahteva naslovljena, o zavrnitvi in pravico, da zoper to odločbo vloži pritožbo, in katera država članica mora to storiti?“
Odločitev	Člen 27(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v povezavi s členi 7, 24 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da državi članici, ki ji je bila poslana zahteva za sprejem na podlagi člena 8(2) te uredbe, nalaga, da prizna pravico do pravnega sredstva zoper svojo odločitev o zavrnitvi mladoletniku brez spremstva v smislu člena 2(j) navedene uredbe, ki prosi za mednarodno zaščito, ne pa sorodniku tega mladoletnika v smislu člena 2(h) te uredbe.

Številka zadeve	C-7/21
Ime zadeve	LKW WALTER
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2022:527
Datum zadeve	07/07/2022
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Bezirksgericht Bleiburg (okrajno sodišče v Pliberku, Avstrija)
Stranke	LKW WALTER Internationale Transportorganisation AG proti CB in drugim
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah; odškodninski zahtevek zoper odgovornost odvetnikov
Ključne besede	LKW Walter – Civilne zadeve – Vročanje pisanj – Uredba (ES) št. 1393/2007 – Enotedenski rok - Zavrnitev sprejema pisanja – Sklep o izvršbi – Jezik prve članice - Osemdnevni rok – Vložitev ugovora - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Odškodninski zahtevek
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člena 36 in 39 Uredbe [št. 1215/2012] v povezavi s členom 47 [Listine] ter načeloma učinkovitosti in enakovrednosti (načelo lojalnega sodelovanja v skladu s členom 4(3) PEU) razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, ki zoper sklep o izvršbi, ki ga sodišče izda brez predhodnega kontradiktornega postopka in brez izvršilnega naslova, zgolj na podlagi trditev stranke, ki zahteva izvršbo, kot edino pravno sredstvo določa ugovor, ki ga je treba vložiti v osmih dneh v jeziku te države članice, tudi če se sklep o izvršbi v drugi državi članici vroči v jeziku, ki ga naslovnik ne razume, pri čemer se ugovor, če je vložen v dvanajstih dneh, že zavrže kot prepozen? 2. Ali je treba člen 8 Uredbe [št. 1393/2007] v povezavi z načeloma učinkovitosti in enakovrednosti razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu ukrepu, v skladu s katerim z vročitvijo obrazca iz Priloge II o obvestilu naslovnika glede pravice do zavrnitve sprejema pisanja v roku enega tedna hkrati začne teči tudi rok za vložitev pravnega sredstva, določenega zoper hkrati vročen sklep o izvršbi, za katero je določen osemdnevni rok? 3. Ali je treba člen 18, prvi odstavek, [PDEU] razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki zoper sklep o izvršbi določa pravno sredstvo ugovora, ki ga je treba v obrazloženi obliki vložiti v osmih dneh, pri čemer ta rok velja tudi takrat, kadar ima naslovnik sklepa o izvršbi sedež v drugi državi članici in sklep o izvršbi ni sestavljen niti v uradnem jeziku države članice, v kateri se sklep o izvršbi vroči, niti v jeziku, ki ga naslovnik sklepa razume?“
Odločitev	Člen 8(1) Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da: nasprotuje ureditvi države članice organa, ki je izdal pisanje za vročitev, na podlagi katere enotedenski rok iz tega člena 8(1), v katerem lahko naslovnik takega pisanja zavrne njegov sprejem iz enega od razlogov, predvidenih v tej določbi, začne teči istočasno kot rok za vložitev pravnega sredstva zoper navedeno pisanje v tej državi članici.

Številka zadeve	C-704/20
Ime zadeve	Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Examen d’office de la rétention)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2022:858
Datum zadeve	08/11/2022
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Raad van State (državni svet, Nizozemska) (v zadevi C-704/20) in Rechtbank Den Haag, zittingsplaats 's-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu, Nizozemska, v (zadevi C-39/21)
Stranke	Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid proti C, B (C‑704/20) X proti Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (C‑39/21)
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meja; zakonitost ukrepov pridržanja
Ključne besede	X – Azilna politika – Državljani tretjih držav – Pridržanje - Temeljna pravica do svobode –Zakonitost pridržanja – Nadzor – Preizkus – Temeljna pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Vprašanje za predhodno odločanje	Združeni zadevi: Zadevi C-704/20): „Ali je s pravom Unije, natančneje s členom 15(2) [Direktive 2008/115] in členom 9 [Direktive 2013/33] v povezavi s členom 6 [Listine], od sodišča zahtevan preizkus po uradni dolžnosti v tem smislu, da je to dolžno na lastno pobudo (ex officio) presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za pridržanje, vključno s pogoji, v zvezi s katerimi tujec ni izpodbijal, da so izpolnjeni, čeprav je za to imel možnost?“ in zadeva C-39/21 „1. Ali je državam članicam ob upoštevanju člena 47 [Listine] v povezavi s členoma 6 in 53 Listine ter ob upoštevanju člena 15(2)(b) Direktive 2008/115, člena 9(3) Direktive 2013/33 in člena 28(4) [Uredbe 604/2013] dovoljeno sodni postopek, v katerem je mogoče izpodbijati pridržanje tujega državljana, ki so ga odredili organi, urediti tako, da je sodišču prepovedano, da po uradni dolžnosti preuči vse vidike zakonitosti pridržanja, da o njih odloči in, če po uradni dolžnosti ugotovi, da je pridržanje nezakonito, to nezakonito pridržanje takoj odpravi ter odredi takojšnjo izpustitev tega tujca? Če [Sodišče] meni, da taka nacionalna ureditev ni združljiva s pravom Unije, ali to pomeni tudi, da mora sodišče, če ga tujec zaprosi za izpustitev, vedno po uradni dolžnosti aktivno in temeljito preučiti vsa upoštevna dejstva in elemente v zvezi z zakonitostjo pridržanja ter o njih odločiti? 2. Ali je ob upoštevanju člena 24(2) Listine v povezavi s členom 3, točka 9, Direktive 2008/115, členom 21 Direktive 2013/33 in členom 6 [Uredbe 604/2013] odgovor na prvo vprašanje drugačen, če je tujec, ki so ga zadevni organi pridržali, mladoleten? 3. Ali iz pravice do učinkovitega pravnega sredstva, kot je zagotovljena s členom 47 Listine v povezavi s členoma 6 in 53 Listine ter ob upoštevanju člena 15(2)(b) [Direktive 2008/115], člena 9(3) [Direktive 2013/33] in člena 28(4) [Uredbe 604/2013], izhaja, da mora sodišče katere koli stopnje, kadar tujec od njega zahteva, naj odpravi pridržanje in ga izpusti, v vsaki odločitvi o tej zahtevi zagotoviti zadostno vsebinsko obrazložitev, če je pravno sredstvo sicer urejeno na način, ki je predviden na Nizozemskem? Če Sodišče meni, da nacionalna sodna praksa, v skladu s katero zadostuje, da sodišče druge in torej najvišje stopnje izda odločbo brez vsakršne vsebinske obrazložitve v ta namen, ni združljiva s pravom Unije glede na način, na katerega je sicer na Nizozemskem urejeno to pravno sredstvo, ali to torej pomeni, da je treba tako pristojnost sodišča, ki odloča na drugi in torej najvišji stopnji v azilnih zadevah in rednih zadevah tujcev – glede na ranljivi položaj tujca, velik pomen postopkov v zvezi s tujci in ugotovitev, da ti postopki, ki se glede pravnega varstva razlikujejo od vseh drugih upravnih postopkov, za tujca določajo enaka skromna procesna jamstva kot postopek v zvezi s pridržanjem – prav tako šteti za nezdružljivo s pravom Unije? Ali je ob upoštevanju člena 24(2) Listine odgovor na ta vprašanja drugačen, če je tujec, ki vloži tožbo zoper odločbo s področja prava tujcev, mladoleten?“
Odločitev	Člen 15(2) in (3) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, člen 9(3) in (5) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in člen 28(4) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v povezavi s členoma 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nadzor sodnega organa nad spoštovanjem pogojev za zakonitost pridržanja državljana tretje države, ki izhajajo iz prava Unije, temu organu obvezno narekuje, da po uradni dolžnosti na podlagi elementov iz spisa, s katerimi je seznanjen in kot so bili dopolnjeni ali pojasnjeni v kontradiktornem postopku pred tem organom, izpostavi morebitno nespoštovanje pogoja za zakonitost, ki ga zadevna oseba ni uveljavljala.

Številka zadeve	C-669/20
Ime zadeve	Veridos
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2022:684
Datum zadeve	15/09/2022
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija)
Stranke	Veridos GmbH proti Ministar na vatreshnite raboti na Republika Bulgaria, Mühlbauer ID Services GmbH – S&T
Področje	Svoboda opravljanja storitev; javna naročila; izbira ponudnika
Ključne besede	Veridos - Direktiva 2009/81/ES – Javna naročila – Ponudniki -Usklajevanje postopkov - Neobičajno nizka ponudba – Merilo za presojo – Nacionalna zakonodaja - Neuporaba – Najmanj tri ponudbe – Merilo – 20% ugodnejša ponudba - Sodni nadzor
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člen 56 Direktive 2014/24 v povezavi s členom 69 te direktive – oziroma člen 38 Direktive 2009/81 v povezavi s členom 49 te direktive – razlagati tako, da javni naročnik, kadar iz objektivnih razlogov ni mogoče uporabiti merila za ocenjevanje neobičajno nizke ponudbe, ki je določeno v nacionalnem pravu, in zaradi neobstoja drugega merila, ki bi ga javni naročnik izbral in vnaprej objavil, ni dolžan preverjati, ali gre za neobičajno nizko ponudbo? 2. Ali je treba člen 56 Direktive 2014/24 v povezavi s členom 69 te direktive oziroma člen 38 Direktive 2009/81 v povezavi s členom 49 te direktive razlagati tako, da je javni naročnik dolžan preverjati, ali gre za neobičajno nizke ponudbe, le tedaj, kadar glede neke ponudbe obstoji sum, ali pa je javni naročnik dolžan vedno preveriti resnost prejetih ponudb, pri čemer mora to ustrezno utemeljiti? 3. Ali velja taka zahteva za javnega naročnika, če sta bili v okviru postopka za oddajo naročil prejeti le dve ponudbi? 4. Ali je treba člen 47 [Listine] razlagati tako, da je ugotovitev javnega naročnika o tem, da ni nobenega suma glede obstoja neobičajno nizke ponudbe, oziroma njegovo prepričanje, da je ponudnik, ki je bil uvrščen na prvo mesto, dal resno ponudbo, predmet sodnega nadzora? 5. Če je odgovor na navedeno vprašanje pritrdilen: ali je treba člen 47 [Listine] razlagati tako, da je javni naročnik v postopku oddaje javnega naročila, ki ni preveril, ali gre za neobičajno nizko ponudbo, dolžan pojasniti in utemeljiti, zakaj ni nobenega suma glede prvo uvrščene ponudbe, ki vsebuje neobičajno nizko ceno, oziroma glede resnosti ponudbe?“
Odločitev	1. Člena 38 in 49 Direktive 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti, ter spremembi direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES je treba razlagati tako: javni naročniki morajo v primeru suma, da je ponudba neobičajno nizka, preveriti, ali je ponudba dejansko taka, ob upoštevanju vseh upoštevnih elementov javnega razpisa in razpisnih zahtev, pri tem pa nezmožnost uporabe meril, ki jih za to določa nacionalna zakonodaja, in število predloženih ponudb v zvezi s tem nista upoštevna. 2. Člen 55(2) Direktive 2009/81 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako: kadar javni naročnik ni začel postopka preverjanja morebitne neobičajne nizkosti ponudbe, ker je menil, da nobena od ponudb, ki so mu bile predložene, nima take narave, je njegova presoja lahko predmet sodnega nadzora v okviru pravnega sredstva zoper odločbo o oddaji zadevnega javnega naročila.

Številka zadeve	C-648/20 PPU
Ime zadeve	Svishtov Regional Prosecutor;s Off
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:187
Datum zadeve	10/03/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Westminster Magistrates’ Court (magistratno sodišče v Westminstru, Združeno kraljestvo)
Stranke	PI
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje
Ključne besede	PI - Kazenske zadeve – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ - Neobstoj sodnega nadzora – Posledice – Učinkovito sodno varstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je zahtevani osebi zagotovljeno varstvo na dveh ravneh, ki ga je Sodišče opredelilo v zadevi [z dne 1. junija 2016,] Bob-Dogi (C‑241/15) [(ECLI:EU:C:2016:385)], kadar se predaja zahteva zaradi kazenskega pregona zahtevane osebe in kadar tako odločitev za izdajo osnovnega nacionalnega naloga za prijetje (NNP) kot tudi odločitev za izdajo evropskega naloga za prijetje (ENP) sprejme državni tožilec, ne da bi sodišče pred predajo kakor koli posredovalo, če: (a) je učinek NNP omejen na pridržanje posameznika za največ 72 ur za namen njegove privedbe pred sodišče in (b) je ob predaji sodišče pristojno le za to, da glede na vse okoliščine zadeve odredi izpustitev na prostost ali nadaljnje pridržanje?“
Odločitev	Člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in sodno prakso Sodišča je treba razlagati tako, da zahteve učinkovitega sodnega varstva, do katerega mora biti upravičena oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona, niso izpolnjene, če tako evropski nalog za prijetje kot sodno odločbo, na kateri ta nalog temelji, izda državni tožilec, ki ga je mogoče opredeliti kot „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) tega okvirnega sklepa, vendar navedeni nalog in navedena odločba ne moreta biti predmet sodnega nadzora v odreditveni državi članici pred predajo zahtevane osebe s strani izvršitvene države članice.

Številka zadeve	C-519/20
Ime zadeve	Landkreis Gifhorn
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2022:178
Datum zadeve	10/03/2022
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Amtsgericht Hannover (okrajno sodišče v Hannovru, Nemčija)
Stranke	K proti Landkreis Gifhorn
Področje	Območje svobode, varnosti in svobode; azilna politika; nadzor meje
Ključne besede	K - Direktiva 2008/115/ES – Pridržanje z namenom odstranitve – Neposredni učinek – Center za pridržanje –Zavod za prestajanje kazni zapora –Nujne razmere – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovit sodni nadzor
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 18(1) in (3) Direktive [2008/115], razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o pridržanju z namenom odstranitve, v vsakem posamičnem primeru preizkusiti izpolnjenost pogojev iz te določbe, zlasti to, da izredne razmere še trajajo, če je nacionalni zakonodajalec na podlagi [tega] člena 18(1) te direktive v nacionalnem pravu odstopil od uporabe pogojev iz člena 16(1) te direktive? 2. Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 16(1) Direktive [2008/115], razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki dopušča, da se osebe, ki so bile pridržane zaradi odstranitve, do 1. julija 2022 začasno nastanijo v zavodu za prestajanje kazni zapora, čeprav v tej državi članici obstajajo posebni centri za pridržanje in tega ne terjajo nujne razmere v smislu člena 18(1) Direktive [2008/115]? 3. Ali je treba člen 16(1) Direktive [2008/115] razlagati tako, da že zato ne gre za ,posebni center za pridržanje‘ za osebe, pridržane zaradi odstranitve, ker: – je ,posebni center za pridržanje‘ posredno podrejen istemu članu vlade kot zavodi za prestajanje kazni zapora, v katerih prestajajo kazni zapora storilci kaznivih dejanj, in sicer ministru za pravosodje, – je ,posebni center za pridržanje‘ organiziran kot oddelek zavoda za prestajanje kazni zapora in ima kot tak sicer lastno vodjo, vendar je, kot eden izmed oddelkov zavoda za prestajanje kazni zapora, dejansko podrejen vodstvu zavoda za prestajanje kazni zapora? 4. Če je odgovor na tretje vprašanje nikalen: Ali je treba člen 16(1) Direktive [2008/115] razlagati tako, da gre za namestitev v ,posebni center za pridržanje‘ za osebe, pridržane zaradi odstranitve, če zavod za prestajanje kazni zapora uredi posebni oddelek zapora za osebe, pridržane zaradi odstranitve, če ima ta oddelek znotraj ograje, v kateri so take osebe, posebno zemljišče s tremi stavbami in so v eno od teh treh stavb začasno nameščeni izključno storilci kaznivih dejanj, ki prestajajo kazni nadomestnega zapora ali krajše zaporne kazni, pri čemer zavod za prestajanje kazni zapora pazi na ločevanje oseb, pridržanih zaradi odstranitve, in storilcev kaznivih dejanj, ki prestajajo kazen zapora, zlasti tako, da ima vsaka stavba lastne skupne prostore (lastna pralnica, lastna zdravstvena služba, lastna telovadnica), dvorišče/zunanje območje pa je sicer vidno iz vseh stavb, vendar ima vsaka stavba lastno, z žičnato ograjo ograjeno območje za osebe, ki jim je odvzeta prostost, in tako med stavbami ni neposrednega prehoda?“
Odločitev	1. Člena 16(1) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav je treba razlagati tako, da poseben oddelek zavoda za prestajanje kazni zapora, ki je, prvič, čeprav ima svojega direktorja, podrejen vodstvu tega zavoda in ministru, pristojnemu za zavode za prestajanje kazni zapora, in v katerem so, drugič, državljani tretjih držav z namenom odstranitve pridržani v posebnih stavbah, ki imajo lastno opremo in so ločene od drugih stavb tega oddelka, v katerih so zaprte kazensko obsojene osebe, lahko šteje za „posebni center za pridržanje“ v smislu te določbe, kadar pogoji pridržanja teh državljanov kolikor je mogoče preprečujejo, da bi bilo navedeno pridržanje podobno zaprtju v zaporniškem okolju, in so zasnovani tako, da so pravice, zagotovljene z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, in pravice, določene v členu 16, od (2) do (5), in v členu 17 te direktive, spoštovane. 2. Člen 18 Direktive 2008/115 v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki v okviru svoje pristojnosti odreja pridržanje ali podaljšanje pridržanja z namenom odstranitve državljana tretje države v zavodu za prestajanje kazni zapora, imeti možnost preveriti spoštovanje pogojev, s katerimi ta člen 18 pogojuje možnost države članice, da določi, se ta državljan pridrži v zavodu za prestajanje kazni zapora. 3. Člen 16(1) Direktive 2008/115 v povezavi z načelom primarnosti prava Unije je treba razlagati tako, da nacionalno sodišče ne sme uporabiti ureditve države članice, ki začasno dovoljuje, da se nezakonito prebivajoči državljani tretjih držav z namenom odstranitve pridržijo v zavodih za prestajanje kazni zapora, ločeno od navadnih zapornikov, če pogoji, ki jih člen 18(1) in člen 16(1), drugi stavek, te direktive določata za skladnost take ureditve s pravom Unije, niso oziroma niso več izpolnjeni.

Številka zadeve	C-497/20
Ime zadeve	Randstad Italia
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:1037
Datum zadeve	21/12/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija)
Stranke	Randstad Italia SpA proti Umana SpA in drugim
Področje	Svoboda opravljanja storitev; javna naročila; revizijski postopek
Ključne besede	Randstad – Zagotovitev učinkovitega sodnega varstva – Javna naročila – Revizijski postopek - Direktiva 89/665/EGS – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Nedopustnost sodbe - Vrhovno upravno sodišče -– Neobstoj pravnega sredstva – Načeli učinkovitosti in enakovrednosti
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali člen 4(3), člen 19(1) PEU ter člen 2(1) in (2) in člen 267 PDEU, tudi glede na člen 47 [Listine], nasprotujejo praksi razlage, kakršna je ta v zvezi s členom 111, osmi odstavek, ustave, členom 360, prvi odstavek, točka 1, in členom 362, prvi odstavek, zakonika o civilnem postopku ter členom 110 zakonika o upravnem postopku – v delu, v katerem te določbe dopuščajo kasacijsko pritožbo zoper sodbe Consiglio di Stato (državni svet) ‚iz razlogov, ki se nanašajo na sodno pristojnost‘ – kot izhaja iz sodbe Corte costituzionale (ustavno sodišče) [št. 6/2018] […], ki je spremenila predhodno usmeritev in štela, da se kasacijska pritožba kot pravno sredstvo z vidika tako imenovane ‚sodne nepristojnosti‘ ne more uporabljati za izpodbijanje sodb [Consiglio di Stato (državni svet)], v katerih se uporabljajo nacionalne prakse razlage, ki so v nasprotju s sodbami [Sodišča], v sektorjih, ki jih ureja pravo [Unije] (v obravnavani zadevi na področju oddaje javnih naročil), v katerih so se države članice odrekle izvajanju suverenih pristojnosti neskladno s tem pravom, posledica tega pa je, da so se konsolidirale kršitve prava Unije, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z zgoraj navedenim pravnim sredstvom, in da se je ogrozila enotna uporaba prava Unije in učinkovitost sodnega varstva v subjektivnih pravnih položajih, ki so pomembni na ravni [Unije], kar je v nasprotju z zahtevo, da mora to pravo v celoti izvajati vsako sodišče na način, ki je zavezujoče skladen s pravilno razlago s strani [Sodišča] Evropske unije, ob upoštevanju omejitev ‚procesne avtonomije‘ držav članic pri uskladitvi procesnih sredstev? 2. Ali člen 4(3), člen 19(1) PEU ter člen 267 PDEU, tudi glede na člen 47 Listine, nasprotujejo razlagi in uporabi člena 111, osmi odstavek, ustave, člena 360, prvi odstavek, točka 1, in člena 362, prvi odstavek, zakonika o civilnem postopku ter člena 110 zakonika o upravnem postopku, kot izhaja iz nacionalne sodne prakse, v skladu s katero kasacijske pritožbe pred združenim senatom [Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče)] ‚iz razlogov, ki se nanašajo na sodno pristojnost,‘ z vidika tako imenovane ‚sodne nepristojnosti‘ ni mogoče vložiti za izpodbijanje sodb[, v katerih Consiglio di Stato (državni svet) pri odločanju o sporih, ki se nanašajo na uporabo prava Unije, neutemeljeno opusti] naslovitev vprašanja za predhodno odločanje na Sodišče, če niso izpolnjeni pogoji, ki se razlagajo ozko in ki jih Sodišče izčrpno našteva [od svoje sodbe z dne 6. oktobra 1982, Cilfit in drugi (283/81, EU:C:1982:335)], na podlagi katerih je nacionalno sodišče oproščeno te obveznosti, v nasprotju z načelom, v skladu s katerim so s pravom Unije neskladni nacionalni procesni predpisi in prakse, tudi zakonodajne ali ustavne, ki določajo (tudi začasni) odvzem svobode nacionalnega sodišča (zadnje stopnje ali drugega), da predloži vprašanje za predhodno odločanje, zaradi česar si prilasti izključno pristojnost Sodišča za pravilno in zavezujoče razlaganje prava Unije, morebitna nasprotujoča si razlaga med pravom, ki ga uporablja nacionalno sodišče, in pravom Unije pa postane nepopravljiva (ker se takšno nasprotje razlag omogoča) in ogroža enotno uporabo in učinkovitost sodnega varstva v subjektivnih pravnih položajih, ki izhajajo iz prava Unije? 3. Ali se načela, ki jih je oblikovalo [Sodišče] v sodbah z dne 5. septembra 2019, Lombardi (C‑333/18, EU:C:2019:675), z dne 5. aprila 2016, PFE (C‑689/13, EU:C:2016:199), in z dne 4. julija 2013, Fastweb (C‑100/12, EU:C:2013:448), v zvezi s členom 1(1) in (3) in členom 2(1) Direktive [89/665], kot je bila spremenjena z Direktivo [2007/66], uporabljajo v zadevi, ki je predmet postopka v glavni stvari, v kateri sodelujoče podjetje izpodbija izključitev iz postopka javnega naročanja in oddajo javnega naročila drugemu podjetju, Consiglio di Stato (državni svet) pa je vsebinsko preučil samo tožbeni razlog, s katerim izključeno podjetje ugovarja točkovanju tehnične ponudbe, ki ni dosegla ‚praga za sodelovanje‘, in je potem, ko je prednostno preučil nasprotni tožbi javnega naročnika in izbranega ponudnika, nasprotnima tožbama ugodil in razglasil za nedopustne (in jih ni vsebinsko preučil) druge glavne tožbene razloge v zvezi z rezultatom postopka oddaje javnega naročila iz drugih razlogov (zaradi nedorečenosti meril za ocenjevanje ponudb pri urejanju postopka javnega naročanja, neobrazložitve dodeljenih ocen, nezakonitega imenovanja in sestave odbora za javna naročila), z uporabo nacionalne sodne prakse, v skladu s katero podjetje, ki je bilo izključeno iz postopka javnega naročanja, nima procesnega upravičenja za vložitev pritožbe zoper dodelitev naročila konkurenčnemu podjetju, niti z razveljavitvijo postopka javnega naročanja, ker je treba preučiti, ali je s pravom Unije skladen učinek odvzema pravice podjetju, da predlaga sodišču, da preuči razloge za izpodbijanje rezultata postopka oddaje javnega naročila, v okoliščinah, ko njegova izključitev ni bila dokončno ugotovljena in ko lahko vsak sodelujoči uveljavlja enak legitimen interes za izključitev ponudbe drugega sodelujočega, zaradi česar se lahko ugotovi, da javni naročnik ne more izbrati pravilne ponudbe in mora začeti nov postopek za oddajo javnega naročila, v katerem bi lahko sodelovali vsi ponudniki?“
Odločitev	Člen 4(3) in člen 19(1) PEU ter člen 1(1) in (3) Direktive Sveta 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo določbi nacionalnega prava države članice, ki v skladu z nacionalno sodno prakso učinkuje tako, da pravni subjekti, kot so ponudniki, ki so sodelovali v postopku oddaje javnega naročila, v okviru pritožbe pred vrhovnim sodiščem te države članice ne morejo izpodbijati skladnosti sodbe vrhovnega upravnega sodišča navedene države članice s pravom Unije.

Številka zadeve	C-414/20 PPU
Ime zadeve	MM
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:4
Datum zadeve	13/01/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija)
Stranke	Kazenski postopek zoper MM
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; ponovna preučitev ukrepa pripora
Ključne besede	MM – Kazenske zadeve – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Države članice - Postopki predaje- Neobstoj nacionalnega naloga - Posledice – Učinkovito sodno varstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je nacionalni zakon, v skladu s katerim evropski nalog za prijetje in nacionalno odločbo, na podlagi katere se izda navedeni nalog, sprejme izključno državni tožilec, ne da bi sodišče lahko pri tem sodelovalo oziroma izvršilo preventivni ali naknadni nadzor, v skladu s členom 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584? 2. Ali je evropski nalog za prijetje, ki je bil izdan na podlagi sklepa o uvedbi preiskave zoper zahtevano osebo, ne da bi se ta sklep nanašal na odredbo pripora zoper njo, v skladu s členom 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584? 3. Ali je treba, če je odgovor nikalen, če sodelovanje sodišča pri izdaji evropskega naloga za prijetje in pri nadzoru nad njegovo zakonitostjo ni dovoljeno in je bil ta nalog izdan na podlagi nacionalne odločbe, ki ne določa odredbe pripora zoper zahtevano osebo, ta nalog pa se vseeno izvrši in je oseba predana, zahtevani osebi odobriti pravico do učinkovitega pravnega sredstva v okviru istega kazenskega postopka, kot je ta, v okviru katerega je bil izdan ta evropski nalog za prijetje? Ali pravica do učinkovitega pravnega sredstva pomeni, da se ponovno vzpostavi položaj, v katerem bi bila zahtevana oseba, če do kršitve ne bi prišlo?“
Odločitev	1. Člen 6(1) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da odgovor na vprašanje, ali gre za „odreditveni pravosodni organ“ v smislu te določbe, ni odvisen od obstoja sodnega nadzora nad odločbo o izdaji evropskega naloga za prijetje in nacionalno odločbo, na kateri ta nalog temelji. 2. Člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, je treba razlagati tako, da je treba evropski nalog za prijetje šteti za neveljaven, če ne temelji na „[nacionalnem] nalogu za prijetje ali katerikoli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom“ v smislu te določbe. Ta pojem se nanaša na nacionalne ukrepe, ki jih pravosodni organ sprejme za iskanje in prijetje osebe, ki se kazensko preganja, da bi se zaradi oprave dejanj v kazenskem postopku zagotovila njena navzočnost pred sodiščem. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali ima nacionalni akt o uvedbi preiskave, kot je ta, na katerem temelji evropski nalog za prijetje iz postopka v glavni stvari, take pravne učinke. 3. Če zakonodaja odreditvene države članice ne vsebuje določb o pravnem sredstvu, s katerim bi bilo mogoče preveriti pogoje, pod katerimi je organ, ki sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v tej državi članici, vendar sam ni sodišče, izdal evropski nalog za prijetje, je treba Okvirni sklep 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki jo zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razlagati tako, da nacionalnemu sodišču, pri katerem je vloženo pravno sredstvo, s katerim se izpodbija zakonitost nadaljevanja pripora za osebo, ki je bila predana na podlagi evropskega naloga za prijetje, izdanega na podlagi nacionalnega akta, ki ga ni mogoče opredeliti kot „[nacionalni] nalog za prijetje ali katero koli drugo izvršljivo sodno odločbo z enakim učinkom“ v smislu člena 8(1)(c) tega okvirnega sklepa, in s katerim se uveljavlja razlog neveljavnosti tega evropskega naloga za prijetje z vidika prava Unije, omogoča, da se izreče za pristojno za izvedbo takega nadzora veljavnosti. Okvirni sklep 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki jo zagotavlja člen 47 Listine o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da ne zahtevata, da mora nacionalno sodišče, če ugotovi, da je bil zadevni evropski nalog za prijetje izdan v nasprotju s členom 8(1)(c) tega okvirnega sklepa, ker ne temelji na „[nacionalnem] nalogu za prijetje ali katerikoli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom“ v smislu te določbe, pridržano osebo, ki jo je izvršitvena država članica predala odreditveni državi članici, izpustiti na prostost. Zato mora predložitveno sodišče v skladu z nacionalnim pravom ugotoviti, kakšne so lahko posledice neobstoja takega nacionalnega akta, kot pravne podlage za zadevni evropski nalog za prijetje, na odločitev, ali bo obdolženec ostal v priporu ali ne.

Številka zadeve	C-353/20
Ime zadeve	Skeyes
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2022:423
Datum zadeve	02/06/2022
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Tribunal de l’entreprise du Hainaut, division de Charleroi (gospodarsko sodišče v Hainautu, oddelek Charleroi, Belgija)
Stranke	Skeyes proti Ryanair DAC
Področje	Svobodno opravljanje storitev; promet; zaprtje zračnega prostora
Ključne besede	Skeyes - Zračni promet – Izvajalci – Zaprtje zračnega prostora – Izvajanje pooblastil – Uporabnik zračnega prostora – Letalske družbe – Temeljne pravice - Pravica do pravnega sredstva - Svobodno opravljanje prevoznih storitev – Svoboda gospodarske pobude – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba Uredbo št. 550/2004, zlasti njen člen 8, razlagati tako, da državam članicam dovoljuje, da zatrjevane kršitve obveznosti izvajanja storitev, ki jih imajo izvajalci služb zračnega prometa, izvzamejo iz nadzora sodišč te države članice, ali pa je treba določbe [Uredbe št. 550/2004] razlagati tako, da državam članicam nalagajo, da določijo učinkovito pravno sredstvo zoper zatrjevane kršitve glede na naravo storitev, ki jih je treba izvajati? 2. Ali je treba Uredbo št. 550/2004, ki določa, da je ,[i]zvajanje služb zračnega prometa[,] kakor predvideva ta uredba[,] […] povezano z izvajanjem pooblastil javnega organa, ki niso ekonomske narave in zato ne upravičujejo uporabe konkurenčnih pravil iz Pogodbe‘, razlagati tako, da izključuje ne le pravila o konkurenci kot taka, ampak tudi vsa druga pravila, ki se uporabljajo za javna podjetja, delujoča na trgu blaga in storitev, in ki na konkurenco učinkujejo posredno, kot so pravila, ki prepovedujejo omejitve svobode gospodarske pobude in opravljanja storitev?“
Odločitev	1. Člen 8 Uredbe (ES) št. 550/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2004 o izvajanju navigacijskih služb zračnega prometa na enotnem evropskem nebu, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1070/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009, v povezavi s členom 2, točka 4, Uredbe (ES) št. 549/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2004 o določitvi okvira za oblikovanje enotnega evropskega neba (okvirna uredba), kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1070/2009, in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da uporabnikom zračnega prostora, kot so letalske družbe, daje pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred nacionalnimi sodišči proti izvajalcu služb zračnega prometa, da bi bile zatrjevane neizpolnitve obveznosti zagotavljanja storitev, ki jo ima zadnje navedeni, predmet sodnega nadzora. 2. Uredbo št. 550/2004, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1070/2009, v povezavi z njeno uvodno izjavo 5 ter členom 58(1) PDEU in členom 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da za izvajanje služb zračnega prometa, povezanih z izvajanjem pooblastil javnega organa, kot so določene v tej uredbi, izključuje uporabo pravil o konkurenci iz Pogodbe DEU, vendar ne izključuje uporabe pravil iz Pogodbe DEU in te listine v zvezi s pravicami in svoboščinami uporabnikov zračnega prostora, kot so te, povezane s svobodo opravljanja storitev na področju prometa in svobodo gospodarske pobude.

Številka zadeve	C-132/20
Ime zadeve	Getin Noble Bank
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2022:235
Datum zadeve	29/03/2022
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska)
Stranke	BN in drugi proti Getin Noble Bank S.A.
Področje	Varstvo potrošnikov; nedovoljeni pogoji – Pristojnosti in obveznosti nacionalnega sodišča
Ključne besede	BN – Getin Noble - Dopustnost – PDEU – Pojem ,sodišče‘ – PEU – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravna država –Nacionalno sodišče - Učinkovito sodno varstvo – Načelo neodvisnosti sodnikov – Z zakonom ustanovljeno sodišče –Sodnik - Politični organ - Nedemokratična ureditev – Način delovanja Krajowa Rada Sądownictwa – Protiustavnost zakona – Opredelitev sodišča – Nepristransko in neodvisno - Potrošniki
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člen 2, člen 4(3), člen 6(1) in (3) ter člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47[, prvi in drugi odstavek, Listine], členom 267, tretji odstavek, PDEU, členom 38 Listine ter členom 7(1) in (2) Direktive [93/13] razlagati tako, da je organ, v katerem zaseda oseba, ki jo je prvič ali naslednjič (na sodišče višje instance) za opravljanje sodniške funkcije imenoval politični organ izvršilne veje oblasti države s totalitarnim, nedemokratičnim, komunističnim sistemom oblasti (državni svet Ljudske republike Poljske) na predlog ministra za pravosodje te države, zlasti zaradi […] nepreglednosti meril za imenovanje, […] možnosti razrešitve sodnika kadar koli, […] tega, da v postopku imenovanja ni bil udeležen organ sodne samouprave niti […] ustrezni organi javne oblasti, vzpostavljeni na podlagi demokratičnih volitev, kar bi lahko ogrožalo zaupanje, ki ga mora imeti sodstvo v demokratični družbi, neodvisno, nepristransko in ustrezno usposobljeno sodišče v smislu prava Evropske unije? 2. Ali je za odgovor na [prvo vprašanje] pomembna okoliščina, da je do imenovanja sodnika na naslednje položaje (na sodišča višje instance) lahko prišlo zaradi priznanja ustrezne delovne dobe (senioritete) in na podlagi presoje dela na položaju, na katerega so to osebo vsaj prvič imenovali politični organi iz [prvega vprašanja] in na podlagi [v njem opisanega] postopka […], kar bi lahko ogrožalo zaupanje, ki ga mora imeti sodstvo v demokratični družbi? 3. Ali je za odgovor na [prvo vprašanje] pomembna okoliščina, da imenovanje sodnika na naslednje položaje (na sodišča višje instance, razen Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)) ni bilo pogojeno s sodniško prisego o spoštovanju vrednot demokratične družbe in da je oseba ob prvem imenovanju podala prisego, da bo podprla politični sistem komunistične države in tako imenovano „ljudsko pravno državo“, kar bi lahko ogrožalo zaupanje, ki ga mora imeti sodstvo v demokratični družbi? 4. Ali je treba člen 2, člen 4(3), člen 6(1) in (3) ter člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47[, prvi in drugi odstavek,] Listine, členom 267, tretji odstavek, PDEU, členom 38 Listine ter členom 7(1) in (2) Direktive 93/13 razlagati tako, da je organ, v katerem zaseda oseba, ki je bila prvič ali naslednjič (na sodišče višje instance) imenovana za opravljanje funkcije sodnika ob očitni kršitvi ustavnih določb države članice Evropske unije, ker sestava organa (Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet)), ki je za kandidata predlagal to osebo, ki je bila nato imenovana za sodnika, ni bila v skladu z ustavo države članice, kar je potrdilo ustavno sodišče države članice Unije in kar bi posledično lahko ogrožalo zaupanje, ki ga mora imeti sodstvo v demokratični družbi, neodvisno, nepristransko in ustrezno usposobljeno sodišče v smislu prava Unije? 5. Ali je treba člen 2, člen 4(3), člen 6(1) in (3) ter člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47[, prvi in drugi odstavek,] Listine, členom 267, tretji odstavek, PDEU, členom 38 Listine ter členom 7(1) in (2) Direktive 93/13 razlagati tako, da je organ, v katerem zaseda oseba, ki je bila imenovana za opravljanje sodniške funkcije prvič ali naslednjič (na sodišče višje instance) in ki je bila kot kandidat predlagana za imenovanje na to funkcijo v postopku pred organom za ocenjevanje kandidatov [Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet)], če ta postopek ni izpolnjeval meril javnosti in preglednosti pravil za izbiro kandidatov, kar bi lahko ogrožalo zaupanje, ki ga mora imeti sodstvo v demokratični družbi, neodvisno, nepristransko in ustrezno usposobljeno sodišče v smislu prava Unije? 6. Ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, člen 2, člen 4(3) in člen 6(3) PEU v povezavi s členom 47[, prvi in drugi odstavek,] Listine, členom 267, tretji odstavek, PDEU, členom 38 Listine ter členom 7(1) in (2) Direktive 93/13 razlagati tako, da mora zadnjestopenjsko sodišče države članice Evropske unije (Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)) za zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva kot sredstvo za preprečevanje konstantne uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih sklenejo prodajalci ali ponudniki s potrošniki, po uradni dolžnosti v vsaki fazi postopka presoditi, ali: (a) sodišče, navedeno v [prvem in četrtem vprašanju], izpolnjuje merila neodvisnega, nepristranskega in ustrezno usposobljenega sodišča v smislu prava Unije, ne glede na vpliv presoje meril iz teh točk na vsebino odločbe glede ugotovitve nepoštenosti pogodbenega pogoja, in ali je poleg tega (b) postopek pred sodiščem, navedenim v [prvem in četrtem vprašanju], veljaven[?] 7. Ali je člen 2, člen 6(1) in (3) ter člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47[, prvi in drugi odstavek,] Listine, členom 267, tretji odstavek, PDEU, členom 38 Listine ter členom 7(1) in (2) Direktive 93/13 treba razlagati tako, da ustavne določbe države članice […] [U]nije glede organizacije sodišč ali imenovanja sodnikov, ki onemogočajo presojo, ali imenovanje sodnika učinkuje, lahko preprečujejo ugotovitev, da sodišče ali sodnik, ki v njem zaseda, zaradi okoliščin iz [od prvega do petega vprašanja] ni neodvisen v skladu s pravom Unije?“
Odločitev	1. Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter člen 7(1) in (2) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da okoliščina – da prvo imenovanje sodnika v državi članici na tako mesto oziroma njegovo poznejše imenovanje na sodišče višje instance izhaja iz odločbe, ki jo je sprejel organ nedemokratične ureditve, ki je veljala v tej državi članici pred njenim pristopom k Evropski uniji, vključno kadar so imenovanja tega sodnika na sodiščih po prenehanju te ureditve temeljila zlasti na senioriteti, ki jo je navedeni sodnik dosegel v obdobju, v katerem je veljala navedena ureditev, oziroma kadar je izrekel sodniško prisego le, ko ga je organ te ureditve prvič imenoval za sodnika – kot taka pri pravnih subjektih ne more vzbujati legitimnih in resnih dvomov o neodvisnosti in nepristranskosti tega sodnika in zato prav tako ne more vzbujati pomislekov glede statusa sestave, v kateri sodi, kot neodvisnega in nepristranskega ter z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča. 2. Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, člen 47 Listine o temeljnih pravicah ter člen 7(1) in (2) Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da se sestava sodišča države članice – v kateri sodi sodnik, ki je bil prvič imenovan na sodniško mesto oziroma pozneje imenovan na sodišče višje instance bodisi po tem, ko ga je organ, ki je bil sestavljen na podlagi zakonodajnih določb, ki jih je ustavno sodišče te države članice pozneje razglasilo za protiustavne, izbral kot kandidata za sodniško mesto, bodisi po tem, ko ga je kot kandidata za sodniško mesto izbral organ, katerega sestava je bila ustrezna, vendar po postopku, ki ni bil niti transparenten niti javen ter zoper katerega ni bilo mogoče vložiti pravnega sredstva pred sodiščem – opredeli za neodvisno in nepristransko ter z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče, ker take nepravilnosti po naravi in teži niso take, da bi ustvarjale dejansko nevarnost, da bi druge veje oblasti, zlasti izvršilna, lahko izvajale neupravičeno diskrecijsko pravico, ki bi ogrožala integriteto rezultata, do katerega pripelje postopek imenovanja, in tako pri pravnih subjektih vzbujale resne in legitimne dvome o neodvisnosti in nepristranskosti zadevnega sodnika.

Številka zadeve	C-55/20
Ime zadeve	Minister Sprawiedliwości
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2022:6
Datum zadeve	13/01/2022
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Sąd Dyscyplinarny Izby Adwokackiej w Warszawie (disciplinsko sodišče odvetniške zbornice v Varšavi, Poljska)
Stranke	Minister Sprawiedliwości proti Prokurator Krajowy – Pierwszy Zastępca Prokuratora Generalnego in Rzecznik Dyscyplinarny Izby Adwokackiej w Warszawie
Področje	Svoboda opravljanja storitev; notranji trg; načela; disciplinska odgovornost odvetnika
Ključne besede	Minister Sprawiedliwości - Dopustnost – PDEU – Pojem ‚nacionalno sodišče‘ – Disciplinsko sodišče - Odvetniška zbornica – Disciplinska preiskava – Odvetnik - Sklep disciplinskega tožilca – Pritožba ministra za pravosodje – Direktiva 2006/123/ES – Storitve na notranjem trgu – Sistem dovoljenj – Preklic dovoljenja – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Neuporaba
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali se določbe poglavja III Direktive [2006/123], zlasti člen 10(6) te direktive, uporabijo za postopek v zvezi z disciplinsko odgovornostjo odvetnikov in tujih pravnikov, ki so vpisani v imenik odvetnikov, na podlagi katere se odvetniku med drugim lahko naloži denarna kazen, začasno prepove opravljanje poklica ali odvzame pravica opravljati odvetniški poklic, tujemu pravniku pa se lahko zlasti naloži denarna kazen, začasno odvzame pravica do zagotavljanja pravne pomoči v Republiki Poljski ali prepove zagotavljanje pravne pomoči v Republiki Poljski? Če je odgovor pritrdilen, ali se za zgoraj omenjeni postopek, ki pred sodišči odvetniške zbornice teče v zadevah, v katerih zoper odločbe teh sodišč ni mogoče vložiti pravnega sredstva pri sodiščih države ali v katerih je zoper take odločbe mogoče vložiti le izredno pravno sredstvo, kakršno je kasacijska pritožba pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), določbe [Listine], zlasti njen člen 47, uporabijo tudi v primerih, ko so vsi bistveni elementi omejeni na eno državo članico? 2. Ali je treba v zadevi, v kateri je v okviru postopka iz prvega vprašanja za obravnavo kasacijske pritožbe zoper odločbo ali sklep disciplinskega sodišča odvetniške zbornice ali pritožbe zoper sklep o zavrženju take kasacijske pritožbe v skladu z nacionalnimi predpisi, ki se uporabijo, pristojen organ, ki po presoji tega sodišča, ki se ujema s presojo, ki jo je v sodbi z dne 5. decembra 2019 […] izrazilo Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ni neodvisno in nepristransko sodišče v smislu člena 47 Listine, opustiti uporabo nacionalnih predpisov, s katerimi je določena pristojnost takega organa, disciplinsko sodišče odvetniške zbornice pa mora tako kasacijsko pritožbo ali pritožbo predložiti v obravnavo sodišču, ki bi bilo pristojno, če ne bi bilo omenjenih predpisov? 3. Ali v zadevi, v kateri v okviru postopka iz prvega vprašanja kasacijske pritožbe zoper odločbo ali sklep disciplinskega sodišča odvetniške zbornice v skladu s stališčem tega sodišča ne moreta vložiti niti generalni državni tožilec niti varuh človekovih pravic, to stališče pa je: (a) v nasprotju s stališčem, izraženim v mnenju z dne 27. novembra 2019 […], ki ga je izdalo sedem sodnikov disciplinskega senata Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), torej organ, ki je v skladu z nacionalnimi predpisi, ki se uporabijo, pristojen za odločanje o pritožbi zoper sklep o zavrženju kasacijske pritožbe, vendar pa po presoji odvetniškega disciplinskega sodišča, ki se ujema s presojo, ki jo je Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) izrazilo v sodbi z dne 5. decembra 2019 […], ni neodvisno in nepristransko sodišče v smislu člena 47 Listine, (b) v skladu s stališčem, ki ga je predhodno izrazil kazenski senat Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), torej sodišče, ki bi bilo pristojno za obravnavo take pritožbe, če ne bi bilo omenjenih predpisov, disciplinsko sodišče odvetniške zbornice lahko prezre (oziroma bi moralo prezreti) stališče, ki ga je izrazil disciplinski senat Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)? 4. Ali bi moralo disciplinsko sodišče odvetniške zbornice, če je bila pri njem v zadevi iz tretjega vprašanja vložena pritožba ministrstva za pravosodje, vendar (a) je eden od dejavnikov, na podlagi katerih je po mnenju Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), izraženem v sodbi z dne 5. decembra 2019 […], in mnenju disciplinskega sodišča odvetniške zbornice utemeljena domneva, da disciplinski senat Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), torej organ, omenjen v točki (a) tretjega vprašanja, ni neodvisno in nepristransko sodišče v smislu člena 47 Listine, vpliv, ki ga ima na njegovo sestavo izvršilna oblast in torej tudi minister za pravosodje, (b) funkcijo generalnega državnega tožilca, ki naj bi bil v skladu s stališčem disciplinskega senata Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), torej organa iz točke (a) tretjega vprašanja, legitimiran za vložitev kasacijske pritožbe zoper sklep, izdan na podlagi pritožbe, v skladu s stališčem kazenskega senata Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), torej sodišča iz točke (b) tretjega vprašanja, in stališčem disciplinskega sodišča odvetniške zbornice pa te legitimacije nima, opravlja ravno minister za pravosodje, ali mora disciplinsko sodišče odvetniške zbornice namenoma prezreti te pritožbe, če je to edini način za zagotovitev skladnosti postopka s členom 47 Listine in zlasti za preprečevanje vmešavanja organa, ki ni neodvisno in nepristransko sodišče v smislu te določbe, v ta postopek?“
Odločitev	Člen 10(6) Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu je treba razlagati tako, da njegov učinek ni to, da bi se člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah uporabljal za postopek s pritožbo, ki jo je javni organ vložil pri disciplinskem sodišču odvetniške zbornice in s katero se predlaga razveljavitev sklepa, s katerim je disciplinski tožilec ustavil preiskavo, uvedeno zoper odvetnika, potem ko je ugotovil, da zadnje navedenemu ni mogoče pripisati disciplinske kršitve, in v primeru razveljavitve tega sklepa vrnitev spisa temu disciplinskemu tožilcu.

Številka zadeve	C-927/19
Ime zadeve	Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:700
Datum zadeve	07/09/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve)
Stranke	UAB „Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras“ proti UAB „Ecoservice Klaipėda“ in drugim
Področje	Svoboda opravljanja storitev; javna naročila; oddaje javnega naročila za zbiranje in prevoz komunalnih odpadkov
Ključne besede	UAB - Javna naročila – Direktiva 2014/24/EU – Potek postopkov naročanja – Izbira udeležencev – Pogoji za sodelovanje – Načini dokazovanja – Ekonomska in finančna zmogljivost – Vodja - Prejšnje naročanje – Gospodarski subjekti - Taksitativnost načinov dokazovanja – Oddaja javnih naročil storitev – Neobvezni razlogi za izključitev –Seznam izključenih – Solidarnost med člani – Osebna narava sankcije – Varstvo zaupnosti informacij – Direktiva (EU) 2016/943 – Zaupnost – Varstvo poslovnih skrivnosti –Direktiva 89/665/EGS – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali razpisni pogoj, v skladu s katerim morajo ponudniki dokazati določeno raven povprečnih letnih prihodkov iz opravljanja dejavnosti, povezanih le s specifičnimi storitvami (ravnanje z mešanimi komunalnimi odpadki), spada na področje uporabe člena 58(3) ali (4) Direktive [2014/24]? 2. Ali je metoda ocenjevanja zmogljivosti ponudnika, ki jo je določilo Sodišče Evropske unije v svoji sodbi z dne 4. maja 2017, Esaprojekt (C‑387/14, EU:C:2017:338), odvisna od odgovora na prvo vprašanje? 3. Ali razpisni pogoj, v skladu s katerim morajo ponudniki dokazati, da vozila, potrebna za zagotavljanje storitev [ravnanja z odpadki], izpolnjujejo specifične tehnične zahteve, vključno z izpusti onesnaževal (standard EURO 5), namestitvijo oddajnika GPS, zmogljivostjo shranjevanja in tako dalje, spada na področje uporabe člena 58(4) Direktive 2014/24, člena 42 v povezavi z določbami Priloge VII k tej direktivi, in/ali člena 70 te direktive? 4. Ali je treba [četrti] pododstavek člena 1(1) Direktive [89/665], ki določa načelo učinkovitosti revizijskih postopkov, člen 1(3) in (5) navedene direktive, člen 21 Direktive 2014/24 in določbe Direktive [2016/943], zlasti njeno uvodno izjavo 18 in tretji pododstavek člena 9(2) te direktive (skupaj ali ločeno, a ne omejeno nanje), razlagati tako, da če je v nacionalnih pravnih pravilih, ki urejajo javno naročanje, določen obvezen predhodni postopek reševanja sporov: (a) mora naročnik ponudniku, ki je sprožil revizijski postopek, posredovati vse podatke iz ponudbe drugega ponudnika (ne glede na njeno zaupno naravo), če je predmet navedenega postopka zlasti zakonitost ocenjevanja ponudbe drugega ponudnika in je ponudnik, ki je sprožil postopek, to posredovanje od naročnika predhodno izrecno zahteval; (b) ne glede na odgovor na prejšnje vprašanje, ali mora naročnik v primeru zavrnitve zahtevka za revizijo, ki ga je ponudnik vložil glede zakonitosti ocenjevanja ponudbe svojega konkurenta, vsekakor dati jasen, celovit in specifičen odgovor, ne glede na tveganje razkritja zaupnih informacij, ki so mu bile v zvezi s ponudbo zaupane? 5. Ali je treba [četrti] pododstavek člena 1(1), člen 1(3) in (5) ter člen 2(1)(b) Direktive 89/665, člen 21 Direktive 2014/24 in določbe Direktive 2016/943, zlasti njeno uvodno izjavo 18 (skupaj ali ločeno, a ne omejeno nanje), razlagati tako, da je odločitev naročnika, da ponudniku ne omogoči dostopa do zaupnih podatkov ponudbe drugega ponudnika, odločitev, ki jo je mogoče izpodbijati ločeno pred sodiščem? 6. Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 1(5) Direktive 89/665 razlagati tako, da mora ponudnik pri naročniku vložiti zahtevek za revizijo v zvezi s tako njegovo odločitvijo in po potrebi pred sodiščem vložiti tožbo? 7. Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, ali je treba [četrti] pododstavek člena 1(1) in člen (2)(1)(b) Direktive 89/665 razlagati tako, da lahko ponudnik glede na obseg razpoložljivih informacij o vsebini ponudbe drugega ponudnika vloži tožbo pred sodišči, ki se nanaša izključno na zavrnitev predložitve informacij, ki jih je zahteval, ne da bi ločeno izpodbijal zakonitost drugih odločitev naročnika? 8. Ne glede na odgovore na prejšnja vprašanja, ali je treba tretji pododstavek člena 9(2) Direktive 2016/943 razlagati tako, da mora sodišče, ki je prejelo zahtevo tožeče stranke, da se drugi stranki v sporu naloži predložitev dokazov in da jih sodišče da na voljo tožeči stranki, navedeni zahtevi ugoditi ne glede na ukrepe, ki jih je naročnik sprejel med postopkom javnega naročanja ali revizijskim postopkom? 9. Ali je treba tretji pododstavek člena 9(2) Direktive 2016/943 razlagati tako, da bi moralo sodišče po zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za razkritje zaupnih informacij druge stranke v sporu po uradni dolžnosti oceniti pomen podatkov, katerih razkritje se zahteva, in učinke podatkov na zakonitost postopka javnega naročanja? 10. Ali se lahko razlog za izključitev, določen v členu 57(4)(h) Direktive 2014/24, ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 3. oktobra 2019, Delta Antrepriză de Construcţii şi Montaj 93 (C‑267/18, EU:C:2019:826), uporablja tako, da lahko sodišče pri obravnavanju spora med ponudnikom in naročnikom po uradni dolžnosti ne glede na oceno naročnika odloči, da je zadevni ponudnik namerno ali iz malomarnosti naročniku predložil zavajajoče, dejansko nenatančne informacije in da ga je zato treba izključiti iz postopka javnega naročanja? 11. Ali je treba člen 57(4)(h) Direktive 2014/24, ki se uporablja v povezavi z načelom sorazmernosti, določenim v členu 18(1) te direktive, razlagati in uporabljati tako, da če nacionalno pravo določa dodatne sankcije (poleg izključitve iz postopka naročanja) v zvezi s predložitvijo neresničnih informacij, se lahko navedene sankcije uporabljajo le na podlagi osebne odgovornosti, zlasti če je dejansko nenatančne informacije predložil le del povezanih [subjektov] v postopku javnega naročanja (na primer eden od več partnerjev)?“
Odločitev	1. Člen 58 Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES je treba razlagati tako, da obveznost gospodarskih subjektov, da dokažejo, da na področju dejavnosti, na katero se nanaša zadevno javno naročilo, ustvarijo neki povprečen letni promet, pomeni pogoj za sodelovanje, ki se nanaša na njihovo ekonomsko in finančno zmogljivost v smislu odstavka 3 te določbe. 2. Člen 58(3) v povezavi s členom 60(3) Direktive 2014/24 je treba razlagati tako, da se gospodarski subjekt – v primeru, v katerem je naročnik zahteval, da so gospodarski subjekti na področju, na katero se nanaša zadevno javno naročilo, ustvarili neki minimalni promet – da bi dokazal svojo ekonomsko in finančno zmogljivost, lahko sklicuje na dohodke, ki jih je prejela začasna skupina podjetij, ki ji je pripadal, le če je v okviru določenega javnega naročila dejansko prispeval k opravljanju dejavnosti te skupine, podobni tisti, ki je predmet javnega naročila, v zvezi s katerim navedeni gospodarski subjekt namerava dokazati svojo ekonomsko in finančno zmogljivost. 3. Člen 58(4) ter člena 42 in 70 Direktive 2014/24 je treba razlagati tako, da se lahko uporabljajo hkrati s tehničnimi zahtevami, ki jih vsebuje javni razpis. 4. Člen 1(1), četrti pododstavek, člen 1(3) in (5) ter člen 2(1)(b) Direktive Sveta 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014, je treba razlagati tako, da odločitev naročnika, da gospodarskemu subjektu zavrne posredovanje domnevno zaupnih informacij iz kandidature ali ponudbe drugega gospodarskega subjekta, pomeni akt, zoper katerega je mogoče vložiti pravno sredstvo, in da lahko – če je država članica, na ozemlju katere poteka zadevni postopek oddaje javnega naročila, določila, da mora vsakdo, ki želi izpodbijati odločitev naročnika, pred vložitvijo zahtevka pri sodišču vložiti zahtevek za revizijo v upravnem postopku – ta država članica tudi določi, da mora biti pred pravnim sredstvom v sodnem postopku zoper to odločitev o zavrnitvi dostopa vložen tak zahtevek za revizijo v predhodnem upravnem postopku. 5. Člen 1(1), četrti pododstavek, člen 1(3) in (5) Direktive 89/665, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/23, ter člen 21 Direktive 2014/24 v povezavi s splošnim načelom prava Unije o dobrem upravljanju je treba razlagati tako, da naročnik, pri katerem gospodarski subjekt vloži zahtevo za posredovanje domnevno zaupnih informacij iz ponudbe konkurenta, ki mu je bilo naročilo oddano, teh informacij ni dolžan posredovati, če bi njihovo posredovanje povzročilo kršitev pravil prava Unije, ki se nanašajo na varstvo zaupnih informacij, tudi če je zahteva gospodarskega subjekta vložena v okviru zahtevka istega subjekta za revizijo, ki se nanaša na zakonitost presoje ponudbe konkurenta, ki jo je opravil naročnik. Če naročnik zavrne posredovanje takih informacij ali če ob taki zavrnitvi zavrne zahtevek gospodarskega subjekta za revizijo v zvezi z zakonitostjo presoje ponudbe zadevnega konkurenta, mora tehtati med pravico vlagatelja zahtevka do dobrega upravljanja in pravico konkurenta do varstva njegovih zaupnih informacij, tako da je njegova zavrnilna odločba oziroma odločba o zavrnitvi zahtevka za revizijo obrazložena in da pravici do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo ima neizbrani ponudnik, ni odvzet polni učinek. 6. Člen 1(1), četrti pododstavek, člen 1(3) in (5) Direktive 89/665, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/23, ter člen 21 Direktive 2014/24 v povezavi s členom 47 Listine je treba razlagati tako, da mora pristojno nacionalno sodišče, ki odloča o tožbi zoper odločbo naročnika, s katero je bilo gospodarskemu subjektu zavrnjeno posredovanje domnevno zaupnih informacij iz dokumentacije, ki jo je predložil konkurent, ki mu je bilo naročilo oddano, oziroma o tožbi zoper odločbo naročnika, s katero je bil zavrnjen zahtevek za revizijo, vložen zoper tako zavrnilno odločbo, tehtati med pravico vlagatelja zahtevka do učinkovitega pravnega sredstva in pravico njegovega konkurenta do varstva njegovih zaupnih informacij in njegovih poslovnih skrivnosti. To sodišče, ki mora nujno razpolagati z zahtevanimi informacijami, vključno z zaupnimi informacijami in poslovnimi skrivnostmi, je za to, da bi lahko ob popolnem poznavanju zadeve odločilo o tem, ali je navedene informacije mogoče posredovati, zavezano celovito preučiti vse upoštevne dejanske in pravne elemente. Imeti mora tudi možnost, da zavrnilno odločbo oziroma odločbo o zavrnitvi zahtevka za revizijo odpravi, če ti nista zakoniti, in zadevo po potrebi vrne naročniku ali celo sámo sprejme novo odločbo, če nacionalno pravo to dopušča. 7. Člen 57(4) Direktive 2014/24 je treba razlagati tako, da nacionalno sodišče, ki odloča o sporu med gospodarskim subjektom, ki mu naročilo ni bilo oddano, in naročnikom, lahko odstopi od presoje tega naročnika v zvezi z zakonitostjo ravnanja gospodarskega subjekta, ki mu je bilo naročilo oddano, in zato v svoji odločbi iz tega izpelje vse potrebne posledice. Vendar lahko to sodišče v skladu z načelom enakovrednosti razlog, ki se nanaša na napako pri presoji, ki naj bi jo storil naročnik, preizkusi po uradni dolžnosti le, če to dopušča nacionalno pravo. 8. Člen 63(1), drugi pododstavek, Direktive 2014/24 v povezavi s členom 57(4) in (6) te direktive je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je – v primeru, v katerem je gospodarski subjekt, ki je član skupine gospodarskih subjektov, predložil lažno izjavo pri dajanju informacij, ki se zahtevajo za to, da se preveri neobstoj razlogov za izključitev pri skupini oziroma njeno izpolnjevanje meril za izbor, ne da bi njegovi partnerji vedeli za to lažno izjavo – ukrep izključitve iz vsakršnega postopka javnega naročanja mogoče izreči proti vsem članom te skupine.

Številka zadeve	C-924/19 PPU
Ime zadeve	Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság Dél-alföldi Regionális Igazgatóság
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2020:367
Datum zadeve	14/05/2020
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Szegedi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Szegedu, Madžarska)
Stranke	FMS in drugi proti Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság Dél-alföldi Regionális Igazgatóság in Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meja; zavrženje prošnje za azil
Ključne besede	FMS – Orszagos _ Azilna politika – Direktiva 2013/32/EU – Prošnja za mednarodno zaščito – Razlogi za nedopustnost – Naknadna prošnja – Postopki na meji – Direktiva 2013/33/EU – Pridržanje – Zakonitost – Direktiva 2008/115/EU – Učinkovita pravna sredstva - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Načelo primarnosti prava Unije
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. [Nov razlog za nedopustnost] Ali se določbe o nedopustnih prošnjah iz člena 33 [Direktive 2013/32] lahko razlagajo tako, da nasprotujejo predpisom države članice, na podlagi katerih je prošnja v azilnem postopku nedopustna, če je prosilec prišel na Madžarsko prek države, v kateri ni bil izpostavljen preganjanju ali tveganju resne škode ali v kateri je zagotovljena zadostna raven zaščite? 2. [Izvedba azilnega postopka] (a) Ali je treba člen 6 in člen 38(4) [Direktive 2013/32] ter njeno uvodno izjavo 34, ki nalaga obveznost obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, z vidika člena 18 Listine razlagati tako, da mora organ države članice, pristojen za odločanje o azilu, prosilcu zagotoviti možnost, da predlaga uvedbo azilnega postopka, če prošnje za azil ni vsebinsko obravnaval ob sklicevanju na razlog za nedopustnost, naveden v prvem vprašanju za predhodno odločanje, in je nato odredil vrnitev prosilca v tretjo državo, ki pa je zavrnila njegov sprejem [na svoje ozemlje]? (b) Če je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje 2(a) pritrdilen, kakšna je natančna vsebina te obveznosti? Ali ta obveznost vključuje zagotovitev možnosti za vložitev nove prošnje za azil, s čimer se torej izključijo negativne posledice poznejših prošenj, na katere se nanašata člen 33(2)(d) in člen 40 [Direktive 2013/32], ali pa vključuje uvedbo ali izvedbo azilnega postopka po uradni dolžnosti? (c) Če je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje 2(a) pritrdilen, ali država članica lahko, ob upoštevanju tudi člena 38(4) [Direktive 2013/32] in brez spremembe dejanskega stanja, ponovno preuči nedopustnost prošnje v okviru tega novega postopka (s čimer bi imela možnost uporabiti katero koli vrsto postopka, zajetega v poglavju III, tako da bi lahko na primer ponovno uporabila razlog za nedopustnost) ali pa mora vsebinsko obravnavati prošnjo za azil v zvezi z izvorno državo? (d) Ali iz člena 33(1) in (2)(b) in (c) ter iz členov 35 in 38 [Direktive 2013/32] z vidika člena 18 Listine izhaja, da je ponovni sprejem s strani tretje države kumulativna zahteva za uporabo razloga za nedopustnost, to je za sprejetje odločitve, ki temelji na takem razlogu, ali pa zadostuje, če se preveri obstoj te zahteve ob izvršitvi take odločitve? 3. [Tranzitno območje kot kraj pridržanja v okviru azilnega postopka] [Tretje vprašanje je upoštevno], če je treba glede na odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje izvesti azilni postopek. (a) Ali je treba člen 43 [Direktive 2013/32] razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki dovoljuje pridržanje prosilca na tranzitnem območju za več kot štiri tedne? (b) Ali je treba člen 2(h) [Direktive 2013/33], ki se uporablja v skladu s členom 26 [Direktive 2013/32], z vidika člena 6 in člena 52(3) Listine razlagati tako, da namestitev na tranzitnem območju v okoliščinah obravnavanega primera (območje, ki ga ni mogoče zakonito prostovoljno zapustiti v nobeni smeri) za obdobje, daljše od štirih tednov, na katero se nanaša člen 43 [Direktive 2013/32], pomeni pridržanje? (c) Ali je s členom 8 [Direktive 2013/33], ki se uporablja v skladu s členom 26 [Direktive 2013/32], združljivo dejstvo, da se pridržanje prosilca izvede za obdobje, daljše od štirih tednov, na katero se nanaša člen 43 [Direktive 2013/32], le zato, ker ne more izpolniti svojih potreb (po namestitvi in preživljanju), saj za to nima materialnih sredstev? (d) Ali je s členoma 8 in 9 [Direktive 2013/33], ki se uporabljata v skladu s členom 26 [Direktive 2013/32], združljivo, da namestitev, izvedena v okviru pridržanja de facto za obdobje, daljše od štirih tednov, na katero se nanaša člen 43 [Direktive 2013/32], ni bila odrejena z odločbo o pridržanju, da ni zagotovljeno pravno sredstvo za izpodbijanje zakonitosti pridržanja in njegovega ohranjanja, da se pridržanje de facto izvede, ne da bi se preučili njegova potrebnost ali sorazmernost ali morebitne alternativne možnosti, in da ni določeno njegovo natančno trajanje, vključno s trenutkom njegovega prenehanja? (e) Ali je mogoče člen 47 Listine razlagati tako, da lahko sodišče države članice organu države članice, kadar ugotovi očitno nezakonito pridržanje, z začasno odredbo do konca postopka v upravnem sporu naloži, da za državljana tretje države določi kraj prebivanja, ki je zunaj tranzitnega območja in ki ni kraj pridržanja? 4. [Tranzitno območje kot kraj pridržanja v okviru policije za tujce] [Četrto vprašanje je upoštevno], če glede na odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje ni treba izvesti azilnega postopka, ampak postopek v okviru policije za tujce. (a) Ali je treba uvodni izjavi 17 in 24 ter člen 16 [Direktive 2008/115] z vidika člena 6 in člena 52(3) Listine razlagati tako, da namestitev na tranzitnem območju v okoliščinah, kakršne so obravnavane v sporu o glavni stvari (območje, ki ga ni mogoče zakonito prostovoljno zapustiti v nobeni smeri), pomeni odvzem prostosti v smislu teh določb? (b) Ali je z uvodno izjavo 16 in členom 15(1) [Direktive 2008/115] z vidika člena 6 in člena 52(3) Listine združljivo dejstvo, da se pridržanje prosilca iz tretje države izvede le, ker zanj velja ukrep vrnitve in nima materialnih sredstev za zadovoljitev svojih potreb (po namestitvi in preživljanju)? (c) Ali je z uvodno izjavo 16 in s členom 15(2) [Direktive 2008/115] z vidika člena 6, člena 47 in člena 52(3) Listine združljivo dejstvo, da namestitev v okviru pridržanja de facto ni bila odrejena z odločbo o pridržanju, da ni zagotovljeno pravno sredstvo za izpodbijanje zakonitosti pridržanja in njegovega ohranjanja ter da se pridržanje de facto izvede, ne da bi se preučile njegova potrebnost ali sorazmernost ali morebitne alternativne možnosti? (d) Ali je mogoče člen 15(1) in od (4) do (6), pa tudi uvodno izjavo 16 [Direktive 2008/115], z vidika členov 1, 4, 6 in 47 Listine razlagati tako, da nasprotujejo temu, da se pridržanje izvede, ne da bi bila določena njegovo natančno trajanje niti trenutek njegovega prenehanja? (e) Ali je mogoče pravo Unije razlagati tako, da lahko sodišče države članice, kadar ugotovi očitno nezakonito pridržanje, organu države članice z začasno odredbo do konca postopka v upravnem sporu naloži, da za državljana tretje države določi kraj prebivanja, ki je zunaj tranzitnega območja in ki ni kraj pridržanja? 5. [Učinkovito sodno varstvo glede odločbe, s katero je bila spremenjena država vrnitve] Ali je treba člen 13 [Direktive 2008/115], v skladu s katerim se državljanu tretje države podeli dejanska pravica do vložitve pravnega sredstva zoper ,odločbe v zvezi z vrnitvijo‘, z vidika člena 47 Listine razlagati tako, da mora sodni organ v primeru neučinkovitosti pravnega sredstva iz nacionalne zakonodaje vsaj enkrat preizkusiti tožbo zoper odločbo, s katero je bila spremenjena država vrnitve?“
Odločitev	1. Člen 13 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero lahko zadevni državljan tretje države spremembo države vrnitve, navedene v prejšnji odločbi o vrnitvi, ki jo opravi upravni organ, izpodbija le s pravnim sredstvom, vloženim pred upravnim organom, ne da bi bil zagotovljen poznejši sodni nadzor nad odločbo tega organa. V takem primeru je treba načelo primarnosti prava Unije in pravico do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljeno s členom 47 Listine o temeljnih pravicah, razlagati tako, da nacionalnemu sodišču, ki odloča o tožbi, s katero se glede na pravo Unije izpodbija zakonitost odločbe o vrnitvi, ki jo pomeni taka sprememba države vrnitve, nalagata, da se izreče za pristojno za odločanje o tej tožbi. 2. Člen 33 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče prošnjo za mednarodno zaščito zavreči kot nedopustno, ker je prosilec na ozemlje zadevne države članice prišel prek ozemlja države, v kateri ni bil izpostavljen preganjanju ali tveganju resne škode v smislu nacionalne določbe, s katero je prenesen člen 15 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite, ali v kateri je zagotovljena ustrezna stopnja varstva. 3. Direktivo 2013/32 v povezavi s členom 18 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU je treba razlagati tako, da kadar je bil glede prošnje za azil izdan sklep o zavrženju, ki je bil potrjen s pravnomočno sodno odločbo, preden je bilo ugotovljeno, da je navedeni sklep o zavrženju v nasprotju s pravom Unije, organu za presojo v smislu člena 2(f) Direktive 2013/32 te prošnje ni treba ponovno preučiti po uradni dolžnosti. Člen 33(2)(d) Direktive 2013/32 je treba razlagati tako, da je obstoj sodbe Sodišča, s katero je bila ugotovljena nezdružljivost nacionalne ureditve, na podlagi katere je mogoče prošnjo za mednarodno zaščito kot nedopustno zavreči, ker je prosilec na ozemlje zadevne države članice prišel prek države, v kateri ni bil izpostavljen preganjanju ali tveganju resne škode ali v kateri je zagotovljena ustrezna stopnja varstva, s pravom Unije, nov element v zvezi z obravnavanjem prošnje za mednarodno zaščito v smislu te določbe. Poleg tega se navedena določba ne uporablja za naknadno prošnjo v smislu člena 2(q) te direktive, kadar organ za presojo ugotovi, da je pravnomočno zavrženje prejšnje prošnje v nasprotju s pravom Unije. Ta ugotovitev navedeni organ nujno zavezuje, kadar to nasprotovanje izhaja iz sodbe Sodišča ali ga je incidenter ugotovilo nacionalno sodišče. 4. Direktivo 2008/115 in Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito je treba razlagati tako, da je obveznost državljana tretje države, da je stalno na omejenem in zaprtem tranzitnem območju, na katerem je gibanje tega državljana omejeno in nadzorovano ter ki ga ta državljan v nobeno smer ne more zakonito prostovoljno zapustiti, očitno odvzem prostosti, ki je značilnost „pridržanja“ v smislu navedenih direktiv. 5. Člen 43 Direktive 2013/32 je treba razlagati tako, da ne dovoljuje pridržanja prosilca za mednarodno zaščito na tranzitnem območju za obdobje, daljše od štirih tednov. 6. Člena 8 in 9 Direktive 2013/33 je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, prvič, da je prosilec za mednarodno zaščito pridržan zgolj zato, ker nima sredstev za zadovoljitev svojih potreb, drugič, da se to pridržanje izvede brez predhodnega sprejetja obrazložene odločbe o odreditvi pridržanja ter brez preučitve nujnosti in sorazmernosti takega ukrepa, in tretjič, da ne obstaja noben sodni nadzor nad zakonitostjo upravne odločbe o odreditvi pridržanja tega prosilca. Člen 9 te direktive pa je treba razlagati tako, da ne zahteva, da države članice določijo najdaljše trajanje pridržanja, če njihovo nacionalno pravo zagotavlja, da pridržanje traja le, dokler je razlog, ki to pridržanje upravičuje, še naprej podan, in da se upravni postopki, povezani s tem razlogom, vodijo skrbno. 7. Člen 15 Direktive 2008/115 je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, prvič, da je državljan tretje države pridržan zgolj zato, ker mu je bila izdana odločba o vrnitvi in ker nima sredstev za zadovoljitev svojih potreb, drugič, da se to pridržanje izvede brez predhodnega sprejetja obrazložene odločbe o pridržanju ter brez preučitve nujnosti in sorazmernosti takega ukrepa, tretjič, da ne obstaja noben sodni nadzor nad zakonitostjo upravne odločbe o odreditvi pridržanja, in četrtič, da to pridržanje lahko traja več kot 18 mesecev oziroma se lahko ohrani, čeprav postopki za ureditev odstranitve ne tečejo več ali pa se ne izvajajo več skrbno. 8. Načelo primarnosti prava Unije in pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki je zagotovljena s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da nacionalnemu sodišču nalagata, da se ob neobstoju nacionalne določbe, ki bi določala sodni nadzor zakonitosti upravne odločbe, s katero je odrejeno pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito ali državljanov tretjih držav, katerih prošnja za azil je bila zavržena ali zavrnjena, izreče za pristojno za odločanje o zakonitosti takega pridržanja, in to sodišče pooblaščata, da zadevne osebe nemudoma izpusti, če šteje, da je to pridržanje v nasprotju s pravom Unije. Člen 26 Direktive 2013/33 je treba razlagati tako, da nalaga, da lahko prosilec za mednarodno zaščito, čigar pridržanje, za katero je bilo ugotovljeno, da je nezakonito, se je končalo, pred sodiščem, ki je pristojno na podlagi nacionalnega prava, uveljavlja pravico do pridobitve finančne pomoči, ki mu omogoča nastanitev, ali do nastanitve v naravi, pri čemer ima to sodišče na podlagi prava Unije možnost, da do sprejetja dokončne odločbe sprejme začasne odredbe. Načelo primarnosti prava Unije in pravico do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljeno s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da nacionalnemu sodišču ob neobstoju nacionalne določbe, ki bi določala sodni nadzor nad pravico do nastanitve v smislu člena 17 Direktive 2013/33, nalagata, da se izreče za pristojno za odločanje o pravnem sredstvu za zagotovitev take pravice.

Številka zadeve	C-896/19
Ime zadeve	Repubblika
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:311
Datum zadeve	20/04/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Prim’Awla tal‑Qorti Ċivili – Ġurisdizzjoni Kostituzzjonali (prvi senat civilnega sodišča, ki zaseda kot ustavno sodišče, Malta)
Stranke	Repubblika proti Il-Prim Ministru
Področje	Postopek imenovanja sodnikov; skladnost določb malteške ustave
Ključne besede	Repubblika - PEU – Vrednote Evropske unije – Pravna država – Pristop k Uniji – Nezniževanje ravni vrednot – Učinkovito sodno varstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Neodvisnost sodnikov – Postopek imenovanja – Pristojnost predsednika vlade – Sodelovanje odbora - Imenovanje sodnikov - Malteška ustava
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba šteti, da se člen 19(1) [drugi pododstavek] PEU in člen 47 [Listine], posamično ali skupaj, uporabljata v zvezi s pravno veljavnostjo členov 96, 96A in 100 Ustave Republike Malte? 2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba pristojnost predsednika vlade v postopku imenovanja sodnikov na Malti šteti za združljivo s členom 19(1) PEU in členom 47 [Listine ], upoštevajoč tudi člen 96A Ustave Republike Malte, ki je začel veljati leta 2016? 3. Če se za pristojnost predsednika vlade ugotovi, da ni združljiva, ali je treba to dejstvo upoštevati le v zvezi s prihodnjimi imenovanji ali pa vpliva tudi na pretekla imenovanja?“
Odločitev	1. Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU je treba razlagati tako, da ga je mogoče uporabiti v zadevi, v kateri je pri nacionalnem sodišču vložena tožba, ki jo določa nacionalno pravo in s katero se predlaga, naj se to sodišče izreče o skladnosti nacionalnih določb, ki urejajo postopek imenovanja sodnikov države članice navedenega sodišča, s pravom Unije. Pri razlagi te določbe je treba ustrezno upoštevati člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. 2. Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnim določbam, s katerimi je predsedniku vlade zadevne države članice podeljena odločilna pristojnost v postopku imenovanja sodnikov, pri čemer pa določajo, da v tem postopku sodeluje neodvisen organ, zadolžen zlasti za ocenjevanje kandidatov za mesto sodnika in predložitev mnenja temu predsedniku vlade.

Številka zadeve	C-873/19
Ime zadeve	Deutsche Umwelthilfe (Réception des véhicules à moteur)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2022:857
Datum zadeve	08/11/2022
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Schleswig-Holsteinisches Verwaltungsgericht (upravno sodišče dežele Schleswig-Holstein, Nemčija)
Stranke	Deutsche Umwelthilfe (Réception des véhicules à moteur)
Področje	Okolje, trajnostni razvoj in podnebje; emisije dizelskih motorjev
Ključne besede	Okolje – Aarhuška konvencija – Dostop do pravnega varstva – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Združenje za varovanje okolja – Homologacije - – Uredba (ES) št. 715/2007 – Motorna vozila – Dizelski motor – Izpusti onesnaževal – Ventil za vračanje - Emisije dušikovih oksidov – Temperaturno okno - Odklopna naprava – Odobritev take naprave - Stanje tehnike
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člen 9(3) [Aarhuške konvencije] v povezavi s členom 47 [Listine] razlagati tako, da morajo imeti združenja za varstvo okolja načeloma možnost, da pred sodiščem izpodbijajo odločbo, s katero se odobrava proizvodnja dizelskih osebnih vozil z odklopnimi napravami, kar je morda v nasprotju s členom 5(2) Uredbe [št. 715/2007]? 2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: (a) Ali je treba člen 5(2) Uredbe [št. 715/2007] razlagati tako, da je merilo za vprašanje potrebe po odklopni napravi zaradi zaščite motorja pred okvarami ali poškodbami in varnega delovanja vozila načeloma aktualno stanje tehnike v smislu tehnično izvedljivega na datum certifikata o homologaciji? (b) Ali je treba poleg stanja tehnike upoštevati druge okoliščine, zaradi katerih je lahko odklopna naprava dopustna, čeprav, če bi se ta presojala samo na podlagi stanja tehnike na upoštevni datum, ne bi bilo „potrebe“ po tej napravi v smislu člena 5(2)(a), [Uredbe št. 715/2007]?“
Odločitev	1. Člen 9(3) Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, podpisane v Aarhusu 25. junija 1998 in v imenu Evropske skupnosti odobrene s Sklepom Sveta 2005/370/ES z dne 17. februarja 2005, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da združenje za varovanje okolja, ki je na podlagi nacionalnega prava upravičeno do vlaganja pravnih sredstev, pred nacionalnim sodiščem ne more izpodbijati upravne odločbe o odobritvi ali spremembi ES-homologacije, ki bi bila lahko v nasprotju s členom 5(2) Uredbe št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2007 o homologaciji motornih vozil glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil (Euro 5 in Euro 6) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil. 2. Člen 5(2)(a) Uredbe št. 715/2007 je treba razlagati tako, da je mogoče odklopno napravo na podlagi te določbe upravičiti le, če se dokaže, da je ta naprava strogo potrebna za preprečevanje tako hudega neposrednega tveganja okvare ali poškodbe motorja – ki nastane zaradi napake dela sistema za vračanje izpušnih plinov v valj – ki povzroča konkretno nevarnost pri vožnji vozila, opremljenega z navedeno napravo. Poleg tega „potreba“ po odklopni napravi v smislu navedene določbe obstaja le, če ob ES-homologaciji te naprave ali vozila, ki je s to napravo opremljeno, nobena druga tehnična rešitev ne omogoča preprečitve neposrednega tveganja okvare ali poškodbe motorja, ki povzroča konkretno nevarnost pri vožnji vozila.

Številka zadeve	C-845/19
Ime zadeve	Okrazhna prokuratura - Varna
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:864
Datum zadeve	21/10/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Apelativen sad – Varna (pritožbeno sodišče v Varni, Bolgarija)
Stranke	Okrazhna prokuratura - Varna proti DR
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; odvzem premoženja
Ključne besede	Okrazhna_ Direktiva 2014/42/EU – Začasno zavarovanje - Odvzem predmetov – Gospodarska korist - Kaznivo dejanje – Razširjen odvzem – Odvzem premoženja tretji osebi – Pogoji – Odvzem denarnega zneska – Tretja oseba kot stranka– Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba [Direktivo 2014/42] in [Listino] uporabiti v primeru kaznivega dejanja, pri katerem gre za posedovanje prepovedanih drog za namene njihove prodaje in je to kaznivo dejanje storil bolgarski državljan na ozemlju Republike Bolgarije, pri čemer je bila tudi morebitna gospodarska korist realizirana v Bolgariji in se tam nahaja? 2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: Kaj je treba razumeti pod pojmom ‚gospodarska korist, […] posredno pridobljena s kaznivim dejanjem‘ iz člena 2, točka 1, [Direktive 2014/42], in ali lahko tako gospodarsko korist pomeni denarni znesek, ki je bil odkrit in zasežen v stanovanju, v katerem sta prebivali obsojena oseba in njena družina, ter v osebnem avtomobilu, ki ga je uporabljala obsojena oseba? 3. Ali je treba člen 2 [Direktive 2014/42] razlagati tako, da nasprotuje določbi, kakršna je tista v členu 53(2) [NK], ki ne določa odvzema ‚gospodarske koristi, […] posredno pridobljene s kaznivim dejanjem‘? 4. Ali je treba člen 47 [Listine] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kakršna je tista v členu 306(1), točka 1, [NPK], ki omogoča odvzem denarnega zneska v korist države, za katerega se zatrjuje, da ne pripada storilcu, temveč neki drugi osebi, ne da bi bilo tej tretji osebi omogočeno, da se kot stranka udeleži postopka in ne da bi imela neposredni dostop do sodnega varstva?“
Odločitev	1. Direktivo 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji je treba razlagati tako, da posest prepovednih drog zaradi njihove prodaje spada na njeno področje uporabe, čeprav se vsi elementi, ki so neločljivo povezani s storitvijo tega kaznivega dejanja, umeščajo v eno samo državo članico. 2. Direktivo 2014/42 je treba razlagati tako, da ne določa le odvzema premoženja, ki pomeni gospodarsko korist, ki izhaja iz kaznivega dejanja, za katero je bil storilec tega kaznivega dejanja obsojen, ampak tudi odvzem premoženja, ki je v lasti tega storilca in za katero je nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi, prepričano, da izhaja iz drugih kriminalnih dejavnosti, ob spoštovanju jamstev, ki so določena v členu 8(8) te direktive, in pod pogojem, da je kaznivo dejanje, za katero je bil navedeni storilec spoznan za krivega, med tistimi, ki so našteta v členu 5(2) navedene direktive, in da bi lahko to kaznivo dejanje neposredno ali posredno omogočilo pridobitev gospodarske koristi v smislu iste direktive. 3. Člen 8(1), (7) in (9) Direktive 2014/42 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki dovoljuje, da se v korist države odvzame premoženje, za katero se zatrjuje, da pripada drugi osebi, kot je storilec kaznivega dejanja, ne da bi ta oseba lahko bila stranka v postopku odvzema.

Številka zadeve	C-653/19 PPU
Ime zadeve	Spetsializirana prokuratura
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2019:1024
Datum zadeve	28/11/2019
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija)
Stranke	Kazenski postopek zoper DK
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; pripor
Ključne besede	DK – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Pripor - Direktiva (EU) 2016/343 – Krepitev domneve nedolžnosti - Pravica biti navzoč na sojenju – Dokazno breme – Nadaljevanje pripora obdolženca
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je nacionalna zakonodaja, ki v sodni fazi kazenskega postopka kot pogoj za ugoditev predlogu obrambe, da se odpravi pripor obdolženca, določa obstoj spremembe okoliščin, v skladu s členom 6 in uvodno izjavo 22 Direktive 2016/343 ter s členoma 6 in 47 [Listine]?“
Odločitev	Člen 6 Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku ter člena 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah se ne uporabljajo za nacionalno zakonodajo, ki odpravo pripora neke osebe pogojuje s tem, da ta oseba dokaže obstoj novih okoliščin, ki upravičujejo odpravo tega pripora.

Številka zadeve	C-649/19
Ime zadeve	Spetsializirana prokuratura (Déclaration des droits)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:75
Datum zadeve	28/01/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija)
Stranke	Spetsializirana prokuratura proti IR
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; nezakonita trgovina s cigaretami
Ključne besede	IR - Kazenske zadeve– Trgovina s cigaretami - Direktiva 2012/13/EU – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Kazenski postopek - Pravica do obveščenosti – Obvestilo - Pravice ob prijetju – Obdolžitve – Pravica dostopa - Gradivo zadeve – Prijetje - Izvršitvena država članica
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali pravice obdolžene osebe na podlagi člena 4 (zlasti pravica na podlagi člena 4(3)), člena 6(2) in člena 7(1) Direktive 2012/13[…] veljajo za obdolženo osebo, ki je bila prijeta na podlagi evropskega naloga za prijetje? 2. Če je odgovor pritrdilen, ali je treba člen 8 Okvirnega sklepa 2002/584[…] razlagati tako, da dopušča spremembo vsebine evropskega naloga za prijetje glede na obrazec iz Priloge, zlasti vključitev novega besedila o pravicah zahtevane osebe do izpodbijanja nacionalnega in evropskega naloga za prijetje pred pravosodnimi organi odreditvene države članice v ta obrazec? 3. Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen: ali je, če se evropski nalog za prijetje izda ob natančnem upoštevanju obrazca iz Priloge (to je brez obvestitve zahtevane osebe o njenih pravicah pred odreditvenim pravosodnim organom) in odreditveni pravosodni organ to osebo nemudoma po tem, ko izve za njeno prijetje, obvesti o teh pravicah in ji pošlje ustrezne listine, to v skladu z uvodno izjavo 12 in členom 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584[…], členi 4, 6(2) in 7(1) Direktive 2012/13[…] ter členoma 6 in 47 Listine? 4. Ali je Okvirni sklep 2002/584[…] veljaven, če ni drugega pravnega sredstva za zagotovitev pravic na podlagi člena 4, zlasti pravice na podlagi člena 4(3), na podlagi člena 6(2) in na podlagi člena 7(1) Direktive 2012/13[…] osebi, prijeti zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje?“
Odločitev	1. Člen 4, zlasti odstavek 3 tega člena, člen 6(2) in člen 7(1) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku je treba razlagati tako, da se pravice iz teh členov ne uporabljajo za osebe, prijete zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje. 2. Pri preučitvi tretjega in četrtega vprašanja za predhodno odločanje ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, glede na člena 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Številka zadeve	C-645/19
Ime zadeve	Facebook Ireland in drugi
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:483
Datum zadeve	15/06/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Hof van beroep te Brussel (višje sodišče v Bruslju, Belgija)
Stranke	Facebook Ireland Limited in drugi proti Gegevensbeschermingsautoriteit
Področje	Varstvo osebnih podatkov; čezmejna obdelava podatkov
Ključne besede	Facebook - Varstvo osebnih podatkov – Podatki - Čezmejna obdelava - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Uredba (EU) 2016/679 –– Mehanizem - ‚Vse na enem mestu‘ – Učinkovito sodelovanje organov – Pristojnosti in pooblastila – Začetek sodnega postopka – Sodelovanje v postopku
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člene 55(1), od 56 do 58 in od 60 do 66 [Uredbe 2016/679] v povezavi s členi 7, 8 in 47 [Listine] razlagati tako, da nadzorni organ, ki je na podlagi nacionalne zakonodaje, sprejete na podlagi člena 58(5) te uredbe, pooblaščen, da zaradi kršitev te uredbe začne sodni postopek pri sodišču svoje države članice, tega pooblastila ne more izvajati glede čezmejne obdelave osebnih podatkov, če ni vodilni nadzorni organ za to čezmejno obdelavo? 2. Ali je kaj drugače, če upravljavec te čezmejne obdelave osebnih podatkov nima glavne poslovne enote v tej državi članici, ima pa v njej drugo poslovno enoto? 3. Ali je kaj drugače, če nacionalni nadzorni organ začne sodni postopek proti glavni poslovni enoti upravljavca te čezmejne obravnave, in ne proti poslovni enoti v lastni državi članici? 4. Ali je kaj drugače, če je nacionalni nadzorni organ začel sodni postopek že pred datumom, na katerega se je začela uporabljati [Uredba 2016/679] (25. maj 2018)? 5. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali ima člen 58(5) Uredbe 2016/679 neposredni učinek, tako da se lahko nacionalni nadzorni organ sklicuje na zgoraj navedeni člen za to, da začne ali nadaljuje sodni postopek proti posameznim strankam, tudi če člen 58(5) Uredbe 2016/679 ni bil prenesen v zakonodajo držav članic, čeprav je to zahtevano? 6. Če je odgovor na zgornja vprašanja pritrdilen: ali bi rezultat takih postopkov lahko nasprotoval nasprotni ugotovitvi vodilnega nadzornega organa, če vodilni nadzorni organ preiskuje enake ali podobne čezmejne dejavnosti obdelave v skladu z mehanizmom iz členov 56 in 60 Uredbe 2016/679?“
Odločitev	1. Člene 55(1), od 56 do 58 in od 60 do 66 Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) v povezavi s členi 7, 8 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da lahko nadzorni organ države članice – ki ima v skladu z nacionalno zakonodajo, sprejeto na podlagi člena 58(5) te uredbe, pooblastilo za to, da sodišče te države članice opozori na vsakršno domnevno kršitev navedene uredbe in po potrebi začne sodni postopek – to pooblastilo izvršuje v zvezi s čezmejno obdelavo podatkov, čeprav glede take obdelave podatkov ni „vodilni nadzorni organ“ v smislu člena 56(1) te uredbe, če gre za enega od primerov, v katerih je z Uredbo 2016/679 temu nadzornemu organu podeljena pristojnost za sprejemanje odločb o ugotovitvi, da so z navedeno obdelavo kršena pravila, ki jih ta uredba vsebuje, ter ob spoštovanju postopka sodelovanja in postopka za skladnost iz te uredbe. 2. Člen 58(5) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da izvrševanje pooblastila nadzornega organa države članice, ki ni vodilni nadzorni organ, da začne sodni postopek v smislu te določbe, v primeru čezmejne obdelave podatkov ne zahteva, da ima upravljavec ali obdelovalec čezmejne obdelave osebnih podatkov, proti kateremu je ta postopek začet, glavno poslovno enoto ali drugo poslovno enoto na ozemlju te države članice. 3. Člen 58(5) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da je pooblastilo nadzornega organa države članice, ki ni vodilni nadzorni organ, da sodišče te države članice opozori na vsakršno domnevno kršitev te uredbe in po potrebi začne sodni postopek v smislu te določbe, mogoče izvrševati tako glede glavne poslovne enote upravljavca, ki je v državi članici tega organa, kot glede druge poslovne enote tega upravljavca, če se sodni postopek nanaša na obdelavo podatkov, ki se izvaja v okviru dejavnosti teh poslovnih enot, in če je navedeni organ pristojen za izvrševanje tega pooblastila v skladu s tem, kar je navedeno v odgovoru na prvo postavljeno vprašanje za predhodno odločanje. 4. Člen 58(5) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da kadar je nadzorni organ države članice, ki ni „vodilni nadzorni organ“ v smislu člena 56(1) te uredbe, sodni postopek v zvezi s čezmejno obdelavo osebnih podatkov začel pred 25. majem 2018, to je pred datumom, ko se je ta uredba začela uporabljati, je ta postopek z vidika prava Unije mogoče nadaljevati na podlagi določb Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov, ki se še naprej uporablja za kršitve pravil iz te direktive, ki so bile storjene do datuma njene razveljavitve. Poleg tega lahko ta organ na podlagi člena 58(5) Uredbe 2016/679 navedeni postopek začne zaradi kršitev, ki so bile storjene po tem datumu, če gre za enega od primerov, v katerih je s to uredbo nadzornemu organu države članice, ki ni „vodilni nadzorni organ“, izjemoma podeljena pristojnost za sprejetje odločbe o ugotovitvi, da so z zadevno obdelavo podatkov kršena pravila, ki jih navedena uredba vsebuje v zvezi z varstvom pravic posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ob spoštovanju postopka sodelovanja in postopka za skladnost, določenih v tej uredbi, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče. 5. Člen 58(5) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da ima ta določba neposredni učinek, tako da se nacionalni nadzorni organ na navedeno določbo lahko sklicuje, da bi začel ali nadaljeval postopek proti posameznikom, tudi če ta določba ni bila posebej prenesena v zakonodajo zadevne države članice.

Številka zadeve	C-579/19
Ime zadeve	Food Standards Agency
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:665
Datum zadeve	02/09/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Supreme Court of the United Kingdom (vrhovno sodišče Združenega kraljestva)
Stranke	R, na zahtevo Association of Independent Meat Suppliers and another proti The Food Standards Agency
Področje	Kmetijstvo in ribištvo; javno zdravje; higienska pravila
Ključne besede	R – Food Standards - Varovanje zdravja – Uredba (ES) št. 854/2004 – Uredba (ES) št. 882/2004 – Higienska pravila - Živila živalskega izvora – Post mortem - Pregled trupa in drobovine – Uradni veterinar – Oznaka ustreznosti – Zavrnitev –Neustrezno meso –Uradni veterinar - Pravica do pritožbe – Učinkovito sodno varstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
Vprašanje za predhodno odločanje	„1 Ali uredbi [št. 854/2004 in št. 882/2004] nasprotujeta postopku, v katerem mirovni sodnik v skladu s členom 9 [zakona iz leta 1990] odloči na podlagi vsebinske presoje zadeve in na podlagi mnenja izvedencev, ki jih predlagata obe strani, o tem, ali meso trupa ne izpolnjuje zahtev glede varnosti živil? 2. Ali Uredba [št. 882/2004] zahteva uvedbo pravice do pritožbe na odločitev uradnega veterinarja v skladu s členom 5(2) Uredbe [št. 854/2004], da je bilo meso trupa neustrezno za prehrano ljudi, in če je odgovor pritrdilen, kakšen pristop bi bilo treba v okviru pritožbe v takem primeru uporabiti pri preučevanju utemeljenosti odločitve, ki jo je sprejel uradni veterinar?“
Odločitev	1. Uredbo (ES) št. 854/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o določitvi posebnih predpisov za organizacijo uradnega nadzora proizvodov živalskega izvora, namenjenih za prehrano ljudi, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004, in Uredbo št. 882/2004 je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero mora uradni veterinar, kadar zavrne namestitev oznake zdravstvene ustreznosti na trup, lastnik tega trupa pa se s to odločitvijo ne strinja, zadevo predložiti sodišču, da to odloči na podlagi vsebinske presoje in na podlagi mnenja izvedencev, ki jih predlagata obe strani, o tem, ali ta trup izpolnjuje zahteve glede varnosti živil, pri čemer to sodišče ne more formalno razveljaviti odločitev uradnega veterinarja ali odrediti odpravo učinkov teh odločitev. 2. Člen 54 Uredbe št. 882/2004 v povezavi z uvodno izjavo 43 te uredbe in ob upoštevanju člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je lahko odločitev uradnega veterinarja, sprejeta v skladu s členom 5, točka 2, Uredbe št. 854/2004, da na trup ne nanese oznake zdravstvene ustreznosti, predmet le omejenega sodnega nadzora, v okviru katerega lahko sodišče, ki odloča o zadevi, to odločitev razveljavi iz katerega koli razloga, iz katerega ta ni zakonita, vključno s tem, da je veterinar deloval z drugačnim namenom od tistega, za katerega so mu bila podeljena pooblastila, da ni uporabil ustreznih pravnih standardov ali da njegova odločitev ni razumna ali ni podprta z zadostnimi dokazi.

Številka zadeve	C-504/19
Ime zadeve	Banco de Portugal in drugi
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:335
Datum zadeve	29/04/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija)
Stranke	Banco de Portugal in drugi proti VR
Področje	Prosti pretok oseb in storitev; nadzor bank; pogodbe o prodaji prednostnih delnic
Ključne besede	Banco de Portugal – VR – Prednostne delnice - Ničnost pogodbe- Nadzor bank – Reorganizacija in prenehanje – Kreditne institucije – Direktiva 2001/24/ES – Reorganizacijski ukrep – Prenos pravic, sredstev ali obveznosti - Premostitvena institucija‘ - Postopek reševanja – Lex concursus - Druge države članice – Vzajemno priznavanje – Pravde v teku – Lex concursus – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito sodno varstvo – Načelo pravne varnosti
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je razlaga člena 3(2) Direktive 2001/24[…] – v skladu s katero se v še nekončanih sodnih postopkih v drugih državah članicah brez kakršnih koli dodatnih formalnosti priznavajo učinki odločbe pristojnega upravnega organa matične države članice, s katero se z retroaktivnim učinkom spreminja pravni okvir, ki je veljal, ko se je postopek začel, in s katero je odvzet učinek sodbam, ki niso usklajene z določbami navedene nove odločbe – skladna s temeljno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine […], načelom pravne države iz člena 2 [PEU] in splošnim načelom pravne varnosti?“
Odločitev	Člen 3(2) in člen 32 Direktive 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij v povezavi z načelom pravne varnosti in členom 47, prvi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da se v sodnem postopku meritornega odločanja, ki poteka v državi članici, ki ni matična država članica, in ki se nanaša na element obveznosti, ki je bil kreditni instituciji odvzet na podlagi prvega reorganizacijskega ukrepa, sprejetega v matični državi članici, brez dodatnih pogojev priznajo učinki drugega reorganizacijskega ukrepa, ki se nanaša na prenos z retroaktivnim učinkom na datum pred začetkom takega postopka tega elementa obveznosti nazaj na navedeno kreditno institucijo, če tako priznanje vodi do tega, da kreditna institucija, na katero je bila obveznost prenesena s prvim ukrepom, izgubi z retroaktivnim učinkom pasivno legitimacijo v tem postopku, ki poteka, s čimer se izpodbijejo sodne odločbe, ki so že bile sprejete v korist tožeče stranke in ki so predmet tega istega postopka.

Številka zadeve	C-488/19
Ime zadeve	JR (Mandat d’arrêt – Condamnation dans un État tiers, membre de l’EEE)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:206
Datum zadeve	17/03/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	High Court (višje sodišče, Irska)
Stranke	JR
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje
Ključne besede	JR - Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Pojem ‚izvršljiva sodba‘ – Kaznivo dejanje - Obsodba - Sodišče tretje države – Kraljevina Norveška – Dvostranski sporazum za priznanje sodbe – Razlogi za fakultativno neizvršitev – Ekstrateritorialnost kaznivega dejanja
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali se Okvirni sklep [2002/584] uporablja v položaju, ko je bila zahtevana oseba obsojena na zaporno kazen v tretji državi, vendar je bila v skladu z dvostransko pogodbo med zadevno tretjo državo in odreditveno državo sodba iz tretje države priznana v odreditveni državi ter izvršena v skladu z zakoni odreditvene države? 2. Če je tako, kako naj izvršitveni pravosodni organ v okoliščinah, ko je izvršitvena država članica v svoji nacionalni zakonodaji uporabila razloge za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, določene v členu 4, točka 1 in točka 7(b), Okvirnega sklepa 2002/584, sprejme odločitev v zvezi s kaznivim dejanjem, za katero se navaja, da je bilo storjeno v tretji državi, vendar pa okoliščine zadevnega kaznivega dejanja kažejo na to, da so se pripravljalna dejanja zgodila v odreditveni državi?“
Odločitev	1. Člen 1(1) in člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da je evropski nalog za prijetje mogoče izdati na podlagi sodne odločbe odreditvene države članice, s katero je odrejena izvršitev kazni, ki jo je izreklo sodišče tretje države, v tej državi članici, če je bila zadevna sodba na podlagi dvostranskega sporazuma med tema državama priznana z odločbo sodišča odreditvene države članice. Vendar je izdaja evropskega naloga za prijetje pogojena, prvič, s tem, da je bila zahtevana oseba obsojena na kazen odvzema prostosti najmanj štirih mesecev, in drugič, s tem, da so bile v postopku, v katerem je bila v tretji državi izdana sodba, ki je bila pozneje priznana v odreditveni državi članici, spoštovane temeljne pravice in zlasti obveznosti, ki izhajajo iz členov 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. 2. Člen 4, točka 7(b), Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, je treba razlagati tako, da je treba v primeru evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan na podlagi sodne odločbe odreditvene države članice, s katero je dovoljeno, da se v tej državi članici izvrši kazen, ki jo je izreklo sodišče tretje države, v primeru, v katerem je bilo zadevno kaznivo dejanje storjeno na ozemlju zadnje navedene države, na vprašanje, ali je bilo zadevno kaznivo dejanje storjeno „zunaj ozemlja odreditvene države članice“, odgovoriti ob upoštevanju kazenske pristojnosti te tretje države, v tem primeru Kraljevine Norveške, ki je omogočila pregon tega kaznivega dejanja, in ne kazenske pristojnosti odreditvene države članice.

Številka zadeve	C-481/19
Ime zadeve	Consob
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:84
Datum zadeve	02/02/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija)
Stranke	DB proti Commissione Nazionale per le Società e la Borsa (Consob)
Področje	Finančne storitve; trgovanje z notranjimi informacijami in zloraba trga
Ključne besede	Consob – DB- Približevanje zakonodaj – Direktiva 2003/6/ES – Uredba (EU) št. 596/2014 – Zloraba trga – Notranje informacije - Upravne sankcije – Kazenska narava - Nesodelovanje– Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do molka - Samoobtožba
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba določbe člena 14(3) Direktive 2003/6, glede na to, da se ta še naprej uporablja ratione temporis, in člena 30(1)(b) Uredbe št. 596/2014 razlagati tako, da državi članici omogočajo, da posameznika, ki ne odgovori na vprašanja pristojnega organa, na podlagi katerih bi se lahko ugotovila njegova odgovornost za prekršek, ki se kaznuje z upravno sankcijo ,kazenske‘ narave, ne sankcionira? 2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali so določbe člena 14(3) Direktive 2003/6, če ga je še vedno mogoče uporabiti ratione temporis, in člena 30(1)(b) Uredbe št. 596/2014 združljive z določbami členov 47 in 48 [Listine], tudi ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 6 EKČP ter ustavnih tradicij, ki so skupne državam članicam, če določajo, da se sankcije naložijo tudi posamezniku, ki ne odgovori na vprašanja pristojnega organa, na podlagi katerih bi se lahko ugotovila njegova odgovornost za prekršek, ki se kaznuje z upravno sankcijo ,kazenske‘ narave?«
Odločitev	Člen 14(3) Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji (zloraba trga) in člen 30(1)(b) Uredbe (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6 ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES v povezavi s členoma 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da državam članicam dopuščata, da ne sankcionirajo fizične osebe, ki v preiskavi, ki jo zoper njo vodi pristojni organ na podlagi te direktive ali te uredbe, zavrne predložitev odgovorov temu organu, na podlagi katerih bi lahko izhajala njena odgovornost za prekršek, ki se kaznuje z upravnimi sankcijami kazenske narave, ali njena kazenska odgovornost.

Številka zadeve	C-437/19
Ime zadeve	État luxembourgeois (Informations sur un groupe de contribuables)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:953
Datum zadeve	25/11/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Cour administrative (višje upravno sodišče, Luksemburg)
Stranke	État du Grand-duché de Luxembourg proti L
Področje	Upravno sodelovanje: odmera davka
Ključne besede	Etat - Upravno sodelovanje – Obdavčevanje - Direktiva 2011/16/EU – Zaprosilo za informacije – Odredba - Zavrnitev izpolnitve odredbe – Sankcija – ‚Verjetna pomembnost‘ zaprošenih - Identifikacija davčnih zavezancev – Pojem ‚identiteta osebe – Obrazložitev zaprosila – Obseg – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Omejitev – Spoštovanje bistvene vsebine
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člen 20(2)(a) Direktive 2011/16 razlagati tako, da je zaprosilo organa države članice prosilke za izmenjavo informacij, v katerem so davčni zavezanci, na katere se nanaša zaprosilo za izmenjavo, opredeljeni samo na podlagi svojega statusa delničarja in dejanskega lastnika pravne osebe, ne da bi organ prosilec te davčne zavezance vnaprej poimensko in posamično identificiral, v skladu z zahtevami po identifikaciji iz te določbe? 2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 1(1) in člen 5 navedene direktive razlagati tako, da upoštevanje standarda verjetne pomembnosti pomeni, da lahko organ države članice prosilke, da bi dokazal neobstoj iskanja informacij na slepo, čeprav zadevni davčni zavezanci niso posamično identificirani, na podlagi jasnih in zadostnih pojasnil dokaže, da izvaja ciljno usmerjeno preiskavo v zvezi z omejeno skupino oseb in ne samo splošne preiskave v okviru davčnega nadzora ter da je ta preiskava upravičena z utemeljenim sumom nespoštovanja točno določene pravne obveznosti? 3. Ali je treba člen 47 [Listine] razlagati tako, da je treba, če je – stranka, ki ji je pristojni organ zaprošene države članice naložil upravno denarno sankcijo zaradi neizvršitve upravne odločbe, s katero ji je bila odrejena predložitev informacij v okviru izmenjave med nacionalnimi davčnimi upravami na podlagi Direktive 2011/16 in zoper katero po notranjem pravu zaprošene države članice ni mogoče sprožiti upravnega spora, v okviru tožbe zoper denarno sankcijo posredno izpodbijala zakonitost te odločbe in – se je z minimalnimi informacijami, določenimi v členu 20(2) Direktive 2011/16, seznanila šele med sodnim postopkom, ki se je začel z vložitvijo njene tožbe v upravnem sporu zoper navedeno sankcijo, tej stranki, potem ko se je posredno dokončno ugotovilo, da sta odredba in odločba o naložitvi globe, izdani zoper njo, veljavni, odobriti odložilni rok za plačilo globe, da bi ta stranka lahko – potem ko se je tako seznanila z elementi, na katerih temelji verjetna pomembnost, ki jo je dokončno potrdilo pristojno sodišče – izpolnila odredbo?“
Odločitev	1. Člen 1(1), člen 5 in člen 20(2) Direktive Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS je treba razlagati tako, da je treba šteti, da se zaprosilo za informacije nanaša na informacije, ki niso očitno brez vsakršne verjetne pomembnosti, če osebe, ki so predmet preverjanja ali preiskave v smislu te zadnje določbe, v tem zaprosilu niso poimensko in posamično identificirane, vendar organ prosilec na podlagi jasnih in zadostnih pojasnil dokaže, da izvaja ciljno usmerjeno preiskavo v zvezi z omejeno skupino oseb, ki je upravičena z utemeljenim sumom nespoštovanja točno določene pravne obveznosti. 2. Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora biti osebi, ki ima informacije in ki: – ji je bila naložena upravna denarna sankcija zaradi neizvršitve odredbe za posredovanje informacij v okviru izmenjave med nacionalnimi davčnimi organi na podlagi Direktive 2011/16, zoper katero po notranjem pravu zaprošene države članice ni mogoče sprožiti upravnega spora, ter – je izpodbijala zakonitost te odredbe s posrednim pravnim sredstvom v okviru tožbe zoper odločbo o naložitvi sankcije zaradi neizvršitve te odredbe in se je tako z minimalnimi informacijami iz člena 20(2) te direktive seznanila med sodnim postopkom v zvezi s to tožbo, po dokončnem priznanju zakonitosti navedenih odredbe in odločbe, izdanih zoper njo, dana možnost, da odredbo za posredovanje informacij izpolni v roku, ki je bil za to prvotno določen z nacionalnim pravom, ne da bi bila posledica tega ohranitev sankcije, ki se ji je morala izpostaviti, da je uveljavljala pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Šele če ta oseba odredbe ne bi izpolnila v tem roku, bi naložena sankcija upravičeno zapadla v plačilo.

Številka zadeve	C-402/19
Ime zadeve	CPAS de Seraing
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2020:759
Datum zadeve	30/09/2020
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Cour du Travail de Liège (višje delovno sodišče v Liègeu, Belgija)
Stranke	LM proti Centre public d'action sociale de Seraing
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika, nadzor meje; odvzeta socialna pomoč
Ključne besede	LM – CPAS - Azilna politika– Direktiva 2008/115/ES – Državljani tretjih držav -Vračanje - Nezakonito prebivanje – Starš - Huda bolezen – Odločba o vrnitvi – Pravno sredstvo – Suspenzivni učinek – Varovalni ukrepi – Osnovne potrebe - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je člen 57(2), prvi pododstavek, točka 1, belgijskega sistemskega zakona z dne 8. julija 1976 o javnih centrih za socialno pomoč v nasprotju s členoma 5 in 13 Direktive 2008/115/ES v povezavi s členoma 19(2) in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členom 14(1)(b) te direktive ter členoma 7 in 12 Listine […] o temeljnih pravicah, kot sta pojasnjena v sodbi [z dne 18. decembra 2014, Abdida (C‑562/13, EU:C:2014:2453)]: – prvič, ker vodi do tega, da se tujcu, ki je državljan tretje države in nezakonito prebiva na ozemlju države članice, odvzame pravica, da se med odločanjem o pritožbi, s katero se predlaga odprava odločbe in odložitev izvršitve, ki jo je v svojem imenu in kot zastopnik svojega tedaj še mladoletnega otroka vložil zoper odločbo, s katero jima je bilo odrejeno, da zapustita ozemlje države članice, zagotovijo, kolikor je mogoče, osnovni pogoji za bivanje, – pri čemer, drugič, po eni strani navedeni zdaj polnoletni otrok trpi za hudo boleznijo, zaradi katere bi se lahko z izvršitvijo te odločbe njegovo zdravstveno stanje hudo in nepopravljivo poslabšalo, po drugi strani pa so zdravstveni delavci presodili, da je navzočnost tega starša ob njegovem polnoletnem otroku nujna zaradi otrokove ranljivosti, ki izhaja iz njegovega zdravstvenega stanja (ponavljajoči se zapleti, povezani z anemijo srpastih celic, in nujnost kirurškega posega, da bi se preprečila paraliza)?“
Odločitev	Člene 5, 13 in 14 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členom 7, členom 19(2) ter členoma 21 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki ne določa kritja, kolikor je mogoče, osnovnih potreb državljana tretje države, kadar: – je ta vložil pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega; – ima polnoletni otrok tega državljana tretje države hudo bolezen; – je prisotnost navedenega državljana tretje države ob tem polnoletnem otroku nujna; – je bilo v imenu navedenega polnoletnega otroka vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega in katere izvršitev bi lahko zadnjenavedenega izpostavila resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, in kadar – ta državljan tretje države nima sredstev, ki bi mu omogočala, da bi sam poskrbel za svoje potrebe.

Številka zadeve	C-393/19
Ime zadeve	Okrazhna prokuratura – Haskovo in Apelativna prokuratura – Plovdiv
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:8
Datum zadeve	14/01/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Apelativen sad – Plovdiv (pritožbeno sodišče v Plovdivu, Bolgarija)
Stranke	Kazenski postopek zoper OM
Področje	Prosti pretok blaga in kapitala; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; zaplemba premoženja
Ključne besede	OM - Temeljne pravice - Kazenske zadeve - Lastninska pravica – Premoženje - Učinkovito pravno sredstvo – Dobroverna tretja oseba- Zaplemba premoženjske koristi – Začasno zavarovanje - Odvzem koristi – Nacionalna ureditev - Zaplemba premoženja
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člen 17(1) [Listine] razlagati tako, da nacionalna ureditev, kot je ta iz člena 242(8) [NK], v skladu s katero se v korist države odvzame transportno sredstvo, ki je bilo uporabljeno za storitev kvalificiranega tihotapstva in ki je v lasti tretje osebe, ki ni niti vedela niti ji ne bi bilo treba ali ne bi mogla vedeti, da bo njen delavec storil kaznivo dejanje, ni dopustna zato, ker ovira uravnoteženo razmerje med splošnim interesom in zahtevo po varstvu lastninske pravice? 2. Ali je treba člen 47 [Listine] razlagati tako, da nacionalna ureditev, kot je ta iz člena 242(8) [NK], v skladu s katero se lahko odvzame transportno sredstvo, ki je v lasti osebe, ki ni storilka kaznivega dejanja, ne da bi bil lastniku za predstavitev njegovega stališča zagotovljen neposredni dostop do sodnega varstva, ni dopustna?“
Odločitev	1. Člen 2(1) Okvirnega sklepa Sveta 2005/212/PNZ z dne 24. februarja 2005 o zaplembi premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, ki so povezani s kaznivimi dejanji, v povezavi s členom 17(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki dopušča zaplembo pripomočka, uporabljenega za storitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja tihotapstva, če je ta v lasti dobroverne tretje osebe. 2. Člen 4 Okvirnega sklepa 2005/212 v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v okviru kazenskega postopka dopušča zaplembo premoženja, ki je v lasti osebe, ki ni tista, ki je storila kaznivo dejanje, ne da bi imela prvo navedena oseba na voljo učinkovito pravno sredstvo.

Številka zadeve	C-357/19
Ime zadeve	Euro Box Promotion in drugi
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:1034
Datum zadeve	21/12/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija)v zadevah (C‑357/19), (C‑547/19), (C‑811/19), (C‑840/19) in Tribunalul Bihor (okrožno sodišče v Bihorju, Romunija) (C‑379/19),
Stranke	Kazenski postopek zoper PM in druge
Področje	Institucionalne določbe; proračun; lastna sredstva; korupcija
Ključne besede	PM - Odločba 2006/928/ES – Romunija – Reforme pravosodja - Boja proti korupciji - Narava in pravni učinki – Zavezujoča narava – Pravna država – Neodvisnost sodnikov – PEU – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Zaščita finančnih interesov - PDEU – Konvencija ZFI – Kazenski postopki – Odločbe Curtea Constituțională – Disciplinska odgovornost – Sodniki - Pooblastilo - Curtea Constituțională - Načelo primarnosti prava Unije
Vprašanje za predhodno odločanje	Zadeva: C-357/19 „1. Ali je treba člen 19(1) [PEU], člen 325(1) [PDEU], člen 1(1)(a) in (b) ter člen 2(1) [Konvencije ZFI] in načelo pravne varnosti razlagati tako, da nasprotujejo temu, da bi organ zunaj sodstva, in sicer [ustavno sodišče], sprejel odločbo o zakonitosti sestave sodnih senatov in na ta način ustvaril pogoje za dopustnost izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sodbe, izrečene v določenem obdobju? 2. Ali je treba člen 47, [drugi odstavek], [Listine] razlagati tako, da nasprotuje v nacionalnem pravu zavezujoči ugotovitvi organa zunaj sodstva o pomanjkanju neodvisnosti in nepristranskosti senata, katerega član je sodnik, ki ima vodstvene funkcije in ni bil imenovan naključno, ampak na podlagi preglednega pravila, s katerim so bile stranke seznanjene in mu niso ugovarjale in ki se uporablja za vse zadeve, ki jih obravnava navedeni senat? 3. Ali je treba primarnost prava Unije razlagati tako, da omogoča nacionalnemu sodišču, da preneha uporabljati odločbo ustavnega sodišča, izrečeno v zadevi, ki se je nanašala na ustavni spor, in zavezujočo v smislu nacionalnega prava?“ Zadeva C-379/19 „1. Ali so [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], in zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru navedenega mehanizma, za Romunijo zavezujoči? 2. Ali je treba člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU] razlagati tako, da obveznost Romunije, da spoštuje zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru [MeSP], vzpostavljenega z Odločbo [2006/928], izhaja iz obveznosti države članice, da spoštuje načela pravne države, tudi glede tega, da se ustavno sodišče, ki je politično‑pravosodni organ, vzdrži poseganja z razlaganjem zakona in določitvijo konkretnih in obveznih načinov, kako naj ga sodišča izvajajo, kar je izključna pristojnost pravosodnih organov, in z uvedbo novih zakonskih določb, kar je izključna pristojnost zakonodajne oblasti? Ali pravo Unije določa odpravo učinkov take odločbe, ki jo je sprejelo ustavno sodišče? Ali pravo Unije nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki ureja disciplinsko odgovornost sodnika, ki zavrne uporabo odločbe [ustavnega sodišča] v okviru zastavljenega vprašanja? 3. Ali načelo neodvisnosti sodnikov, določeno v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU, in členu 47 [Listine], kot ga je razložilo [Sodišče] (sodba z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117)), nasprotuje temu, da bi bile pristojnosti sodišč nadomeščene z odločbami [ustavnega sodišča] (odločbe (št. 51/2016, št. 302/2017 in št. 26/2019)), s čimer bi kazenski postopek postal nepredvidljiv (retroaktivna uporaba) in s čimer bi postalo nemogoče razlagati pravo in ga uporabiti v konkretnem primeru? Ali pravo Unije nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki ureja disciplinsko odgovornost sodnika, ki zavrne uporabo odločbe [ustavnega sodišča] v okviru zastavljenega vprašanja?“ Zadeva C-547/19 „Ali je treba člen 2 [PEU], člen 19(1) [PEU] in člen 47 [Listine] razlagati tako, da nasprotujejo posredovanju ustavnega sodišča (organ, ki v skladu z nacionalnim pravom ni sodišče) v zvezi s tem, kako je vrhovno sodišče pri sestavljanju senatov razlagalo in uporabilo podustavne predpise?“ Zadevaa C.-811/19 „1. Ali je treba člen 19(1) [PEU], člen 325(1) [PDEU], člen 58 Direktive [2015/849] [in] člen 4 Direktive [2017/1371] razlagati tako, da nasprotujejo temu, da bi organ zunaj sodstva, in sicer [ustavno sodišče], sprejel odločbo o procesnem ugovoru, ki obravnava morebitno nezakonito imenovanje sestave glede na načelo specializacije sodnikov [vrhovnega kasacijskega sodišča] (ni predvideno v romunski ustavi), in odredil sodišču, da vrne zadeve, ki so v fazi izpodbijanja v pritožbenem postopku (z devolutivnim učinkom), v ponovno preučitev v okvir prve faze postopka pred istim sodiščem? 2. Ali je treba člen 2 [PEU] in člen 47, [drugi odstavek], [Listine] razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi se organ zunaj sodstva izrekel o nezakonitem imenovanju sestave senata vrhovnega sodišča (v sestavo se imenujejo sodniki, ki so v trenutku napredovanja med drugim izpolnjevali pogoje za specializacijo, zahtevano za napredovanje v kazenski oddelek vrhovnega sodišča)? 3. Ali je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nacionalnemu sodišču dopušča, da ne uporabi odločbe ustavnega sodišča, ki, hierarhično gledano, razlaga pravna pravila nižje ravni kot ustava, ki so vezana na organizacijo [vrhovnega kasacijskega sodišča], prisotne v nacionalnem pravu v zvezi s preprečevanjem, ugotavljanjem in sankcioniranjem korupcije, in ki jo sodišče že 16 let vedno razlaga na enak način? 4. Ali načelo prostega dostopa do sodnega varstva v skladu s členom 47 [Listine] zajema specializacijo sodnikov in imenovanje posebnih sestav na vrhovnem sodišču?“ Zadeva C-840/19 1. Ali je treba člen 19(1) [PEU], člen 325(1) [PDEU] in člen 4 Direktive [2017/1371], sprejete na podlagi člena 83(2) [PDEU], razlagati tako, da nasprotujejo temu, da bi organ zunaj sodstva, to je [ustavno sodišče], sprejel odločbo, s katero bi odredil ponovno preučitev korupcijskih zadev, o katerih je bilo odločeno v določenem obdobju in ki so sedaj v fazi pritožbe, in sicer zato, ker v okviru vrhovnega sodišča niso bile imenovane sestave senatov, specializiranih za tovrstne zadeve, čeprav [je s to odločbo] prizna[na] specializiranost posameznih sodnikov, ki […] sestavljajo [senate]? 2. Ali je treba člen 2 [PEU] in člen 47, [drugi odstavek], [Listine] razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi organ zunaj sodstva ugotovil, da je bilo imenovanje sestave senata vrhovnega sodišča (v katerega so imenovani sodniki, ki so v trenutku napredovanja med drugim izpolnjevali pogoj glede specializacije, zahtevane za napredovanje na vrhovno sodišče) nezakonito? 3. Ali je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da omogoča nacionalnemu sodišču, da ne uporabi odločbe ustavnega sodišča, izrečene v zadevi, ki se je nanašala na ustavni spor, in zavezujoče v smislu nacionalnega prava?“
Odločitev	1. Odločba Komisije 2006/928/ES z dne 13. decembra 2006 o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje napredka Romunije pri izpolnjevanju posebej določenih meril na področjih reforme pravosodja in boja proti korupciji je, dokler ni razveljavljena, za Romunijo v celoti zavezujoča. Merila, določena v Prilogi k tej odločbi, so namenjena zagotovitvi, da ta država članica spoštuje vrednoto pravne države, določeno v členu 2 PEU, in so za navedeno državo članico zavezujoča v tem smislu, da mora sprejeti ustrezne ukrepe za izpolnitev teh meril, pri čemer mora na podlagi načela lojalnega sodelovanja, določenega v členu 4(3) PEU, ustrezno upoštevati poročila, ki jih je Evropska komisija pripravila na podlagi navedene odločbe, zlasti priporočila iz navedenih poročil. 2. Člen 325(1) PDEU v povezavi s členom 2 Konvencije, pripravljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, podpisane 26. julija 1995 v Luxembourgu, ter Odločbo 2006/928 je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi ali praksi, v skladu s katero so sodbe na področju korupcije in goljufije na področju davka na dodano vrednost (DDV), ki jih na prvi stopnji niso izdali senati, specializirani na tem področju, ali v pritožbenem postopku senati, v katerih so bili vsi člani določeni z žrebom, absolutno nične, tako da je treba obravnavane zadeve v zvezi s korupcijo in goljufijo na področju DDV, po potrebi po vloženem izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočne sodbe, ponovno preučiti na prvi in/ali drugi stopnji, če uporaba te nacionalne ureditve ali prakse povzroči sistematično tveganje nekaznovanosti dejstev, ki pomenijo huda kazniva dejanja goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, ali korupcije na splošno. Obveznost zagotavljanja, da so taka kazniva dejanja predmet učinkovitih in odvračilnih kazenskih sankcij, predložitvenega sodišča ne odvezuje od preverjanja potrebnega spoštovanja temeljnih pravic, zagotovljenih s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ne da bi to sodišče lahko uporabilo nacionalni standard varstva temeljnih pravic, ki pomeni tako sistematično tveganje nekaznovanosti. 3. Člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU ter Odločbo 2006/928 je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi ali praksi, v skladu s katero odločbe nacionalnega ustavnega sodišča zavezujejo splošna sodišča, če nacionalno pravo zagotavlja neodvisnost navedenega ustavnega sodišča zlasti v razmerju do zakonodajne in izvršilne oblasti, kakršna se zahteva s temi določbami. Nasprotno, te določbe Pogodbe EU in navedeno odločbo je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero se lahko vsakič, ko nacionalni sodniki splošnih sodišč ne upoštevajo odločb nacionalnega ustavnega sodišča, uveljavlja njihova disciplinska odgovornost. 4. Načelo primarnosti prava Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi ali praksi, v skladu s katero so nacionalna splošna sodišča vezana na odločbe nacionalnega ustavnega sodišča ter zato, in ker bi sicer storila disciplinsko kršitev, ne smejo po uradni dolžnosti opustiti uporabe sodne prakse, ki izhaja iz teh odločb, čeprav ob upoštevanju sodbe Sodišča menijo, da je ta sodna praksa v nasprotju s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, členom 325(1) PDEU ali Odločbo 2006/928.

Številka zadeve	C-245/19
Ime zadeve	État luxembourgeois (Droit de recours contre une demande d’information en matière fiscale)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2020:795
Datum zadeve	06/10/2020
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Cour administrative (Luksemburg)
Stranke	État luxembourgeois proti B in drugim
Področje	Upravno sodelovanje na področju obdavčevanja; odmera; izmenjava informacij
Ključne besede	Etat - Upravno sodelovanje – Obdavčevanje – Izmenjava informacij - Zaprosilo za informacije – Odredba - Davčni zavezanec - Preiskava – Tretje osebe - Sodno varstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito pravno sredstvo – Omejitev – Pravna podlaga – Sodno varstvo – Splošni interes - Mednarodne davčne utaje - Izogibanje davkom – Pomembnost informacij - Elementi
Vprašanje za predhodno odločanje	Združeni zadevi: C-245/19 „1. Ali je treba člena 7 in 8 ter člen 52(1) Listine […], po potrebi v povezavi s členom 47 te listine, razlagati tako, da nasprotujejo […] zakonodaji države članice, ki v okviru ureditve postopka izmenjave informacij na zaprosilo, vzpostavljene zlasti zaradi izvajanja Direktive 2011/16[…], izključuje vsa pravna sredstva, zlasti sodna, s katerimi bi lahko tretja oseba, pri kateri so informacije, izpodbijala odločbo, s katero ji pristojni organ te države članice naloži obveznost, da mu zaradi odgovora na zaprosilo za izmenjavo informacij, ki ga je podala druga država članica, predloži informacije? 2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 1(1) in člen 5 Direktive 2011/16 – po potrebi ob upoštevanju spreminjajoče se narave razlage člena 26 vzorčne davčne konvencije [Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o dohodku in kapitalu] – razlagati tako, da zaprosilo za izmenjavo skupaj z odredbo, ki jo pristojni organ zaprošene države članice izda za izpolnitev zaprosila, izpolnjujeta merilo neobstoja očitnega pomanjkanja verjetne pomembnosti, če država članica prosilka navede istovetnost zadevnega davčnega zavezanca, obdobje, na katero se nanaša preiskava v državi članici prosilki, in istovetnost osebe, pri kateri so zadevne informacije, hkrati pa zaprosi za informacije o pogodbah ter z njimi povezanih računih in plačilih, ki niso natančno določeni, vendar so opredeljeni z merili, ki se nanašajo, prvič, na dejstvo, da jih je sklenila opredeljena oseba, pri kateri so informacije, drugič, na njihovo upoštevnost za davčna obdobja, ki so predmet preiskave organov države prosilke, in tretjič, na njihovo povezavo z opredeljenim zadevnim davčnim zavezancem?“ in zadeva -246/19 1. Ali je treba člena 7 in 8 ter člen 52(1) Listine […], po potrebi v povezavi s členom 47 te listine, razlagati tako, da nasprotujejo […] zakonodaji države članice, ki v okviru ureditve postopka izmenjave informacij na zaprosilo, vzpostavljene zlasti zaradi izvajanja Direktive 2011/16[…], izključuje vsa pravna sredstva, zlasti sodna, s katerimi bi lahko davčni zavezanec, v zvezi s katerim poteka preiskava v [drugi državi članici], in zadevna tretja oseba izpodbijala odločbo, s katero pristojni organ [prvo navedene] države članice osebi, pri kateri so informacije, naloži obveznost, da mu zaradi odgovora na zaprosilo za izmenjavo informacij, ki ga je podala [ta] druga država članica, predloži informacije? 2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 1(1) in člen 5 Direktive 2011/16 – po potrebi ob upoštevanju spreminjajoče se narave razlage člena 26 vzorčne davčne konvencije OECD [o dohodku in kapitalu] – razlagati tako, da zaprosilo za izmenjavo skupaj z odredbo, ki jo pristojni organ zaprošene države članice izda za izpolnitev zaprosila, izpolnjujeta merilo neobstoja očitnega pomanjkanja verjetne pomembnosti, če država članica prosilka navede istovetnost zadevnega davčnega zavezanca, obdobje, na katero se nanaša preiskava v državi članici prosilki, in istovetnost osebe, pri kateri so zadevne informacije, hkrati pa zaprosi za informacije o pogodbah ter z njimi povezanih računih in plačilih, ki niso natančno določeni, vendar so opredeljeni z merili, ki se nanašajo, prvič, na dejstvo, da so pri opredeljeni osebi, drugič, na davčna obdobja, ki so predmet preiskave organov države prosilke, in tretjič, na njihovo povezavo z opredeljenim zadevnim davčnim zavezancem?“
Odločitev	1. Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členoma 7 in 8 ter členom 52(1) te listine je treba razlagati tako, da: – nasprotuje temu, da zakonodaja države članice, s katero se izvaja v Direktivi Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2014/107/EU z dne 9. decembra 2014, določen postopek izmenjave informacij na zaprosilo, izključuje, da bi zoper odločbo, s katero pristojni organ te države članice osebi, ki ima informacije, naloži, naj mu predloži te informacije, da bi ugodil zaprosilu za izmenjavo informacij pristojnega organa druge države članice, taka oseba lahko vložila pravno sredstvo, in – ne nasprotuje temu, da taka zakonodaja izključuje, da bi zoper tako odločbo lahko pravno sredstvo vložil davčni zavezanec, v zvezi s katerim v tej drugi državi članici poteka preiskava, v okviru katere je bilo poslano navedeno zaprosilo, in tretje osebe, na katere se zadevne informacije nanašajo. 2. Člen 1(1) in člen 5 Direktive Sveta 2011/16/EU, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/107, je treba razlagati tako, da je treba šteti, da se odločba – s katero pristojni organ države članice osebi, ki ima informacije, naloži, naj mu predloži te informacije, da bi ugodil zaprosilu za izmenjavo informacij, ki mu ga je poslal pristojni organ druge države članice – skupaj s tem zaprosilom nanaša na informacije, ki niso očitno brez vsakršne verjetne pomembnosti, ker je v njej opredeljena istovetnost osebe, ki ima zadevne informacije, istovetnost davčnega zavezanca, v zvezi s katerim poteka preiskava, v okviru katere je bilo poslano zaprosilo za izmenjavo informacij, in obdobje, ki ga ta preiskava zadeva, ter ker se nanaša na pogodbe, račune in plačila, ki so, čeprav niso natančno opredeljeni, omejeni z merili, prvič, da jih je sklenila ali opravila oseba, ki ima informacije, drugič, da so bili sklenjeni ali opravljeni v obdobju, ki ga ta preiskava zadeva, in tretjič, da so povezani z zadevnim davčnim zavezancem.

Številka zadeve	C-233/19
Ime zadeve	CPAS de Liège
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2020:757
Datum zadeve	30/09/2020
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Cour du Travail de Liège (pritožbeno delovno sodišče v Liègeu, Belgija)
Stranke	B. proti Centre public d'action sociale de Líège
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; odvzem socialne pomoči
Ključne besede	B – CPAS - Direktiva 2008/115/ES – Državljani tretjih držav – Vračanje – Socialna pomoč - Huda bolezen – Odločba o vrnitvi – Pravno sredstvo – Odložilni učinek – Pogoji – Dodelitev socialne pomoči – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je treba člena 5 in 13 Direktive 2008/115 […] v povezavi s členoma 19(2) in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter člen 14(1)(b) te direktive v povezavi s sodbo [z dne 18. decembra 2014, Abdida (C‑562/13, EU:C:2014:2453)] razlagati tako, da pravnemu sredstvu, vloženemu zoper odločbo, s katero je državljanu tretje države, ki ima hudo bolezen, odrejeno, naj zapusti ozemlje države članice, priznavajo odložilni učinek, kadar vložnik pravnega sredstva trdi, da je lahko zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja, – ne da bi bilo treba opraviti presojo pravnega sredstva, ampak samo njegova vložitev zadostuje, da se odloži izvršitev odločbe, s katero je odrejena zapustitev ozemlja, – ali na podlagi obrobnega nadzora glede obstoja sklepčnega očitka ali neobstoja vzroka za nedopustnost ali očitno neutemeljenost pravnega sredstva, vloženega pri conseil du contentieux des étrangers (upravno sodišče za spore v zvezi s tujci), – ali na podlagi popolnega nadzora, ki ga opravijo delovna sodišča, da bi ugotovila, ali je lahko vložnik pravnega sredstva zaradi izvršitve te odločbe dejansko izpostavljen resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja?“
Odločitev	Člena 5 in 13 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členom 19(2) in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o sporu na področju socialne pomoči, katerega izid je povezan z morebitno odložitvijo učinkov odločbe o vrnitvi, sprejete v zvezi z državljanom tretje države, ki ima hudo bolezen, šteti, da vložitev pravnega sredstva za odpravo in odložitev izvršitve te odločbe po samem zakonu povzroči odložitev izvršitve navedene odločbe, tudi če ta odložitev ne izhaja iz uporabe nacionalne ureditve, kadar: – to pravno sredstvo vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil ta državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju za resno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ki očitno niso neutemeljene, in – ta ureditev ne določa drugega pravnega sredstva, ki bi bilo urejeno z natančnimi, jasnimi in predvidljivimi pravili, ki po samem zakonu povzročijo odložitev izvršitve take odločbe.

Številka zadeve	C-225/19
Ime zadeve	Minister van Buitenlandse Zaken
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2020:951
Datum zadeve	24/11/2020
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Rechtbank Den Haag, zittingsplaats Haarlem (sodišče v Haagu, ki zaseda v Haarlemu, Nizozemska)
Stranke	R.N.N.S. in K.A. proti Minister van Buitenlandse Zaken
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meja; zavrnitev izdaje vizuma
Ključne besede	R.N:N.S.– Azilna politika - Vizumski zakonik Skupnosti – Uredba (ES) št. 810/2009 – Zavrnitev izdaje vizuma – P – Standardni obrazec – Obrazložitev – Grožnja - Predhodno posvetovanje – Nasprotovanje izdaji – Pritožba - Obseg sodnega nadzora – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito pravno sredstvo
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali gre v primeru pritožbe v smislu člena 32(3) Vizumskega zakonika zoper dokončni sklep o zavrnitvi izdaje vizuma na podlagi razloga, ki je naveden v členu 32(1)(a)(vi) Vizumskega zakonika, za učinkovito pravno sredstvo v smislu člena 47 [Listine] v naslednjih okoliščinah: – v obrazložitvi sklepa je država članica navedla zgolj: ‚Za eno ali več držav članic predstavljate grožnjo javnemu redu, notranji varnosti ali javnemu zdravju, kot je opredeljeno v členu 2, točka19, zdaj člen 2, točka 21, Zakonika o schengenskih mejah, ali mednarodnim odnosom ene ali več držav članic‘; – niti v sklepu niti v pritožbenem postopku država članica ne navaja, za kateri specifični razlog ali razloge od štirih razlogov iz člena 32(1)(a)(vi) Vizumskega zakonika gre; – v pritožbenem postopku država članica ne navaja podrobnejših vsebinskih informacij niti podlage za razlog ali razloge, ki so podlaga za nasprotovanje druge države članice (ali držav članic)? 2. Ali so okoliščine, opisane v prvem vprašanju, skladne z načelom dobrega upravljanja iz člena 41 Listine, zlasti z obveznostjo uprave, da svoje odločitve obrazloži? 3. (a) Ali bi bil odgovor na prvo in drugo vprašanje drugačen, če bi država članica v dokončnem sklepu o vizumu navedla učinkovito in poleg tega dovolj natančno opredeljeno možnost pravnega sredstva v drugi državi članici zoper poimensko navedeni pristojni organ v tej drugi državi članici (ali teh drugih državah članicah), ki je nasprotovala (ali so nasprotovale) iz razloga, navedenega v členu 32(1)(a)(vi) Vizumskega zakonika, in je razlog za zavrnitev mogoče izpodbijati v okviru te pritožbe? (b) Ali je za odgovor na prvo vprašanje v povezavi s tretjim vprašanjem (točka (a)) zahtevano, da se odločanje v pritožbenem postopku v in proti državi članici, ki je sprejela dokončni sklep, prekine, dokler prosilec ni uspel uveljavljati pravice do pravnega sredstva v drugi državi članici (ali državah članicah), in če prosilec uveljavlja to možnost, dokler ni izdan (dokončni) sklep o tem pravnem sredstvu? 4. Ali je za odgovor na vprašanja pomembno, ali je lahko državi članici (ali državam članicam) oziroma njenim (njihovim) pristojnim organom, ki so nasprotovali izdaji vizuma, ponujena priložnost, da v pritožbenem postopku zoper dokončni sklep o vizumu nastopa (nastopajo) kot druga tožena stranka in iz tega razloga lahko dobi (dobijo) priložnost za utemeljitev razloga ali razlogov, na katerih temelji njeno (njihovo) nasprotovanje?“
Odločitev	Člen 32(2) in (3) Uredbe (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 610/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba na eni strani razlagati tako, da se z njim od države članice, ki je izdala končni sklep o zavrnitvi izdaje vizuma na podlagi člena 32(1)(a)(vi) Uredbe št. 810/2009, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 610/2013, zaradi nasprotovanja druge države članice izdaji vizuma, zahteva, da v tem sklepu navede identiteto države članice, ki je nasprotovala, posebni razlog za zavrnitev, ki temelji na tem nasprotovanju, po potrebi skupaj z bistvom razlogov za navedeno nasprotovanje, in organ, na katerega se lahko prosilec za vizum obrne, da se seznani s pravnimi sredstvi, ki so na voljo v tej drugi državi članici, ter na drugi strani tako, da sodišča države članice, ki je ta sklep izdala, če je pravno sredstvo zoper zadnje navedeni sklep vloženo na podlagi člena 32(3) Uredbe št. 810/2009, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 610/2013, ne morejo preizkusiti vsebinske zakonitosti nasprotovanja druge države članice izdaji vizuma.

Številka zadeve	C-223/19
Ime zadeve	YS (Poklicne pokojnine vodstvenega osebja)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2020:753
Datum zadeve	24/09/2020
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Landesgericht Wiener Neustadt (deželno sodišče v Wiener Neustadtu, Avstrija)
Stranke	YS proti NK AG
Področje	Zaposlovanje in socialna politika; enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu; odtegnitev zneska od poklicne pokojnine in odprava pogodbeno dogovorjene valorizacije te pokojnine za leto 2018
Ključne besede	YS - Zaposlovanje in delo – Direktiva 2007/78 ES – Direktiva 2006/54/ES - Enako obravnavanje – Prepoved posredne diskriminacije - Spol ali starost - Pokojnine - Odtegljaj – Večinski delež države – Neposredno izplačilo prejemnikom - Odprava valorizacije –Diskriminacija – Premoženje - Pogodbena svoboda – Kršitev lastninske pravice – Učinkovito pravno sredstvo
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali so s področjem uporabe Direktive 79/7 in/ali Direktive 2006/54 zajeti predpisi države članice, če ti povzročijo, da mora nekdanji delodajalec pri izplačilu poklicnih pokojnin odtegovati denarne zneske precej večjega števila upravičencev kot pa upravičenk do poklicne pokojnine in jih lahko poljubno uporabi, in ali taka ureditev pomeni diskriminacijo v smislu teh direktiv? 2. Ali so s področjem uporabe Direktive 2000/78 zajeti predpisi države članice, ki pomenijo diskriminacijo zaradi starosti, ker finančno bremenijo izključno stare osebe z zasebnopravno pravico do izplačila poklicne pokojnine, ki je bila dogovorjena v obliki ‚neposrednih vnaprej določenih prejemkov‘, mlajših in mladih oseb, ki so sklenile pogodbe o poklicnih pokojninah, pa finančno ne bodo bremenili? 3. Ali se za poklicne pokojnine uporabljajo določbe Listine, zlasti prepovedi diskriminacije iz njenih členov 20 in 21, tudi če predpisi države članice ne zajemajo diskriminacij, kot so prepovedane na podlagi direktiv 79/7, 2000/78 in 2006/54? 4. Ali je treba člen 20 in naslednje Listine razlagati tako, da nasprotujejo predpisom države članice, s katerimi se izvaja pravo Unije v smislu člena 51 Listine in ki pomenijo diskriminacijo oseb z zasebnopravno pravico do poklicne pokojnine zaradi spola, starosti, premoženja ali drugih razlogov, kot na primer zaradi sedanje lastniške strukture njihovega nekdanjega delodajalca, v razmerju do drugih oseb s pravico do poklicne pokojnine in ali Listina prepoveduje take diskriminacije? 5. Ali nacionalni predpisi, ki samo majhni skupini oseb s pogodbenimi pravicami do poklicne pokojnine v obliki ‚neposrednih vnaprej določenih prejemkov‘ nalagajo finančne obveznosti do nekdanjih delodajalcev, če se nanašajo samo na osebe z višjimi poklicnimi pokojninami, pomenijo diskriminacijo tudi zaradi premoženja v smislu člena 21 Listine? 6. Ali je treba člen 17 Listine razlagati tako, da nasprotuje predpisom države članice, ki določajo razlastitveni poseg, ki se neposredno na podlagi zakona in brez odškodnine izvede v pogodbo o poklicni pokojnini v obliki ‚neposrednih vnaprej določenih prejemkov‘, ki sta jo sklenila dva zasebnopravna subjekta, in sicer v škodo nekdanjega delavca podjetja, ki je poskrbelo, da se poklicna pokojnina plačuje, in ni v ekonomskih težavah? 7. Ali obveznost, ki se z zakonom naloži nekdanjemu delodajalcu osebe s pravico do poklicne pokojnine, da ne izplača delov dogovorjenega plačila (dogovorjene poklicne pokojnine), kot kršitev pogodbene svobode pomeni poseg v lastninsko pravico delodajalca? 8. Ali je treba člen 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje predpisom države članice, ki razlaščajo neposredno na podlagi zakona in ne določajo druge možnosti za izpodbijanje razlastitve, kot je vložitev tožbe za plačilo odškodnine in vračilo razlaščenega denarnega zneska proti osebi, v korist katere je bila izvedena razlastitev (nekdanjega delodajalca in dolžnika po pokojninski pogodbi)?“
Odločitev	1. Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu in Direktivo 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu je treba razlagati tako, da določbe prava države članice, na podlagi katerih, prvič, mora delodajalec del zneska poklicne pokojnine, za katerega se je navedeni delodajalec s pogodbo zavezal, da ga bo izplačeval neposredno svojemu nekdanjemu delavcu, odtegniti pri viru ter drugič, na podlagi katerih pogodbeno dogovorjena valorizacija zneska tega prejemka ni veljavna, spadajo na njuno področje uporabe. 2. Člen 5(c) in člen 7(a)(iii) Direktive 2006/54 je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero so prejemniki pokojnine, za katero se je podjetje, ki ga nadzira država, s pogodbo zavezalo, da jim jo bo izplačevalo neposredno, in ki presega nekatere pragove, določene v tej ureditvi, prikrajšani, prvič, za znesek, odtegnjen od dela te pokojnine, ki presega enega od teh pragov, in drugič, za pogodbeno dogovorjeno valorizacijo navedene pokojnine, tudi če je odstotek nekdanjih delavcev, na višino poklicne pokojnine katerih je vplivala navedena ureditev, znatno višji med nekdanjimi delavci, ki spadajo na področje uporabe te ureditve, kot med nekdanjimi delavkami, ki spadajo na njeno področje uporabe, pod pogojem, da so te posledice utemeljene z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z nobeno diskriminacijo na podlagi spola, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče. 3. Člen 2(1) in (2)(b) Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero so prejemniki pokojnine, za katero se je podjetje, ki ga nadzira država, s pogodbo zavezalo, da jim jo bo izplačevalo neposredno, in ki presega nekatere pragove, določene v tej ureditvi, prikrajšani, prvič, za znesek, odtegnjen od dela te pokojnine, ki presega enega od teh pragov, in drugič, za pogodbeno dogovorjeno valorizacijo navedene pokojnine, zgolj iz razloga, da ta ureditev vpliva samo na prejemnike, starejše od določene starosti. 4. Člene 16, 17, 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo ureditvi države članice, v skladu s katero so prejemniki pokojnine, za katero se je podjetje, ki ga nadzira država, s pogodbo zavezalo, da jim jo bo izplačevalo neposredno, in ki presega nekatere pragove, določene v tej ureditvi, prikrajšani, prvič, za znesek, odtegnjen od dela te pokojnine, ki presega enega od teh pragov, in drugič, za pogodbeno dogovorjeno valorizacijo navedene pokojnine. 5. Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica v svojem pravnem redu ne določi samostojnega pravnega sredstva, namenjenega primarno preizkusu skladnosti nacionalnih določb za izvajanje prava Unije s pravom Unije, pod pogojem, da je mogoče tak preizkus opraviti posredno.

Številka zadeve	C-194/19
Ime zadeve	Država Belgija (Éléments postérieurs à la décision de transfert)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:270
Datum zadeve	15/04/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Conseil d’État (državni svet, Belgija)
Stranke	H. A. proti État belge
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; zavrnitev prošnje za azil
Ključne besede	H.A. - Uredba (EU) št. 604/2013 – Prošnja - Mednarodna zaščita – Odgovorna država članica – Zavrnitev prošnje – Zapustitev Belgije - Pravno sredstvo – Upoštevanje elementov – Učinkovito sodno varstvo
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je treba člen 27 [Uredbe Dublin III] posebej ali v povezavi s členom 47 [Listine] razlagati tako, da za zagotovitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva zahteva, da nacionalno sodišče, če je primerno, upošteva okoliščine, ki so se zgodile po sprejetju odločbe o ,predaji po dublinskem sistemu‘?“
Odločitev	Člen 27(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v povezavi z uvodno izjavo 19 te uredbe in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki določa, da sodišče, ki odloča o ničnostni tožbi zoper odločbo o predaji, v okviru preučitve te tožbe ne sme upoštevati okoliščin, nastalih po sprejetju te odločbe, ki so odločilne za pravilno uporabo te uredbe, razen če ta zakonodaja ne določa posebnega pravnega sredstva, ki zajema ex nunc presojo položaja zadevne osebe, katere rezultati pristojne organe zavezujejo, ki jo je mogoče opraviti po nastanku takih okoliščin in ki zlasti ni odvisna od odvzema prostosti tej osebi ali od okoliščine, da bo navedena odločba kmalu izvršena.

Številka zadeve	C-133/19
Ime zadeve	Država Belgija (Združitev družine – mladoletni otrok)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2020:577
Datum zadeve	16/07/2020
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Conseil d’État (državni svet, Belgija), v združenih zadevah C‑133/19, C‑136/19 in C‑137/19
Stranke	B. M. M. in drugi proti État belge
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; pravice otroka
Ključne besede	B.M.M. - Politika priseljevanja –Združitev družine – Belgija - Direktiva 2003/86/ES – Pojem ‚mladoletni otrok‘ – Koristi otroka – Listina o temeljnih pravicah – Učinkovito pravno sredstvo – Otroci sponzorja - Polnoletnost
Vprašanje za predhodno odločanje	V zadevah C‑133/19 in C‑136/19: „1. Ali je treba člen 4 Direktive [2003/86], da se zagotovi učinkovitost prava Evropske unije in da se ne onemogoči uveljavljanje pravice do združitve družine, ki je vlagatelju kasacijske pritožbe po njegovem mnenju podeljena s to določbo, razlagati tako, da pomeni, da lahko otrok sponzorja uveljavlja pravico do združitve družine, kadar postane polnoleten med sodnim postopkom zoper odločbo, s katero mu je ta pravica zavrnjena in ki je bila sprejeta, ko je bil še mladoleten? 2. Ali je treba člen 47 [Listine] in člen 18 Direktive [2003/86] razlagati tako, da nasprotujeta temu, da se ničnostna tožba, vložena zoper zavrnitev pravice do združitve družine mladoletnega otroka, razglasi za nedopustno, ker je otrok med sodnim postopkom postal polnoleten, saj bi mu bila odvzeta možnost, da se odloči o njegovi tožbi zoper to odločbo, in bi bila kršena njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva?“ V zadevi C‑137/19: „Ali je treba člen 4(1)[, prvi pododstavek, točka (c),] Direktive [2003/86], po potrebi v povezavi s členom 16(1) te iste direktive, razlagati tako, da zahteva, da so državljani tretje države, da se lahko štejejo za ‚mladoletne otroke‘ v smislu navedene določbe, ‚mladoletni‘ ne samo ob vložitvi vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje, temveč tudi v trenutku, ko uprava nazadnje odloči glede te vloge?“
Odločitev	1. Člen 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine je treba razlagati tako, da se za datum, na katerega se je treba sklicevati pri ugotavljanju, ali je neporočen državljan tretje države oziroma oseba brez državljanstva mladoletni otrok v smislu te določbe, šteje datum, ko se vloži prošnja za vstop in prebivanje zaradi združitve družine za mladoletne otroke, in ne datum, ko pristojni organi te države članice odločijo o tej prošnji, kar je lahko tudi po vložitvi tožbe zoper odločbo o zavrnitvi take prošnje. 2. Člen 18 Direktive 2003/86 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da se tožba, vložena zoper zavrnitev prošnje za združitev družine mladoletnega otroka, zavrže kot nedopustna zgolj zato, ker je otrok med sodnim postopkom postal polnoleten.

Številka zadeve	C-113/19
Ime zadeve	Luxaviation
Številka ECLI	Sklep ECLI:EU:C:2020:228
Datum zadeve	26/03/2020
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Cour administrative (višje upravno sodišče, Luksemburg)
Stranke	Luxaviation SA proti Ministre de l'Environnement
Področje	Okolje; onesnaževanje; enakost pred zakonom; predaja pravic do emisije CO2 za leto 2015
Ključne besede	Luxaviation - Okolje – Emisije toplogrednih plinov - Trgovanje s pravicami - Direktiva 2003/87/ES – Kazen – Presežne emisije - Oprostitev obveznosti – Višja sila - Višina kazni – Sorazmernost – Listina EU o temeljnih pravicah – Varstvo legitimnih pričakovanj
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člen 12(3) Direktive 2003/87/ES, ki določa, da morajo države članice zagotoviti, da njihovi upravljavci predajo svoje pravice, razlagati v povezavi s členom 41 [Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina)], ki določa načelo dobrega upravljanja, in sicer tako, da je pristojnemu nacionalnemu organu naložena obveznost izvajanja posamičnega spremljanja obveznosti predaje pred skrajnim rokom, to je 30. aprilom zadevnega leta, če je ta uprava pristojna za nadzor nad majhnim številom gospodarskih subjektov, v obravnavani zadevi 25 upravljavci na nacionalni ravni? 2. (a) Ali je treba nedokončani postopek predaje pravic, kakršen je ta iz obravnavane zadeve, ko se je upravljavec zanašal na prejem elektronskega potrdila, s katerim je bilo potrjeno dokončanje postopka prenosa, razlagati tako, da je lahko pri dobrovernem upravljavcu razumno ustvaril legitimna pričakovanja, zaradi katerih je ta verjel, da je dokončal postopek predaje iz člena 6(2)(e) Direktive [2003/87]? (b) Ob upoštevanju odgovora na drugo vprašanje: ali je mogoče legitimnost teh pričakovanj dobrovernega upravljavca šteti za bolj dokazano, če je nacionalna uprava v predhodnem obdobju predaje na svojo pobudo navezala stik z njim, da ga je nekaj dni pred iztekom rokov iz člena 6(2)(e) Direktive [2003/87] opozorila, da postopek predaje pravic še ni dokončan, in je zato lahko razumno predpostavil – ker ista uprava naslednje leto ni neposredno navezala stika z njim – da je izpolnil obveznosti predaje za tekoče leto? (c) Ob upoštevanju odgovora na predhodni vprašanji ne glede na to, ali se analizirata ločeno ali skupaj: ali je mogoče načelo varstva legitimnih pričakovanj razlagati tako, da pomeni primer višje sile, zaradi katere bi bilo mogoče dobrovernega upravljavca delno ali v celoti oprostiti plačila sankcije, določene s členom 16(3) Direktive [2003/87]? 3. (a) Ali člen 49(3) Listine, ki določa načelo sorazmernosti, nasprotuje naložitvi pavšalne kazni za nepredajo pravic do emisije, določene s členom 16(3) Direktiva [2003/87], če ta določba ne omogoča naložitve sankcije, sorazmerne s kršitvijo upravljavca? (b) V primeru nikalnega odgovora na predhodno vprašanje: ali je treba načelo enakosti, določeno s členom 20 Listine, [ter] splošni načeli dobre vere in fraus omnia corrumpit razlagati tako, da glede pavšalne sankcije, ki jo je treba izreči na podlagi člena 16(3) Direktive 2003/87, ob kateri se samodejno izvede še objava, določena s členom 20(7) [zakona z dne 23. decembra 2004], nasprotujejo temu, da se dobroverni gospodarski subjekt, ki mu je mogoče očitati le malomarnost in ki je poleg tega verjel, da je na določeni datum izteka roka, to je 30. aprila ustreznega leta, izpolnil svoje obveznosti predaje pravic do emisije, obravnava enako kot upravljavec, ki je ravnal goljufivo? (c) V primeru nikalnega odgovora na predhodno vprašanje: ali se uporaba pavšalne sankcije, ki je razen v primerih višje sile ni mogoče spremeniti, [in] samodejna sankcija objave skladata s členom 47 Listine, ki zagotavlja obstoj učinkovitega pravnega sredstva? (d) V primeru nikalnega odgovora na predhodno vprašanje: ali potrditev nespremenljive denarne kazni, ki izhaja iz tako izražene volje evropskega zakonodajalca, [in] samodejna sankcija objave, ne da bi se – razen v ozko določenih primerih višje sile – pri tem upoštevalo načelo sorazmernosti, ne pomenita uklonitve nacionalnega sodišča domnevni volji evropskega zakonodajalca in neupravičenega neobstoja sodnega nadzora z vidika členov 47 in 49(3) Listine? (e) Ob upoštevanju odgovora na predhodno vprašanje: ali neobstoj sodnega nadzora od nacionalnega sodišča glede pavšalne sankcije, določene s členom 16(3) Direktive 2003/87/ES, [in] samodejno sankcijo objave, določeno s členom 20(7) [zakona z dne 23. decembra 2004], ne pomeni prekinitve večinoma uspešnega dialoga med Sodiščem in nacionalnimi vrhovnimi sodišči pod vplivom vnaprej določene rešitve, ki jo je potrdilo Sodišče – razen v ozko določenih primerih višje sile – kar bi bilo enako nezmožnosti nacionalnega vrhovnega sodišča za učinkovit dialog, ki mu, potem ko je v obravnavani zadevi višja sila izključena, preostane le še potrditev sankcije? 4. Ob upoštevanju odgovorov na predhodna vprašanja: ali je mogoče pojem višje sile razlagati tako, da se z njim upoštevajo bistveno otežene okoliščine dobrovernega upravljavca, če plačilo pavšalne sankcije iz člena 16(3) Direktive 2003/87/ES [in] samodejna sankcija objave, določena s členom 20(7) [zakona z dne 23. decembra 2004], pomenita precejšnje finančno tveganje in izgubo zaupanja, kar bi lahko privedlo do odpuščanja zaposlenih in celo njegovega stečaja?“
Odločitev	1. Člene 20, 47 in 49(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da nacionalno sodišče ne more spremeniti pavšalne kazni iz člena 16(3) Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009. 2. Člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da se ne uporablja za položaj, v katerem se ugotavlja, ali imajo države članice obveznost, in ne zgolj možnost, da uvedejo mehanizme obvestil, opozoril in predčasnih predaj, ki omogočajo dobrovernim upravljavcem, da so dobro obveščeni o svoji obveznosti predaje in se tako izognejo nevarnosti kazni na podlagi člena 16(3) Direktive 2003/87, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29. 3. Načelo varstva legitimnih pričakovanj je treba razlagati tako, da ne nasprotuje naložitvi kazni iz člena 16(3) Direktive 2003/87, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29, v položaju, v katerem pristojni organi upravljavca pred iztekom roka za predajo niso opozorili na iztek tega roka, čeprav so to storili v predhodnem letu, ne da bi bili k temu zavezani. 4. Predložitveno sodišče mora presoditi, ali se pojem „višja sila“ v smislu točke 31 sodbe z dne 17. oktobra 2013, Billerud Karlsborg in Billerud Skärblacka (C‑203/12, EU:C:2013:664), uporablja za položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari.

Številka zadeve	C-83/19
Ime zadeve	Asociaţia “Forumul Judecătorilor din România”
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:393
Datum zadeve	18/05/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Tribunalul Olt (okrožno sodišče v Oltu, Romunija) (C‑83/19); Curtea de Apel Piteşti (pritožbeno sodišče v Piteştiju, Romunija) (C‑127/19); Curtea de Apel Bucureşti (pritožbeno sodišče v Bukarešti, Romunija) (C‑195/19); Curtea de Apel Braşov (pritožbeno sodišče v Braşovu, Romunija) (C‑291/19); Curtea de Apel Piteşti (pritožbeno sodišče v Piteştiju, Romunija) (C‑355/19), in Tribunalul Bucureşti (okrožno sodišče v Bukarešti, Romunija) (C‑397/19)
Stranke	Asociaţia „Forumul Judecătorilor din România“ in drugi proti Inspecţia Judiciară in drugim
Področje	Pristop k Evropski uniji; Romunija
Ključne besede	Pogodba o pristopu – Romunija in Bolgarija - – Akt – Ustrezni ukrepi – Mehanizem za sodelovanje - Napredek Romunije – Reforme pravosodja - Boj proti korupciji – Odločba 2006/928/ES – Poročila Komisije – Pravna država – Neodvisnost sodstva – PEU – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - Pravosodna inšpekcija – Preiskave kaznivih dejanj – Premoženjska odgovornost države - Osebna odgovornost sodnikov – Sodna zmota
Vprašanje za predhodno odločanje	Zadeva C-83/19 „1. Ali je treba [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], šteti za akt, ki ga je sprejela institucija Unije, v smislu člena 267 PDEU, tako da je lahko predmet razlage [Sodišča]? 2. Ali vsebina, narava in trajanje [MeSP], vzpostavljenega z Odločbo [2006/928], spadajo na področje uporabe [Pogodbe o pristopu]? Ali so zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru navedenega mehanizma, za Romunijo zavezujoče? 3. Ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, [PEU] razlagati tako, da morajo države članice določiti potrebne ukrepe za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, zajetih s pravom Unije, in sicer jamstva neodvisnega disciplinskega postopka za romunske sodnike, da se odpravijo vsa tveganja, povezana s političnim vplivanjem na potek takih postopkov, na primer s tem, da vlada neposredno, pa čeprav le začasno, imenuje vodstvo Inspecția Judiciară (pravosodna inšpekcija)? 4. Ali je treba člen 2 [PEU] razlagati tako, da morajo države članice izpolnjevati merila pravne države, kot se zahteva tudi v poročilih, pripravljenih v okviru [MeSP], vzpostavljenega z Odločbo [2006/928], v primeru postopkov, s katerimi vlada neposredno, pa čeprav le začasno, imenuje vodstvo [pravosodne inšpekcije]?“ Zadeva C-127/19 „1. Ali je treba [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], šteti za akt, ki ga je sprejela institucija Unije, v smislu člena 267 PDEU, tako da je lahko predmet razlage [Sodišča]? 2. Ali vsebina, narava in trajanje [MeSP], vzpostavljenega z Odločbo [2006/928], spadajo na področje uporabe [Pogodbe o pristopu]? Ali so zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru navedenega mehanizma, za Romunijo zavezujoče? 3. Ali je treba člen 2 [PEU] v povezavi s členom 4(3) [PEU] razlagati tako, da iz obveznosti države članice, da spoštuje načela pravne države, izhaja tudi zahteva, v skladu s katero mora Romunija spoštovati zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru [MeSP], vzpostavljenega z Odločbo [2006/928]? 4. Ali člen 2 PEU, natančneje obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje zakonodaji, s katero se vzpostavlja in organizira [SIIJ] v okviru [tožilstva pri vrhovnem kasacijskem sodišču], zaradi možnosti izvajanja posrednega pritiska na sodnike in tožilce? 5. Ali načelo neodvisnosti sodnikov, določeno v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU in členu 47 [Listine], kot se razlaga s sodno prakso [Sodišča] (sodba z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117), nasprotuje vzpostavitvi [SIIJ] v okviru [tožilstva pri vrhovnem kasacijskem sodišču], glede na podrobna pravila o imenovanju/razrešitvi tožilcev, ki so del navedenega oddelka, podrobna pravila o opravljanju funkcij v tem oddelku in način ugotavljanja pristojnosti, v povezavi z majhnim številom delovnih mest v tem oddelku?“ Zadeva C-195/19 1. Ali so [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], in zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru navedenega mehanizma, za Romunijo zavezujoči? 2. Ali člen 67(1) PDEU ter člen 2, prvi stavek, in člen 9, prvi stavek, PEU nasprotujejo nacionalni ureditvi o vzpostavitvi oddelka tožilstva, ki je izključno pristojen za preiskovanje vseh vrst kaznivih dejanj, ki so jih storili sodniki ali tožilci? 3. Ali načelo primarnosti [prava Unije], kot je določeno s sodbo z dne 15. julija 1964, Costa (6/64, EU:C:1964:66), in s poznejšo ustaljeno sodno prakso Sodišča, nasprotuje nacionalni ureditvi, ki politično-pravosodni instituciji, kot je Curtea Constituțională [(ustavno sodišče)], omogoča, da krši navedeno načelo z odločbami, zoper katere ni nobenega pravnega sredstva?“ Zadeva C-291/19 „1. Ali je treba [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], šteti za akt, ki ga je sprejela institucija Unije, v smislu člena 267 PDEU, tako da je lahko predmet razlage [Sodišča]? 2. Ali so zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru navedenega mehanizma, zlasti (toda ne samo) v zvezi s potrebo po sprejetju zakonodajnih sprememb, ki bodo skladne z ugotovitvami [MeSP] ter s priporočili Beneške komisije in [GRECO], za Romunijo zavezujoče? 3. Ali je treba člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU] razlagati tako, da iz obveznosti države članice, da spoštuje načela pravne države, izhaja tudi zahteva, v skladu s katero mora Romunija spoštovati zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru [MeSP], vzpostavljenega z Odločbo [2006/928]? 4. Ali načelo neodvisnosti sodnikov, določeno v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU in členu 47 [Listine], kot se razlaga s sodno prakso [Sodišča] (sodba z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117), nasprotuje vzpostavitvi [SIIJ] v okviru tožilstva pri Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče) glede na podrobna pravila o imenovanju in razrešitvi s funkcije tožilcev, ki so del navedenega oddelka, podrobna pravila o opravljanju dejavnosti v tem oddelku in način ugotavljanja pristojnosti, v povezavi z majhnim številom delovnih mest v tem oddelku? 5. Ali člen 47[, drugi odstavek,] [Listine] glede pravice do poštenega sojenja z odločanjem o zadevi v razumnem roku nasprotuje vzpostavitvi [SIIJ] v okviru tožilstva pri Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče) glede na podrobna pravila o opravljanju dejavnosti v tem oddelku in način ugotavljanja pristojnosti, v povezavi z majhnim številom delovnih mest v tem oddelku?“ Zadeva C-355/19 „1. Ali je treba [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], šteti za akt, ki ga je sprejela institucija Unije, v smislu člena 267 PDEU, tako da je lahko predmet razlage [Sodišča]? 2. Ali je [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], sestavni del [Pogodbe o pristopu] ter ga je treba razlagati in uporabljati ob upoštevanju te pogodbe? Ali so zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru navedenega mehanizma, za Romunijo zavezujoče in, če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, ali mora nacionalno sodišče, pristojno za uporabo določb prava Unije, v okviru svojih pristojnosti zagotoviti uporabo navedenih predpisov in, če je to primerno, po uradni dolžnosti zavrniti uporabo določb nacionalnega prava, ki so v nasprotju z zahtevami iz poročil, pripravljenih v okviru tega mehanizma? 3. Ali je treba člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU] razlagati tako, da obveznost Romunije, da spoštuje zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru [MeSP], vzpostavljenega z Odločbo [2006/928], izhaja iz obveznosti države članice, da spoštuje načela pravne države? 4. Ali člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU], zlasti pa obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 96(3)(a) [spremenjenega zakona št. 303/2004], ki sodno zmoto skopo in abstraktno opredeljuje kot opravljanje procesnih dejanj, ki so v očitnem nasprotju s pravili materialnega in procesnega prava, pri tem pa ne opredeljuje narave kršenih zakonskih predpisov, stvarnega in časovnega področja uporabe teh predpisov v postopku, podrobnih pravil, rokov in postopkov za ugotavljanje kršitve pravnih pravil ter organa, pristojnega za ugotavljanje kršitve teh zakonskih predpisov, s čimer vzpostavlja možnost za izvajanje posrednega pritiska na sodnike in tožilce? 5. Ali člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU], zlasti pa obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 96(3)(b) [spremenjenega zakona št. 303/2004], ki sodno zmoto opredeljuje kot razglasitev pravnomočne sodbe, ki je v očitnem nasprotju z zakonom ali v nasprotju z dejanskim položajem, ugotovljenim na podlagi dokazov, pridobljenih v postopku, pri tem pa ne določa postopka za ugotavljanje navedenega nasprotja in konkretno ne opredeljuje pomena takšnega nasprotja med sodno odločbo ter veljavnimi zakonskimi predpisi in dejanskim položajem, zaradi česar se vzpostavlja možnost za ohromitev dejavnosti sodnikov in tožilcev, povezanih z razlago zakonov in presojo dokazov? 6. Ali člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU], zlasti pa obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 96(3) [spremenjenega zakona št. 303/2004], v skladu s katero se civilna odškodninska odgovornost sodnika ali tožilca v razmerju do države prizna le na podlagi njene lastne ocene in, če je to primerno, na podlagi posvetovalnega mnenja pravosodne inšpekcije glede tega, ali je sodnik oziroma tožilec vsebinsko napako storil namerno ali iz hude malomarnosti, pri čemer pa sodnik oziroma tožilec nima možnosti, da bi v celoti uveljavljal pravico do obrambe, zaradi česar se vzpostavlja možnost za samovoljno uvedbo in zaključek postopka za priznanje materialne odgovornosti sodnika oziroma tožilca v razmerju do države? 7. Ali člen 2 [PEU], zlasti pa obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 539(2), zadnji stavek, v povezavi s členom 541(2) in (3) zakonika o kazenskem postopku, ki toženi stranki za nedoločen čas in posredno dopušča uporabo izrednega pravnega sredstva sui generis zoper pravnomočno sodno odločbo v zvezi z zakonitostjo pripora v primeru, da se obdolžencu izreče oprostilna sodba, pri čemer lahko o tem pravnem sredstvu odloča le civilno sodišče, če kazensko sodišče v svoji sodbi ni ugotovilo nezakonitosti pripora, kar je v nasprotju z načeli predvidljivosti in dostopnosti pravnega pravila, specializacije sodišča in pravne varnosti?“ Zadeva C-379/19 „1. Ali je treba [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], šteti za akt, ki ga je sprejela institucija Unije, v smislu člena 267 PDEU, tako da je lahko predmet razlage [Sodišča]? 2. Ali je [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], sestavni del [Pogodbe o pristopu] ter ga je treba razlagati in uporabljati ob upoštevanju te pogodbe? Ali so zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru navedenega mehanizma, za Romunijo zavezujoče in, če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, ali mora nacionalno sodišče, pristojno za uporabo določb prava Unije, v okviru svojih pristojnosti zagotoviti uporabo navedenih predpisov in, če je to primerno, po uradni dolžnosti zavrniti uporabo določb nacionalnega prava, ki so v nasprotju z zahtevami iz poročil, pripravljenih v okviru tega mehanizma? 3. Ali je treba člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU] razlagati tako, da obveznost Romunije, da spoštuje zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru [MeSP], vzpostavljenega z Odločbo [2006/928], izhaja iz obveznosti države članice, da spoštuje načela pravne države? 4. Ali člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU], zlasti pa obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 96(3)(a) [spremenjenega zakona št. 303/2004], ki sodno zmoto skopo in abstraktno opredeljuje kot opravljanje procesnih dejanj, ki so v očitnem nasprotju s pravili materialnega in procesnega prava, pri tem pa ne opredeljuje narave kršenih zakonskih predpisov, stvarnega in časovnega področja uporabe teh predpisov v postopku, podrobnih pravil, rokov in postopkov za ugotavljanje kršitve pravnih pravil ter organa, pristojnega za ugotavljanje kršitve teh zakonskih predpisov, s čimer vzpostavlja možnost za izvajanje posrednega pritiska na sodnike in tožilce? 5. Ali člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU], zlasti pa obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 96(3)(b) [spremenjenega zakona št. 303/2004], ki sodno zmoto opredeljuje kot razglasitev pravnomočne sodbe, ki je v očitnem nasprotju z zakonom ali v nasprotju z dejanskim položajem, ugotovljenim na podlagi dokazov, pridobljenih v postopku, pri tem pa ne določa postopka za ugotavljanje navedenega nasprotja in konkretno ne opredeljuje pomena takšnega nasprotja med sodno odločbo ter veljavnimi zakonskimi predpisi in dejanskim položajem, zaradi česar se vzpostavlja možnost za ohromitev dejavnosti sodnikov in tožilcev, povezanih z razlago zakonov in presojo dokazov? 6. Ali člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU], zlasti pa obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 96(3) [spremenjenega zakona št. 303/2004], v skladu s katero se civilna odškodninska odgovornost sodnika ali tožilca v razmerju do države prizna le na podlagi njene lastne ocene in, če je to primerno, na podlagi posvetovalnega mnenja pravosodne inšpekcije glede tega, ali je sodnik oziroma tožilec vsebinsko napako storil namerno ali iz hude malomarnosti, pri čemer pa sodnik oziroma tožilec nima možnosti, da bi v celoti uveljavljal pravico do obrambe, zaradi česar se vzpostavlja možnost za samovoljno uvedbo in zaključek postopka za priznanje materialne odgovornosti sodnika oziroma tožilca v razmerju do države? 7. Ali člen 2 [PEU], zlasti pa obveznost spoštovanja vrednot pravne države, nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 539(2), zadnji stavek, v povezavi s členom 541(2) in (3) zakonika o kazenskem postopku, ki toženi stranki za nedoločen čas in posredno dopušča uporabo izrednega pravnega sredstva sui generis zoper pravnomočno sodno odločbo v zvezi z zakonitostjo pripora v primeru, da se obdolžencu izreče oprostilna sodba, pri čemer lahko o tem pravnem sredstvu odloča le civilno sodišče, če kazensko sodišče v svoji sodbi ni ugotovilo nezakonitosti pripora, kar je v nasprotju z načeli predvidljivosti in dostopnosti pravnega pravila, specializacije sodišča in pravne varnosti?“
Odločitev	1. Odločba Komisije 2006/928/ES z dne 13. decembra 2006 o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje napredka Romunije pri izpolnjevanju posebej določenih meril na področjih reforme pravosodja in boja proti korupciji ter poročila, ki jih je Evropska komisija pripravila na podlagi te odločbe, so akti, ki jih je sprejela institucija Unije in ki so lahko predmet razlage Sodišča na podlagi člena 267 PDEU. 2. Člene 2, 37 in 38 Akta o pogojih pristopa Republike Bolgarije in Romunije in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija v povezavi s členoma 2 in 49 PEU, je treba razlagati tako, da Odločba 2006/928, kar zadeva njeno pravno naravo, vsebino in časovne učinke, spada na področje uporabe Pogodbe med državami članicami Evropske unije ter Republiko Bolgarijo in Romunijo o pristopu Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji. Ta odločba je, dokler ni razveljavljena, za Romunijo v celoti zavezujoča. Merila, določena v Prilogi k tej odločbi, so namenjena zagotovitvi, da ta država članica spoštuje vrednoto pravne države, določeno v členu 2 PEU, in so za navedeno državo članico zavezujoča v tem smislu, da mora sprejeti ustrezne ukrepe za izpolnitev teh meril, pri čemer mora na podlagi načela lojalnega sodelovanja, določenega v členu 4(3) PEU, ustrezno upoštevati poročila, ki jih je Komisija pripravila na podlagi navedene odločbe, zlasti priporočila iz navedenih poročil. 3. Predpisi, ki določajo organizacijo pravosodja v Romuniji, kot so predpisi o začasnem imenovanju vodstva pravosodne inšpekcije in o ustanovitvi oddelka državnega tožilstva, pristojnega za preiskovanje kaznivih dejanj, storjenih v pravosodju, spadajo na področje uporabe Odločbe 2006/928, tako da morajo izpolnjevati zahteve, ki izhajajo iz prava Unije in zlasti iz vrednote pravne države, določene v členu 2 PEU. 4. Člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU ter Odločbo 2006/928 je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki jo je sprejela vlada države članice in ki tej vladi omogoča, da začasno imenuje vodstvo pravosodnega organa, pristojnega za disciplinske preiskave in disciplinske postopke zoper sodnike in tožilce, ne da bi se upošteval redni postopek imenovanja, določen v nacionalnem pravu, kadar lahko ta ureditev vzbudi legitimen dvom glede tega, da bi se pristojnosti in naloge tega organa lahko uporabile kot orodje za izvajanje pritiska na delo sodnikov in tožilcev ali političnega nadzora nad tem delom. 5. Člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU ter Odločbo 2006/928 je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa ustanovitev posebnega tožilskega oddelka, ki je izključno pristojen za preiskovanje kaznivih dejanj, ki jih storijo sodniki in tožilci, ne da bi ustanovitev takega oddelka: – bila utemeljena z objektivnimi in preverljivimi zahtevami po učinkovitem izvajanju sodne oblasti ter – vsebovala posebna jamstva, s katerimi bi bilo mogoče na eni strani odpraviti vsako nevarnost, da bi se ta oddelek uporabil kot orodje za politični nadzor nad delom teh sodnikov in tožilcev, kar bi lahko posegalo v njihovo neodvisnost, ter na drugi strani zagotoviti, da se ta pristojnost lahko izvaja v zvezi z njimi ob polnem spoštovanju zahtev, ki izhajajo iz členov 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. 6. Člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki ureja premoženjsko odgovornost države in osebno odgovornost sodnikov za škodo, nastalo zaradi sodne zmote, ter ki pojem „sodna zmota“ opredeljuje splošno in abstraktno. Nasprotno pa je treba ti določbi razlagati tako, da nasprotujeta taki ureditvi, kadar določa, da se ugotovitev obstoja sodne zmote, napravljena v okviru postopka za uveljavljanje premoženjske odgovornosti države, ne da bi bil zadevni sodnik zaslišan, upošteva v okviru poznejšega postopka glede regresnega zahtevka, s katerim se uveljavlja osebna odgovornost tega sodnika, ter kadar na splošno ne vsebuje jamstev, potrebnih za izognitev temu, da bi se tak regresni zahtevek uporabil kot orodje za izvajanje pritiska na delo sodišč, in za zagotovitev spoštovanja pravice zadevnega sodnika do obrambe, da bi se odpravila vsakršen legitimen dvom posameznikov o zavarovanosti sodnikov pred zunanjimi dejavniki, ki bi lahko usmerjali njihove odločitve, in vtis, da ti sodniki niso neodvisni in nepristranski, kar bi lahko omajalo zaupanje, ki ga mora v demokratični družbi in v pravni državi pri teh posameznikih zbujati pravosodje. 7. Načelo primarnosti prava Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje ustavni ureditvi države članice, kot jo razlaga ustavno sodišče te države, v skladu s katero nižjemu sodišču ni dovoljeno, da na podlagi lastne pristojnosti ne uporabi nacionalne določbe, ki spada na področje uporabe Odločbe 2006/928 in za katero meni, da je na podlagi sodbe Sodišča v nasprotju s to odločbo ali s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU.

Številka zadeve	C-30/19
Ime zadeve	Braathens Regional Aviation
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:269
Datum zadeve	15/04/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Högsta domstolen (vrhovno sodišče, Švedska)
Stranke	Diskrimineringsombudsmannen proti Braathens Regional Aviation AB
Področje	Prepoved diskriminacije in državljanstvo Unije; letalski potnik kot žrtev diskriminacije
Ključne besede	AB - Enako obravnavanje - Rasa ali narodnost - Prepoved diskriminacije – Letalski potnik - Direktiva 2000/43/ES – Obramba pravic – Sankcije – Odškodninska tožba –Odškodninski zahtevek – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –Učinkovito sodno varstvo – Nacionalna procesna pravila
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali mora država članica v zadevi, ki se nanaša na kršitev prepovedi, določene v Direktivi [2000/43], in v kateri oškodovana oseba zahteva nadomestilo zaradi diskriminacije, na predlog oškodovane osebe vedno preučiti, ali je šlo za diskriminacijo – in po potrebi ugotoviti, da je tako bilo – ne glede na to, ali je oseba, ki je obtožena diskriminacije, priznala, da je šlo za diskriminacijo, ali ne, da bi se zahteva po učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih sankcijah iz člena 15 [te direktive] štela za izpolnjeno?“
Odločitev	Člena 7 in 15 Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki sodišču, ki odloča o odškodninski tožbi, ki temelji na trditvi o diskriminaciji, ki jo ta direktiva prepoveduje, preprečuje obravnavo predloga za ugotovitev obstoja te diskriminacije, če tožena stranka pristane na plačilo zahtevanega nadomestila, ne da bi priznala obstoj navedene diskriminacije. Nacionalno sodišče, ki odloča o sporu med posamezniki, mora v okviru svojih pristojnosti zagotoviti pravno varstvo, ki za posameznike izhaja iz člena 47 Listine o temeljnih pravicah, pri čemer po potrebi ne uporabi nobene nasprotujoče določbe nacionalne zakonodaje.

Številka zadeve	C-785/18
Ime zadeve	GAEC Jeanningros
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2020:46
Datum zadeve	29/01/2020
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Conseil d’État (državni svet, Francija)
Stranke	GAEC Jeanningros proti Institut national de l’origine et de la qualité (INAO) in drugim
Področje	Kmetijstvo in ribištvo; zaščitena imena; spremembe specifikacije proizvoda za zaščiteno označbo porekla (ZOP) „Comté“
Ključne besede	GAEC - Kmetijstvo – Zaščita – Geografske označbe –Poreklo - Kmetijski proizvodi in živila – Zaščitena označba ‚Comté‘ – Sprememba specifikacije proizvoda – Zahtevek – Sodna praksa - Komisija - Brezpredmetna tožba – Učinkovito sodno varstvo – Obveznost odločanja o tožbi
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je treba člen 53 [Uredbe št. 1151/2012], člen 6 [Delegirane uredbe št. 664/2014] in člen 10 [Izvedbene uredbe št. 668/2014] v povezavi s členom 47 [Listine] razlagati tako, da lahko v posebnem primeru, v katerem je […] Komisija ugodila zahtevku nacionalnih organov države članice za spremembo specifikacije imena in registracijo [ZOP], čeprav je ta zahtevek predmet tožbe, ki se obravnava pred nacionalnimi sodišči te države, ta sodišča odločijo, da se postopek o sporu, ki ga obravnavajo, ustavi, ali pa morajo ob upoštevanju učinkov morebitne razveljavitve izpodbijanega akta na veljavnost registracije s strani […] Komisije odločiti o zakonitosti tega akta nacionalnih organov?“
Odločitev	Člen 53(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil, člen 6 Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 664/2014 z dne 18. decembra 2013 o dopolnitvi Uredbe št. 1151/2012 in člen 10 Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 668/2014 z dne 13. junija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe št. 1151/2012 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da kadar je Evropska komisija ugodila zahtevku organov države članice za manjšo spremembo specifikacije proizvoda za zaščiteno označbo porekla, nacionalna sodišča, ki odločajo o tožbi v zvezi z zakonitostjo odločbe, ki so jo ti organi sprejeli v zvezi s tem zahtevkom, da bi se ga v skladu s členom 53(2) Uredbe št. 1151/2012 posredovalo Komisiji, ne morejo zgolj iz tega razloga odločiti, da o sporu, ki poteka pred njimi, ni več treba odločati.

Številka zadeve	C-752/18
Ime zadeve	Deutsche Umwelthilfe
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2019:1114
Datum zadeve	19/12/2019
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Bayerischer Verwaltungsgerichtshof (višje upravno sodišče dežele Bavarske, Nemčija)
Stranke	Deutsche Umwelthilfe eV proti Freistaat Bayern
Področje	Okolje; kakovost zunanjega zraka in čistejši zrak za Evropo Upravno sodelovanje
Ključne besede	Deutsche Umwelthilfe - Okolje - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Direktiva 2008/50/ES – Onesnaževanje zraka – Kakovost zunanjega zraka – Načrt – Mejne vrednosti – Dušikov dioksid – Obveznost -Ustrezni ukrepi – Nacionalna sodišča – Obveznost sprejetja ukrepov – Zavrnitev - Sodna odredba – Uklonilni zapor – Deželna vlada - Učinkovito sodno varstvo – Pravica do osebne svobode – Pravna podlaga – Sorazmernost
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je treba: – zahtevo iz člena 4(3), drugi pododstavek, PEU, v skladu s katero države članice sprejemajo vse ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije, – načelo učinkovitega izvajanja prava Unije v državah članicah, ki je med drugim določeno v členu 197(1) PDEU, – pravico do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljeno s členom 47, prvi odstavek, [Listine], – obveznost držav pogodbenic, da zagotovijo učinkovito pravno varstvo v okoljskih zadevah, ki jo nalaga člen 9(4), prvi stavek, [Aarhuške konvencije], – obveznost držav članic, da zagotovijo učinkovito pravno varstvo na področjih, ki jih ureja pravo Unije, ki je določena v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU, razlagati tako, da ima nemško sodišče pravico – in v določenih primerih celo dolžnost – nosilcem javnih pooblastil v nemški zvezni deželi izreči uklonilni zapor za izpolnitev obveznosti te zvezne dežele, da izvede popravek načrta za kakovost zraka v smislu člena 23 Direktive [2008/50] z določeno minimalno vsebino, če je bila izvedba popravka s to minimalno vsebino zvezni deželi naložena s pravnomočno sodbo, in – tega ni bilo mogoče doseči na podlagi zvezni deželi večkrat zagroženih in naloženih periodičnih denarnih kazni, – zagrožene in naložene periodične denarne kazni niso imele pomembnega prepričevalnega učinka, niti če so bili zagroženi in naloženi višji zneski periodičnih denarnih kazni kot prej, ker poplačilo periodične denarne kazni za pravnomočno obsojeno zvezno deželo ne predstavlja finančne izgube, temveč gre zgolj za transfer določenega denarnega zneska z ene proračunske postavke deželnega proračuna na drugo, – je pravnomočno obsojena zvezna dežela pred sodišči kot tudi javno – med drugim prek svojega v razmerju do parlamenta najvišjega političnega nosilca javnih pooblastil – izjavila, da sodno naloženih obveznosti glede načrtovanja kakovosti zraka ne bo izpolnila, – je uklonilni zapor v okviru nacionalnega prava načeloma namenjen izvrševanju sodnih odločb, vendar nacionalna ustavna sodna praksa nasprotuje uporabi te določbe za primere, kakršen je obravnavani, in – nacionalno pravo v primeru, kakršen je obravnavani, ne določa uporabe prisilnih sredstev, ki so učinkovitejša od groženj z naložitvijo periodičnih denarnih kazni in naloženih periodičnih denarni kazni, vendar pomenijo manj invazivne posege od uklonilnega zapora, uporaba takšnih sredstev pa tudi po sami naravi stvari ne pride v poštev?“
Odločitev	Pravo Unije, zlasti člen 47, prvi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da mora v okoliščinah, v katerih je nacionalni organ vztrajno zavračal, da bi ravnal v skladu s sodno odločbo, s katero mu je odrejena izvršitev jasne, natančne in nepogojne obveznosti, ki izhaja iz tega prava, zlasti iz Direktive 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo, pristojno nacionalno sodišče izreči uklonilni zapor proti nosilcem funkcije, ki spada v okvir izvrševanja javne oblasti, če v določbah nacionalnega prava obstaja pravna podlaga za sprejetje takega zapora, ki je pri svoji uporabi dovolj dostopna, natančna in predvidljiva, in če omejitev pravice do svobode, zajamčene s členom 6 Listine o temeljnih pravicah, do katere bi prišlo zaradi izreka take sankcije, spoštuje druge pogoje, ki jih v zvezi s tem določa člen 52(1) te listine. Po drugi strani pa pravo Unije tega sodišča ne pooblašča, da uporabi tak ukrep, če v nacionalnem pravu ni take pravne podlage.

Številka zadeve	C-659/18
Ime zadeve	VW (Pravica do dostopa do odvetnika, če se oseba ne udeleži sojenja)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2020:201
Datum zadeve	12/03/2020
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Juzgado de Instrucción n. 4 de Badalona (preiskovalno sodišče št. 4 v Badaloni, Španija
Stranke	Kazenski postopek zoper VW
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; kaznivih dejanj vožnje brez vozniškega dovoljenja in ponarejanja javne listine
Ključne besede	VW - Direktiva 2013/48/EU – Odvetnik - Dostop do odvetnika – Okoliščine dostopa – Nenavzočnost – Izjeme - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah- Učinkovito sodno varstvo
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je treba člen 47 Listine in zlasti člen 3(2) Direktive 2013/48 razlagati tako, da je mogoče pravico do dostopa do odvetnika upravičeno odložiti, če se osumljeni ali obdolženi ne odzove na prvi poziv sodišča in se izda nacionalni, evropski ali mednarodni nalog za prijetje, dostop do odvetnika in njegova udeležba v postopku pa se odložita, dokler se ta nalog ne izvrši in policijske sile osumljenca ne privedejo pred sodišče?“
Odločitev	Direktivo 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti in zlasti njen člen 3(2) v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot se razlaga v nacionalni sodni praksi, v skladu s katero je mogoče pravico do dostopa do odvetnika v fazi predkazenskega postopka zato, ker se osumljena ali obdolžena oseba na podlagi vabila preiskovalnega sodnika ni zglasila na sodišču, odložiti do izvršitve nacionalnega naloga za prijetje, ki je bil izdan za zadevno osebo.

Številka zadeve	C-585/18
Ime zadeve	A.K. (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2019:982
Datum zadeve	19/11/2019
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	V združenih zadevah C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, Sąd Najwyższy (Izba Pracy i Ubezpieczeń Społecznych) (vrhovno sodišče (senat za delovno pravo in pravo socialne varnosti), Poljska)
Stranke	A. K. proti Krajowa Rada Sądownictwa in CP in DO proti Sąd Najwyższy
Področje	Zaposlovanje in socialna politika; enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu; predčasna upokojitev
Ključne besede	A.K. - Enako obravnavanje - Zaposlovanje in delo – Prepoved diskriminacije - Starost – Predčasna upokojitev – Sodniki - Znižanje upokojitvene starosti - Sąd Najwyższy – Vložitev pravnega sredstva – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito sodno varstvo – Načelo neodvisnosti sodstva – Novi senat sodnikov - Neodvisnost - Nacionalni sodni svet – Pristojnost za zavrnitev– Nacionalna zakonodaja - Primarnost prava Unije
Vprašanje za predhodno odločanje	V zadevi C‑585/18 se vprašanji za predhodno odločanje glasita: „1. Ali je treba člen 267, tretji odstavek, PDEU v povezavi s členom 19(1) in členom 2 PEU ter člen 47 [Listine] razlagati tako, da je novoustanovljeni senat sodišča države članice, ki odloča na zadnji stopnji, ki je pristojen za odločanje o zadevi v zvezi s pravnim sredstvom, ki ga je vložil sodnik nacionalnega sodišča, ter v katerem naj bi odločali le sodniki, ki jih izvoli nacionalni organ, ki naj bi varoval neodvisnost sodišč [(KRS)], katerega neodvisnost od zakonodajne in izvršilne oblasti pa zaradi sistemsko-pravne ureditve njegove zasedbe in načina delovanja ni zajamčena, neodvisno sodišče v smislu prava Unije? 2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali je treba člen 267, tretji odstavek, PDEU v povezavi s členom 19(1) in členom 2 PEU ter člen 47 Listine razlagati tako, da bi moral nepristojni senat sodišča države članice, ki odloča na zadnji stopnji, ki izpolnjuje zahteve, ki jih mora v skladu s pravom Unije izpolnjevati sodišče, pri katerem je bilo vloženo pravno sredstvo v zadevi v zvezi s pravom Unije, zavrniti uporabo določb nacionalnega zakona, s katerimi je njegova pristojnost v tej zadevi izključena?“ V zadevah C‑624/18 in C‑625/18 so vprašanja za predhodno odločanje oblikovana tako: „1. Ali je treba člen 47 [Listine] v povezavi s členom 9(1) Direktive [2000/78] razlagati tako, da mora v primeru, v katerem se pri sodišču države članice, ki odloča na zadnji stopnji, vloži predlog, ki temelji na očitku, da je bilo v razmerju do sodnika tega sodišča kršeno načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, in predlog za odreditev zavarovanja uveljavljanega zahtevka, to sodišče – zato, da bi z izdajo začasne odredbe, določene v nacionalnem pravu, zagotovilo varstvo pravic, ki izhajajo iz prava Unije – zavrniti uporabo nacionalnih določb, v skladu s katerimi je za odločanje v zadevi, v kateri je bilo vloženo pravno sredstvo, pristojen senat tega sodišča, ki zaradi neimenovanja sodnikov, ki naj bi v njej odločali, ne deluje? 2. Če bodo na mesta v senatu, ki je v skladu z nacionalnim pravom pristojen za odločanje o vloženem pravnem sredstvu, imenovani sodniki, ali je treba člen 267, tretji odstavek, PDEU v povezavi s členom 19(1) in členom 2 PEU ter člen 47 Listine razlagati tako, da je novoustanovljeni senat sodišča države članice, ki odloča na zadnji stopnji, ki je na prvi in drugi stopnji pristojen za odločanje o zadevi, ki jo je začel sodnik nacionalnega sodišča, ter v katerem naj bi odločali le sodniki, ki jih izvoli nacionalni organ, ki naj bi varoval neodvisnost sodišč, in sicer [(KRS)], katerega neodvisnost od zakonodajne in izvršilne oblasti pa zaradi sistemsko-pravne ureditve njegove zasedbe in načina delovanja ni zajamčena, neodvisno sodišče v smislu prava Unije? 3. Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen, ali je treba člen 267, tretji odstavek, PDEU v povezavi s členom 19(1) in členom 2 PEU ter člen 47 Listine razlagati tako, da bi moral nepristojni senat sodišča države članice, ki odloča na zadnji stopnji, ki izpolnjuje zahteve, ki jih mora v skladu s pravom Unije izpolnjevati sodišče, pri katerem je bilo vloženo pravno sredstvo v zadevi v zvezi s pravom Unije, zavrniti uporabo določb nacionalnega zakona, s katerimi je njegova pristojnost v tej zadevi izključena?“
Odločitev	1. Na vprašanja, ki jih je Izba Pracy i Ubezpieczeń Społecznych (senat za delovno pravo in pravo socialne varnosti) Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) postavilo v zadevi C‑585/18, in na prvo vprašanje, ki ga je to sodišče postavilo v zadevah C‑624/18 in C‑625/18, ni več treba odgovoriti. 2. Na drugo in tretje vprašanje, ki ju je navedeno sodišče postavilo v zadevah C‑624/18 in C‑625/18, je treba odgovoriti: Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člen 9(1) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi lahko spori o uporabi prava Unije spadali v izključno pristojnost organa, ki ni neodvisno in nepristransko sodišče v smislu prve od teh določb. Tako je, če objektivni pogoji, v katerih je bil zadevni organ ustanovljen, in značilnosti tega organa ter način, na katerega so bili njegovi člani imenovani, pri pravnih subjektih lahko povzročijo legitimne dvome v zvezi z zavarovanostjo tega organa pred zunanjimi dejavniki, zlasti neposrednimi ali posrednimi vplivi zakonodajne in izvršilne oblasti, in njegovo nevtralnostjo v razmerju do nasprotujočih si interesov, ter lahko tako privedejo do neobstoja vtisa neodvisnosti in nepristranskosti navedenega organa, kar bi lahko omajalo zaupanje, ki ga mora v demokratični družbi pri navedenih pravnih subjektih zbujati pravosodje. Predložitveno sodišče mora ob upoštevanju vseh upoštevnih elementov, ki jih ima na voljo, ugotoviti, ali je tako pri organu, kot je disciplinski senat Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče). V takem primeru je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da predložitvenemu sodišču nalaga, da ne uporabi določbe nacionalnega prava, ki pristojnost za odločanje o sporih o glavni stvari pridržuje navedenemu organu, tako da lahko te preuči sodišče, ki izpolnjuje zgoraj navedeni zahtevi po neodvisnosti in nepristranskosti, ter ki bi bilo na zadevnem področju pristojno, če navedena določba tega ne bi preprečevala.

Številka zadeve	C-564/18
Ime zadeve	Bevándorlási és Menekültügyi Hivatal (Tompa)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2020:218
Datum zadeve	19/03/2020
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Fővárosi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Budimpešti, Madžarska)
Stranke	LH proti Bevándorlási és Menekültügyi Hivatal
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meja; zavrnitev prošnje
Ključne besede	LH - Azilna politika – Skupni postopki – Mednarodna zaščita - Priznanje ali odvzem – Direktiva 2013/32/EU – Prošnja za azil – Razlogi za nedopustnost – Nacionalna ureditev – Nedopustnost prošnje – Sodni nadzor odločb – Osemdnevni rok - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali se določbe o nedopustnih prošnjah iz člena 33 [Direktive 2013/32] lahko razlagajo tako, da ne nasprotujejo predpisom države članice, na podlagi katerih je prošnja v azilnem postopku nedopustna, če je prosilec prišel v navedeno državo članico, Madžarsko, prek države, v kateri ni izpostavljen preganjanju ali tveganju resne škode ali v kateri je zagotovljena zadostna raven zaščite? 2. Ali se člen 47 [Listine] in člen 31 [Direktive 2013/32] – ob upoštevanju tudi določb členov 6 in 13 Evropske konvencije o človekovih pravicah[, podpisane v Rimu 4. novembra 1950] – lahko razlagata tako, da so predpisi države članice skladni s temi določbami, kadar določajo zavezujoč 8-dnevni rok za upravni spor v zvezi s prošnjami, ki so bile v azilnih postopkih razglašene za nedopustne?“
Odločitev	1. Člen 33 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče prošnjo za mednarodno zaščito zavreči kot nedopustno zaradi tega, ker je prosilec na ozemlje zadevne države članice prišel prek države, v kateri ni izpostavljen preganjanju ali tveganju resne škode ali v kateri je zagotovljena ustrezna raven zaščite. 2. Člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero se sodišču, ki obravnava tožbo zoper odločbo, s katero se prošnja za mednarodno zaščito zavrže kot nedopustna, nalaga osemdnevni rok za odločanje, če to sodišče v takem roku ne more zagotoviti učinkovitosti materialnih pravil in procesnih jamstev, ki jih prosilcu zagotavlja pravo Unije.

Številka zadeve	C-546/18
Ime zadeve	Adler Real Estate in drugi
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2021:711
Datum zadeve	09/09/2021
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija)
Stranke	FN in drugi proti Übernahmekommission
Področje	Prosti pretok oseb in storitev; pravo družb; kršitve obveznosti predložitve ponudbe za prevzem
Ključne besede	Adler Real Estate - Pravo družb – Ponudbe za prevzem – Direktiva 2004/25/ES – Obvezna ponudba – Nadzorni organ – Pravnomočna odločba - Kršitev obveznosti – Zavezujoč učinek odločbe –Splošna načela prava Unije – Pravica do obrambe – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do molka – Domneva nedolžnosti – Dostop - Neodvisno in nepristransko sodišče
Vprašanje za predhodno odločanje	1. Ali člena 4 in 17 Direktive [2004/25] – ob upoštevanju načela učinkovitosti po pravu Unije – nasprotujeta razlagi, v skladu s katero se pravnomočni odločbi nadzornega organa v skladu s členom 4 Direktive [2004/25], s katero je bilo ugotovljeno, da je [fizična] oseba kršila nacionalne predpise, ki so bili sprejeti za prenos Direktive [2004/25], ne priznava zavezujoč učinek v okviru poznejšega upravnega prekrškovnega postopka, ki ga je ta nadzorni organ vodil proti isti osebi, zaradi česar ima ta oseba ponovno na razpolago vse dejanske in pravne ugovore ter dokazna sredstva, s katerimi lahko prereka kršitev pravnega predpisa, ki je že bila ugotovljena v pravnomočni odločbi? 2. Ali člena 4 in 17 Direktive [2004/25] – ob upoštevanju načela učinkovitosti po pravu Unije – nasprotujeta razlagi, v skladu s katero se pravnomočni odločbi nadzornega organa v skladu s členom 4 Direktive [2004/25], s katero je bilo ugotovljeno, da je pravna oseba kršila nacionalne predpise, ki so bili sprejeti za prenos Direktive [2004/25], ne priznava zavezujoč učinek v okviru poznejšega upravnega prekrškovnega postopka, ki ga je ta nadzorni organ vodil proti organu, ki je upravičen zastopati to pravno osebo, zaradi česar ima ta oseba (organ) ponovno na razpolago vse dejanske in pravne ugovore ter dokazna sredstva, s katerimi lahko prereka kršitev pravnega predpisa, ki je že bila ugotovljena v pravnomočni odločbi? 3. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: [a]li člen 47 [Listine] nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero se pravnomočni odločbi nadzornega organa v skladu s členom 4 Direktive [2004/25], s katero je bilo ugotovljeno, da je fizična oseba kršila nacionalne predpise, ki so bili sprejeti za prenos Direktive [2004/25], priznava zavezujoč učinek v okviru poznejšega upravnega prekrškovnega postopka, ki ga je ta nadzorni organ vodil proti isti osebi, tako da ta oseba s pravnega in dejanskega vidika ne more prerekati že pravnomočno ugotovljene kršitve pravnega predpisa? 4. Če je odgovor na [drugo] vprašanje nikalen: [a]li člen 47 [Listine] nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero se pravnomočni odločbi nadzornega organa v skladu s členom 4 Direktive [2004/25], s katero je bilo ugotovljeno, da je pravna oseba kršila nacionalne predpise, ki so bili sprejeti za prenos Direktive [2004/25], priznava zavezujoči učinek v okviru poznejšega upravnega prekrškovnega postopka, ki ga je ta nadzorni organ vodil proti organu, ki je upravičen zastopati to pravno osebo, tako da ta oseba (organ) s pravnega in dejanskega vidika ne more prerekati že pravnomočno ugotovljene kršitve pravnega predpisa?“
Odločitev	Člena 4 in 17 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014, v povezavi s pravico do obrambe, ki je zagotovljena s pravom Unije, zlasti pravico do izjave, ter s členoma 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta praksi države članice, v skladu s katero ima lahko odločba o ugotovitvi kršitve te direktive, ki je postala pravnomočna, v poznejšem postopku za naložitev upravne sankcije kazenske narave zaradi kršitve določbe navedene direktive zavezujoč učinek, ker stranke, na katere se ta postopek nanaša, med predhodnim postopkom ugotavljanja te kršitve niso mogle v celoti uresničevati niti pravice do obrambe, zlasti pravice do izjave, niti pravice do molka ter uveljavljati domneve nedolžnosti glede dejstev, ki bodo pozneje uporabljena v utemeljitev obtožbe, oziroma ne morejo uresničevati pravice do učinkovitega pravnega sredstva zoper tako odločbo pred sodiščem, ki je pristojno za odločanje o dejanskih in pravnih vprašanjih.

Številka zadeve	C-542/18 RX-II
Ime zadeve	Réexamen Simpson proti Svet
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2020:232
Datum zadeve	26/03/2020
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Uradnika Simpson in HG
Stranke	Erik Simpson, uradnik Sveta Evropske unije, stanujoč v Bruslju (Belgija), proti Svetu Evropske unije (C‑542/18 RX-II), in HG, uradnik Evropske komisije, proti Evropski komisiji (C‑543/18 RX-II),
Področje	Kadrovski predpisi za uradnike in pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev; preveritev sodb Splošnega sodišča EU
Ključne besede	Simpson in HG - Preveritev sodb - Splošno sodišče EU - Komisija – Javni uslužbenci – Sestava sodišča - Prvostopenjska sodba – Postopek imenovanja sodnika - Evropska unija - Sodišče za uslužbence – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - Incidenčni nadzor zakonitosti – Pravo Unije - Poseg v enotnost in doslednost
Vprašanje za predhodno odločanje	Predmet teh postopkov je preveritev sodb Splošnega sodišča Evropske unije (pritožbeni senat) z dne 19. julija 2018, Simpson/Svet (T‑646/16 P, neobjavljena, v nadaljevanju: prva preverjana sodba, EU:T:2018:493), in HG/Komisija (T‑693/16 P, neobjavljena, v nadaljevanju: druga preverjana sodba, EU:T:2018:492) (v nadaljevanju skupaj: preverjani sodbi). Splošno sodišče je s prvo preverjano sodbo razveljavilo sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije z dne 24. junija 2016, Simpson/Svet (F‑142/11 RENV, EU:F:2016:136), s katerim je to sodišče zavrnilo tožbo Erika Simpsona, s katero je ta predlagal, prvič, naj se za nični razglasita odločba Sveta Evropske unije z dne 9. decembra 2010, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za napredovanje v razred AD 9 na podlagi uspešno opravljenega javnega natečaja EPSO/AD/113/07 za zaposlitev vodij enot iz razreda AD 9, zlasti za estonski jezik za področje prevajanja, in odločba Sveta z dne 7. oktobra 2011, s katero je bila njegova pritožba zoper prvo odločbo z dne 9. decembra 2010 zavrnjena (v nadaljevanju: odločba z dne 7. oktobra 2011), ter drugič, naj se Svetu naloži plačilo odškodnine za nastalo škodo. Ta sklep je bil izdan na podlagi sodbe Splošnega sodišča z dne 22. oktobra 2015, Svet/Simpson (T‑130/14 P, EU:T:2015:796), s katero je bila razveljavljena sodba Sodišča za uslužbence z dne 12. decembra 2013, Simpson/Svet (F‑142/11, EU:F:2013:201), in je bila zadeva vrnjena v razsojanje temu sodišču. Splošno sodišče je z drugo preverjano sodbo razveljavilo sodbo Sodišča za uslužbence z dne 19. julija 2016, HG/Komisija (F‑149/15, EU:F:2016:155), s katero je to zavrnilo tožbo osebe HG, s katero je ta primarno predlagala, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Evropske komisije z dne 10. februarja 2015, s katero ji je bila naložena disciplinska sankcija odloga povišanja v stopnji za obdobje 18 mesecev in ji je bilo naloženo, da mora Komisiji povrniti škodo, ki jo je ta utrpela, v višini 108.596,35 EUR (v nadaljevanju: odločba z dne 10. februarja 2015), in drugič, naj se Komisiji naloži povrnitev domnevno nastale škode. Preveritev se nanaša na vprašanje, ali preverjani sodbi zlasti glede na splošno načelo pravne varnosti škodujeta enotnosti ali doslednosti prava Unije, ker je Splošno sodišče kot pritožbeno sodišče razsodilo, da sestava Sodišča za uslužbence, ki je izdala sklep z dne 24. junija 2016, Simpson/Svet (F‑142/11 RENV, EU:F:2016:136), in sodbo z dne 19. julija 2016, HG/Komisija (F‑149/15, EU:F:2016:155) (v nadaljevanju skupaj: izpodbijani odločbi), ni bila pravilno oblikovana zaradi nepravilnosti pri postopku imenovanja enega od članov te sestave, s čimer je bilo kršeno načelo zakonitega sodnika iz člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Preveritev se nanaša tudi na vprašanje, ali je lahko imenovanje sodnika, tako kot pri aktih iz člena 277 PDEU, predmet incidenčnega nadzora zakonitosti in ali je tak incidenčni nadzor zakonitosti – načeloma ali po poteku določenega časa – izključen ali omejen na nekatere vrste nepravilnosti, da bi bili zagotovljeni pravna stabilnost in pravnomočnost.
Odločitev	1. Zadevi C‑542/18 RX‑II in C‑543/18 RX-II se združita za izdajo sodbe. 2. Sodbi Splošnega sodišča Evropske unije (pritožbeni senat) z dne 19. julija 2018, Simpson/Svet (T‑646/16 P, neobjavljena, EU:T:2018:493), in HG/Komisija (T‑693/16 P, neobjavljena, EU:T:2018:492), škodujeta enotnosti in doslednosti prava Unije, ker je Splošno sodišče Evropske unije kot pritožbeno sodišče presodilo, da sestava Sodišča za uslužbence Evropske unije, ki je izdala sklep z dne 24. junija 2016, Simpson/Svet (F‑142/11 RENV, EU:F:2016:136), in sodbo z dne 19. julija 2016, HG/Komisija (F‑149/15, EU:F:2016:155), ni bila pravilno oblikovana zaradi nepravilnosti pri postopku imenovanja enega od članov te sestave, s čimer je bilo kršeno načelo zakonitega sodnika iz člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, in razveljavilo navedeni odločbi. 3. Navedeni sodbi se razveljavita. 4. Zadevi se vrneta v razsojanje Splošnemu sodišču Evropske unije. 5. Erik Simpson, Svet Evropske unije, HG, Evropska komisija in bolgarska vlada nosijo svoje stroške, ki so jih imeli v postopkih preveritve.

Številka zadeve	C-467/18
Ime zadeve	Rayonna prokuratura Lom
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2019:765
Datum zadeve	19/09/2019
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Rayonen sad Lukovit (okrožno sodišče v Lukovitu, Bolgarija)
Stranke	Kazenski postopek zoper EP
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; sprejem EP v oddelek psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom
Ključne besede	EP - Pravosodno sodelovanje - Kazenske zadeve – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Direktiva 2012/13/EU – Direktiva 2013/48/EU – Direktiva (EU) 2016/343 – Nacionalna ureditev – Terapevtski in varnostni razlogi – Dejanje neprištevne osebe - Sprejem oseb - Psihiatrični oddelek –Obveščenosti o pravicah – Dostop do odvetnika – Učinkovito pravno sredstvo – Domneva nedolžnosti – Ranljiva oseba
Vprašanje za predhodno odločanje	»1. Ali obravnavani postopek odreditve obveznih zdravstvenih ukrepov, ki so vrsta državne prisile v razmerju do oseb, ki so po ugotovitvah državnega tožilstva storile družbeno nevarno dejanje, spada na področje uporabe Direktive [2012/13] in Direktive [2013/48]? 2. Ali je z bolgarskimi postopkovnimi predpisi, ki urejajo posebni postopek odreditve obveznih zdravstvenih ukrepov v skladu s členom 427 in naslednjimi zakonika o kazenskem postopku in v skladu s katerimi sodišče nima pravice vrniti zadeve državnemu tožilstvu in mu naložiti, naj odpravi bistvene kršitve postopka, storjene med predkazenskim postopkom, temveč lahko bodisi ugodi predlogu za odreditev obveznih zdravstvenih ukrepov bodisi ga zavrne, zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo v smislu člena 12 Direktive 2013/48 in člena 8 Direktive 2012/13 v povezavi s členom 47 Listine, ki osebi zagotavlja pravico, da pred sodiščem uveljavlja kršitev svojih pravic med predkazenskim postopkom? 3. Ali je mogoče Direktivo 2012/13 in Direktivo 2013/48 uporabiti za (pred‑)kazenski postopek, če nacionalno pravo, in sicer zakonik o kazenskem postopku, ne pozna pravnega pojma ‚osumljenec‘, državno tožilstvo pa med predkazenskim postopkom osebe uradno ne šteje za obdolženca, saj izhaja iz tega, da je umor, ki je predmet preiskav, storila oseba v stanju neprištevnosti, ki izključuje njeno kazensko odgovornost, in zato ustavi kazenski postopek, ne da bi osebo o tem obvestilo, pri sodišču pa predlaga odreditev obveznih zdravstvenih ukrepov zoper navedeno osebo? 4. Ali se oseba, v zvezi s katero se predlaga obvezno zdravljenje, šteje za ‚osumljeno‘ v smislu člena 2(1) Direktive 2012/13 in člena 2(3) Direktive 2013/48, če je policist ob prvem ogledu kraja kaznivega dejanja in med začetnimi preiskovalnimi ukrepi v stanovanju žrtve in njenega sina, potem ko je ugotovil, da ima sin sledove krvi na svojem telesu, tega vprašal, zakaj je umoril svojo mater in zakaj je truplo odnesel na cesto, ter sinu po tem, ko mu je odgovoril na ti vprašanji, nadel lisice? Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, ali je treba osebo že v tem trenutku obvestiti v skladu s členom 3(1) Direktive 2012/13 v povezavi z odstavkom 2 tega člena in kako je treba v takem primeru pri obvestitvi upoštevati posebne potrebe osebe v skladu z odstavkom 2 istega člena, če je policist vedel, da ima oseba duševno motnjo? 5. Ali so nacionalni predpisi, ki dovoljujejo dejanski odvzem prostosti s prisilno namestitvijo v psihiatrično bolnišnico po postopku v skladu z zakonom o zdravju (preventivni prisilni ukrep, ki se odredi, če je dokazano, da ima oseba duševno motnjo in obstaja nevarnost, da bo storila kaznivo dejanje, vendar ne zaradi že storjenega dejanja), v skladu s členom 3 Direktive 2016/343 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku, če je dejanski razlog za uvedbo postopka dejanje, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek zoper osebo, ki je bila privedena na zdravljenje, in se na ta način pri prijetju zaobide pravica do poštenega sojenja, ki mora izpolnjevati pogoje iz člena 5(4) [EKČP], to pomeni, da mora iti za postopek, v katerem ima sodišče pooblastilo, da preveri, ali so se upoštevala postopkovna pravila, da preveri sum, na katerem je temeljilo prijetje, pa tudi zakonitost cilja, ki se uresničuje s temi ukrepi, kar sodišče mora storiti, če je bila oseba prijeta po postopku, določenem v zakoniku o kazenskem postopku? 6. Ali pojem domneve nedolžnosti iz člena 3 Direktive 2016/343 zajema tudi domnevo, da osebe, ki zaradi neprištevnosti kazensko ne odgovarjajo, niso storile dejanja, ki je družbeno nevarno in ki jim ga očita državno tožilstvo, če se ne dokaže nasprotno v skladu s postopkovnimi pravili (v kazenskem postopku ob zagotavljanju pravice do obrambe)? 7. Ali nacionalni predpisi, ki določajo različna pooblastila sodišča, ki zadevo obravnava, v zvezi s presojo zakonitosti predkazenskega postopka po uradni dolžnosti, glede na to, ali: (a) sodišče preizkusi obtožni akt državnega tožilstva, v katerem se zatrjuje, da je določena duševno zdrava oseba storila kaznivo dejanje umora (člen 249(1) zakonika o kazenskem postopku v povezavi z odstavkom 4 tega člena), ali (b) sodišče preizkusi predlog državnega tožilstva, v katerem se zatrjuje, da je oseba storila kaznivo dejanje umora, vendar dejanje zaradi duševne motnje storilca ni kaznivo dejanje, in s katerim se zato predlaga sodna odredba državne prisile za namene zdravljenja, zagotavljajo ranljivim osebam učinkovito pravno sredstvo, kakor je določeno v členu 13 v povezavi s členom 12 Direktive 2013/48 in v členu 8(2) v povezavi s členom 3(2) Direktive 2012/13, in ali so različna pooblastila sodišča, ki so odvisna od vrste postopka, ki pa se določi glede na to, ali je oseba, ki se šteje za storilca, duševno zdrava in torej lahko kazensko odgovarja, v skladu z načelom prepovedi diskriminacije iz člena 21(1) Listine?“
Odločitev	1. Direktivo 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku in Direktivo 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti je treba razlagati tako, da se uporabljata za sodni postopek, kakršen je ta, ki ga določa nacionalna ureditev v postopku v glavni stvari, v katerem se iz terapevtskih in varnostnih razlogov odobri sprejem oseb, ki so v stanju neprištevnosti storile družbeno nevarna dejanja, v oddelek psihiatrične ustanove pod posebnim nadzorom. Direktivo 2012/13 je treba razlagati tako, da morajo biti osebe, osumljene storitve kaznivega dejanja, obveščene o svojih pravicah takoj, ko je to mogoče, od trenutka, ko sum glede teh oseb utemeljuje – v okoliščinah, ki niso izredne – da pristojni organi s prisilnimi ukrepi omejijo njihovo svobodo, najpozneje pa pred prvim uradnim zaslišanjem na policiji. 2. Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 8(2) Direktive 2012/13 in člen 12 Direktive 2013/48 je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa sodni postopek, v katerem se iz terapevtskih in varnostnih razlogov odobri sprejem oseb, ki so v stanju neprištevnosti storile družbeno nevarna dejanja, v oddelek psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom, če ta ureditev pristojnemu sodišču ne omogoča, da preveri, ali so bile procesne pravice iz teh direktiv spoštovane v postopkih, ki so bili izvedeni pred postopkom, ki teče pred tem sodiščem, in ki niso predmet takega sodnega nadzora. 3. Direktivo (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku in člen 51(1) Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da se niti ta direktiva niti ta določba Listine o temeljnih pravicah ne uporabljata za sodni postopek za sprejem v psihiatrično bolnišnico v terapevtske namene, kakršen je ta iz člena 155 in naslednjih Zakon za zdravsto (zakon o zdravju) v postopku v glavni stvari, odrejen zaradi tveganja, da ob upoštevanju zdravstvenega stanja zadevne osebe ta ogroža svoje zdravje ali zdravje tretjih oseb. 4. Načelo domneve nedolžnosti iz člena 3 Direktive 2016/343 je treba razlagati tako, da se z njim v okviru sodnega postopka za sprejem oseb, ki so v stanju neprištevnosti storile družbeno nevarna dejanja, v oddelek psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom iz terapevtskih in varnostnih razlogov, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, zahteva, da mora državno tožilstvo dokazati, da je oseba, za katero se predlaga sprejem, storilka dejanj, za katera se šteje, da pomenijo tako nevarnost.

Številka zadeve	C-406/18
Ime zadeve	PG
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2020:216
Datum zadeve	19/03/2020
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Fővárosi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Budimpešti, Madžarska)
Stranke	PG proti Bevándorlási és Menekültügyi Hivatal
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meja; zavrnitev prošnje
Ključne besede	PG – Azilna politika - – Mednarodna zaščita – Direktiva 2013/32/EU – Podrobna presoja - Ex nunc presoja – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito pravno sredstvo – Pristojnosti in dolžnosti - Prvostopenjsko sodišče-Reformatorično pooblastilo - Nacionalna ureditev - Odločitev v 60 dneh
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je mogoče člen 47 [Listine] in člen 31 Direktive 2013/32 […] – ob upoštevanju določb členov 6 in 13 [Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950] – razlagati tako, da je mogoče, da država članica zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva, čeprav njena sodišča ne morejo spremeniti odločb, izdanih v azilnem postopku, temveč jih lahko zgolj razveljavijo in upravnemu organu naložijo izvedbo novega postopka? 2. Ali je mogoče člen 47 [Listine] in člen 31 Direktive 2013/32 […] – znova ob upoštevanju določb členov 6 in 13 [Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin] – razlagati tako, da je ureditev države članice, ki za sodne postopke na področju azila določa enoten zavezujoč rok skupno največ 60 dni, ne glede na kakršne koli posamične okoliščine in brez upoštevanja posebnosti zadeve ter morebitnih težav z dokazovanjem, skladna s temi določbami?“
Odločitev	1. Člen 46(3) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki sodiščem podeljuje le pristojnost za razveljavitev odločb organov, pristojnih na področju mednarodne zaščite, ne pa za spremembo teh odločb. Vendar mora biti v primeru vrnitve spisa pristojnemu upravnemu organu nova odločba sprejeta v kratkem času in v skladu s presojo iz sodbe o razveljavitvi. Poleg tega, če je nacionalno sodišče – potem ko je opravilo podrobno in ex nunc presojo vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov, ki jih je predložil prosilec za mednarodno zaščito – ugotovilo, da je treba zadevnemu prosilcu na podlagi meril iz Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite priznati tako zaščito iz razloga, na katerega se sklicuje v utemeljitev svoje prošnje, vendar je upravni organ pozneje sprejel nasprotno odločitev, ne da bi v zvezi s tem navedel nastanek novih okoliščin, ki bi upravičevale novo presojo potreb po mednarodni zaščiti navedenega prosilca, mora navedeno sodišče – če mu nacionalno pravo ne daje nobenega sredstva, na podlagi katerega bi lahko zagotovilo, da se njegova sodba spoštuje – spremeniti to odločbo, ki ni v skladu z njegovo prejšnjo sodbo, in jo nadomestiti s svojo odločbo glede prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer po potrebi ne uporabi nacionalne ureditve, ki mu tako ravnanje prepoveduje. 2. Člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki sodišču, ki odloča o tožbi zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, nalaga 60-dnevni rok za odločitev, če lahko to sodišče v takem roku zagotovi učinkovitost materialnopravnih pravil in postopkovnih jamstev, ki so prosilcu priznana s pravom Unije. V nasprotnem primeru navedeno sodišče ne sme uporabiti nacionalne ureditve, ki določa rok za izdajo sodne odločbe, in mora po izteku tega roka čim prej izdati sodbo.

Številka zadeve	C-347/18
Ime zadeve	Salvoni
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2019:661
Datum zadeve	04/09/2019
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Tribunale di Milano (sodišče v Milanu, Italija)
Stranke	Alessandro Salvoni proti Anni Marii Fiermonte
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah; pristojnost in izvrševanje sodnih odločb; - civilne in gospodarske zadeve; dolg do odvetnika
Ključne besede	Salvoni - Uredba (EU) št. 1215/2012 – Odvetnik - Dolgovani znesek odvetniku - Pristojnosti sodišča izvora – Preveritev obstoja kršitev - Pravila o pristojnosti - Potrošniške pogodbe
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je treba člen 53 Uredbe […] št. 1215/2012 in člen 47 [Listine] razlagati tako, da nasprotujeta možnosti, da sodišče izvora, od katerega se zahteva izdaja potrdila iz člena 53 [te] uredbe […] o pravnomočni sodni odločbi, izvaja pristojnosti po uradni dolžnosti za preverjanje kršitve predpisov iz poglavja II, oddelek 4, navedene uredbe […], da obvesti potrošnika o morebitni ugotovljeni kršitvi in mu omogoči, da ob celovitem poznavanju okoliščin preuči možnost uporabe pravnega sredstva iz člena 45 te uredbe?“
Odločitev	Člen 53 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kakor je bila spremenjena z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2015/281 z dne 26. novembra 2014, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da lahko sodišče izvora, pri katerem je bila vložena zahteva za izdajo potrdila iz tega člena 53 o pravnomočni sodni odločbi, po uradni dolžnosti preveri, ali so bile določbe poglavja II, oddelek 4, te uredbe kršene, zato da bi potrošnika obvestilo o morebitni ugotovljeni kršitvi in mu omogočilo, da ob celovitem poznavanju okoliščin preuči možnost uporabe pravnega sredstva iz člena 45 navedene uredbe.

Številka zadeve	C-325/18 PPU
Ime zadeve	C.E. in N.E.
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2018:739
Datum zadeve	19/09/2018
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska), V združenih zadevah C‑325/18 PPU in C‑375/18 PPU
Stranke	Hampshire County Council proti C. E., N. E., ob udeležbi Child and Family Agency,Attorney General,
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah; zakonski in spori glede starševske odgovornosti; prekinitev posvojitev otrok
Ključne besede	C.E., N.E. - Zakonski spori - Starševska odgovornost – Pristojnost in priznavanje - Izvrševanje sodnih odločb -Protipravni odvzem otrok – Posvojitev otrok - Uredba (ES) št. 2201/2003 – Zahtevek za vrnitev – Haaška konvencija – Zahteva za izvršljivost – Pravno sredstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito pravno sredstvo – Rok – Sklep o izvršljivosti – Izvršitev pred vročitvijo
Vprašanje za predhodno odločanje	v zadevi C‑325/18 „1. Ali lahko v primeru, v katerem so starši in/ali drugi družinski člani otroke domnevno nezakonito odpeljali iz države njihovega običajnega prebivališča in pri tem kršili odredbo sodišča, ki jo je pridobil javni organ [te države], ta javni organ zahteva izvršitev odredbe sodišča, s katero je naložena vrnitev otrok temu sodišču, pri sodiščih druge države članice v skladu z določbami poglavja III Uredbe [št. 2201/2003] ali pa bi to pomenilo nezakonito izogibanje členu 11 te uredbe in Haaški konvenciji iz leta 1980 oziroma bi to tudi sicer pomenilo zlorabo pravic ali prava s strani zadevnega organa? 2. Ali je v zadevi, ki se nanaša na določbe o izvrševanju iz Uredbe [št. 2201/2003], dovoljeno podaljšati rok iz člena 33(5), če so zamude v bistvu neznatne in bi bilo podaljšanje roka na podlagi nacionalne procesne zakonodaje sicer odobreno? 3. Brez poseganja v drugo vprašanje: ali je – če tuj javni organ premesti otroke, o katerih poteka spor, iz pristojnosti države članice v skladu z odredbo o izvršitvi, ki je bila v skladu s členom 31 Uredbe št. 2201/2003 izdana brez zaslišanja nasprotnih strank, vendar pred vročitvijo take odredbe staršema, s čimer jima je bila odvzeta pravica zaprositi za zadržanje izvršitve take odredbe za čas odločanja o pravnem sredstvu – s takim ravnanjem kršeno bistvo pravice staršev iz člena 6 [Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950,] ali člena 47 Listine, tako da bi bilo treba podaljšanje roka (iz člena 33(5) te uredbe) sicer odobriti?“ V zadevi C‑375/18 „Ali je združljivo s pravom Unije in še posebej z določbami [Uredbe št. 2201/2003], da sodišča ene države članice izdajo začasno odredbo (ukrepe zavarovanja), ki je in personam naslovljena na javni organ druge države članice in s katero je temu organu preprečeno, da bi pri sodiščih te druge države članice začel postopek posvojitve otrok, če in personam začasna odredba izhaja iz potrebe, da se zaščitijo pravice strank v postopku izvršitve iz poglavja III te uredbe?“
Odločitev	1. Splošne določbe poglavja III Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da se lahko, kadar se zatrjuje nezakonita premestitev otrok, odločba sodišča države članice, v kateri so ti otroci imeli običajno prebivališče, s katero je odrejena vrnitev teh otrok in ki sledi odločbi o starševski odgovornosti, razglasi za izvršljivo v državi članici gostiteljici v skladu s temi splošnimi določbami. 2. Člen 33(1) Uredbe št. 2201/2003 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, nasprotuje izvršitvi odločbe sodišča države članice, s katero sta bili odrejeni postavitev otrok pod skrbništvo in njihova vrnitev ter ki je bila v zaprošeni državi članici razglašena za izvršljivo, preden je bila razglasitev izvršljivosti te odločbe vročena zadevnima staršema. Člen 33(5) Uredbe št. 2201/2003 je treba razlagati tako, da sodišče, ki mu je predloženo pravno sredstvo, ne more podaljšati roka za njegovo vložitev, ki je določen v tej določbi. 3. Uredbo št. 2201/2003 je treba razlagati tako, da v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, ne nasprotuje temu, da sodišče ene države članice sprejme ukrepe zavarovanja v obliki odredbe zoper javni organ druge države članice, s katero se temu organu prepreči, da pred sodišči te druge države članice začne ali nadaljuje postopek za posvojitev otrok, ki v tej državi članici običajno prebivajo.

Številka zadeve	C-311/18
Ime zadeve	Facebook Ireland in Schrems
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2020:559
Datum zadeve	16/07/2020
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	High Court (višje sodišče, Irska)
Stranke	Data Protection Commissioner proti Facebook Ireland Limitedin Maximillianu Schremsu
Področje	Varstvo osebnih podatkov; prenos v tretjo državo
Ključne besede	Facebook Ireland - Data – Varstvo osebnih podatkov – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah- Uredba (EU) 2016/679 – Tretja država - Prenosi podatkov - Komercialni nameni – Sklep o ustreznosti – Ustrezni zaščitni ukrepi – Pooblastila nadzornih organov – Nacionalna varnost - Obdelava prenesenih podatkov - Presoja ustreznosti varstva – Sklep 2010/87/EU – Standardna določila –Veljavnost – Izvedbeni sklep (EU) 2016/1250 –Zasebnostni ščit EU-ZDA – Pritožba fizične osebe
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali v okoliščinah, kadar zasebno podjetje iz države članice [Unije] prenese osebne podatke zasebnemu podjetju v tretji državi v komercialne namene v skladu s Sklepom [SPK] in jih lahko v tretji državi nadalje obdelujejo njeni organi zaradi nacionalne varnosti, pa tudi zaradi kazenskega pregona in vodenja zunanjih zadev tretje države, pravo [Unije,] vključno z Listino […][,] velja za prenos podatkov ne glede na določbe člena 4(2) PEU v zvezi z nacionalno varnostjo in določbe prve alinee člena 3(2) Direktive [95/46] v zvezi z javno varnostjo, obrambo in varnostjo države? 2. (a) Ali so pri odločanju o tem, ali obstaja kršitev pravic posameznika zaradi prenosa podatkov iz [Unije] v tretjo državo v skladu s Sklepom [SPK], pri čemer se v tej tretji državi lahko dalje obdelujejo zaradi nacionalne varnosti, pomembno merilo primerjave v smislu Direktive [95/46]: (i) Listina, PEU, PDEU, Direktiva [95/46], [Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana v Rimu 4. novembra 1950] (ali katera koli druga določba prava [Unije],) ali (ii) nacionalni zakoni ene ali več držav članic? (b) Ali je treba v primeru, v katerem so pomembno merilo primerjave [(zakoni iz točke ii)], vanje vključiti tudi prakse v okviru nacionalne varnosti v eni ali več državah članicah? 3. Ali je treba pri ocenjevanju, ali tretja država zagotavlja raven varnosti, ki jo zahteva pravo [Unije] za osebne podatke, ki se prenesejo v to državo v smislu člena 26 Direktive [95/46], raven varstva v tretji državi ocenjevati s sklicevanjem na: (a) veljavna pravila v tretji državi, ki izhajajo iz domačega prava ali mednarodnih zavez, in prakso, oblikovano za zagotavljanje skladnosti s temi pravili, vključno s strokovnimi pravili in varnostnimi ukrepi, upoštevanimi v tretji državi, ali (b) pravila iz točke (a), skupaj s takimi upravnimi in regulativnimi praksami in praksami za zagotavljanje skladnosti, zaščitnimi političnimi ukrepi, postopki, protokoli, mehanizmi nadzora in izvensodnimi sredstvi, ki veljajo v tretji državi? 4. Ali so glede na dejstva, ki jih je ugotovilo High Court (višje sodišče) v zvezi s pravom [Združenih držav], če se osebni podatki prenesejo iz [Unije v Združene države] v skladu s Sklepom [SPK], s tem kršene pravice posameznikov v skladu s členoma 7 in/ali 8 Listine? 5. Glede na dejstva, ki jih je ugotovilo High Court (višje sodišče) v zvezi s pravom [Združenih držav], če se osebni podatki prenesejo iz [Unije v Združene države] v skladu s Sklepom [SPK]: (a) Ali raven varstva, ki jo nudijo [Združene države], spoštuje bistveno vsebino pravice posameznika do pravnega sredstva v primeru kršitve njegovih pravic do varstva podatkov, ki jih zagotavlja člen 47 Listine? Če je odgovor na vprašanje (a) pritrdilen: (b) Ali so omejitve, ki jih pravo [Združenih držav] nalaga v zvezi s pravico posameznika do pravnega sredstva v okviru nacionalne varnosti [Združenih držav], sorazmerne v smislu člena 52 Listine in ne presegajo tistega, kar je potrebno v demokratični družbi za namene nacionalne varnosti? 6. (a) Kakšna je raven varstva, ki jo je treba zagotoviti za prenos osebnih podatkov v tretjo državo v skladu s [standardnimi pogodbenimi določili], sprejetimi v skladu s sklepom Komisije [iz] člena 26(4) [Direktive 95/46], glede na določbe [te d]irektive ter zlasti [njenih] členov 25 in 26 ob upoštevanju Listine? (b) Katere dejavnike je treba upoštevati pri ocenjevanju, ali raven varstva, ki se zagotavlja za prenos podatkov v tretjo državo v skladu s Sklepom [SPK], izpolnjuje zahteve Direktive [95/46] in Listine? 7. Ali dejstvo, da se [standardna določila o varstvu podatkov] uporabljajo med izvoznikom podatkov in uvoznikom podatkov ter ne zavezujejo nacionalnih organov tretje države, ki lahko od uvoznika podatkov zahtevajo, naj osebne podatke, prenesene v skladu s klavzulami iz Sklepa [SPK], da na voljo varnostnim službam te države za nadaljnjo obdelavo, izključuje, da te klavzule zagotavljajo ustrezne zaščitne ukrepe, kakor to določa člen 26(2) Direktive [95/46]? 8. Če za uvoznika podatkov iz tretje države velja zakonodaja o nadzoru, ki je glede na [organ, pristojen za varstvo podatkov,] v navzkrižju s [standardnimi pogodbenimi določili] […] ali s členoma 25 in 26 Direktive [95/46] in/ali Listino, ali mora [organ, pristojen za varstvo podatkov,] uporabiti svoja izvršilna pooblastila v skladu s členom 28(3) Direktive [95/46] za prekinitev pretoka podatkov ali je izvajanje takih pooblastil omejeno le na izjemne primere glede na [uvodno izjavo 11 Sklepa SPK] ali pa lahko [organ, pristojen za varstvo podatkov,] uporabi svojo diskrecijsko pravico, da ne prekine pretoka podatkov? 9. (a) Ali Sklep [o zasebnostnem ščitu] v smislu člena 25(6) Direktive [95/46] predstavlja ugotovitev o splošni uporabi, ki [organe, pristojne za varstvo podatkov,] in sodišča držav članic zavezuje tako, da se šteje, da [Združene države] zagotavljajo ustrezno raven varstva v smislu člena 25(2) Direktive [95/46] zaradi njihovega domačega prava ali mednarodnih zavez, ki so jih sklenile? (b) Če to ni tako, kakšen pomen, če sploh kakšen, ima Sklep [o zasebnostnem ščitu] pri ocenjevanju glede ustreznosti zaščitnih ukrepov, zagotovljenih za prenesene podatke v [Združene države], ki se prenašajo v skladu s Sklepom [SPK]? 10. Ali glede na ugotovitve High Court (višje sodišče) v zvezi s pravom [Združenih držav] določba o varuhu človekovih pravic na področju zasebnostnega ščita v skladu s [Prilogo A k Prilogi III] k Sklepu [o zasebnostnem ščitu] v zvezi z obstoječim režimom v [Združenih državah] zagotavlja pravno sredstvo za posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, ki se prenesejo v [Združene države] v skladu s Sklepom [SPK], ki je skladno s členom 47 Listine? 11. Ali Sklep [SPK] krši člene 7, 8 in/ali 47 Listine?“
Odločitev	1. Člen 2(1) in (2) Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) je treba razlagati tako, da prenos osebnih podatkov, ki ga gospodarski subjekt s sedežem v državi članici v komercialne namene opravi drugemu gospodarskemu subjektu s sedežem v tretji državi, spada na področje uporabe te uredbe, ne glede na to, da lahko organi te tretje države te podatke med tem prenosom ali po njem obdelujejo za namene javne varnosti, obrambe in državne varnosti. 2. Člen 46(1) in člen 46(2)(c) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da je treba z ustreznimi zaščitnimi ukrepi, izvršljivimi pravicami in učinkovitimi pravnimi sredstvi, ki se zahtevajo s tema določbama, zagotoviti, da je osebam, katerih osebni podatki se prenesejo v tretjo državo na podlagi standardnih določil o varstvu podatkov, zagotovljena raven varstva, ki je v bistvu enakovredna ravni varstva, ki se v Evropski uniji zagotavlja s to uredbo v povezavi z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Da bi se to doseglo, je treba pri presoji ravni varstva, ki se zagotavlja v okviru takega prenosa, med drugim upoštevati tako pogodbena določila, dogovorjena med upravljavcem ali njegovim obdelovalcem s sedežem v Evropski uniji in prejemnikom prenosa s sedežem v tretji državi, kot – v zvezi z morebitnim dostopom javnih organov te tretje države do tako prenesenih osebnih podatkov – upoštevne elemente pravnega sistema te države, med drugim tiste, navedene v členu 45(2) navedene uredbe. 3. Člen 58(2)(f) in (j) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da mora pristojni nadzorni organ, razen če obstaja sklep o ustreznosti, ki ga je veljavno sprejela Evropska komisija, začasno ustaviti ali prepovedati prenos osebnih podatkov v tretjo državo, ki temelji na standardnih določilih o varstvu podatkov, ki jih je sprejela Komisija, če ta nadzorni organ glede na vse okoliščine tega prenosa meni, da ta določila v tej tretji državi niso ali ne morejo biti spoštovana ter da varstva prenesenih podatkov, ki se zahteva s pravom Unije, zlasti s členoma 45 in 46 te uredbe in z Listino o temeljnih pravicah, ni mogoče zagotoviti na noben drug način, kadar upravljavec ali njegov obdelovalec s sedežem v Uniji nista sama začasno ustavila prenosa ali z njim prenehala. 4. Pri preučitvi Sklepa Komisije z dne 5. februarja 2010 o standardnih pogodbenih klavzulah za prenos osebnih podatkov obdelovalcem s sedežem v tretjih državah v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES (2010/87/EU), kakor je bil spremenjen z Izvedbenim sklepom Komisije (EU) 2016/2297 z dne 16. decembra 2016, z vidika členov 7, 8 in 47 Listine o temeljnih pravicah ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost tega sklepa. 5. Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2016/1250 z dne 12. julija 2016 na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES o ustreznosti varstva, ki ga zagotavlja zasebnostni ščit EU-ZDA ni veljaven.

Številka zadeve	C-216/18 PPU
Ime zadeve	Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2018:586
Datum zadeve	25/07/2018
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	High Court (višje sodišče, Irska)
Stranke	LM
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje
Ključne besede	LM – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Postopki predaje - Države članice – Pogoji izvršitve – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Dostop - Neodvisno sodišče
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ne glede na ugotovitve Sodišča v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198), ali mora izvršitveni pravosodni organ, če nacionalno sodišče ugotovi, da obstajajo neovrgljivi dokazi, da so razmere v odreditveni državi članici nezdružljive s temeljno pravico do poštenega sojenja, ker sam pravosodni sistem v odreditveni državi članici ne deluje več v skladu z načelom pravne države, še konkretno in natančno presoditi, ali je zadevni posameznik izpostavljen nevarnosti nepoštenega sojenja, če se mu bo sodilo v sistemu, ki ne deluje več v okviru načela pravne države? 2. Če merilo, ki ga je treba uporabiti, zahteva konkretno presojo, ali je zahtevana oseba izpostavljena resnični nevarnosti očitnega odrekanja sodnega varstva, in če je nacionalno sodišče ugotovilo, da obstaja sistemska kršitev načela pravne države, ali se mora nacionalno sodišče kot izvršitveni pravosodni organ obrniti na odreditveni pravosodni organ za vse nadaljnje potrebne informacije, ki bi nacionalnemu sodišču omogočile, da izključi obstoj nevarnosti nepoštenega sojenja, in če je tako, kakšna jamstva za pošteno sojenje bi bila potrebna?
Odločanje	Člen 1(3) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da kadar izvršitveni pravosodni organ, ki odloča o predaji osebe, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje zaradi uvedbe kazenskega postopka, razpolaga z elementi – kakršni so tisti iz obrazloženega predloga Evropske komisije, sprejetega na podlagi člena 7(1) PEU – ki kažejo na obstoj resnične nevarnosti, da bo kršena temeljna pravica do poštenega sojenja, zagotovljena s členom 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državi članici, mora navedeni organ konkretno in natančno presoditi, ali – glede na osebne razmere te osebe ter na naravo kaznivega dejanja, zaradi katerega je kazensko preganjana, in dejanski okvir, na katerih je utemeljen evropski nalog za prijetje, ter ob upoštevanju informacij, ki jih je predložila odreditvena država članica na podlagi člena 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen – obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da za navedeno osebo v primeru predaje tej zadnjenavedeni državi obstaja taka nevarnost.

Številka zadeve	C-189/18
Ime zadeve	Glencore Agriculture Hungary
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2019:861
Datum zadeve	16/10/2019
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Fővárosi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Budimpešti, Madžarska)
Stranke	Glencore Agriculture Hungary Kft. proti Nemzeti Adó- és Vámhivatal Fellebbviteli Igazgatósága
Področje	Obdavčevanje; davek na dodano vrednost
Ključne besede	Glencore - Davek na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – –Odbitek DDV – Zavrnitev – Utaja – Izvajanje dokazov –Pravica do obrambe – Pravica do izjave – Vpogled v spis – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovit sodni nadzor – Načelo enakosti orožij – Načelo kontradiktornosti – Nacionalna ureditev - Vezanost davčnega organa - Dejansko stanje
Vprašanje za predhodno odločanje	1. Ali je treba določbe Direktive o DDV ter temeljno načelo spoštovanja pravice do obrambe in člen 47 [Listine] v delu, v katerem se nanašata na te določbe, razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi države članice in nacionalni praksi, ki temelji na tej ureditvi, v skladu s katerima mora davčni organ ugotovitve iz nadzora nad strankama pravnega razmerja (pogodba, transakcija) – na katero se nanaša davčna obveznost – do katerih je davčni organ prišel v postopku, izvedenem zoper eno od strank navedenega pravnega razmerja (izdajatelja računov v postopku v glavni stvari), in zaradi katerih je prišlo do prekvalifikacije pravnega razmerja, po uradni dolžnosti upoštevati pri nadzoru nad drugo stranko pravnega razmerja (prejemnikom računov v postopku v glavni stvari), ne da bi druga stranka pravnega razmerja v prvotnem postopku nadzora imela kakršne koli pravice, zlasti ne pravice, ki so povezane s položajem stranke? 2. Če bi Sodišče na prvo vprašanje odgovorilo nikalno: ali določbe Direktive o DDV ter temeljno načelo spoštovanja pravice do obrambe in člen 47 [Listine] v delu, v katerem se nanašata na te določbe, nasprotujejo nacionalni praksi, ki omogoča postopek, kot je ta iz prvega vprašanja, tako da druga stranka pravnega razmerja (prejemnik računov) v prvotnem postopku nadzora nima pravic, ki so povezane s položajem stranke, in torej tudi ne more uveljavljati pravice do pravnega sredstva v postopku nadzora, katerega ugotovitve mora davčni organ upoštevati po uradni dolžnosti v postopku nadzora davčne obveznosti druge stranke, te ugotovitve pa je mogoče upoštevati proti njej, ne da bi davčni organ drugi stranki dal na voljo upoštevni spis o nadzoru, opravljenem pri prvi stranki pravnega razmerja (izdajatelju računov), zlasti listine, ki so podlaga za ugotovitve, zapisnike in upravne odločbe, ampak ji jih posreduje le deloma, v obliki povzetka, s čimer drugi stranki to, da se le posredno seznani s spisom, omogoči tako, da opravi izbor po lastnih merilih in da druga stranka nad njimi nima nikakršnega nadzora? 3. Ali je treba določbe Direktive o DDV ter temeljno načelo spoštovanja pravice do obrambe in člen 47 [Listine] v delu, v katerem se nanašata na te določbe, razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni praksi, v skladu s katero mora davčni organ ugotovitve iz nadzora nad strankama pravnega razmerja – na katero se nanaša davčna obveznost – do katerih je davčni organ prišel v postopku, izvedenem zoper izdajatelja računov, in ki zajemajo ugotovitev, da je navedeni izdajatelj aktivno sodeloval v davčni utaji, upoštevati po uradni dolžnosti pri nadzoru nad prejemnikom računov, ne da bi navedeni prejemnik v postopku nadzora, ki se opravi pri izdajatelju, imel pravice, ki so povezane s položajem stranke, in torej tudi ne more uveljavljati pravice do pravnega sredstva v postopku nadzora, katerega ugotovitve mora davčni organ upoštevati po uradni dolžnosti v postopku nadzora davčne obveznosti naslovnika in jih je mogoče upoštevati proti njemu, in ne da bi [davčni organ] prejemniku dal na voljo upoštevni spis o nadzoru, opravljenem pri izdajatelju, zlasti listine, ki so podlaga za ugotovitve, zapisnike in upravne odločbe, ampak mu jih posreduje le deloma, v obliki povzetka, s čimer prejemniku to, da se le posredno seznani s spisom, omogoči tako, da opravi izbor po lastnih merilih in da prejemnik nad njimi nima nikakršnega nadzora?“
Odločitev	Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, načelo spoštovanja pravice do obrambe in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da načeloma ne nasprotujejo ureditvi ali praksi države članice, v skladu s katero je davčni organ pri preverjanju pravice do odbitka davka na dodano vrednost (DDV), ki jo uveljavlja davčni zavezanec, vezan na dejansko stanje in pravne opredelitve tega davčnega organa iz povezanih upravnih postopkov, uvedenih zoper dobavitelje tega davčnega zavezanca, na katerih temeljijo odločbe, ki so postale pravnomočne in s katerimi je bilo ugotovljeno, da so ti dobavitelji utajili DDV, pri čemer to velja, le če, prvič, takšna ureditev ali praksa ne razbremeni davčnega organa, da davčnega zavezanca seznani z dokazi, vključno s tistimi, ki izhajajo iz teh povezanih upravnih postopkov, na podlagi katerih namerava sprejeti odločbo, in če temu davčnemu zavezancu ni tako odvzeta pravica, da med postopkom, ki je uveden zoper njega, učinkovito izpodbija to dejansko stanje in te pravne opredelitve, če je, drugič, navedenemu davčnemu zavezancu med tem postopkom omogočen dostop do vseh dokazov, ki so bili zbrani v navedenih povezanih upravnih postopkih in v drugih postopkih ter na katere namerava navedeni organ opreti svojo odločbo, ali do tistih, ki bi lahko koristili izvajanju pravice do obrambe, razen če cilji v splošnem interesu upravičujejo omejitev tega dostopa, in tretjič, če sodišče, ki odloča o tožbi zoper to odločbo, lahko preveri zakonitost pridobitve in uporabe teh dokazov ter ugotovitve iz upravnih odločb, sprejetih v zvezi z navedenimi dobavitelji, ki so odločilne za izid tožbe.

Številka zadeve	C-54/18
Ime zadeve	Cooperativa Animazione Valdocco
Številka ECLI	Sklep ECLI:EU:C:2019:118
Datum zadeve	14/02/2019
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Tribunale amministrativo regionale per il Piemonte (deželno upravno sodišče v Piemontu, Italija)
Stranke	Cooperativa Animazione Valdocco Soc. coop. soc. Impresa Sociale Onlus proti Consorzio Intercomunale Servizi Sociali di Pinerolo in Azienda Sanitaria Locale To3 di Collegno e Pinerolo
Področje	Javna naročila; postopki s pritožbo; javna naročila storitev oskrbe na domu
Ključne besede	Cooperativa Animazone - Javna naročila – Revizijski postopki – Direktiva 89/665/EGS – Zahtevki za revizijo - Roki – Prekluzivni tridesetdnevni rok – Nacionalna ureditev - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito sodno varstvo
Vprašanje za predhodno odločanje	»1. Ali evropska ureditev na področju pravice do obrambe, pravice do poštenega sojenja in pravice do učinkovitega sodnega varstva, zlasti člena 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, člen 47 Listine ter člen 1(1) in (2) Direktive 89/665, nasprotuje nacionalnemu predpisu, kakršen je člen 120(2a) zakonika o upravnem postopku, ki od gospodarskega subjekta, ki sodeluje v postopku javnega razpisa, zahteva, da izpodbija odločitev o nadaljnjem sodelovanju drugega gospodarskega subjekta ali o njegovi neizključitvi, in sicer v roku 30 dni od objave obvestila o sprejetju odločbe, ki odreja bodisi nadaljnje sodelovanje bodisi izključitev ponudnikov? 2. Ali evropska ureditev na področju pravice do obrambe, pravice do poštenega sojenja in pravice do učinkovitega sodnega varstva, zlasti člena 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, člen 47 Listine ter člen 1(1) in (2) Direktive 89/665, nasprotuje nacionalnemu predpisu, kakršen je člen 120(2a) zakonika o upravnem postopku, ki gospodarskemu subjektu preprečuje, da bi po zaključku postopka javnega razpisa, tudi z vložitvijo nasprotne tožbe, uveljavljal nezakonitost aktov, ki ostalim gospodarskim subjektom, zlasti izbranemu ponudniku ali tožeči stranki v postopku v glavni stvari, omogočajo nadaljnje sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila, če ni pred tem izpodbijal tovrstnega akta v zgoraj navedenem roku?“
Odločitev	1. Direktivo Sveta 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014, ter zlasti njena člena 1 in 2c v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki določa, da je treba zahtevke za revizijo zoper odločitve javnih naročnikov o dovolitvi udeležbe ali izključitvi iz postopkov za oddajo javnih naročil vložiti v prekluzivnem tridesetdnevnem roku, ki začne teči od sporočitve odločitve zainteresiranim osebam, če tako sporočene odločitve vsebujejo povzetek ustreznih razlogov, ki zagotavlja, da so zadevne zainteresirane osebe izvedele ali bi lahko izvedele za kršitev prava Unije, ki jo zatrjujejo. 2. Direktivo 89/665, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/23, in zlasti njena člena 1 in 2c v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki določa, da se v primeru, ko se zahtevek za revizijo zoper odločitve javnih naročnikov o dovolitvi udeležbe ponudnikov v postopku za oddajo javnih naročil ne vloži v prekluzivnem tridesetdnevnem roku od njihove sporočitve, zainteresirane osebe nezakonitosti navedenih odločitev v okviru zahtevkov za revizijo zoper poznejše akte in zlasti zoper odločitve o oddaji javnega naročila ne morejo več uveljavljati, pod pogojem, da se je mogoče na tako prekluzijo zoper navedene zainteresirane osebe sklicevati le, če so se prek navedene sporočitve seznanile ali lahko seznanile z nezakonitostjo, ki jo zatrjujejo.

Številka zadeve	C-556/17
Ime zadeve	Torubarov
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2019:626
Datum zadeve	29/07/2019
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Pécsi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Pécsu, Madžarska)
Stranke	Alekszij Torubarov proti Bevándorlási és Menekültügyi Hivatal
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito
Ključne besede	Torubary - Skupna azilna politika – Mednarodna zaščita - Direktiva 2013/32/EU – Podrobna presoja - Ex nunc presoja – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito pravno sredstvo – Prvostopenjsko sodišče – Reformatorično pooblastilo – Zavrnitev organa
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je treba člen 46(3) Direktive [2013/32] v povezavi s členom 47 [Listine] razlagati tako, da so madžarska sodišča pristojna za spreminjanje upravnih odločb organov, pristojnih na področju azila, s katerimi se zavrne mednarodna zaščita, kakor tudi za priznanje takšne zaščite?“
Odločitev	Člen 46(3) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari – v katerih je prvostopenjsko sodišče, potem ko je opravilo podrobno in ex nunc presojo vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov, ki jih je predložil prosilec za mednarodno zaščito, ugotovilo, da je treba temu prosilcu na podlagi meril iz Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite priznati tako zaščito iz razloga, na katerega se sklicuje v utemeljitev svoje prošnje, vendar je upravni ali parasodni organ pozneje sprejel nasprotno odločitev, ne da bi v zvezi s tem navedel nastanek novih okoliščin, ki bi upravičevale novo presojo potreb po mednarodni zaščiti navedenega prosilca – navedeno sodišče spremeniti to odločbo, ki ni v skladu z njegovo prejšnjo sodbo, in jo nadomestiti s svojo odločbo glede prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer po potrebi ne uporabi nacionalne ureditve, ki mu tako ravnanje prepoveduje.

Številka zadeve	C-396/17
Ime zadeve	Leitner
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2019:375
Datum zadeve	08/05/2019
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija)
Stranke	Martin Leitner proti Landespolizeidirektion Tirol
Področje	Zaposlovanje in socialna politika; diskriminacija na podlagi starosti; napredovanje in razvrstitev v plačnem razredu
Ključne besede	Leitner - Socialna politika – Prepoved diskriminacije - Starost – Direktiva 2000/78/ES – Plačni sistem - Napredovanje- Izključitev delovnih izkušenj – Izkušnje pred 18. letom – Nov sistem - Plače in napredovanaj – Ohranitev različnega obravnavanja – Učinkovito pravno sredstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba pravo Unije, zlasti člene 1, 2 in 6 Direktive [2000/78] v povezavi s členom 21 [Listine], razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki zaradi odprave diskriminacije zaposlenih uradnikov vsebuje prehodne določbe o prerazporeditvi, v skladu s katerimi se prerazvrstitev iz dosedanjega dvoletnega sistema v nov (zaprt in za nove uradnike nediskriminatoren) dvoletni sistem izvede na podlagi ‚prehodnega zneska‘, ki je sicer izražen v denarju, vendar kljub temu ustreza določeni konkretno opredeljivi razvrstitvi, zaradi česar zaposleni uradniki v nezmanjšanem obsegu ostajajo še naprej diskriminirani zaradi starosti? 2. Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 17 Direktive [2000/78] in člen 47 [Listine], razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki preprečuje, da bi se, v skladu z razlago členov 9 in 16 [te] [d]irektive v sodbi Sodišča z dne 11. novembra 2014, Schmitzer (C‑530/13, EU:C:2014:2359), plačni položaj zaposlenih uradnikov s sklicevanjem na člen 2 Direktive 2000/78 določil pred prehodom v nov plačni sistem, tako da se ustrezne pravne podlage z začetkom veljavnosti njihovega zgodovinskega izvornega zakona razveljavijo z učinkom za nazaj, in zlasti ni mogoče upoštevati pretekle delovne dobe pred 18. rojstnim dnem? 3. Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: Ali prednostna uporaba prava Unije, kot izhaja iz sodbe z dne 22. novembra 2005, Mangold (C‑144/04, EU:C:2005:709), in drugih, zahteva, da se določbe, ki so bile razveljavljene z učinkom za nazaj, še naprej uporabljajo za zaposlene uradnike v trenutku pred prehodom, tako da se lahko ti uradniki z učinkom za nazaj nediskriminatorno razvrstijo v prejšnji sistem in se nato nediskriminatorno prerazvrstijo v nov plačni sistem? 4. Ali je treba pravo Unije, zlasti člene 1, 2 in 6 Direktive [2000/78] v povezavi s členoma 21 in 47 [Listine], razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki obstoječo diskriminacijo zaradi starosti (glede upoštevanja delovne dobe pred 18. letom starosti) odpravlja zgolj deklaratorno, tako da določa, da dejansko dosežene delovne dobe v času diskriminacije ni več mogoče šteti kot diskriminatorne z učinkom za nazaj, čeprav diskriminacija v nespremenjeni obliki dejansko učinkuje še naprej?“
Odločitev	1. Člene 1, 2 in 6 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu v povezavi s členom 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki je začela veljati z retroaktivnim učinkom in ki – da bi se odpravila diskriminacija na podlagi starosti – določa prerazvrstitev zaposlenih uradnikov v nov sistem plač in napredovanja, v okviru katerega se začetna razvrstitev teh uradnikov določi glede na njihovo zadnjo plačo, ki je bila izplačana v skladu s prejšnjim sistemom. 2. Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člen 9 Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, v skladu s katero se v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, zmanjša obseg nadzora, ki ga lahko izvajajo nacionalna sodišča, s tem, da se iz njega izključijo vprašanja v zvezi s podlago za „prehodni znesek“, izračunan v skladu s pravili prejšnjega sistema plač in napredovanja. 3. Nacionalno sodišče je – če nacionalnih določb ni mogoče razlagati na način, ki bi bil v skladu z Direktivo 2000/78 – v okviru svojih pristojnosti dolžno zagotavljati pravno varstvo, ki za posameznike izhaja iz te direktive, in zagotoviti njen polni učinek, pri čemer po potrebi ne uporabi nobene nasprotujoče nacionalne določbe. Pravo Unije je treba razlagati tako, da je treba v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari – kadar je bila ugotovljena diskriminacija, ki je v nasprotju s pravom Unije, in dokler niso bili sprejeti ukrepi za vzpostavitev enakega obravnavanja – za vzpostavitev enakega obravnavanja uradnikom, postavljenim v slabši položaj po prejšnjem sistemu plač in napredovanja, priznati enake ugodnosti, kot so tiste, do katerih so bili upravičeni uradniki, postavljeni v boljši položaj po tem sistemu, in sicer tako glede upoštevanja delovne dobe, dopolnjene pred 18. letom, kot glede napredovanja v okviru plačne lestvice, in zato diskriminiranim uradnikom dodeliti finančno nadomestilo v višini razlike med zneskom plače, ki bi jo zadevni uradnik moral prejemati, če ne bi bil obravnavan diskriminatorno, in zneskom plače, ki jo je dejansko prejemal.

Številka zadeve	C-300/17
Ime zadeve	Hochtief
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2018:635
Datum zadeve	07/08/2018
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Kúria (vrhovno sodišče, Madžarska)
Stranke	Hochtief AG proti Budapest Főváros Önkormányzata
Področje	Javna naročila; odškodninska tožba
Ključne besede	Hochtief - Javna naročila – Revizijski postopki – Direktiva 89/665/ES – Odškodninska tožba – Nacionalna ureditev – Pogojevanje odškodninskih tožb - Predhodna in dokončna ugotovitev – Predhodni zahtevek - Revizijska komisija – Sodni nadzor sklepov - Ničnostna tožba - Tožbeni razlogi - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –Učinkovito sodno varstvo – Načela - Učinkovitost in enakovrednost
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je nacionalna procesna ureditev, ki za možnost uveljavljanja katerega koli civilnopravnega zahtevka zaradi kršitve predpisa o javnem naročanju, določa pogoj, da revizijska komisija za področje javnih naročil ali sodišče – ki odloča o tožbi zoper sklep [revizijske komisije] na področju javnega naročanja – dokončno ugotovi obstoj kršitve predpisa, v nasprotju s pravom Unije? 2. Ali je mogoče določbo nacionalnega prava, ki kot predpogoj za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za škodo določa, da [revizijska komisija] za področje javnih naročil ali sodišče – ki odloča o tožbi zoper sklep revizijske komisije na področju javnega naročanja – dokončno ugotovi obstoj kršitve predpisa, nadomestiti z drugo določbo v skladu s pravom Unije? Drugače povedano, ali ima oškodovanec možnost, da kršitev navedenega predpisa dokaže z drugimi sredstvi? 3. Ali je v okviru odškodninskega spora v nasprotju s pravom Unije, in zlasti z načeloma učinkovitosti in enakovrednosti, oziroma ali lahko ima učinek, ki je v nasprotju s tem pravom in tema načeloma, procesna določba nacionalnega prava, ki dovoljuje sodno izpodbijanje upravnega sklepa samo na podlagi pravnih argumentov, navajanih v postopku pred revizijsko komisijo na področju javnega naročanja, čeprav se lahko oškodovanec kot na podlago za kršitev predpisa, ki jo zatrjuje, sklicuje samo na nezakonitost njegove izključitve, ki temelji na obstoju nasprotij interesov v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije, tako da bi bil iz postopka s pogajanji za oddajo javnega naročila izključen iz drugega razloga v skladu s posebnimi predpisi, ki veljajo za postopek s pogajanji, saj bi prišlo do spremembe njegove prijave?“
Odločitev	1. Člen 2(6) Direktive Sveta 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni procesni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki možnost uveljavljanja civilnopravnega zahtevka v primeru kršitve pravil o javnih naročilih in oddaji javnih naročil pogojuje s tem, da revizijska komisija za področje javnih naročil ali sodišče v okviru sodnega nadzora sklepa te arbitražne komisije dokončno ugotovi kršitev. 2. Pravo Unije, zlasti člen 1(1) in (3) Direktive 89/665, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/23, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da v okviru odškodninske tožbe ne nasprotuje nacionalnemu postopkovnemu pravilu, kakršno je to iz postopka v glavni stvari, ki sodni nadzor sklepov revizijske komisije, ki je na prvi stopnji pristojna za nadzor odločitev javnih naročnikov v okviru postopkov oddaje javnih naročil, omejuje zgolj na preučitev razlogov, navedenih pred to komisijo.

Številka zadeve	C-180/17
Ime zadeve	Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložni učinek pritožbe)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2018:775
Datum zadeve	26/09/2018
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Raad van State (državni svet, Nizozemska)
Stranke	X in Y proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; odložni učinek pritožbe; zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito
Ključne besede	X in Y - Skupna azilna politika - Mednarodna zaščita – Direktiva 2013/32/EU – Direktiva 2008/115/ES – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito pravno sredstvo – Načelo nevračanja –Zavrnitev prošnje - Obveznost vrnitve –Druga stopnja sodnega varstva – Odložni učinek
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člen 13 Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 4 in 18, členom 19(2) ter členom 47 Listine razlagati tako, da mora imeti pritožba, če jo nacionalno pravo v postopkih zoper odločbe, ki vsebujejo odločbo o vrnitvi v smislu člena 3(4) te direktive, predvideva, na podlagi prava Unije samodejni odložni učinek, če državljan tretje države navede, da bi izvršitev odločbe o vrnitvi pomenila resno tveganje kršitve načela nevračanja? Povedano drugače: ali zadevni državljan tretje države v takem primeru med pritožbenim rokom ali – če je vložil pritožbo – do odločitve o tej pritožbi ne sme biti izgnan, tudi če ne vloži posebnega predloga v ta namen? 2. Ali je treba člen 46 Direktive 2013/32 v povezavi s členoma 4 in 18, členom 19(2) ter členom 47 Listine razlagati tako, da mora imeti pritožba, če jo nacionalno pravo v postopkih o zavrnitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite predvideva, na podlagi prava Unije samodejni odložni učinek? Povedano drugače: ali zadevni prosilec v takem primeru med pritožbenim rokom ali – če je vložil pritožbo – do odločitve o tej pritožbi ne sme biti izgnan, tudi če ne vloži posebnega predloga v ta namen? 3. Ali je za obstoj samodejnega odložnega učinka v zgornjem smislu še pomembno, ali je bila prošnja za priznanje mednarodne zaščite, zaradi katere je bila vložena tožba in nato pritožba, zavrnjena iz enega od razlogov iz člena 46(6) Direktive 2013/32? Ali ta zahteva velja za vse vrste odločb o azilu iz te direktive?“
Odločitev	Člen 46 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite in člen 13 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav ob upoštevanju člena 18, člena 19(2) in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki sicer določa pritožbo zoper sodbo na prvi stopnji, s katero se potrdi odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in naloži obveznost vrnitve, vendar temu pravnemu sredstvu ne prizna odložnega učinka po samem zakonu, čeprav zadevna oseba zatrjuje resno tveganje kršitve načela nevračanja.

Številka zadeve	C-175/17
Ime zadeve	Belastingdienst proti Toeslagen (Odložni učinek pritožbe)
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2018:776
Datum zadeve	26/09/2018
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Raad van State (državni svet, Nizozemska)
Stranke	X proti Belastingdienst/Toeslagen
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; odložni učinek pritožbe; povračilo subvencij za najemnino in zdravstveno oskrbo
Ključne besede	X - Skupna azilna politika - Mednarodna zaščita – Direktiva 2005/85/ES – Direktiva 2008/115/ES – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito pravno sredstvo – Načelo nevračanja – Zavrnitev prošnje - Naložitev obveznosti – Vrnitev - Nacionalna zakonodaja - Druga stopnja sodnega varstva – Odložni učinek po samem zakonu
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člen 13 Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 4 in 18, členom 19(2) ter členom 47 Listine razlagati tako, da mora imeti pritožba, če jo nacionalno pravo v postopkih zoper odločbe, ki vsebujejo odločbo o vrnitvi v smislu člena 3(4) te direktive, predvideva, na podlagi prava Unije samodejni odložni učinek, če državljan tretje države navede, da bi izvršitev odločbe o vrnitvi pomenila resno tveganje kršitve načela nevračanja? Povedano drugače: ali zadevni državljan tretje države v takem primeru med pritožbenim rokom ali – če je vložil pritožbo – do odločitve o tej pritožbi ne sme biti izgnan, tudi če ne vloži posebnega predloga v ta namen? 2. Ali je treba člen 39 Direktive 2005/85 v povezavi s členoma 4 in 18, členom 19(2) ter členom 47 Listine razlagati tako, da mora imeti pritožba, če jo nacionalno pravo v postopkih o zavrnitvi prošnje za azil v smislu člena 2 [te direktive] predvideva, na podlagi prava Unije samodejni odložni učinek? Povedano drugače: ali zadevni prosilec za azil v takem primeru med pritožbenim rokom ali – če je vložil pritožbo – do odločitve o tej pritožbi ne sme biti izgnan, tudi če ne vloži posebnega predloga v ta namen?“
Odločitev	Člen 39 Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah in člen 13 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav ob upoštevanju člena 18, člena 19(2) in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki sicer določa pritožbo zoper sodbo na prvi stopnji, s katero se potrdi odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in naloži obveznost vrnitve, vendar temu pravnemu sredstvu ne prizna odložnega učinka po samem zakonu, čeprav zadevna oseba zatrjuje resno tveganje kršitve načela nevračanja.

Številka zadeve	C-118/17
Ime zadeve	Dunai
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2019:207
Datum zadeve	14/03/2019
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Budai Központi Kerületi Bíróság (glavno okrožno sodišče v Budimu, Madžarska)
Stranke	Zsuzsanna Dunai proti ERSTE Bank Hungary Zrt
Področje	Varstvo potrošnikov; menjalni tečaj; nedovoljeni pogoji
Ključne besede	Dunai - Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji - Potrošniške pogodbe – Direktiva - Pogodba v tuji valuti – Tečajna razlika – Nadomestitev nepoštenega pogoja – Ničnost pogoja - Valutno tveganje – Nadaljnji obstoj pogodbe - Odprava nepoštenega pogoja – Enotna razlaga prava
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba točko 3 [izreka] sodbe [z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai (C‑26/13, EU:C:2014:282)] razumeti tako, da lahko nacionalno sodišče sanira neveljavnost pogoja iz pogodbe med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom tudi, če je ohranitev pogodbe v nasprotju s potrošnikovimi ekonomskimi interesi? 2. Ali je to, da parlament države članice z zakonom spremeni pogodbe zasebnega prava, ki spadajo v podobne kategorije ter so sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, skladno s pristojnostjo, podeljeno Evropski uniji za zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov, ter s temeljnimi načeli, ki jih določa pravo Unije glede enakosti pred zakonom, prepovedi diskriminacije, učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja? 3. Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, ali je to, da parlament države članice z zakonom spremeni različne dele kreditnih pogodb v tuji valuti zaradi varstva potrošnikov, s tem pa povzroči učinek, ki je v nasprotju ravno z interesi varstva potrošnikov, ker kreditna pogodba po spremembah ostane veljavna in mora potrošnik še naprej nositi breme, nastalo zaradi valutnega tveganja, skladno s pristojnostjo, podeljeno Evropski uniji za zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov, ter s temeljnimi načeli, ki jih določa pravo Unije glede enakosti pred zakonom, prepovedi diskriminacije, učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja? 4. Ali je v primeru vsebine pogodb med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom to, da svet za enotnost, ki deluje v okviru najvišjega sodišča države članice, z ‚odločbami, izdanimi za enotno razlago določb prava‘, usmerja sodno prakso sodišča, ki odloča, skladno s pristojnostjo, podeljeno Evropski uniji za zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov, ter s temeljnimi načeli, ki jih določa pravo Unije glede učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja za vsako civilnopravno vprašanje? 5. Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, ali je to, da svet za enotnost, ki deluje v okviru najvišjega sodišča države članice, z ,odločbami, izdanimi za enotno razlago določb prava‘, usmerja sodno prakso sodišča, ki odloča – če se imenovanje sodnikov, ki so člani sveta za enotnost, ne izvaja pregledno in v skladu z vnaprej določenimi pravili, če postopek pred navedenim svetom ni javen ter če ni mogoč naknaden vpogled v postopek, ki je bil izveden, to je v izvedenska mnenja in dela pravnih strokovnjakov, ki so bila uporabljena, ali v glasovanje različnih članov (pritrdilno ali odklonilno mnenje) – skladno s pristojnostjo, podeljeno Evropski uniji za zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov, ter s temeljnimi načeli, ki jih določa pravo Unije glede učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja za vsako civilnopravno vprašanje?“
Odločitev	1. Člen 6(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da: – ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki sodišču, ki mu je zadeva predložena, preprečuje, da ugodi predlogu za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, ki temelji na nepoštenosti pogoja v zvezi s tečajno razliko, kot je ta iz postopka v glavni stvari, če ugotovitev nepoštenosti takega pogoja omogoča vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo tega nepoštenega pogoja, in – nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki v okoliščinah, kot so v postopku v glavni stvari, sodišču, ki mu je zadeva predložena, preprečuje, da ugodi predlogu za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, ki temelji na nepoštenosti pogoja v zvezi z valutnim tveganjem, če se ugotovi, da je ta pogoj nepošten in da pogodba ne more obstajati brez tega pogoja. 2. Direktiva 93/13 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ne nasprotuje temu, da vrhovno sodišče države članice v interesu enotne razlage prava sprejme zavezujoče odločbe glede podrobnih pravil izvajanja te direktive, če te odločbe pristojnemu sodišču ne preprečujejo niti tega, da zagotovi polni učinek določb te direktive in da potrošniku zagotovi učinkovito pravno sredstvo za varstvo pravic, ki bi iz nje zanj lahko izhajale, niti tega, da v zvezi s tem Sodišču predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

Številka zadeve	C-34/17
Ime zadeve	Donnellan
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2018:282
Datum zadeve	26/04/2018
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	High Court (višje sodišče, Irska)
Stranke	Eamonn Donnellan proti The Revenue Commissioners
Področje	Prosti pretok kapitala; izterjava terjatev
Ključne besede	Donnellan - Vzajemna pomoč - Izterjava terjatev – Globa -Direktiva 2010/24/EU – Učinkovito pravno sredstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Organa prosilca - Zavrnitev pomoči – Neustrezna vročitev terjatve
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali člen 14(1) in (2) Direktive 2010/24 High Court (višje sodišče) preprečuje, da pri odločanju o izvršljivosti ‚enotnega izvršilnega naslova‘ na Irskem, ki ga je 14. novembra 2012 izdal carinski urad v Patrasu za upravne kazni in globe v znesku 1.097.505 EUR, naložene 15. julija 2009 za domnevno tihotapljenje 26. julija 2002 (pri čemer se znesek nato zviša na 1.507.971,88 EUR zaradi obresti in kazni): – upošteva pravico do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja v razumnem roku za irskega državljana in državljana Evropske unije v zvezi z zahtevo za izvršitev (glej člen 47 Listine ter člena 6 in 13 EKČP, katerih vsebina ustreza pravicam državljanov na podlagi členov 34, 38 in 40.3 irske ustave) v okoliščinah, v katerih je bil zadevni postopek [zadevni stranki] prvič pojasnjen v ‚neuradnem prevodu‘ v angleščino […] v dopisu [grškega] ministrstva za finance […] z dne [29. decembra 2015] irski davčni upravi in odvetnikom [zadevne stranke] na Irskem; – upošteva cilja Direktive 2010/24, to je zagotoviti vzajemno pomoč (uvodna izjava 20 Direktive 2010/24) in izpolnjevati obveznosti zagotavljanja širše pomoči, ki izhaja iz EKČP (uvodna izjava 17 Direktive 2010/24), kot je pravica državljanov do učinkovitega pravnega sredstva na podlagi člena 47 Listine in člena 13 EKČP; – upošteva polni učinek prava Unije za svoje državljane, zlasti ob upoštevanju točke 63 sodbe z dne 14. januarja 2010, Kyrian, C‑233/08[, EU:C:2010:11]?“
Odločitev	Člen 14(1) in (2) Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da organ države članice zavrne izvršitev zaprosila za izterjavo, ki se nanaša na terjatev v zvezi z denarno kaznijo, naloženo v drugi državi članici, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ker odločba o naložitvi te sankcije zadevni osebi ni bila ustrezno vročena pred predložitvijo zaprosila za izterjavo navedenemu organu na podlagi te direktive.

Številka zadeve	C-585/16
Ime zadeve	Alheto
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2018:584
Datum zadeve	25/07/2018
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Administrativen sad Sofia‑grad (upravno sodišče v Sofiji, Bolgarija)
Stranke	Serin Alheto proti Zamestnik-predsedatel na Darzhavna agentsia za bezhantsite
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito
Ključne besede	Alheto – Azil - Subsidiarna zaščita – Državljani tretjih držav – Osebe brez državljanstva – Standardi upravičenosti - Direktiva 2011/95/EU – Izključitev - Status begunca – Registracija - Agencija Združenih narodov – Palestinski begunci - Prva država azila - Skupni postopki – Direktiva 2013/32/EU – Učinkovito pravno sredstvo – Podrobna presoja - Ex nunc presoja – Pooblastila sodišča – Sodna preučitev –Razlogi za nedopustnost
Vprašanje za predhodno odločanje	1. Ali iz člena 12(1)(a) Direktive 2011/95 v povezavi s členom 10(2) Direktive 2013/32 in členom 78(2)(a) PDEU izhaja, da ta člen: (a) dopušča, da se prošnja za mednarodno zaščito, ki jo je vložila oseba brez državljanstva palestinskega rodu, registrirana kot begunec pri [UNRWA], ki je pred vložitvijo prošnje prebivala na območju, na katerem deluje ta agencija (v Gazi), obravnava kot prošnja v skladu s členom 1(A) [Ženevske konvencije] namesto kot prošnja za mednarodno zaščito v skladu s členom 1(D), drugi [odstavek], te konvencije, če je bila pristojnost za obravnavo prošnje prevzeta iz drugih razlogov, kakor pa so razlogi sočutja ali humanitarnosti, in obravnavo prošnje ureja Direktiva 2011/95; (b) dopušča, da se taka prošnja ne obravnava z vidika pogojev v skladu s členom 12(1)(a) Direktive 2011/95 in se posledično ne uporabi razlaga te določbe, ki jo je podalo Sodišče? 2. Ali je treba člen 12(1)(a) Direktive 2011/95 v povezavi s členom 5 te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim določbam, kakršne so tiste iz postopka v glavni stvari v členu 12(1), točka 4, ZUB, ki v nobeni od upoštevnih različic ne vsebuje izrecne klavzule o samodejni zaščiti palestinskih beguncev in tudi ne pogoja, da je pomoč iz katerega koli razloga prenehala, ter tako, da je člen 12(1)(a) Direktive 2011/95 dovolj natančen in brezpogojen in ima zato neposredni učinek, tako da se uporabi tudi takrat, kadar se oseba, ki išče mednarodno zaščito, nanj ni izrecno sklicevala in kadar je treba prošnjo obravnavati v skladu s členom 1(D), drugi stavek, [Ženevske konvencije]? 3. Ali iz člena 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 12(1)(a) Direktive 2011/95 izhaja, da v pritožbenem postopku pred sodiščem, v katerem se izpodbija odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, izdana v skladu s členom 10(2) Direktive 2013/32, ob upoštevanju položaja v postopku v glavni stvari dopušča, da sodišče prve stopnje prošnjo za mednarodno zaščito obravnava v skladu s členom 1(D), drugi stavek, Ženevske konvencije o statusu beguncev in presojo opravi v skladu s členom 12(1)(a) Direktive 2011/95, če je prošnjo za mednarodno zaščito vložila oseba brez državljanstva palestinskega rodu, registrirana kot begunec pri UNRWA, ki je pred vložitvijo prošnje prebivala na območju, na katerem deluje ta agencija (v Gazi), in v odločbi o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito ta prošnja ni bila obravnavana z vidika navedenih določb? 4. Ali iz določb člena 46(3) Direktive 2013/32 glede pravice do učinkovitega pravnega sredstva v povezavi z zahtevo ‚podrobn[e] in ex nunc presoj[e] dejstev in pravnih vprašanj‘, če se razlagajo v povezavi s členi 33 in 34 ter 35[, drugi odstavek,] te direktive, s členom 21(1) Direktive 2011/95 ter s členi 18, 19 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, izhaja, da v pritožbenem postopku pred sodiščem, v katerem se izpodbija odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, izdana v skladu s členom 10(2) Direktive 2013/32, dopuščajo: (a) da o dopustnosti prošnje za mednarodno zaščito in vračanju osebe brez državljanstva v državo, v kateri je prebivala pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito, prvič odloča sodišče prve stopnje, in sicer po tem, ko je organu za presojo naložilo, naj predloži za to potrebna dokazila, in je osebi omogočilo, da predstavi svoje mnenje glede dopustnosti prošnje, ali (b) da sodišče prve stopnje zaradi bistvene kršitve postopka razveljavi odločbo in organu za presojo naloži, naj ob upoštevanju navodil glede razlage in uporabe zakona ponovno odloči o prošnji za mednarodno zaščito, pri čemer ta organ opravi tudi razgovor o dopustnosti, določen v členu 34 Direktive 2013/32, in odloči o vprašanju, ali je osebo brez državljanstva mogoče vrniti v državo, v kateri je prebivala pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito; (c) da sodišče prve stopnje presoja varnost v državi, v kateri je oseba prebivala v času ustne obravnave, oziroma, če je prišlo do bistvenih sprememb položaja, ki jih je treba v korist osebe upoštevati v odločbi, v času sprejetja sodbe? 5. Ali je pomoč UNRWA zadostna zaščita v smislu člena 35, prvi odstavek, (b), Direktive 2013/32 v konkretni državi na območju, na katerem deluje ta agencija, če ta država uporablja načelo nevračanja v smislu Ženevske konvencije v primeru oseb, ki jim navedena agencija nudi pomoč? 6. Ali iz člena 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine izhaja, da pravica do učinkovitega pravnega sredstva v povezavi z določbo, v skladu s katero se ‚po potrebi potreb[a] po mednarodni zaščiti [presoja] v skladu z Direktivo [2011/95]‘, sodišče prve stopnje v okviru pritožbenega postopka proti odločbi, s katero je bila prošnja za mednarodno zaščito vsebinsko obravnavana in zavrnjena, zavezuje k sprejetju sodbe: (a) ki poleg tega, da postane pravnomočna v delu, ki zadeva vprašanje zakonitosti zavrnitve, postane pravnomočna tudi v delu, ki zadeva potrebo vlagatelja prošnje po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95, in sicer tudi takrat, kadar lahko mednarodno zaščito v skladu z nacionalno zakonodajo zadevne države članice prizna le upravni organ z odločbo; (b) o nujnosti priznanja mednarodne zaščite z ustrezno obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ne glede na kršitve postopka, ki jih je organ za presojo storil pri obravnavi prošnje?“
Odločitev	1. Člen 12(1)(a) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite v povezavi s členom 10(2) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite je treba razlagati tako, da je treba za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložila oseba, registrirana pri Agenciji Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (UNRWA), preučiti, ali ta oseba uživa učinkovito varstvo ali pomoč tega organa, le če ta prošnja predhodno ni bila zavrnjena na podlagi razloga za nedopustnost ali na podlagi drugega razloga za izključitev, kot pa je ta iz člena 12(1)(a), prvi stavek, Direktive 2011/95. 2. Člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite in člen 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95 je treba razlagati tako, da: – nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki ne določa razloga za prenehanje uporabe razloga za izključitev iz statusa begunca, ki ga vsebujeta, ali pa ga nepravilno prenese; – imata neposredni učinek in – se lahko uporabita, tudi če se prosilec za mednarodno zaščito ni izrecno skliceval nanju. 3. Člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora sodišče države članice, pri katerem je vloženo pravno sredstvo na prvi stopnji zoper odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, preučiti tako dejanske in pravne elemente, kot je uporaba člena 12(1)(a) Direktive 2011/95 za položaj prosilca, ki jih je organ, ki je sprejel to odločbo, upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejetju navedene odločbe. 4. Člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da se zahteva glede podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj, če nacionalno pravo to dopušča, lahko nanaša tudi na razloge za nedopustnost prošnje za mednarodno zaščito iz člena 33(2) te direktive in da mora sodišče, pri katerem je bilo vloženo pravno sredstvo, če namerava preučiti razlog za nedopustnost, ki ga organ za presojo ni preučil, izvesti zaslišanje prosilca, da mu omogoči, da osebno in v jeziku, ki ga obvlada, predstavi svoje mnenje o uporabi navedenega razloga za njegove posebne okoliščine. 5. Člen 35, prvi odstavek, (b), Direktive 2013/32 je treba razlagati tako, da je treba za osebo, registrirano pri Agenciji Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (UNRWA), če v tretji državi – ki ni ozemlje, na katerem običajno prebiva, vendar pa spada v območje delovanja navedenega organa – uživa učinkovito varstvo ali pomoč tega organa, šteti, da v tej tretji državi uživa zadostno zaščito v smislu te določbe, če se ta: – zaveže, da bo zadevno osebo po tem, ko je ta zapustila njeno ozemlje, da bi zaprosila za mednarodno zaščito v Evropski uniji, ponovno sprejela, in – priznava navedeno varstvo ali pomoč UNRWA in spoštuje načelo nevračanja ter zadevni osebi tako omogoči, da na njenem ozemlju prebiva varno in v dostojnih življenjskih razmerah, vse dokler bo to zaradi tveganja, ki mu je izpostavljena na ozemlju svojega običajnega prebivališča, potrebno. 6. Člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne uvaja skupnih postopkovnih standardov glede pristojnosti za sprejetje nove odločbe o prošnji za mednarodno zaščito po razveljavitvi prvotne odločbe o tej prošnji s strani sodišča, pri katerem je bilo vloženo pravno sredstvo. Vendar potreba po zagotovitvi polnega učinka člena 46(3) te direktive in zagotovitvi učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 47 Listine zahteva, da se v primeru vrnitve spisa parasodnemu ali upravnemu organu iz člena 2(f) navedene direktive nova odločba sprejme v kratkem času in da bo v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena razveljavitev.

Številka zadeve	C-557/16
Ime zadeve	Astellas Pharma
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2018:181
Datum zadeve	14/03/2018
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska)
Stranke	Postopek na predlog Astellas Pharma GmbH
Področje	Javno zdravje; zdravila za uporabo v humani medicini
Ključne besede	Astellas Pharma – Javno zdravje – Zdravila – Humana medicina -Direktiva 2001/83/ES –Decentralizirani postopek - Promet z zdravilom – Generično zdravilo – Referenčno zdravilo – Pravica pristojnih organov – Rok ekskluzivnosti - Pristojnost sodišč - Učinkovito sodno varstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člena 28(5) in 29(1) Direktive 2001/83 […] razlagati tako, da pristojni organ udeležene države članice pri izdaji nacionalnega [DZP] z generičnim zdravilom v decentraliziranem postopku v skladu s členom 28(3) [te] direktive nima pravice samostojno preveriti, kdaj je začelo teči obdobje ekskluzivnosti podatkov, ki velja za referenčno zdravilo? 2. Če je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da pristojni organ države članice pri izdaji nacionalnega dovoljenja za promet nima pravice samostojno preveriti, kdaj je začelo teči obdobje ekskluzivnosti podatkov, ki velja za referenčno zdravilo: – Ali mora sodišče te države članice na podlagi ugovora imetnika [DZP] z referenčnim zdravilom kljub temu preveriti, kdaj je začelo teči obdobje ekskluzivnosti podatkov, oziroma zanj velja enaka omejitev kot za organ države članice? – Kako zadevno nacionalno sodišče v tem primeru varuje pravico imetnika [DZP] z referenčnim zdravilom do učinkovitega sodnega varstva na podlagi člena 47 [Listine] in do ekskluzivnosti podatkov na podlagi člena 10 Direktive 2001/83? – Ali zahteva za učinkovito sodno varstvo vključuje dolžnost nacionalnega sodišča, da preveri, ali je bilo prvotno [DZP] za referenčno zdravilo v drugi državi članici izdano v skladu z določbami Direktive 2001/83?“
Odločitev	1. Člen 28 in člen 29(1) Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2012/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012, je treba razlagati tako, da v okviru decentraliziranega postopka za izdajo dovoljenja za promet z generičnim zdravilom pristojni organ države članice, ki jo ta postopek zadeva, pri sprejemanju odločbe o dovoljenju za promet z generičnim zdravilom v tej državi članici na podlagi člena 28(5) te direktive ne more sam določiti, kdaj začne teči obdobje ekskluzivnosti podatkov o referenčnem zdravilu. 2. Člen 10 Direktive 2001/83, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2012/26, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da sodišče države članice, ki jo zadeva decentralizirani postopek za izdajo dovoljenja za promet, pri katerem je imetnik dovoljenja za promet z referenčnim zdravilom vložil pravno sredstvo zoper odločbo o dovoljenju za promet z generičnim zdravilom v tej državi članici, ki jo je sprejel pristojni organ te države članice, pristojno, da preveri določitev začetka obdobja ekskluzivnosti podatkov o referenčnem zdravilu. Navedeno sodišče pa ni pristojno za preverjanje, ali je bilo prvotno dovoljenje za promet z referenčnim zdravilom, ki je bilo izdano v neki drugi državi članici, izdano v skladu s to direktivo.

Številka zadeve	C-414/16
Ime zadeve	Egenberger
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2018:257
Datum zadeve	17/4/2018
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija)
Stranke	Vera Egenberger proti Evangelisches Werk für Diakonie und Entwicklung eV
Področje	Zaposlovanje in socialna politika; odškodninski zahtevek na podlagi diskriminacije
Ključne besede	Egenberger - Enako obravnavanje - Različno obravnavanje - Vera ali prepričanje – Diskriminacija na podlagi vere - Poklicne dejavnosti - Cerkve ali organizacije - Etika –Poklicna zahteva – Odškodninski zahtevek
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člen 4(2) Direktive [2000/78] razlagati tako, da lahko delodajalec – kakršen je tožena stranka v obravnavanem primeru – oziroma cerkev zanj, sam zavezujoče odloči, ali pripadnost kandidata določeni veri zaradi narave tega dela ali zaradi okoliščin, v katerih se izvaja, pomeni bistveno, legitimno in upravičeno poklicno zahtevo glede na njegovo oziroma cerkveno etiko? 2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: Ali se določba nacionalnega prava – kot je v obravnavanem primeru člen 9(1), prva možnost, [AGG] – v skladu s katero je različno obravnavanje zaradi vere pri zaposlovanju pri verskih skupnostih in z njimi povezanih ustanovah dovoljeno, tudi če neka vera ob upoštevanju tega, kako se ta verska skupnost dojema, glede na njeno pravico do samoodločbe pomeni upravičeno poklicno zahtevo, v sporu, kakršen je obravnavani, ne uporabi? 3. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: Katere zahteve je treba glede narave dela ali okoliščin, v katerih se izvaja, določiti kot bistvene, legitimne in upravičene poklicne zahteve glede na etiko organizacije v skladu s členom 4(2) Direktive [2000/78]?“
Odločitev	1. Člen 4(2) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu v povezavi z njenima členoma 9 in 10 ter s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora biti mogoče – če cerkev ali druga organizacija, katere etika temelji na veri ali prepričanju, v utemeljitev akta ali odločbe, kot je zavrnitev prijave na delovno mesto pri njej, zatrjuje, da je vera glede na naravo zadevnih dejavnosti ali okvira, v katerem se te dejavnosti opravljajo, bistvena, legitimna in upravičena poklicna zahteva glede na etiko te cerkve ali organizacije – da je taka trditev po potrebi predmet učinkovitega sodnega nadzora, ki zahteva preveritev, da so v obravnavani zadevi izpolnjena merila iz člena 4(2) te direktive. 2. Člen 4(2) Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da bistvena, legitimna in upravičena poklicna zahteva, navedena v njem, napotuje na nujno zahtevo, ki jo glede na etiko cerkve ali zadevne organizacije objektivno narekujejo narava ali pogoji izvajanja zadevne poklicne dejavnosti, in ne sme zajemati razlogov, ki niso povezani s to etiko ali pravico te cerkve ali te organizacije do avtonomije. Ta zahteva mora biti v skladu z načelom sorazmernosti. 3. Nacionalno sodišče, ki odloča v sporu med posameznikoma, je dolžno, če veljavnega nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s členom 4(2) Direktive 2000/78, v okviru svojih pristojnosti zagotoviti sodno varstvo, ki za pravne subjekte izhaja iz členov 21 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ter zagotoviti polni učinek teh členov, tako da po potrebi ne uporabi nobene nasprotujoče nacionalne določbe.

Številka zadeve	C-403/16
Ime zadeve	El Hassani
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2017:960
Datum zadeve	13/12/2017
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče, Poljska)
Stranke	Soufiane El Hassani proti Minister Spraw Zagranicznych
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; vizumi
Ključne besede	El Hassani – Azilna politika – Uredba (ES) št. 810/2009 – Vizumski zakonik Skupnosti –Prosilec – Vizum - Odločba o zavrnitvi –Obveznost države članice – Zagotovitev pravice – Pravno sredstvo
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je treba člen 32(3) Vizumskega zakonika ob upoštevanju uvodne izjave 29 [tega zakonika] in člena 47, prvi odstavek, Listine razlagati tako, da mora država članica zagotavljati možnost pravnega sredstva pred sodiščem?“
Odločitev	Člen 32(3) Uredbe (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 610/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da državam članicam nalaga obveznost, da zagotovijo postopek s pravnim sredstvom zoper odločbe o zavrnitvi izdaje vizuma, katerega podrobna pravila ureja pravni red vsake države članice ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti. Ta postopek mora zagotavljati, da v neki fazi postopka obstaja možnost pravnega sredstva pred sodiščem.

Številka zadeve	C-360/16
Ime zadeve	Hasan
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2018:35
Datum zadeve	25/01/2018
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija)
Stranke	Bundesrepublik Deutschland proti Azizu Hasanu
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; zavrnitev prošnje za azil
Ključne besede	Hasan – Azilna politika - Uredba (EU) št. 604/2013 – Mednarodna zaščita - Odgovorna država- Obravnavanje prošnje - Načini in roki - Zahteva za ponovni sprejem – Nezakonita vrnitev - Državljan tretje države - Pravno sredstvo – Obseg sodnega nadzora – Okoliščine po predaji
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je v primeru, ko je bil državljan tretje države po vložitvi druge prošnje za azil v drugi državi članici (v tem primeru v Nemčiji), ker je sodišče zavrnilo njegovo prošnjo za odložitev predaje na podlagi Uredbe Dublin III, predan v prvotno odgovorno državo članico, kjer je vložil prvo prošnjo za azil (v tem primeru v Italijo), in se je takoj nato nezakonito vrnil v drugo državo članico (v tem primeru v Nemčijo): (a) v skladu z načeli Uredbe Dublin III za sodni preizkus odločbe o predaji odločilno dejansko stanje ob predaji, ker se s pravočasno predajo odgovornost dokončno določi, zaradi česar se merodajne določbe Uredbe Dublin III glede odgovornosti ne uporabijo, ali pa je treba upoštevati poznejši razvoj okoliščin, ki so na splošno pomembne za določitev odgovornosti – na primer potek rokov za ponovni sprejem ali (ponovno) predajo? (b) Ali so po zaključku postopka določanja odgovorne države zaradi odločitve o predaji mogoče nadaljnje predaje v prvotno odgovorno državo članico in ostane ta država članica zavezana sprejeti državljana tretje države? 2. Če odgovornost s predajo ni dokončno določena: katere od naslednjih določb se v takšnem primeru uporabijo za osebo v smislu člena 18(1)(b), (c) ali (d) Uredbe Dublin III, ker zoper že izvedeno odločitev o predaji še vedno teče postopek s pravnimi sredstvi: (a) člen 23 Uredbe Dublin III (po analogiji) s posledico, da lahko v primeru vložitve ponovne zahteve za ponovni sprejem z zamudo nastopi prenos odgovornosti na podlagi člena 23(2) in (3) Uredbe Dublin III, ali (b) člen 24 Uredbe Dublin III (po analogiji) ali (c) nobena od določb, navedenih v točkah (a) in (b)? 3. Če se za takšno osebo (po analogiji) ne uporabi niti člen 23 niti člen 24 Uredbe Dublin III (drugo vprašanje, točka (c)): ali so zaradi izpodbijane odločitve o predaji do odločitve o pritožbi zoper to odločbo mogoče nadaljnje predaje v prvotno odgovorno državo članico (v tem primeru v Italijo) in ostane ta država članica ne glede na vložitev nadaljnjih zahtev za ponovni sprejem brez upoštevanja rokov iz člena 23(3) ali člena 24(2) Uredbe Dublin III ter ne glede na roke za predajo na podlagi člena 29(1) in (2) Uredbe Dublin III zavezana sprejeti državljana tretje države? 4. Če se za takšno osebo (po analogiji) uporabi člen 23 Uredbe Dublin III (drugo vprašanje, točka (a)): ali je ponovno zahtevo za ponovni sprejem (po analogiji) treba vložiti v novem roku na podlagi člena 23(2) Uredbe Dublin III (po analogiji)? Če je odgovor pritrdilen: ali začne ta novi rok teči, ko pristojni organ izve za ponovni vstop, ali pa je za začetek teka roka upošteven drug trenutek? 5. Če se za takšno osebo (po analogiji) uporablja člen 24 Uredbe Dublin III (drugo vprašanje, točka (b)): (a) Ali je ponovna zahteva za ponovni sprejem (po analogiji) vezana na novi rok na podlagi člena 24(2) Uredbe Dublin III? Če je odgovor pritrdilen: ali začne ta novi rok teči, ko je pristojni organ izvedel za ponovni vstop, ali pa je za začetek teka roka upošteven drug trenutek? (b) Če druga država članica (v tem primeru Nemčija) pusti poteči rok, ki ga mora upoštevati na podlagi člena 24(2) Uredbe Dublin III (po analogiji): ali vložitev nove prošnje za azil na podlagi člena 24(3) Uredbe Dublin III neposredno utemeljuje odgovornost druge države članice (v tem primeru Nemčije) ali pa lahko ta kljub novi prošnji za azil od prvotno odgovorne države članice (v tem primeru Italije) ne glede na rok ponovno zahteva ponovni sprejem ali pa tujca preda tej državi članici brez zahteve za ponovni sprejem? (c) Če druga država članica (v tem primeru Nemčija) pusti poteči rok, ki ga mora upoštevati na podlagi člena 24(2) Uredbe Dublin III (po analogiji): ali je treba to, da o prošnji za azil, ki je bila pred predajo vložena v drugi državi članici (v tem primeru v Nemčiji), še ni bilo odločeno, enačiti z vložitvijo nove prošnje za azil na podlagi člena 24(3) Uredbe Dublin III? (d) Če druga država članica (v tem primeru Nemčija) pusti poteči rok, ki ga mora upoštevati na podlagi člena 24(2) Uredbe Dublin III (po analogiji) in tujec ne vloži niti nove prošnje za azil niti ni mogoče tega, da o prošnji za azil, ki je bila v drugi državi članici (v tem primeru v Nemčiji) vložena pred predajo, še ni bilo odločeno, enačiti z vložitvijo nove prošnje za azil na podlagi člena 24(3) Uredbe Dublin III: ali lahko druga država članica (v tem primeru Nemčija) od prvotno odgovorne države članice (v tem primeru Italije) ne glede na rok ponovno zahteva ponovni sprejem ali pa tujca brez prošnje za ponovni sprejem preda tej državi članici?“
Odločitev	1. Člen 27(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v povezavi z uvodno izjavo 19 te uredbe in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da mora sodni nadzor nad odločbo o predaji temeljiti na dejanskem položaju, ki obstaja v času zadnje obravnave pred sodiščem, ki odloča, ali če te obravnave ni, v času, ko to sodišče odloči o tožbi. 2. Člen 24 Uredbe št. 604/2013 je treba razlagati tako, da je lahko v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je bil državljan tretje države po tem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v prvi državi članici, predan v to državo članico zatem, ko je bila zavrnjena nova prošnja, vložena v drugi državi članici, nato pa se je brez dovoljenja za prebivanje vrnil na ozemlje te druge države članice, ta državljan predmet postopka za ponovni sprejem ter da ni mogoča ponovna predaja te osebe v prvo od teh držav članic, ne da bi se opravil tak postopek. 3. Člen 24(2) Uredbe št. 604/2013 je treba razlagati tako, da je treba v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem se je državljan tretje države brez dovoljenja za prebivanje vrnil na ozemlje države članice, ki je v preteklosti izvršila njegovo predajo v drugo državo članico, zahtevo za ponovni sprejem poslati v rokih, določenih v tej določbi, in da ti ne morejo začeti teči, preden država članica, ki daje zahtevo, ni seznanjena z vrnitvijo zadevne osebe na njeno ozemlje. 4. Člen 24(3) Uredbe št. 604/2013 je treba razlagati tako, da je, kadar zahteva za ponovni sprejem ni podana v rokih, določenih v členu 24(2) te uredbe, država članica, na ozemlju katere se nahaja zadevna oseba brez dovoljenja za prebivanje, odgovorna za obravnavanje nove prošnje za mednarodno zaščito, ki jo mora ta oseba imeti pravico vložiti. 5. Člen 24(3) Uredbe št. 604/2013 je treba razlagati tako, da se dejstva, da postopek s tožbo, vloženo zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena prva prošnja za mednarodno zaščito, vložena v državi članici, še poteka, ne sme šteti za enakovrednega vložitvi nove prošnje za mednarodno zaščito v tej državi članici v smislu te določbe. 6. Člen 24(3) št. Uredbe št. 604/2013 je treba razlagati tako, da kadar zahteva za ponovni sprejem ni podana v rokih iz člena 24(2) te uredbe in zadevna oseba ni uporabila možnosti, ki jo mora imeti, za ponovno vložitev prošnje za mednarodno zaščito: – država članica, na ozemlju katere se ta oseba nahaja brez dovoljenja za prebivanje, lahko še poda zahtevo za ponovni sprejem in da – ta določba ne dovoljuje predaje te osebe v drugo državo članico, ne da bi bila podana taka zahteva.

Številka zadeve	C-358/16
Ime zadeve	UBS Europe in drugi
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2018:715
Datum zadeve	13/09/2018
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Cour administrative (višje upravno sodišče, Luksemburg)
Stranke	UBS Europe SE in Alain Hondequin et consorts proti DV in drugim
Področje	Prosti pretok kapitala; obveznost varovanja poslovne skrivnosti
Ključne besede	UBS Europe – Alain Hondequin - Direktiva 2004/39/ES – Obseg obveznosti - Poklicna skrivnost - Izguba poklicnega ugleda - Kazensko pravo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do obrambe – Vpogled v spis
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je na podlagi zlasti člena 41 Listine, ki določa načelo dobrega upravljanja, z izjemo za ‚primere, za katere velja kazensko pravo‘, ki je določena tako na koncu odstavka 1 člena 54 Direktive 2004/39/ES kot na začetku odstavka 3 tega člena 54, zajet primer, v katerem je v skladu z nacionalno zakonodajo naložena upravna sankcija, ki pa z vidika EKČP spada v kazensko pravo, kot je sankcija, obravnavana v postopku v glavni stvari, ki jo je naložil nacionalni regulativni organ, nacionalni nadzorni organ, in s katero je članu nacionalne odvetniške zbornice naloženo, naj pri subjektu, ki ga nadzoruje navedeni regulativni organ, preneha opravljati poslovodno funkcijo ali drugo funkcijo, za katero je potrebno dovoljenje, in naj z vseh svojih tovrstnih funkcij čim prej odstopi? 2. Če je navedena upravna sankcija, ki se kot taka obravnava v nacionalnem pravu, naložena v upravnem postopku, v kolikšnem obsegu je obveznost varovanja poklicne skrivnosti, na katero se lahko sklicuje nacionalni nadzorni organ na podlagi določb člena 54 navedene Direktive 2004/39/ES, pogojena z zahtevami poštenega sojenja, ki zajema učinkovito pravno sredstvo, kot izhajajo iz člena 47 Listine in se morajo obravnavati v povezavi z zahtevami, ki vzporedno izhajajo iz členov 6 in 13 EKČP v zvezi s poštenim sojenjem in učinkovitostjo pravnega sredstva ter iz jamstev, določenih v členu 48 Listine, zlasti ob upoštevanju neomejenega dostopa stranke v upravnem postopku – za obrambo interesov in državljanskih pravic sankcionirane stranke v upravnem postopku – do upravnega spisa organa, ki je naložil upravno sankcijo in ki je hkrati nacionalni nadzorni organ?“
Odločitev	Člen 54 Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS je treba razlagati tako, da: – izraz „primeri, za katere velja kazensko pravo“, iz odstavkov 1 in 3 tega člena ne zajema položaja, v katerem organi, ki jih države članice določijo za izvajanje nalog, določenih v tej direktivi, sprejmejo ukrep, kot je ta v postopku v glavni stvari, s katerim se osebi prepove opravljanje funkcije člana poslovodstva ali druge funkcije v nadzorovanem podjetju, za izvajanje katere je treba pridobiti odobritev, in naloži, naj v najkrajšem možnem času odstopi z vseh svojih funkcij, ker ta oseba ne izpolnjuje več zahteve po poklicnem ugledu iz člena 9 navedene direktive, ki spada med ukrepe, ki jih morajo pristojni organi sprejeti pri izvajanju pristojnosti, ki jih imajo v skladu z določbami naslova II navedene direktive. Navedena določba se namreč s tem, da določa, da obveznost varovanja poklicne skrivnosti lahko v takšnih primerih velja izjemoma, nanaša na prenos ali uporabo zaupnih podatkov za namene pregona, ki se vodi v skladu z nacionalnim kazenskim pravom, in kazni, ki se izrečejo v skladu z njim; – je treba obveznost varovanja poklicne skrivnosti iz odstavka 1 navedenega člena v povezavi s členoma 47 in 48 Listine, zagotoviti in izvajati tako, da je združljiva s spoštovanjem pravice do obrambe. Tako mora pristojno nacionalno sodišče, kadar se pristojni organ sklicuje na navedeno obveznost, zato da zavrne posredovanje informacij, s katerimi razpolaga, ki niso vsebovane v spisu in ki se nanašajo na osebo, na katero se nanaša akt, ki posega v njen položaj, preveriti, ali te informacije pomenijo objektivno povezavo z očitki zoper njo, in če je odgovor pritrdilen, pretehtati med interesom zadevne osebe, da ima na voljo potrebne informacije, zato da lahko v celoti uveljavlja svojo pravico do obrambe, in interesi, povezanimi z ohranjanjem zaupnosti informacij, za katere velja obveznost varovanja poklicne skrivnosti, preden se odločijo za posredovanje vsake zahtevane informacije.

Številka zadeve	C-348/16
Ime zadeve	Sacko
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2017:591
Datum zadeve	26/07/2017
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Tribunale di Milano (sodišče v Milanu, Italija)
Stranke	Moussa Sacko proti Commissione Territoriale per il riconoscimento della Protezione internazionale di Milano
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meja; zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito
Ključne besede	Sacko - Azilna politika – Direktiva 2013/32/EU – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Prošnja – Prosilec - Učinkovito sodno varstvo – Zavrnitev prošnje – Tožba - Odločanje brez zaslišanja
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je treba Direktivo 2013/32 (zlasti člene 12, 14, 31 in 46) razlagati tako, da dopušča postopek, kakršen je italijanski (določen v členu 19(9) zakonske uredbe št. 150/2011), v katerem sodišče, pri katerem je prosilec za azil vložil pravno sredstvo – pri čemer je upravni organ, pooblaščen za obravnavo prošenj za azil, njegovo prošnjo po celoviti obravnavi z zaslišanjem zavrnil – lahko to pravno sredstvo zavrne brez obravnave, ne da bi moralo navedenega prosilca znova zaslišati, če je to pravno sredstvo očitno neutemeljeno in zato ni možnosti za razveljavitev zavrnitve upravnega organa?“
Odločitev	Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, zlasti njene člene 12, 14, 31 in 46 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da nacionalno sodišče, pri katerem je bilo vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o zavrnitvi očitno neutemeljene prošnje za mednarodno zaščito, to pravno sredstvo zavrne, ne da bi zaslišalo prosilca, če dejanske okoliščine ne dopuščajo nikakršnega dvoma glede utemeljenosti te odločbe, pod pogojem, prvič, da je bila v postopku na prvi stopnji prosilcu v skladu s členom 14 te direktive dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in sta bila v skladu s členom 17(2) navedene direktive zapisnik ali dobesedni prepis tega razgovora, če je bil opravljen, vložena v spis, in drugič, da lahko sodišče, pri katerem je bilo vloženo pravno sredstvo, odredi to zaslišanje, če meni, da je potrebno za podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, ki je določena v členu 46(3) te direktive.

Številka zadeve	C-214/16
Ime zadeve	King
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2017:914
Datum zadeve	29/11/2017
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales) (civilni senat), Združeno kraljestvo)
Stranke	Conley King proti The Sash Window Workshop Ltd in Richardu Dollarju
Področje	Zaposlovanje in socialna politika; neizrabljen letni dopust
Ključne besede	King - Zaščita – Varnost in zdravje delavcev – Direktiva 2003/88/ES – Organizacija delovnega časa – Neizrabljen letni dopust – Prenehanje delovnega razmerja - Izplačilo nadomestila - Nacionalna ureditev – Izraba dopusta - Višina nadomestila
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je, če obstaja spor med delavcem in delodajalcem o tem, ali je delavec upravičen do plačanega letnega dopusta v skladu s členom 7 Direktive [2003/88], dejstvo, da mora delavec najprej izrabiti dopust in lahko šele nato izve, ali je upravičen do plačila tega dopusta, v skladu s pravom Unije, zlasti z načelom učinkovitega pravnega sredstva? 2. Ali lahko delavec – če ne izrabi celotnega ali dela letnega dopusta, do katerega je upravičen v referenčnem letu, v katerem bi moral uresničiti svoje pravice do dopusta, kar pa bi storil, če delodajalec ne bi zavračal plačila za kakršen koli dopust, ki bi ga vzel – trdi, da ne more uresničevati svoje pravice do plačanega dopusta, tako da se ta pravica prenaša naprej, dokler nima možnosti, da jo uresniči? 3. Če se pravica do dopusta prenese, ali se prenaša neomejeno ali pa je obdobje za uresničitev pravice do prenosa omejeno po analogiji z omejitvami, ki veljajo, kadar delavec v upoštevnem referenčnem letu ne more uresničevati pravice do dopusta zaradi bolezni? 4. Ali mora sodišče, če ni zakonske ali pogodbene določbe, ki bi opredeljevala obdobje prenosa dopusta, določiti omejitev obdobja prenosa zaradi zagotovitve, da se z uporabo [nacionalne zakonodaje na področju delovnega časa] ne bi izkrivil namen člena 7 [Direktive 2003/88]? 5. Če je odgovor na predhodno vprašanje pritrdilen, ali je obdobje osemnajstih mesecev po koncu referenčnega leta, v katerem je bil dopust dodeljen, v skladu s pravico do plačanega dopusta iz člena 7 [Direktive 2003/88]?“
Odločitev	1. Člen 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in pravico do učinkovitega pravnega sredstva, določeno v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da v primeru spora med delavcem in njegovim delodajalcem glede vprašanja, ali ima delavec v skladu s prvo od teh določb pravico do plačanega letnega dopusta, nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero mora delavec najprej vzeti tak dopust, preden izve, ali ima zanj pravico do plačila nadomestila. 2. Člen 7 Direktive 2003/88 je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim določbam ali praksi, v skladu s katerimi delavec neizrabljenih pravic do plačanega letnega dopusta iz več zaporednih referenčnih obdobij ne more prenesti ali po potrebi kopičiti vse do prenehanja delovnega razmerja, ker mu delodajalec za ta dopust ni hotel plačati nadomestila.

Številka zadeve	C-201/16
Ime zadeve	Shiri
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2017:805
Datum zadeve	25/10/2017
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče, Avstrija)
Stranke	Majid Shiri
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; odstranitev v Bolgarijo
Ključne besede	Shiri – Azilna politika - Uredba (EU) št. 604/2013 – Odgovorna država – Prošnja za azil - Mednarodna zaščita - Nezakonita vrnitev - Državljan tretje države– Pravno sredstvo – Obseg sodnega nadzora – Predaja - Rok za izvedbo – Neizvedba v roku – Prenos odgovornosti – Zahteva po odločitvi
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba določbe [Uredbe Dublin III], ki se nanašajo na pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper odločbo o predaji, zlasti člen 27(1) te uredbe, glede na uvodno izjavo 19 navedene uredbe razlagati tako, da prosilec za azil lahko uveljavlja prenos odgovornosti na državo članico, ki daje zahtevo, zaradi izteka šestmesečnega roka za predajo (člen 29(2) v povezavi s členom 29(1) [Uredbe Dublin III])? Če se na to vprašanje odgovori pritrdilno: 2. Ali pride do prenosa odgovornosti v skladu s členom 29(2), prvi stavek, [Uredbe Dublin III] že samo z zamujenim rokom za predajo ali pa se za prenos odgovornosti zaradi izteka roka zahteva tudi, da odgovorna država članica odkloni obveznost za sprejem ali ponovni sprejem zadevne osebe?“
Odločitev	1. Člen 29(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva je treba razlagati tako, da če se predaja ne izvrši v šestmesečnem roku, opredeljenem v členu 29(1) in (2) te uredbe, se odgovornost v celoti prenese na državo članico, ki daje zahtevo, ne da bi morala odgovorna država članica odkloniti sprejem ali ponovni sprejem zadevne osebe. 2. Člen 27(1) Uredbe št. 604/2013 v povezavi z uvodno izjavo 19 te uredbe in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora imeti prosilec za mednarodno zaščito na voljo učinkovito in hitro pravno sredstvo, ki mu omogoča, da se sklicuje na iztek šestmesečnega roka, kot je opredeljen v členu 29(1) in (2) navedene uredbe, pri čemer do tega izteka pride po sprejetju odločbe o predaji. Pravica takega prosilca, določena z nacionalno ureditvijo, kot je ta v postopku v glavni stvari, da se v okviru pritožbe zoper odločbo o predaji, sprejeto glede njega, sklicuje na okoliščine, ki so nastale po sprejetju te odločbe, izpolnjuje to obveznost po določitvi učinkovitega in hitrega pravnega sredstva.

Številka zadeve	C-181/16
Ime zadeve	Gnandi
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2018:465
Datum zadeve	19/06/2018
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Conseil d'État (državni svet, Belgija)
Stranke	Sadikou Gnandi proti État belge
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nezakonito prebivanje
Ključne besede	Gnandi – Azilna politika – Vračanje - Nezakonito prebivanje - Državljani tretjih držav – Direktiva 2008/115/ES – Odločba o vrnitvi – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Načelo nevračanja –Učinkovito pravno sredstvo – Dovoljenje ostati
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je treba člen 5 Direktive [2008/115], ki državam članicam nalaga obveznost, da pri izvajanju te direktive upoštevajo načelo nevračanja, ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 13(1) navedene direktive in člena 47 [Listine], razlagati tako, da nasprotujeta sprejetju odločbe o vrnitvi, kot jo določajo člen 6 [Direktive 2008/115] ter člen 52/3(1) zakona z dne 15. decembra 1980 in člen 75(2) kraljevega odloka z dne 8. oktobra 1981, takoj ko [CGRA] zavrne prošnjo za azil ter torej preden je mogoče izčrpati sodna pravna sredstva zoper to odločbo in preden je mogoče azilni postopek dokončno končati?“
Odločitev	Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi z Direktivo Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah ob upoštevanju načela nevračanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki sta določena v členu 18, členu 19(2) in členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se odločba o vrnitvi iz člena 6(1) Direktive 2008/115 zoper državljana tretje države, ki je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, sprejme takoj po tem, ko je pristojni organ zavrnil to prošnjo, ali skupaj s to zavrnitvijo v istem upravnem aktu ter torej pred odločitvijo o sodnem pravnem sredstvu, ki je bilo vloženo zoper to odločbo o zavrnitvi, zlasti če zadevna država članica zagotovi, da se vsi pravni učinki odločbe o vrnitvi zadržijo do zaključka postopka s tem pravnim sredstvom, da ima prosilec v tem obdobju zagotovljene pravice, ki izhajajo iz Direktive Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil, in da lahko uveljavlja vse spremenjene okoliščine, do katerih pride po sprejetju odločbe o vrnitvi in ki bi lahko odločilno vplivale na presojo položaja zadevne osebe z vidika Direktive 2008/115, zlasti z vidika člena 5 te direktive, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče.

Številka zadeve	C-73/16
Ime zadeve	Puškár
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2017:725
Datum zadeve	27/09/2017
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike)
Stranke	Peter Puškár proti Finančné riaditeľstvo Slovenskej republiky in Kriminálny úrad finančnej správy
Področje	Varstvo osebnih podatkov; pobiranje davkov; davčne goljufije
Ključne besede	Puškar – Varstvo osebnih podatkov - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Direktiva 95/46/ES – Obdelava osebnih podatkov – PEU –Seznam osebnih podatkov – Predmet – Pobiranje davkov –Davčne goljufije – Sodni nadzor – Varstvo temeljnih pravic in svoboščin – Vložitev pravnega sredstva - Pritožba – Dopustnost seznama - Zakonitost obdelave podatkov – Javni interes
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali člen 47, prvi odstavek, Listine – na podlagi katerega ima vsak, ki so mu kršene pravice, torej tudi pravica do zasebnega življenja pri obdelavi osebnih podatkov, določena v členu 1(1) in naslednjih določbah Direktive 95/46, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v navedenemu členu 47 – nasprotuje nacionalni določbi, ki za uporabo takega učinkovitega pravnega sredstva pred upravnim sodiščem določa pogoj, da pritožnik zaradi varstva svojih pravic in svoboščin, pred vložitvijo pravnega sredstva izčrpa sredstva, ki jih ima na voljo na podlagi določb lex specialis, kakršen je slovaški zakon o upravnih pritožbah? 2. Ali je mogoče pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij, določeno v členu 7 Listine, in pravico do varstva osebnih podatkov, določeno v členu 8 Listine – v primeru zatrjevane kršitve pravice do varstva osebnih podatkov, ki se na ravni Evropske unije izvaja zlasti z Direktivo 95/46, v skladu s katero: – imajo države članice obveznost, da pri obdelavi osebnih podatkov zagotovijo pravico do zasebnega življenja (člen 1(1)), – imajo države članice pristojnost za obdelavo osebnih podatkov, kadar je to potrebno za izvajanje naloge, ki se opravlja v javnem interesu (člen 7(e)) ali zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja stranka ali stranke, ki so jim osebni podatki posredovani, in – ima država članica izjemoma pristojnost, da omeji obseg obveznosti in pravic (člen 13(1)(e) in (f)), če taka omejitev pomeni potrebni ukrep za zaščito pomembnega gospodarskega ali finančnega interesa države članice ali Evropske unije, vključno z denarnimi, proračunskimi in davčnimi zadevami, razlagati tako, da država članica brez privolitve zadevne osebe ne sme sestavljati seznamov osebnih podatkov [za namene pobiranja davkov, ker naj bi bilo] pridobivanje osebnih podatkov – ki so na voljo javnemu organu z namenom boja proti davčni goljufiji – tvegano početje? 3. Ali je mogoče seznam finančnega organa države članice, ki vsebuje osebne podatke pritožnika in katerega zaupnost je bila zagotovljena z ustreznimi tehničnimi in organizacijskimi ukrepi za varstvo teh podatkov pred nepooblaščenim širjenjem ali dostopom v smislu člena 17(1) Direktive 95/46 – [če] si ga je pritožnik pridobil zakonsko predpisanega soglasja navedenega organa – obravnavati kot nezakonit dokaz, ki ga mora nacionalno sodišče zavrniti v skladu z načelom prava Unije, ki nalaga pošteno sojenje, določeno v členu 47, drugi odstavek, Listine? 4. Ali je pristop nacionalnega sodišča – pri katerem da nacionalno sodišče, če se v posameznem primeru sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice razlikuje od odgovora Sodišča Evropske unije, na podlagi načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU in člena 267 PDEU prednost pravni usmeritvi Sodišča Evropske unije – v skladu z zgoraj navedeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja (zlasti na podlagi člena 47 Listine)?“
Odločitev	1. Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki uveljavljanje pravice do pravnega sredstva pred sodiščem, ki ga vloži oseba, ki zatrjuje kršitev pravice do varstva osebnih podatkov, zagotovljene z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov, pogojuje s predhodnim izčrpanjem razpoložljivih pravnih sredstev pred nacionalnimi upravnimi organi, če konkretna pravila za uveljavljanje navedenih pravnih sredstev ne vplivajo nesorazmerno na pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem iz te določbe. Zlasti je pomembno, da predhodno izčrpanje razpoložljivih pravnih sredstev pred nacionalnimi upravnimi organi ne povzroči bistvene zakasnitve za vložitev pravnega sredstva pred sodiščem, da zadrži zastaranje zadevnih pravic in da ne povzroči prekomernih stroškov. 2. Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno sodišče seznam, kakršen je sporni seznam, ki ga predloži zadevna oseba in ki vsebuje njene osebne podatke, zavrne kot dokazno sredstvo o kršitvi varstva osebnih podatkov, zagotovljenega z Direktivo 95/46, če bi ta oseba pridobila ta seznam brez zakonsko predpisanega soglasja upravljavca teh podatkov, razen če je taka zavrnitev predpisana z nacionalno zakonodajo in spoštuje tako bistveno vsebino pravice do učinkovitega pravnega sredstva kot tudi načelo sorazmernosti. 3. Člen 7(e) Direktive 95/46 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da organi države članice brez soglasja zadevnih oseb obdelujejo osebne podatke za namene pobiranja davkov in boja proti davčnim goljufijam, kot so to storili z oblikovanjem seznama, kakršen je sporni seznam iz zadeve v glavni stvari, če, prvič, so ti organi v skladu z nacionalno zakonodajo pooblaščeni za izvajanje nalog v javnem interesu v smislu te določbe, če je oblikovanje spornega seznama in vključitev imen zadevnih oseb nanj dejansko primerno in potrebno za uresničitev zastavljenih ciljev ter če obstajajo zadostni indici za domnevo, da so zadevne osebe utemeljeno uvrščene na ta seznam, in drugič, če so izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost te obdelave osebnih podatkov, določeni z Direktivo 95/46.

Številka zadeve	C-685/15
Ime zadeve	Online Games in drugi
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2017:452
Datum zadeve	14/06/2017
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Landesverwaltungsgericht Oberösterreich (deželno upravno sodišče Zgornje Avstrije, Avstrija)
Stranke	Online Games Handels GmbH in drugi proti Landespolizeidirektion Oberösterreich
Področje	Svoboda opravljanja storitev; pravica do ustanavljanja; igre na srečo
Ključne besede	Online Games - PDEU – Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Igre na srečo – Omejevalna ureditev - Država članica – Upravne sankcije - Nujni razlogi - Splošni interes – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito sodno varsto – Nacionalna ureditev – Obveznost sodišča – Pregon
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je treba člen 56 PDEU oziroma člen 49 in naslednje PDEU ob upoštevanju člena 6 EKČP v povezavi s členom 47 [Listine] razlagati tako, da te določbe glede na zahtevo po objektivnem in nepristranskem sodišču, ki izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (zlasti iz točke 54 njegove sodbe z dne 18. maja 2010, Ozerov proti Rusiji CE:ECHR:2010:0518JUD006496201, točka 54), nasprotujejo nacionalni ureditvi, na podlagi katere mora sodišče, ki odloča o zakonitosti kazenskega ukrepa, izpodbijanega s pritožbo – in ne kazenski organ (ali drug državni organ pregona) v funkciji zastopnika obtožnice – dokaze, ki so v upravnokazenskem postopku potrebni za utemeljitev kvazimonopolne ureditve nacionalnega trga iger na srečo, zaščitene s kazensko zakonodajo, ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije (glej predvsem [sodbo z dne 30. aprila 2014,] Pfleger in drugi, C‑390/12, EU:C:2014:281), na lastno pobudo, in ne glede na ravnanje strank v postopku, najprej popolnoma samostojno opredeliti in razmejiti, nato pa (v eni in isti osebi/funkciji) z avtonomno preiskavo tudi raziskati in presoditi o njih?“
Odločitev	Člena 49 in 56 PDEU, kot sta med drugim razložena v sodbi z dne 30. aprila 2014, Pfleger in drugi (C‑390/12, EU:C:2014:281), v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni postopkovni ureditvi, v skladu s katero mora v upravnem postopku kazenske narave sodišče, ki odloča o združljivosti ureditve, ki omejuje uresničevanje temeljne svoboščine Evropske unije, kot sta svoboda ustanavljanja ali svobodno opravljanje storitev znotraj Evropske unije, s pravom Unije, po uradni dolžnosti ugotoviti dejansko stanje zadeve, o kateri odloča, v okviru preučitve obstoja upravnih kršitev, če taka ureditev ne pomeni, da mora to sodišče nadomestiti pristojne organe države članice, ki morajo predložiti dokaze, na podlagi katerih je navedenemu sodišču omogočeno, da preveri, ali je taka omejitev upravičena.

Številka zadeve	C-682/15
Ime zadeve	Berlioz Investment Fund
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2017:373
Datum zadeve	16/05/2017
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Cour administrative (vrhovno upravno sodišče, Luksemburg)
Stranke	Berlioz Investment Fund SA proti Directeur de l'administration des Contributions directes
Področje	Upravno sodelovanje na področju obdavčevanja; izmenjava informacij
Ključne besede	Berlioz Investment - Direktiva 2011/16/EU – Upravno sodelovanje - Obdavčevanje – Zaprosilo za informacije - Zavrnitev odgovora – Kazen – »Verjetna pomembnost« informacij – Preverjanje zaprošenega organa – Sodno varstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Izvajanje prava Unije –Učinkovito pravno sredstvo – Dostop sodišča do zaprosila
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali država članica v položaju, kakršen je ta v tej zadevi, v katerem stranki naloži upravno globo zaradi tega, ker ta stranka ni spoštovala svoje obveznosti sodelovanja, ki izhaja iz zahteve za predložitev podatkov, ki jo je pristojni nacionalni organ omenjene države članice izdal na podlagi notranjih procesnih pravil, ki jih je ista država članica kot zaprošena država v svoje notranje pravo uvedla za izvršitev zaprosila za izmenjavo informacij – ki ga je druga država članica izdala in ga med drugim utemeljila z določbami Direktive 2011/16, ki se nanašajo na izmenjavo informacij na zaprosilo – izvaja pravo Unije in se zato v skladu s členom 51(1) Listine ta listina uporablja? 2. V primeru, da je treba v tej zadevi Listino uporabiti, ali se lahko stranka sklicuje na člen 47 Listine, če oceni, da je zgoraj omenjena upravna globa, ki ji je bila naložena, namenjena temu, da je prisiljena k predložitvi podatkov v okviru izvajanja – s strani pristojnega organa zaprošene države članice, katere rezidentka je – zaprosila druge države članice za informacije, ki ne vsebuje nobene utemeljitve dejanskega davčnega namena, zaradi česar v tej zadevi ni izkazan legitimen cilj, in s katerim se želijo pridobiti podatki, ki za dano davčno zadevo niso verjetno pomembni? 3. V primeru, da je treba v tej zadevi Listino uporabiti, ali pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča iz člena 47 Listine pomeni – če člen 52(1) Listine ne dopušča omejitve – da mora imeti pristojno nacionalno sodišče neomejeno sodno pristojnost in da lahko tako vsaj prek ugovora nezakonitosti preizkusi veljavnost zahteve za predložitev podatkov, ki jo je izdal pristojni organ države članice v okviru izvajanja zaprosila za izmenjavo informacij, ki ga je pristojni organ druge države članice predložil, med drugim, na podlagi Direktive 2011/16, in sicer v okviru tožbe, ki jo vloži tretja oseba, pri kateri so podatki in ki je naslovnik te zahteve za predložitev podatkov, in s katero se izpodbija odločba o naložitvi upravne globe, ki je bila tej osebi naložena, ker ni spoštovala svoje obveznosti sodelovanja pri izvajanju tega zaprosila? 4. V primeru, da je treba v tej zadevi Listino uporabiti, ali je treba [člen] 1(1) in [člen] 5 Direktive 2011/16 – glede na, prvič, vzporednost s standardom verjetne pomembnosti iz vzorčne davčne konvencije [Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD)] o davku na dohodek in kapital ter, drugič, načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4 PEU, skupaj s ciljem Direktive 2011/16 – razlagati v tem smislu, da je verjetna pomembnost informacij, za katere je neka država članica zaprosila drugo državo članico – glede na dano davčno zadevo in naveden davčni namen – pogoj, ki ga mora zaprosilo za informacije izpolnjevati, da se vzpostavi obveznost pristojnega organa zaprošene države članice, da zaprosilo obravnava, in da lahko ta organ utemelji odredbo tretji osebi, pri kateri so informacije? 5. V primeru, da je treba v tej zadevi Listino uporabiti, ali je treba povezane določbe [člena] 1(1) in [člena] 5 Direktive 2011/16 ter člena 47 Listine razlagati tako, da nasprotujejo zakonski določbi države članice, ki preizkus veljavnosti zaprosila za informacije, ki ga kot organ zaprošene države opravi njen pristojni nacionalni organ, na splošno omejuje na preizkus izpolnjevanja formalnih zahtev, in tako, da nacionalnemu sodišču v okviru predloženega mu spora, kot je opisan v tretjem vprašanju zgoraj, nalagajo, da preizkusi izpolnjenost pogoja verjetne pomembnosti zaprošenih informacij z vseh vidikov, in sicer glede povezanosti s konkretnim primerom obdavčitve, glede navedenega davčnega cilja in glede spoštovanja člena 17 Direktive 2011/16? 6. V primeru, da je treba v tej zadevi Listino uporabiti, ali člen 47, drugi odstavek, Listine nasprotuje zakonski določbi države članice, ki izključuje možnost, da bi se pristojnemu nacionalnemu sodišču zaprošene države članice v okviru predloženega mu spora, kot je opisan v tretjem vprašanju zgoraj, predložilo zaprosilo za informacije pristojnega organa druge države članice, in ali ta člen zahteva, da se ta dokument predloži pristojnemu nacionalnemu sodišču in omogoči dostop tretji osebi, pri kateri so informacije, oziroma da se ta dokument predloži nacionalnemu sodišču, tretji osebi, ki ima informacije, pa se zaradi zaupnosti tega dokumenta dostop do tega dokumenta ne omogoči, pod pogojem, da se vse težave, ki jih tretji osebi, pri kateri so informacije, povzroča omejitev njenih pravic, dovolj kompenzirajo v postopku pred pristojnim nacionalnim sodiščem?“
Odločitev	1. Člen 51(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da država članica, kadar v svoji zakonodaji določi denarno sankcijo za stranko, ki zavrne predložitev podatkov v okviru izmenjave med davčnimi organi med drugim na podlagi določb Direktive Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS, izvaja pravo Unije v smislu te določbe, in se zato Listina Evropske unije o temeljnih pravicah uporablja. 2. Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da stranka, ki ji je bila zaradi nespoštovanja upravne odločbe, s katero ji je bila naložena predložitev podatkov v okviru izmenjave informacij med nacionalnimi davčnimi organi na podlagi Direktive 2011/16, naložena denarna sankcija, lahko izpodbija zakonitost te odločbe. 3. Člen 1(1) in člen 5 Direktive 2011/16 je treba razlagati tako, da „verjetna pomembnost“ podatkov, za katere je ena država članica zaprosila drugo državo članico, pomeni pogoj, ki ga mora zaprosilo za informacije izpolnjevati, da se vzpostavi obveznost zaprošene države članice, da zaprosilo obravnava, ter s tem pogoj za zakonitost odredbe, ki jo je ta država članica naslovila na stranko, in sankcije, ki je bila tej naložena zaradi nespoštovanja te odredbe. 4. Člen 1(1) in člen 5 Direktive 2011/16 je treba razlagati tako, da nadzor, ki ga opravi zaprošeni organ, ki je v skladu s to direktivo od organa prosilca prejel zaprosilo za informacije, ni omejen na formalno pravilnost tega zaprosila, temveč mora temu zaprošenemu organu omogočiti, da preveri, da zahtevani podatki niso verjetno povsem nepomembni ob upoštevanju identitete zadevnega davčnega zavezanca in identitete morebiti obveščene tretje osebe ter potreb zadevne davčne preiskave. Ti isti določbi Direktive 2011/16 in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ima v okviru tožbe, ki jo je stranka vložila zoper sankcijo, ki ji jo je naložil zaprošeni organ zaradi nespoštovanja odredbe, ki jo je ta organ sprejel po zaprosilu za informacije, ki ga je v skladu z Direktivo 2011/16 naslovil organ prosilec, nacionalno sodišče poleg pristojnosti za spremembo naložene sankcije pristojnost za nadzor nad zakonitostjo te odredbe. Kar zadeva pogoj zakonitosti navedene odredbe, ki se nanaša na verjetno pomembnost zaprošenih informacij, je sodni nadzor omejen na preverjanje očitnega neobstoja takšne pomembnosti. 5. Člen 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora imeti sodišče zaprošene države članice v okviru izvajanja svojega sodnega nadzora dostop do zaprosila za informacije, ki ga je država članica prosilka naslovila na zaprošeno državo članico. Zadevna stranka pa, nasprotno, nima pravice do dostopa do celotnega zaprosila za informacije, ki v skladu s členom 16 Direktive 2011/16 ostaja tajni dokument. Za namene celovite predstavitve njene zadeve glede neobstoja verjetne pomembnosti zaprošenih informacij načeloma zadostuje, da so ji na voljo informacije iz člena 20(2) te direktive.

Številka zadeve	C-664/15
Ime zadeve	Protect Natur-, Arten- und Landschaftsschutz Umweltorganisation
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2017:987
Datum zadeve	20/12/2017
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija)
Stranke	Protect Natur-, Arten- und Landschaftsschutz Umweltorganisation proti Bezirkshauptmannschaft Gmünd
Področje	Okolje; vodna politika EU
Ključne besede	Protect Natur - Okolje – Direktiva 2000/60/ES – Vodna politika Evropske unije – Obveznosti preprečevanja - - Poslabšanje stanja vodnih teles - Zainteresirane strani – Aarhuška konvencija – Udeležba javnosti - Dostop do pravnega varstva - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito sodno varstvo – Projekt - Stanje voda – Upravni postopek - Izdaja dovoljenja – Organizacija za varstvo okolja – – Direktiva 2000/60/ES - Izguba položaja stranke - Pravica do pravnega sredstva
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali člen 4 Direktive 2000/60 […] ali ta direktiva kot takšna okoljski organizaciji v postopku, v katerem ni treba opraviti presoje vplivov na okolje v skladu z Direktivo 2011/92 […], priznavata pravice, za varstvo katerih ima dostop do upravnih ali sodnih postopkov v skladu s členom 9(3) [Aarhuške konvencije]? Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: 2. Ali iz določb Aarhuške konvencije izhaja, da mora biti omogočeno uveljavljanje teh pravic že v postopku pred upravnim organom ali pa zadošča možnost priznanja pravnega varstva zoper odločbo upravnega organa v sodnem postopku? 3. Ali je dopustno, da nacionalno postopkovno pravo (člen 42 AVG) določa, da mora okoljska organizacija – tako kot tudi druge stranke postopka – ugovore pravočasno uveljavljati že v postopku pred upravnimi organi in ne šele v pritožbi na upravno sodišče, pri čemer v nasprotnem primeru izgubi svoj položaj stranke in tudi ne more več vložiti pritožbe na upravno sodišče?“
Odločitev	1. Člen 9(3) Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki je bila sklenjena 25. junija 1998 v Aarhusu in odobrena v imenu Evropske Skupnosti s Sklepom Sveta 2005/370/ES z dne 17. februarja 2005, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora imeti zakonito ustanovljena organizacija za varstvo okolja, ki deluje v skladu z zahtevami nacionalnega prava, možnost pred sodiščem izpodbijati odločbo o izdaji dovoljenja za projekt, ki bi bil lahko v nasprotju z obveznostjo preprečevanja poslabšanja stanja vodnih teles, kot je določena v členu 4 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike. 2. Določbe člena 9(3) te konvencije, odobrene s Sklepom 2005/370, v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah in členom 14(1) Direktive 2000/60 je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnemu postopkovnemu pravu, ki v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, organizacijam za varstvo okolja ne priznava pravice do sodelovanja – kot stranka v postopku – v postopku izdaje dovoljenja, s katerim se izvaja Direktiva 2000/60, in ki pravico do pravnega sredstva za izpodbijanje odločb, izdanih v takem postopku, omejuje samo na osebe, ki imajo tak položaj. 3. S pridržkom tega, da predložitveno sodišče preveri upoštevne dejanske elemente in upoštevno nacionalno pravo, je treba člen 9(3) in (4) navedene konvencije, odobrene s Sklepom 2005/370, v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah razlagati tako, da nasprotuje temu, da v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, za organizacijo za varstvo okolja velja pravilo nacionalnega postopkovnega prava o prekluziji, v skladu s katerim oseba izgubi položaj stranke v postopku in torej ne more vložiti pravnega sredstva zoper odločbo, izdano v tem postopku, če ugovorov ni navedla pravočasno med upravnim postopkom in najpozneje med ustnim delom tega postopka.

Številka zadeve	C-587/15
Ime zadeve	Lietuvos Respublikos transporto priemonių draudikų biuras
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2017:463
Datum zadeve	15/06/2017
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (litovsko vrhovno sodišče)
Stranke	Lietuvos Respublikos transporto priemonių draudikų biuras proti Gintarasu Dockevičiusu in Jurgiti Dockevičienė
Področje	Svoboda opravljanja storitev; zavarovalništvo; zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil
Ključne besede	Gintaras Dockevičiusu in Jurgiti Dockevičienė – Zavarovalništvo - Uporaba motornih vozil - Zavarovanje civilne odgovornosti – Nesreča – Vozila - Različne države članice - Pravilnik zavarovalnih birojev – Nepristojnost Sodišča – Direktiva 2009/103/ES – Neuporaba ratione temporis – Direktiva 72/166/EGS – Direktiva 84/5/EGS - Direktiva 2000/26/ES – Neuporaba ratione materiae – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Neizvajanje prava Unije
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člene 2, 10(1) in (4) ter 24(2) Direktive 2009/103, člene 3(4), 5(1) in (4), 6(1) ter 10 Notranjega pravilnika in člen 47 Listine (skupaj ali posamično, vendar brez omejevanja na zgornje določbe) razumeti in razlagati tako, da v primeru, ko: – nacionalni zavarovalni biro (biro A) izplača odškodnino oškodovancu v prometni nesreči, do katere je prišlo v državi članici, v kateri ima sedež ta biro, ker državljan druge države članice, ki je odgovoren za nastanek škode, ni imel zavarovane civilne odgovornosti; – je zaradi te odškodnine biro A vstopil v oškodovančeve pravice in zahteva povračilo stroškov, ki so nastali s poravnavo zahtevka, od nacionalnega zavarovalnega biroja v državi, iz katere je odgovorna oseba (biro B); – biro B, ne da bi opravil neodvisno preiskavo ali zahteval dodatne informacije, ugodi zahtevku za povračilo biroja A, in – biro B vloži tožbo proti toženima strankama (odgovorni osebi in lastniku vozila) za povrnitev stroškov, ki so mu nastali, tožeča stranka v tem postopku (biro B) lahko opre svoj zahtevek proti toženima strankama (odgovorni osebi in lastniku vozila) zgolj na dejstvo, da je biroju A plačala stroške in da sama (tožeča stranka) ni dolžna dokazati, da so bili izpolnjeni pogoji, ki veljajo za obstoj civilne odgovornosti tožene stranke (odgovorne osebe) (njena krivda ali nezakonito ravnanje, vzročna zveza in škoda), in da je bilo tuje pravo pravilno uporabljeno, ko je bila izplačana odškodnina oškodovancu? 2. Ali je člen 24(1), peti pododstavek, točka (c), Direktive 2009/103 ter člen 3(1) in (4) Notranjega pravilnika (skupaj ali posamično, vendar brez omejevanja na gornje določbe) treba razumeti in razlagati tako, da mora biro A, preden dokončno odloči o plačilu odškodnine za škodo, ki jo je utrpel oškodovanec, na jasen in razumljiv način (tudi kar zadeva jezik, v katerem so podane informacije) obvestiti odgovorno osebo in lastnika vozila (če to ni ista oseba) o začetku postopka za obravnavo zahtevka in njegovem poteku, ter jima omogočiti dovolj časa za predložitev pripomb ali ugovorov na odločitev, ki bo sprejeta o plačilu odškodnine in/ali o znesku te odškodnine? 3. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen (torej če lahko toženi stranki (odgovorna oseba in lastnik vozila) od tožeče stranke (biro B) zahtevata, da predloži dokaze, ali podata ugovore ali izrazita dvom – med drugim o okoliščinah prometne nesreče, uporabi regulativnega okvira o civilni odgovornosti, znesku škode in načinu njegovega izračuna), ali je treba člene 2, 10(1) in 24(2) Direktive 2009/103 in člen 3(4), drugi pododstavek, Notranjega pravilnika (skupaj ali posamično, vendar brez omejevanja na gornje določbe) razumeti in razlagati tako, da mora biro A – čeprav biro B od biroja A pred končno odločitvijo ni zahteval predložitve informacij o razlagi zakonodaje, ki se uporablja v državi, v kateri je prišlo do prometne nesreče, in o poravnavi zahtevka – v vsakem primeru predložiti te informacije biroju B, če jih ta naknadno zahteva, skupaj z drugimi informacijami, ki jih biro B potrebuje za utemeljitev svojega [regresnega] zahtevka proti toženima strankama (odgovorna oseba in lastnik vozila)? 4. Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen (torej če mora biro A odgovorno osebo in lastnika vozila obvestiti o postopku za obravnavo zahtevka in jima omogočiti, da vložita ugovor glede odgovornosti ali višine škode), kakšne so posledice, če biro A ne ravna v skladu s to dolžnostjo predložitve, za: (a) obveznost biroja B, da ugodi zahtevku biroja A za povračilo; (b) obveznost odgovorne osebe in lastnika vozila, da povrneta biroju B stroške, ki so mu nastali? 5. Ali je treba člena 5(1) in 10 Notranjega pravilnika razumeti in razlagati tako, da je treba v okoliščinah tega primera in zlasti ob upoštevanju okoliščin, navedenih spodaj, znesek, ki ga je biro A plačal kot odškodnino oškodovancu, šteti kot tveganje, ki ga prevzame sam biro A in ki ni podlaga za povračilo (razen če to tveganje prevzame biro B), ne pa kot denarno obveznost druge osebe, ki je bila udeležena v isti prometni nesreči: – najprej je odškodninski organ (biro A) zavrnil odškodninski zahtevek oškodovanca; – zato je oškodovanec vložil odškodninsko tožbo; – to tožbo proti biroju A sta sodišči nižje stopnje zavrnili, ker naj ne bi bila utemeljena in podprta z dokazi; – do izvensodne poravnave med oškodovancem in birojem A je prišlo šele pred sodiščem višje stopnje, ko je to opozorilo, da bo zadeva – če stranki ne bosta hoteli skleniti izvensodne poravnave – vrnjena v ponovno odločanje; – biro A je svojo odločitev za sklenitev izvensodne poravnave v bistvu upravičil s tem, da bi se tako izognilo dodatnim stroškom zaradi nadaljevanja postopka; – sodišče v obravnavanem postopku ni ugotovilo odgovornosti (krivde) tožene stranke, ki je bila udeležena v prometni nesreči?“
Odločitev	Sodišče ni pristojno za predhodno odločanje o sklopu vprašanj predložitvenega sodišča, ki se nanaša na razlago Notranjega pravilnika Sveta birojev, sprejetega s sporazumom, sklenjenim 30. maja 2002 med nacionalnimi zavarovalnimi biroji držav članic Evropskega gospodarskega prostora in drugih pridruženih držav, ki je priloga k Odločbi Komisije 2003/564/ES z dne 28. julija 2003 o uporabi Direktive Sveta 72/166/EGS v zvezi s preverjanjem zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil. – Ker se Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti ratione temporis ne uporablja za spor o glavni stvari, – ker se Direktiva Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti, kakor je bila spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/14/ES z dne 11. maja 2005, Direktiva Sveta 84/5/EGS z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2005/14, in Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS za ta spor ne uporabljajo ratione materiae in – ker se, ker ne gre za izvajanje prava Unije v smislu člena 51(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, za ta spor zato ne uporablja niti člen 47 Listine, je treba navedene direktive in člen 47 Listine razlagati tako, da v obravnavanem primeru ne nasprotujejo posledicam, ki izhajajo iz sodne prakse predložitvenega sodišča, v skladu s katero je v okviru regresne tožbe dokazno breme glede vseh elementov, ki vzpostavljajo civilno odgovornost toženih strank v postopku v glavni stvari za nesrečo, do katere je prišlo 20. julija 2006, naloženo Lietuvos Respublikos transporto priemonių draudikų biuras (litovski biro za avtomobilsko zavarovanje).

Številka zadeve	C-243/15
Ime zadeve	Lesoochranárske zoskupenie VLK
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2016:838
Datum zadeve	08/11/2016
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike, Slovaška)
Stranke	Lesoochranárske zoskupenie VLK proti Obvodný úrad Trenčín
Področje	Okolje, trajnostni razvoj in podnebje
Ključne besede	Lesoochranárske zoskupenie VLK - Okolje – Direktiva 92/43/EGS – Naravni habitati – Aarhuška konvencija – Udeležba javnosti - Pravno varstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –Učinkovito sodno varstvo – Projekt ograditve – Zaščiteno območje Strážovské vrchy – Upravni postopek - Dovoljenje – Organizacija za varstvo okolja – Status stranke – Zavrnitev – Sodni postopek
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je mogoče v primeru zatrjevane kršitve pravice do visoke ravni varstva okolja, ki se na ravni Evropske unije izvaja zlasti z Direktivo 92/43, saj ta med drugim prispeva k pridobitvi mnenja javnosti glede projekta, ki bi lahko pomembno vplival na posebna ohranitvena območja v evropskem ekološkem omrežju Natura 2000, ustrezno zagotoviti pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, določeno v členu 47 Listine, ter pravico, ki jo tožeča stranka kot nepridobitno združenje, ustanovljeno na področju varstva okolja na nacionalni ravni, uveljavlja na podlagi člena 9 Aarhuške konvencije, in sicer v mejah, navedenih v sodbi z dne 8. marca 2011, Lesoochranárske zoskupenie (C‑240/09, EU:C:2011:125), tudi kadar nacionalno sodišče konča sodni nadzor v sporu, ki se nanaša na ponovni preizkus odločbe o zavrnitvi priznanja statusa stranke v upravnem postopku, ki zadeva izdajo dovoljenja, kot se je zgodilo v obravnavani zadevi, in tožečo stranko pozove, naj vloži tožbo kot stranka, ki je bila izpuščena iz zgoraj navedenega upravnega postopka?“
Odločitev	Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členom 9(2) in (4) Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki je bila podpisana v Aarhusu 25. junija 1998 in v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2005/370/ES z dne 17. februarja 2005, v delu, v katerem določa pravico do učinkovitega sodnega varstva, v pogojih, ki zagotavljajo širok dostop do pravnega varstva, pravice, ki jih ima organizacija za varstvo okolja, ki izpolnjuje zahteve iz člena 2(5) te konvencije, na podlagi prava Unije, v tej zadevi člena 6(3) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2006/105/ES z dne 20. novembra 2006, v povezavi s členom 6(1)(b) navedene konvencije je treba razlagati tako, da v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, nasprotuje razlagi pravil nacionalnega procesnega prava, v skladu s katero pritožbe zoper odločbo, s katero je bil taki organizaciji zavrnjen status stranke v upravnem postopku v zvezi z izdajo dovoljenja za projekt, ki ga je treba opraviti na območju, zaščitenem na podlagi Direktive 92/43, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2006/105, ni treba nujno obravnavati med tem postopkom, ki pa se lahko dokončno konča pred izdajo pravnomočne sodne odločbe o statusu stranke, in se avtomatično zavrne, takoj ko je za ta projekt izdano dovoljenje, zaradi česar je ta organizacija tako zavezana vložiti drugo vrsto pravnega sredstva za priznanje tega statusa in sprožiti sodni nadzor glede tega, ali so pristojni nacionalni organi spoštovali svoje obveznosti, ki izhajajo iz člena 6(3) navedene direktive.

Številka zadeve	C-231/15
Ime zadeve	Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej in Petrotel
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2016:769
Datum zadeve	13/10/2016
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska)
Stranke	Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej in Petrotel sp. z o.o. w Płocku proti Polkomtel sp. z o.o.
Področje	Telekomunikacije; Elektronska komunikacijska omrežja in storitve; cena za zaključevanje klicev na mobilnem omrežju
Ključne besede	Petrotel - Elektronska komunikacijska omrežja – Direktiva 2002/21/ES – Nacionalni regulativni organ - Pritožba - Ohranitev veljavnosti odločbe – Razveljavitev odločbe - Časovni učinki - Odločba nacionalnega sodišča - Retroaktivni učinek – Načela - Pravna varnost - Varstvo legitimnih pričakovanj
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je treba člen 4(1), [prvi pododstavek,] prvi in tretji stavek, okvirne direktive razlagati tako, da če ponudnik komunikacijskega omrežja izpodbija odločbo NRO o cenah dokončanja klicev v omrežju tega ponudnika ([prva odločba]) in nato še naknadno odločbo NRO, s katero se spreminja pogodba med naslovnikom [prve odločbe] in drugemu podjetju na način, da se cene za zaključevanje klicev v omrežju naslovnika [prve odločbe], ki jih plača to drugo podjetje, prilagodijo cenam, določenim v [prvi odločbi] (izvedbena odločba), nacionalno sodišče, ki je ugotovilo, da je bila [prva odločba] razveljavljena, izvedbene odločbe ob upoštevanju člena 4(1), [drugi pododstavek], okvirne direktive in interesov podjetja, ki mu izvedbena odločba koristi, pri čemer ti interesi izhajajo iz načel varstva zaupanja v pravo ali pravne varnosti, ne sme razveljaviti, ali pa je treba člen 4(1), [prvi pododstavek], prvi in tretji stavek, okvirne direktive v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da nacionalno sodišče lahko razveljavi izvedbeno odločbo nacionalnega regulativnega organa, zaradi česar posledično odpadejo v njem določene obveznosti za čas pred sodno odločbo, če meni, da je to potrebno za zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva za podjetje, ki je izpodbijalo odločbo NRO, ki je bila namenjena izvrševanju obveznosti, določenih v pozneje razveljavljeni [prvi odločbi]?“
Odločitev	Člen 4(1), prvi pododstavek, prvi in tretji stavek, ter drugi pododstavek, Direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora imeti nacionalno sodišče, ki odloča o pritožbi zoper odločbo nacionalnega regulativnega organa, možnost, da to odločbo razveljavi z retroaktivnim učinkom, če meni, da je to potrebno za zagotovitev učinkovitega varstva pravic podjetja, ki je vložilo pritožbo.

Številka zadeve	C-119/15
Ime zadeve	Biuro podróży "Partner"
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2016:987
Datum zadeve	21/12/2016
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi, Poljska)
Stranke	Biuro podróży „Partner“ Sp. z o.o, Sp. komandytowa w Dąbrowie Górniczej proti Prezes Urzędu Ochrony Konkurencji i Konsumentów
Področje	Varstvo potrošnikov; nedovoljeni pogoji; uporaba splošnih pogojev, ki so navedeni v nacionalni evidenci protipravnih splošnih pogojev
Ključne besede	Biuro – Varstvo potrošnikov - Direktiva 93/13/EGS – Direktiva 2009/22/ES – Erga omnes – Nepošteni pogoji – Protipravni pogoji - Učinek - Javne evidence – Denarna sankcija – Trgovec – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pojem ,sodišče države članice - Odločitev – Brez pravnega sredstva
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je mogoče glede na člena 6(1) in 7 Direktive 93/13 v povezavi s členoma 1 in 2 Direktive 2009/22 uporabo pogojev v okviru splošnih pogojev poslovanja, ki po vsebini ustrezajo pogojem, ki so bili s pravnomočno sodbo razglašeni za protipravne in vpisani v evidenco protipravnih splošnih pogojev poslovanja, glede drugega trgovca, ki ni bil udeležen v postopku, ki se je končal z vpisom v evidenco protipravnih splošnih pogojev poslovanja, šteti za protipravno ravnanje, ki glede na nacionalno pravo pomeni ravnanje, s katerim se kršijo kolektivni interesi potrošnikov, in zaradi česar je naložitev globe v okviru nacionalnega upravnega postopka utemeljena? 2. Ali je glede na člen 267, tretji odstavek, [PDEU] drugostopenjsko sodišče, zoper odločitev o pritožbi katerega je mogoča kasacijska pritožba, kakor je določena v poljskem zakonu o civilnopravnem postopku, sodišče, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, ali pa je tako sodišče Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki odloča o kasacijski pritožbi?“
Odločitev	1. Člen 6(1) in člen 7 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi s členoma 1 in 2 Direktive 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov in glede na člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta, da uporaba splošnih pogojev, ki so po vsebini enakovredni pogojem, ki so bili s pravnomočno sodno odločbo razglašeni za protipravne in vpisani v nacionalno evidenco protipravnih splošnih pogojev, glede trgovca, ki ni bil udeležen v postopku, ki je privedel do vpisa teh pogojev v to evidenco, šteje za protipravno ravnanje, če ima ta trgovec – kar preveri predložitveno sodišče – pravico do učinkovitega pravnega sredstva tako zoper odločitev, s katero je ugotovljena enakovrednost primerjanih pogojev, o vprašanju, ali so ti pogoji glede na vse upoštevne okoliščine posameznega primera materialno enaki zlasti glede na učinke, ki jih imajo v škodo potrošnikov, kot tudi zoper morebitno odločitev o višini zneska naložene globe. 2. Člen 267, tretji odstavek, PDEU se razlaga tako, da sodišča, kot je predložitveno sodišče, zoper katerega odločbe, ki so bile sprejete v okviru spora, kot je ta v postopku v glavni stvari, se lahko vloži kasacijska pritožba, ni mogoče opredeliti kot „sodišče, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva“.

Številka zadeve	C-72/15
Ime zadeve	Rosneft
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2017:236
Datum zadeve	28/03/2017
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Divisional Court) (višje sodišče (Anglija in Wales), oddelek Queen’s Bench (veččlanski senat), Združeno kraljestvo)
Stranke	PJSC Rosneft Oil Company proti Her Majesty's Treasury in drugim
Področje	Skupna varnostna in zunanja politika; omejevalni ukrepi – Zamrznitev sredstev in različne prepovedi
Ključne besede	Rosneft - Zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi – Rusija – Destabilizacija razmer - Ukrajina - Določbe Sklepa 2014/512/SZVP - Uredba (EU) št. 833/2014 – Veljavnost – Pristojnost Sodišča – Sporazum o partnerstvu EU‑Rusija – Obveznost obrazložitve – Pravna varnost - Določnost kazenskega zakona –Trg kapitala – Finančna pomoč – Globalna potrdila o lastništvu – Naftni sektor – Pojem ‚skrilavec‘ – »oda v globini pod 150 metrov‘ – Nedopustnost“
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je Sodišče ob upoštevanju zlasti člena 19(1) in členov 24 ter 40 PEU, člena 47 [Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina)] ter člena 275, drugi odstavek, PDEU pristojno za odločitev o predlogu za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU o veljavnosti členov 1(2), od (b) do (d), in (3), 4, 4a in 7 ter Priloge III k Sklepu 2014/512? 2. (a) Ali ena ali več naslednjih določb (v nadaljevanju: zadevni ukrepi) Uredbe št. 833/2014 niso veljavne in – če je Sodišče pristojno – Sklepa 2014/512: (i) člena 4 in 4a Sklepa 2014/512; (ii) člena 3, 3a, člen 4(3) in (4) ter Priloga II k Uredbi št. 833/2014; (skupaj v nadaljevanju: določbe o naftnem sektorju); (iii) člen 1(2), od (b) do (d), in (3) ter Priloga III k Sklepu 2014/512; (iv) člen 5(2), od (b) do (d), in (3) ter Priloga VI k Uredbi št. 833/2014; (skupaj v nadaljevanju: določbe o vrednostnih papirjih in posojilih); (v) člen 7 Sklepa 2014/512 in (vi) člen 11(2) Uredbe št. 833/2014? (b) Če so zadevni ukrepi veljavni, ali je v nasprotju z načelom pravne varnosti in načelom nulla poena sine lege certa, če država članica naloži kazenske sankcije v skladu s členom 8 Uredbe št. 833/2014, preden Sodišče v zadostni meri pojasni obseg zadevne kršitve? 3. Če so zadevne prepovedi ali omejitve, navedene v drugem vprašanju, točka (a), veljavne: (a) ali izraz ‚finančna pomoč‘ iz člena 4(3) Uredbe št. 833/2014 vsebuje izvedbo plačila, ki jo opravi banka ali druga finančna institucija; (b) ali člen 5 Uredbe št. 833/2014 prepoveduje izdajo ali drugo poslovanje z globalnimi potrdili ([…] [GDR]), ki so izdana na dan 12. septembra 2014 ali po njem na podlagi pogodbe o depozitu z enim od subjektov iz priloge VI za delnice v enem od teh subjektov, ki so bile izdane pred 12. septembrom 2014; (c) če Sodišče meni, da ni zadostne jasnosti, kar je mogoče ustrezno rešiti tako, da Sodišče poda nadaljnje usmeritve, kakšna je pravilna razlaga izrazov ‚skrilavec‘ in ‚v vodah na globinah več kot 150 metrov‘ iz člena 4 Sklepa 2014/512 ter členov 3 in 3a Uredbe št. 833/2014? Zlasti, ali lahko Sodišče, če meni, da je potrebno in primerno, poda geološko razlago pojma ‚skrilavec‘, ki naj se uporablja pri izvajanju Uredbe, in pojasni, ali je treba meritve ‚v vodah na globinah več kot 150 metrov‘ šteti od točke vrtanja ali od drugod?“
Odločitev	1. Člene 19, 24 in 40 PEU, člen 275 PDEU in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da je Sodišče Evropske unije na podlagi člena 267 PDEU pristojno za predhodno odločanje o veljavnosti aktov, sprejetih na podlagi določb o skupni zunanji in varnostni politiki (SZVP), kot je Sklep Sveta 2014/512/SZVP z dne 31. julija 2014 o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini, kakor je bil spremenjen s Sklepom Sveta 2014/872/SZVP z dne 4. decembra 2014, če se predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša bodisi na nadzor skladnosti tega sklepa s členom 40 PEU bodisi na nadzor zakonitosti omejevalnih ukrepov proti fizičnim ali pravnim osebam. 2. Preučitev drugega vprašanja, ni razkrila ničesar, kar bi vplivalo na veljavnost člena 1(2), od (b) do (d), in (3), člena 7 Sklepa 2014/512, kakor je bil spremenjen s Sklepom Sveta 2014/872, in Priloge III k temu sklepu ter členov 3 in 3a, člena 4(3) in (4), člena 5(2), od (b) do (d), in (3) in člena 11 Uredbe Sveta (EU) št. 833/2014 z dne 31. julija 2014 o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EU) št. 1290/2014 z dne 4. decembra 2014, ter Prilog II in VI k tej uredbi. Načeli pravne varnosti in določnosti kazenskega zakona (nulla poena sine lege certa) je treba razlagati tako, da ne preprečujeta, da država članica v skladu z njenim členom 8(1) naloži kazenske sankcije, ki se uporabljajo za kršitve določb Uredbe št. 833/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1290/2014, še preden bi Sodišče Evropske unije pojasnilo obseg teh določb in z njimi povezanih kazenskih sankcij. 3. Izraz „finančna pomoč“ iz člena 4(3)(b) Uredbe št. 833/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1290/2014, je treba razlagati tako, da ne zajema obdelave plačila, ki jo opravi banka ali druga finančna institucija. Člen 5(2) Uredbe št. 833/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1290/2014, je treba razlagati tako, da od 12. septembra 2014 prepoveduje izdajo globalnih potrdil o lastništvu (Global Depositary Receipts) na podlagi pogodbe o depozitu, sklenjene s katerim od subjektov iz Priloge VI k Uredbi št. 833/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1290/2014, tudi kadar so ta potrdila izdana za delnice, ki jih je kateri od teh subjektov izdal pred tem datumom.

Številka zadeve	C-614/14
Ime zadeve	Ognyanov
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2016:514
Datum zadeve	05/07/2016
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Sofijski gradski sad (sodišče mesta Sofija, Bolgarija)
Stranke	Kazenski postopek zoper Atanasa Ognjanova
Področje	Načela, cilji in naloge pogodb; kazenski postopek; izločitev predložitvenega sodišča
Ključne besede	Ognyanov - PDEU – Poslovnik Sodišča – Nacionalno pravilo - Izločitev predložitvenega sodišča - Začasno stališče - Dejanski in pravni okvir – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali gre za kršitev prava Unije (člena 267, drugi odstavek, PDEU v povezavi s členom 94 Poslovnika Sodišča, členoma 47 in 48 Listine […] ali drugimi upoštevnimi določbami), če sodišče, ki je vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, po sprejetju predhodne odločbe nadaljuje postopek in sprejme odločitev v zadevi sami, ne da bi se izločilo? Razlog za izločitev bi bil, da je predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe zavzelo začasno stališče o zadevi sami (s tem, ko je določeno dejansko stanje štelo za ugotovljeno in določeno določbo za predpis, ki se uporabi za to dejansko stanje). Vprašanje za predhodno odločanje se postavi ob domnevi, da so se pri ugotavljanju dejstev in prava, ki se uporabi, z namenom vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe spoštovale vse procesnopravne določbe za varstvo pravice strank, da lahko predložijo dokaze in se zagovarjajo. 2. Če se bo odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje glasil, da je zakonito, če se postopek nadaljuje, ali gre potem za kršitev prava Unije, če: (a) predložitveno sodišče vse, kar je ugotovilo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, brez sprememb ponovno navede v svoji dokončni odločbi in glede teh dejanskih in pravnih rešitev zavrne izvajanje novih dokazov in zaslišanje strank? Dejansko bi predložitveno sodišče dopustilo nove dokaze in zaslišalo stranke le glede takih vprašanj, ki v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ne bi bila opredeljena kot ugotovljena; (b) predložitveno sodišče glede vseh relevantnih vprašanj izvede nove dokaze in zasliši stranke, kar vključuje vprašanja, glede katerih je že podalo svoje stališče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, in v svoji dokončni odločbi izrazi svoje končno stališče, ki se opira na vse izvedene dokaze in ki je bilo oblikovano po presoji vseh argumentov strank, ne glede na to, ali so bili dokazi izvedeni pred vložitvijo predloga za sprejetje predhodne odločbe ali po sprejetju predhodne odločbe in so bili argumenti predstavljeni pred tem ali po tem? 3. Če bo na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovorjeno tako, da je s pravom Unije združljivo, če se postopek nadaljuje, ali je potem s pravom Unije združljivo, če se sodišče odloči za to, da postopka v glavni stvari ne bo nadaljevalo, ampak se bo zaradi pristranskosti izločilo, saj bi bilo nadaljevanje postopka v nasprotju z nacionalnim pravom, ki določa višjo raven varstva interesov strank in pravosodja, če namreč izločitev temelji na tem, da: (a) je predložitveno sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe pred sprejetjem svoje dokončne odločbe podalo začasno stališče o postopku, kar je sicer dopustno v skladu s pravom Unije, ne pa tudi nacionalnim pravom; (b) bi predložitveno sodišče svoje dokončno stališče oblikovalo v dveh pravnih aktih, in ne v enem (če se izhaja iz tega, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ne pomeni začasnega stališča, ampak dokončno stališče), kar je sicer dopustno v skladu s pravom Unije, ne pa tudi z nacionalnim pravom?“
Odločitev	1. Člen 267 PDEU in člen 94 Poslovnika Sodišča v povezavi s členoma 47, drugi odstavek, in 48(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnemu pravilu, ki se razlaga tako, da predložitvenemu sodišču nalaga, da se izloči iz postopka, v katerem odloča, ker je v svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe predstavilo dejanski in pravni okvir obravnavane zadeve. 2. Pravo Unije, zlasti člen 267 PDEU, je treba razlagati tako, da ne zahteva in niti ne prepoveduje, da bi predložitveno sodišče po razglasitvi sodbe v postopku predhodnega odločanja izvedlo novo zaslišanje strank in nove pripravljalne ukrepe, na podlagi katerih bi lahko spremenilo dejanske in pravne ugotovitve, ki jih je podalo v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe, pod pogojem, da to sodišče zagotovi polni učinek razlage prava Unije, kot jo je podalo Sodišče Evropske unije. 3. Pravo Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da predložitveno sodišče uporabi nacionalno pravilo, kakršno je to v postopku v glavni stvari, ki je v nasprotju s tem pravom.

Številka zadeve	C-559/14
Ime zadeve	Meroni
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2016:349
Datum zadeve	25/05/2016
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Augstākās tiesas Civillietu departaments (civilni oddelek Vrhovnega sodišča, Latvija)
Stranke	Rudolfs Meroni proti Recoletos Limited
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah; javni red
Ključne besede	Meroni – Uredba (ES) št. 44/2001 – Začasni ukrepi – Sodne odločbe - Priznanje in izvršitev – Pojem ‚javni red‘“ – Možnost izjave – Pošteno sojenje
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člen 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da je lahko kršitev pravic oseb, ki niso stranke v postopku v glavni stvari, v okviru postopka za priznanje tuje sodne odločbe razlog za uporabo klavzule o javnem redu iz navedenega člena 34, točka 1, in za zavrnitev priznanja te tuje odločbe v delu, v katerem se nanaša na osebe, ki niso stranke v postopku v glavni stvari? 2. V primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje: ali je treba člen 47 Listine razlagati tako, da načelo poštenega sojenja, ki je zajeto v tem členu, dopušča, da se v postopku za sprejetje ukrepov zavarovanja omejijo lastninske pravice oseb, ki niso stranke v navedenem sporu, čeprav je določeno, da ima vsaka oseba, na katero se nanaša odločba o ukrepih zavarovanja, pravico, da zadevnemu sodišču kadar koli predlaga spremembo ali razveljavitev sodne odločbe, pri čemer so tožeče stranke zadolžene za vročitev odločbe zainteresiranim strankam?“
Odločitev	Člen 34, točka 1, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ni mogoče šteti, da sta priznanje in izvršitev odredbe, ki jo je izdalo sodišče države članice in je bila razglašena, ne da bi imela tretja oseba, katere pravice bi bile s to odredbo lahko kršene, možnost izjaviti se, v očitnem nasprotju z javnim redom države članice, v kateri se zahteva priznanje, in s pravico do poštenega sojenja v smislu teh določb, če ima pred tem sodiščem možnost uveljavljati svoje pravice.

Številka zadeve	C-543/14
Ime zadeve	Ordre des barreaux francophones in germanophone in drugi
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2016:605
Datum zadeve	28/07/2016
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Cour constitutionnelle (Belgija)
Stranke	Ordre des barreaux francophones et germanophone in drugi proti Conseil des ministres
Področje	Davčna odmera; davek na dodano vrednost; obdavčljive transakcije; odpravljena oprostitev davka na dodano vrednost (DDV) za storitve, ki jih opravljajo odvetniki
Ključne besede	Ordre des barreaux francophones -Obdavčenje - Direktiva 2006/112/ES – Veljavnost in razlaga direktive – Odvetniške storitve – Naložitev plačila DDV - Učinkovito pravno sredstvo – Enakost orožij – Brezplačna pravna pomoč
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. (a) Ali je Direktiva 2006/112, s tem ko določa, da so storitve, ki jih opravljajo odvetniki, predmet DDV, ne da bi glede na pravico do pomoči odvetnika in načelo enakosti orožij upoštevala okoliščino, ali je posameznik, ki ni upravičen do pravne pomoči, zavezanec za DDV ali ne, združljiva s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členom 14 MPDPP in členom 6 EKČP v delu, v katerem ta člen vsakomur priznava pravico, da se o njegovi zadevi odloča pravično, možnost svetovanja, obrambe in zastopanja ter pravico do brezplačne pravne pomoči za tiste, ki nimajo zadostnih sredstev, kadar je ta pomoč potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva? (b) Ali je iz istih razlogov Direktiva 2006/112 združljiva s členom 9(4) in (5) Aarhuške konvencije, ki določa pravico do dostopa do sodnega varstva, pri čemer ti postopki ne smejo biti pretirano dragi in se ‚vzpostavijo ustrezni mehanizmi pomoči za odpravo ali zmanjšanje finančnih in drugih ovir za dostop do sodnega varstva‘? (c) Ali so lahko storitve, ki jih odvetniki opravljajo v okviru nacionalnega sistema brezplačne pravne pomoči, vključene v storitve, navedene v členu 132(1)(g) Direktive 2006/112, ki so tesno povezane s socialnim skrbstvom in socialnovarstvenim delom, ali pa so lahko oproščene na podlagi druge določbe te direktive? Če je odgovor na to vprašanje nikalen, ali je Direktiva 2006/112, razlagana tako, da ne omogoča oprostitve plačila DDV za storitve, ki jih odvetniki opravijo za posameznike, ki so upravičeni do pravne pomoči v okviru nacionalnega sistema brezplačne pravne pomoči, združljiva s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členom 14 MPDPP in členom 6 EKČP? 2. Če je odgovor na [prvo vprašanje, točke od (a) do (c),] nikalen, ali je člen 98 Direktive 2006/112, s tem ko ne določa možnosti, da se za storitve, ki jih opravljajo odvetniki, uporabi nižja stopnja DDV glede na to, ali je posameznik, ki ni upravičen do pravne pomoči, zavezanec za DDV ali ne, združljiv s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členom 14 MPDPP in členom 6 EKČP v delu, v katerem ta člen vsakomur priznava pravico, da se o njegovi zadevi odloča pravično, možnost svetovanja, obrambe in zastopanja ter pravico do brezplačne pravne pomoči za tiste, ki nimajo zadostnih sredstev, kadar je ta pomoč potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva? 3. Če je odgovor na [prvo vprašanje, točke od (a) do (c),] nikalen, ali je člen 132 Direktive 2006/112 združljiv z načeloma enakosti in prepovedi diskriminacije, določenima v členih 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in členu 9 PEU v povezavi s členom 47 navedene listine, s tem ko med dejavnostmi, ki so v javnem interesu, ne določa oprostitve plačila DDV za odvetniške storitve, čeprav so druge storitve oproščene kot dejavnosti, ki so v javnem interesu, na primer storitve javnih poštnih služb, različne zdravstvene storitve ali celo storitve, povezane z izobraževanjem, športom ali kulturo, ter čeprav različno obravnavanje odvetniških storitev in storitev, oproščenih s členom 132 te direktive, vzbuja zadosten dvom, ker odvetniške storitve prispevajo k spoštovanju nekaterih temeljnih pravic? 4. (a) Če je odgovor na [prvo vprašanje, točke od (a) do (c),] in na [tretje vprašanje] nikalen, ali se lahko člen 371 Direktive 2006/112 v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlaga tako, da državi članici Unije dovoljuje, da delno ohrani oprostitev za odvetniške storitve, če se te opravljajo za posameznike, ki niso zavezanci za DDV? (b) Ali se lahko člen 371 Direktive 2006/112 v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlaga tudi tako, da državi članici Unije dovoljuje, da delno ohrani oprostitev za odvetniške storitve, če se te opravljajo za posameznike, ki so upravičeni do pravne pomoči v okviru nacionalnega sistema brezplačne pravne pomoči?“
Odločitev	1. Iz preučitve členov 1(2) in 2(1)(c) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede na pravico do učinkovitega pravnega sredstva in glede na načelo enakosti orožij, ki ju zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ne izhaja noben element, ki bi lahko vplival na njuno veljavnost, v delu, v katerem ti določbi nalagata plačilo DDV za odvetniške storitve, ki se opravijo za posameznike, ki niso upravičeni do brezplačne pravne pomoči v okviru nacionalne ureditve brezplačne pravne pomoči. 2. Za presojo veljavnosti členov 1(2) in 2(1)(c) Direktive 2006/112 se ni mogoče sklicevati na člen 9(4) in (5) Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki je bila podpisana 25. junija 1998 v Aarhusu. 3. Člen 132(1)(g) Direktive 2006/112 je treba razlagati tako, da storitve, ki jih odvetniki opravljajo za posameznike, upravičene do brezplačne pravne pomoči v okviru nacionalne ureditve brezplačne pravne pomoči, kot je ta v postopku v glavni stvari, niso oproščene plačila davka na dodano vrednost.

Številka zadeve	C-539/14
Ime zadeve	Sánchez Morcillo in Abril García
Številka ECLI	Sklep ECLI:EU:C:2015:508
Datum zadeve	16/07/2015
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Audiencia Provincial de Castellón (Španija)
Stranke	Juan Carlos Sánchez Morcillo in María del Carmen Abril García proti Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, SA
Področje	Varstvo potrošnikov; nedovoljeni pogoji; ugovor zoper izvršbo na podlagi hipoteke na njunem stanovanju.
Ključne besede	Morcillo in Garcia – Varstvo potrošnikov - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Potrošniške pogodbe –Hipotekarni kredit – Nepošteni pogoji – Postopek izvršbe - Hipoteka – Pravica do pritožbe
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali je treba člen 7 [Direktive 93/13] v povezavi s členi 47, 34(3) in 7 [Listine] razlagati tako, da nasprotuje procesni določbi, kakršna je člen 695(4) [spremenjenega LEC], ki v ureditvi pritožbe zoper odločbo o ugovoru zoper izvršbo na blagu, ki je predmet hipoteke ali zastavne pravice, določa, da je pritožbo mogoče vložiti le zoper sklep, s katerim so bile odrejene ustavitev postopka, neuporaba nepoštenega pogodbenega pogoja ali zavrnitev ugovora, ki temelji na nepoštenosti pogoja, kar neposredno povzroči, da ima prodajalec ali ponudnik kot upnik v postopku izvršbe več pravnih sredstev za pritožbo kot potrošnik, zoper katerega poteka postopek izvršbe?“ Audiencia Provincial de Castellón je 27. novembra 2014 predlagalo, naj se navedena zadeva obravnava po hitrem postopku iz člena 23a Statuta Sodišča Evropske unije in člena 105(1) Poslovnika Sodišča. Navedeno sodišče meni, da izredna nujnost izhaja iz tega, da je predmet postopka izvršbe na podlagi hipoteke iz postopka v glavni stvari stanovanje potrošnikov kot dolžnikov v postopku izvršbe, v katerem prebivajo, kar pomeni tveganje izgube stanovanja in postavlja navedena potrošnika in njuni družini v posebej negotov položaj.
Odločitev	Člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi s členoma 7 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni določbi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero lahko potrošnik kot dolžnik v postopku izvršbe na podlagi hipoteke vloži pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi ugovora zoper izvršbo, samo če prvostopenjsko sodišče ni sprejelo razloga za ugovor v zvezi z nepoštenostjo pogodbenega pogoja, ki je podlaga za izvršilni naslov, in to čeprav se lahko prodajalec ali ponudnik nasprotno pritoži zoper vsako odločbo, s katero se odredi ustavitev postopka, ne glede na razlog za ugovor, na katerem temelji.

Številka zadeve	C-439/14
Ime zadeve	Star Storage
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2016:688
Datum zadeve	15/09/2016
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	V združenih zadevah C‑439/14 Curtea de Apel Bucureşti (pritožbeno sodišče v Bukarešti, Romunija) in v zadevi C‑488/14 Curtea de Apel Oradea (pritožbeno sodišče v Oradei, Romunija)
Stranke	SC Star Storage SA proti Institutul Naţional de Cercetare-Dezvoltare în Informatică (ICI) in SC Max Boegl România SRL in drugi proti RA Aeroportul Oradea in drugim
Področje	Javna naročila; postopki s pritožbo; postopek za oddajo javnega naročila v zvezi s širitvenimi deli in modernizacijo infrastrukure letališča Oradea (Romunija)
Ključne besede	Star Storage – Javna naročila - Direktiva 89/665/EGS - Direktiva 92/13/EGS – Javna naročila – Revizijski postopki – Nacionalna zakonodaja - Odločbe naročnikov - Predhodni polog varščine - Dobro ravnanje – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito pravno sredstvo
Vprašanje za predhodno odločanje	Ali je treba določbe iz člena 1(1), tretji pododstavek, in (3) Direktive 89/665 […] razlagati tako, da nasprotujejo zakonodaji, v kateri je dostop do revizijskih postopkov zoper odločbe naročnikov pogojen z obveznostjo predhodnega pologa ‚varščine za dobro ravnanje‘, kakršna je določena v členih 271a in 271b [OUG] št. 34/2006?“ Zadeva C‑488/14 „Ali je treba določbe člena 1, od (1) do (3), Direktive 89/665 in člena 1, od (1) do (3), Direktive 92/13 […] razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi, ki dostop do revizijskih postopkov proti odločbam naročnikov pogojuje z obveznostjo predhodne predložitve ‚varščine za dobro ravnanje‘, kakršno določata člena 271a in 271b OUG št. 34/2006?“
Odločitev	Člen 1, od (1) do (3), Direktive Sveta 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007, in člen 1, od (1) do (3), Direktive Sveta 92/13/EGS z dne 25. februarja 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o uporabi pravil Skupnosti za oddajo javnih naročil podjetij na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/66, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta v postopkih v glavni stvari, ki dopustnost vseh pravnih sredstev zoper odločbo naročnika pogojuje z obveznostjo tožeče stranke, da položi varščino za dobro ravnanje, ki jo določa v korist naročnika, saj je to varščino treba vrniti tožeči stranki ne glede na izid pravnega sredstva.

Številka zadeve	C-419/14
Ime zadeve	WebMindLicenses
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2015:832
Datum zadeve	17/12/2015
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Fővárosi Közigazgatási és Munkaügyi bíróság (upravno in delovno sodišče v Budimpešti, Madžarska)
Stranke	WebMindLicenses kft proti Nemzeti Adó- és Vámhivatal Kiemelt Adó- és Vám Főigazgatóság
Področje	Svoboda opravljanja storitev - Usklajevanje davčne zakonodaje; odmera davka na dodano vrednost za velike davčne zavezance
Ključne besede	WebMindLicenses - Obdavčenje - Davek na dodano vrednost – Elektronske storitve - Kraj opravljanja – Umetna določitev - Konstrukcija – Zloraba pravice – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do obrambe – Pravica do izjave – Dokazi – Uporaba dokazov – Davčna uprava - Prestrezanje telekomunikacij - Zaseg elektronske pošte
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je v okviru identifikacije osebe, ki opravlja storitev, za namene DDV – kadar se ugotavlja, ali je transakcija fiktivna, brez dejanske ekonomske in trgovinske vsebine ter namenjena izključno pridobitvi davčne ugodnosti – za razlago členov 2(1)(c), 24(1) in 43 Direktive o DDV pomembno dejstvo, da je v postopku v glavni stvari upravitelj in 100‑odstotni delničar gospodarske družbe, ki izda licenco, fizična oseba, ki je ustvarila strokovno znanje, ki se prenese na podlagi licenčne pogodbe? 2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je pri uporabi členov 2(1)(c), 24(1) in 43 Direktive o DDV ter presoji obstoja zlorabe pomembno dejstvo, da ta fizična oseba neformalno vpliva oziroma bi lahko vplivala na način upravljanja gospodarske družbe, ki je pridobila licenco, in na odločitve te družbe? Ali je pri tej razlagi lahko upoštevna okoliščina, da tisti, ki je ustvaril strokovno znanje, neposredno ali posredno sodeluje ali bi lahko sodeloval – tako da poklicno svetuje ali daje nasvete za razvoj in uporabo strokovnega znanja – pri sprejemanju poslovnih odločitev, povezanih z opravljanjem storitve na podlagi tega strokovnega znanja? 3. Ali je v okoliščinah postopka v glavni stvari in ob upoštevanju navedenega v drugem vprašanju za identifikacijo osebe, ki opravlja storitev, za namene DDV poleg analiz osnovne pogodbene transakcije upoštevno tudi dejstvo, da tisti, ki je ustvaril strokovno znanje, kot fizična oseba vpliva – natančneje, odločilno vpliva – ali določa smernice glede načina opravljanja storitve, ki temelji na tem strokovnega znanju? 4. Če je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen, katere okoliščine se lahko pri ugotavljanju obsega tega vpliva in teh smernic upoštevajo oziroma, podrobneje, na podlagi katerih meril je mogoče ugotoviti, da se odločilno vpliva na opravljanje storitve in da se je izvršila dejanska ekonomska vsebina osnovne transakcije v korist družbe, ki izda licenco? 5. Ali se v okoliščinah postopka v glavni stvari pri preučitvi pridobitve davčne ugodnosti pri analizi razmerij gospodarskih subjektov in oseb, ki so udeležene v transakciji, upošteva dejstvo, da so davčni zavezanci, ki so sodelovali pri sporni pogodbeni transakciji, namenjeni davčni utaji, pravne osebe, kadar davčni organi države članice fizični osebi naložijo sprejetje strateških in operativnih odločitev družbe, in če je tako, ali je treba upoštevati, v kateri državi članici je fizična oseba sprejela te odločitve? Če je mogoče ugotoviti, da pogodbeni položaj strank ni odločilen, ali je v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, za razlago pomembno dejstvo, da podizvajalci upravljajo tehnična sredstva, kadre in finančne transakcije, ki so potrebne za opravljanje obravnavane storitve, ki temelji na internetu? 6. Če je mogoče ugotoviti, da določbe licenčne pogodbe ne odražajo dejanske ekonomske vsebine, ali sprememba pogodbenih določb in vzpostavitev položaja, ki bi obstajal, če transakcije, v kateri je prišlo do zlorabe, ne bi bilo, pomenita, da lahko davčna uprava države članice drugače določi državo članico, v kateri se opravlja storitev, in s tem kraj, kjer nastane obveznost obračuna davka, čeprav je družba, ki je pridobila licenco, plačala davek, ki se lahko zahteva v državi članici, kjer ima sedež, v skladu z zakonskimi zahtevami, določenimi v tej državi članici? 7. Ali je treba člena 49 PDEU in 56 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta pogodbenemu razmerju, kakršno je predmet postopka v glavni stvari – v skladu s katerim družba, ki je davčna zavezanka v neki državi članici, na podlagi licenčne pogodbe prenese na drugo družbo, davčno zavezanko v drugi državi članici, strokovno znanje za opravljanje storitev z vsebino za odrasle z interaktivno telekomunikacijsko tehnologijo, ki temelji na internetu, in pravico do njegove uporabe v okoliščinah, za katere je značilno dejstvo, da je obdavčitev z DDV države članice, v kateri je sedež družbe, ki je pridobila licenco, ugodnejša glede prenesene storitve – in da lahko to razmerje pomeni zlorabo svobode ustanavljanja in opravljanja storitev? 8. Kakšen pomen je treba v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi – ne glede na davčno ugodnost, ki naj bi se lahko pridobila – dati poslovnim interesom družbe, ki izda licenco? Ali je v zvezi s tem in, podrobneje, za razlago pomembno dejstvo, da je 100‑odstotni lastnik in upravitelj družbe, ki izda licenco, fizična oseba, ki je prvotno ustvarila strokovno znanje? 9. Ali je pri analizi zlorab mogoče upoštevati okoliščine, ki so podobne tem v sporu o glavni stvari, kot so tehnični podatki in infrastruktura v zvezi z uvedbo in opravljanjem storitve, ki je predmet sporne transakcije ter priprav in kadrov, ki jih ima družba, ki izda licenco za opravljanje zadevne storitve, in če je odgovor pritrdilen, kakšen je njihov pomen? 10. Ali je treba v položaju, ki se analizira v obravnavani zadevi, člene 2(1)(c), 24(1), 43 in 273 Direktive o DDV v povezavi s členom 4(3) PEU in členom 325 PDEU razlagati tako, da lahko davčni organ države članice – za učinkovito izpolnjevanje obveznosti držav članic, da učinkovito in pravočasno poberejo celotni znesek DDV ter da se izognejo izgubi davčnega dohodka zaradi davčnih goljufij in utaj zunaj meja držav članic, v primeru transakcije opravljanja storitve in s ciljem identifikacije osebe, ki opravlja storitev – v dokaznem delu davčnega upravnega postopka in s ciljem pojasniti dejstva sprejme podatke, informacije in dokaze ter torej evidence o komunikacijah, ki jih je preiskovalni organ davčnega organa brez vednosti davčnega zavezanca pridobil v okviru kazenskega postopka, in na njihovi podlagi izvede presojo v zvezi z davčnimi posledicami, in tako, da lahko upravno sodišče, ki obravnava tožbo, vloženo zoper upravno odločbo davčnega organa države članice, pri preverjanju zakonitosti te odločbe presoja navedene elemente v okviru dokazov? 11. Ali je treba v položaju, analiziranem v obravnavani zadevi, člene 2(1)(c), 24(1), 43 in 273 Direktive o DDV v povezavi s členom 4(3) PEU in členom 325 PDEU razlagati tako, da za učinkovito izpolnjevanje obveznosti držav članic, da učinkovito in pravočasno poberejo celotni znesek DDV, in izpolnjevanje obveznosti držav članic zagotavljati izpolnjevanje obveznosti, naloženih davčnemu zavezancu, diskrecija, ki je priznana v zvezi z uporabo sredstev, ki jih ima na voljo davčni organ države članice, zajema možnost, da navedeni organ uporabi dokaze, ki so bili prvotno pridobljeni za kazenske namene za preprečevanje davčnih utaj, tudi kadar samo nacionalno pravo v okviru upravnega postopka za preprečevanje davčnih utaj ne dovoljuje pridobivanja informacij brez vednosti zadevne osebe ali zanj v kazenskem postopku predpisuje jamstva, ki v davčnem upravnem postopku niso predvidena, pri čemer davčni organ v okviru svojih postopkov lahko odloča v skladu z načelom proste presoje dokazov? 12. Ali člen 8(2) [Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP)] v povezavi s členom 52(2) Listine nasprotuje temu, da se davčnemu organu države članice prizna pristojnost, na katero se nanašata deseto in enajsto vprašanje, oziroma ali je mogoče v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, za boj proti davčnim utajam v okviru davčnega upravnega postopka uporabo ugotovitev na podlagi informacij, pridobljenih brez vednosti zadevne osebe, zaradi dejanskega pobiranja davka in ‚ekonomske blaginje države‘ šteti za utemeljeno? 13. Če je iz odgovorov na deseto in enajsto vprašanje razvidno, da lahko davčni organ države članice uporabi take dokaze v upravnem postopku, ali ima davčni organ države članice, da se zagotovi učinkovitost pravice do dobrega upravljanja in pravice do obrambe v skladu z določbami členov 7, 8, 41 in 48 Listine v povezavi s členom 51(1) Listine, nepogojno obveznost, da davčnega zavezanca v upravnem postopku zasliši, da mu zagotovi dostop do ugotovitev, ki so razvidne iz informacij, pridobljenih brez njegove vednosti, in da spoštuje cilj, zaradi katerega so bili pridobljeni podatki, ki so vsebovani v teh dokazih, oziroma ali v okviru zadnjenavedenega okoliščina, da je informacija, zbrana brez vednosti zadevne osebe, namenjena izključno kazenski preiskavi, vnaprej izključuje uporabo takih dokazov? 14. Ali nacionalna določba, na podlagi katere je sodno izpodbijanje postopkovne zakonitosti odločb, izdanih v davčnih zadevah, lahko uspešno in vodi do razglasitve ničnosti odločbe le, če ob upoštevanju okoliščin primera obstaja dejanska možnost, da bi bila izpodbijana odločba drugačna, če postopek ne bi bil kršen, in če bi poleg tega navedena kršitev bistveno vplivala na pravni položaj tožeče stranke oziroma bi bilo treba kršitve postopka, storjene na ta način, upoštevati v širšem kontekstu, ne glede na vpliv, ki bi ga kršitev postopka, s katero se krši Listina, imela na izid postopka, spoštuje pravico do učinkovitega pravnega sredstva, če se dokazi pridobijo in uporabijo v nasprotju z določbami členov 7, 8, 41 in 48 Listine v povezavi z njenim členom 47? 15. Ali se zaradi učinkovitosti člena 47 Listine zahteva, da lahko v okoliščinah postopka, kakršne so te v obravnavani zadevi, upravno sodišče, ki obravnava tožbo zoper upravno odločbo davčnega organa države članice, nadzoruje zakonitost pridobitve dokazov, zbranih za kazenski pregon in brez vednosti zadevne osebe v okviru kazenskega postopka, zlasti kadar davčni zavezanec, proti kateremu je bil hkrati uveden kazenski postopek, s to dokumentacijo niti ni seznanjen niti ne more izpodbijati njene zakonitosti pred sodiščem? 16. Če se upošteva tudi šesto vprašanje, ali je treba Uredbo št. 904/2010, zlasti ob upoštevanju njene uvodne izjave 7, v skladu s katero bi za pobiranje dolgovanega davka države članice morale sodelovati in tako zagotoviti pravilno odmero DDV ter bi morale zato ne samo nadzorovati pravilno uporabo dolgovanega davka na svojem ozemlju, temveč bi morale tudi ponuditi pomoč drugim državam članicam za zagotovitev pravilne uporabe davka v zvezi z dejavnostjo, ki se opravlja na njihovem ozemlju, davek pa je dolgovan v drugi državi članici, razlagati tako, da mora v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, davčni organ države članice, ki je ugotovil obstoj davčnega dolga, podati zahtevo davčnemu organu države članice, v kateri je davčni zavezanec, nad katerim je bil opravljen davčni nadzor, že izpolnil svojo obveznost plačila davka? 17. Če je odgovor na šestnajsto vprašanje pritrdilen in se odločbe davčne uprave države članice iz tega razloga izpodbijajo pri sodišču in se ugotovi njihova nezakonitost zaradi postopkovnih napak, ker informacije niso bile pridobljene in ker pri pristojnih organih države članice ni bila vložena zahteva, kakšen ukrep mora ob upoštevanju navedenega v štirinajstem vprašanju sprejeti sodišče, ki obravnava tožbo zoper upravno odločbo davčnega organa države članice?“
Odločitev	1. Pravo Unije je treba razlagati tako, da se za presojo, ali je v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, licenčna pogodba, katere predmet je dajanje na voljo strokovnega znanja, ki omogoča upravljanje spletnega mesta, prek katerega so bile opravljene interaktivne avdiovizualne storitve, in ki je bila sklenjena z družbo s sedežem v državi članici, ki ni tista, na ozemlju katere je imela sedež družba, ki je izdala to licenco, temeljila na zlorabi prava, katere cilj je bil izkoristiti to, da je stopnja davka na dodano vrednost za te storitve v tej drugi državi članici nižja, dejstva, da je bil poslovodja in edini delničar zadnje enavedene družbe tisti, ki je ustvaril to strokovno znanje, da je ista oseba vplivala ali določala smernice za razvoj in uporabo tega strokovnega znanja in opravljanje storitev, ki temeljijo na njem, da so podizvajalci opravili finančne transakcije, zagotovili kadre in tehnična sredstva, ki so potrebni za opravljanje navedenih storitev, ter razlogi, ki naj bi vodili družbo, ki izda licenco, k dajanju zadevnega strokovnega znanja na voljo družbi s sedežem v tej drugi državi članici, namesto da bi ga uporabljala sama, sami po sebi očitno niso odločilni. Predložitveno sodišče mora analizirati vse okoliščine postopka v glavni stvari, da bi ugotovilo, ali ta pogodba pomeni povsem umetno konstrukcijo, ki prikriva dejstvo, da zadevne storitve dejansko ni opravila družba, ki je pridobila licenco, ampak družba, ki je izdala licenco, pri čemer mora raziskati zlasti, ali sedež gospodarske dejavnosti ali stalne poslovne enote družbe, ki je pridobila licenco, ni bil resničen oziroma ali ta družba za opravljanje zadevne gospodarske dejavnosti ni imela ustrezne strukture v smislu prostorov, osebja in tehničnih sredstev oziroma ali navedena družba te gospodarske dejavnosti ni opravljala v svojem imenu in na svoj račun v okviru lastne odgovornosti in lastnih tveganj. 2. Pravo Unije je treba razlagati tako, da ob ugotovitvi zlorabe, katere posledica je določitev kraja opravljanja storitve v državi članici, ki ni tista, v kateri bi bil določen, če te zlorabe ne bi bilo, dejstvo, da je bil davek na dodano vrednost plačan v tej drugi državi članici v skladu z njeno zakonodajo, ne preprečuje ponovne odmere tega davka v državi članici kraja, kjer so bile te storitve dejansko opravljene. 3. Uredbo Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da mora davčna uprava države članice, ki preučuje obveznost obračuna davka na dodano vrednost za storitve, ki so že bile predmet tega davka v drugih državah članicah, zahtevo za informacije nasloviti na davčne uprave teh drugih držav članic, če je taka zahteva koristna oziroma potrebna za določitev, ali je treba davek na dodano vrednost obračunati v prvi državi članici. 4. Pravo Unije je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da lahko davčna uprava za uporabo člena 4(3) PEU, člena 325 PDEU ter členov 2, 250(1) in 273 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, da bi dokazala obstoj zlorabe na področju davka na dodano vrednost, brez vednosti davčnega zavezanca uporabi dokaze, pridobljene v okviru še nekončanega vzporednega kazenskega postopka, na primer s prestrezanjem telekomunikacij in zasegom elektronske pošte, če pridobitev teh dokazov v okviru navedenega kazenskega postopka in njihova uporaba v okviru upravnega postopka ne kršita pravic, zagotovljenih s pravom Unije. V okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, mora nacionalno sodišče, ki nadzira zakonitost odločbe, s katero je bil odmerjen davek na dodano vrednost in ki temelji na takih dokazih, v skladu s členi 7, 47 in 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah preveriti, prvič, ali so bila preiskovalna sredstva, kot sta prestrezanje telekomunikacij in zaseg elektronske pošte, določena z zakonom in nujna v okviru kazenskega postopka, in drugič, ali je bila uporaba dokazov, pridobljenih s temi sredstvi, s strani navedene uprave tudi dovoljena z zakonom in nujna. Prav tako mora preveriti, ali je bil davčnemu zavezancu v skladu s splošnim načelom spoštovanja pravice do obrambe v upravnem postopku omogočen vpogled v te dokaze in ali mu je bilo omogočeno, da se o njih izjavi. Če ugotovi, da ta davčni zavezanec te možnosti ni imel oziroma da so bili ti dokazi pridobljeni v okviru kazenskega postopka ali uporabljeni v okviru upravnega postopka s kršitvijo člena 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, mora nacionalno sodišče te dokaze zavrniti in navedeno odločbo odpraviti, če ta zaradi tega nima podlage. Te dokaze je treba zavrniti tudi, če to sodišče ni pristojno preveriti, ali so bili v okviru kazenskega postopka pridobljeni v skladu s pravom Unije, ali če na podlagi nadzora, ki ga je že opravilo kazensko sodišče v okviru kontradiktornega postopka, ne more vsaj preveriti, ali so bili pridobljeni v skladu s pravom Unije.

Številka zadeve	C-362/14
Ime zadeve	Schrems
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2015:650
Datum zadeve	06/10/2015
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	High Court (Irska)
Stranke	Maximillian Schrems proti Data Protection Commissioner
Področje	Varstvo osebnih podatkov; informacijske in komunikacijske tehnologije ;telekomunikacije; prenos osebnih podatkov svojih uporabnikov v Združene države in shranjevanje na strežnikih, ki se nahajajo v tej držav
Ključne besede	Schrems - Osebni podatki – Varstvo posameznikov – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Strežniki - Prenos osebnih podatkov - Tretje države – Združene države – Neustrezna raven varstva – Veljavnost – Pritožba posameznika – Pristojnosti - Nacionalni nadzorni organi
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je neodvisni nosilec funkcije, ki ima po zakonu nalogo, da izvaja zakonodajo o varstvu podatkov in jo uveljavlja, pri odločanju o pritožbi, da se osebni podatki prenašajo v tretjo državo (v tem primeru Združene države Amerike), za katero pritožnik trdi, da njena zakonodaja in praksa ne vsebujeta ustreznega varstva za posameznike, na katere se nanašajo podatki, absolutno zavezan upoštevati nasprotno ugotovitev Skupnosti iz Odločbe [2000/520] ob upoštevanju členov 7, 8 in 47 [Listine], ne glede na določbe člena 25(6) Direktive [95/46]? 2. Ali pa lahko nosilec funkcije opravi in/ali mora opraviti lastno preiskavo zadeve glede na dejanski razvoj dogodkov v času od prvotne objave Odločbe Komisije?“
Odločitev	1. Člen 25(6) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1882/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. septembra 2003, je treba ob upoštevanju členov 7, 8 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da odločba, sprejeta na podlagi te določbe, kot je Odločba Komisije 2000/520/ES z dne 26. julija 2000 po Direktivi 95/46 o primernosti zaščite, ki jo zagotavljajo načela zasebnosti varnega pristana in s tem povezana najpogosteje zastavljena vprašanja, ki jih je izdalo Ministrstvo za trgovino ZDA, v kateri Evropska komisija ugotavlja, da tretja država zagotavlja ustrezno raven varstva, ne preprečuje, da nadzorni organ države članice v smislu člena 28 navedene direktive, kakor je bila spremenjena, preuči zahtevo posameznika v zvezi z varstvom njegovih pravic in svoboščin glede obdelave osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj in ki so bili iz države članice preneseni v to tretjo državo, kadar ta posameznik zatrjuje, da veljavno pravo in praksa v tej državi ne zagotavljata ustrezne ravni varstva. 2. Odločba 2000/520 je neveljavna.

Številka zadeve	C-239/14
Ime zadeve	Tall
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2015:824
Datum zadeve	17/12/2015
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Tribunal du travail v Liègeu (Belgija)
Stranke	Abdoulaye Amadou Tall proti Centre public d’action sociale de Huy
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; odvzem socialne pomoči
Ključne besede	Tall - Azilna politika – Direktiva 2005/85/ES – Begunci - Minimalni standardi – Status - Priznanje ali odvzem – Učinkovito pravno sredstvo – Ponovne prošnje – Nesuspenzivni učinek - Odločba nacionalnega organa - Neobravnava naknadne prošnje – Socialno varstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
Vprašanje za predhodno odločanje	„V skladu s členom 39/1 zakona z dne 15. decembra 1980 o vstopu na ozemlje, prebivanju, nastanitvi in odstranitvi tujcev v povezavi s členi 39/2(1)(3), 39/76, 39/82(4)(2)(d) in 57/6/2 tega zakona se zoper neobravnavanje ponovne prošnje za mednarodno zaščito lahko vložita le tožba za razglasitev ničnosti in predlog za izredno odložitev. Ali ti pravni sredstvi, ker se o njiju ne odloča z neomejeno pristojnostjo in ker ne odložita izvršitve, pri čemer prosilec med njunim obravnavanjem ni upravičen do dovoljenja za prebivanje niti do materialne pomoči, izpolnjujeta zahteve iz člena 47 Listine […] in člena 39 Direktive […] 2005/85[…], ki določata pravico do učinkovitega pravnega sredstva?“
Odločitev	Člen 39 Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah glede na člen 19(2) in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki pravnemu sredstvu zoper odločbo, da se naknadna prošnja za azil ne obravnava, ne priznava suspenzivnega učinka.

Številka zadeve	C-169/14
Ime zadeve	Sánchez Morcillo in Abril García
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2014:2099
Datum zadeve	17/07/2014
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Audiencia Provincial de Castellón (Španija)
Stranke	Juan Carlos Sánchez Morcillo in María del Carmen Abril García proti Banco Bilbao Vizcaya Argentaria SA
Področje	Varstvo potrošnikov; nedovoljeni pogoji; ugovor zoper izvršbo na podlagi hipoteke na stanovanje
Ključne besede	Morcillo in Garcia – Varstvo potrošnikov - Direktiva 93/13/EGS – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Potrošniške pogodbe – Hipotekarna kreditna pogodba – Nepošteni pogoji – Postopek izvršbe – Pravica do pravnega sredstva
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali člen 7(1) [Direktive 93/13], v skladu s katerim morajo države članice zagotoviti, da v interesu potrošnikov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki, nasprotuje nacionalni postopkovni določbi, ki – kot člen 695(4) [LEC] – v okviru ureditve pritožbe zoper odločbo, s katero se odloči o ugovoru zoper izvršbo na blagu, ki je predmet hipoteke ali zastavne pravice, določa, da je pritožbo mogoče vložiti le zoper sklep, s katerim se odredi ustavitev postopka ali neuporaba nepoštenega pogodbenega pogoja, ne pa tudi v drugih primerih, kar neposredno povzroči, da predlagatelj izvršbe v primeru, če se ugodi ugovoru dolžnika in odredi ustavitev postopka ali neuporaba nepoštenega pogoja, lahko vloži pritožbo, medtem ko potrošnik, zoper katerega je bila izvršba predlagana, v primeru, če je njegov ugovor zavrnjen, tega ne more storiti? 2. Ali je – na področju uporabe zakonodaje Unije o varstvu potrošnikov iz Direktive 93/13 – z načelom pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter poštenega sojenja in enakosti orožij iz člena 47 Listine združljiva določba nacionalnega prava, kot je člen 695(4) [LEC], ki v okviru ureditve pritožbe zoper odločbo, s katero se odloči o ugovoru zoper izvršbo na blagu, ki je predmet hipoteke ali zastavne pravice, določa, da je pritožbo mogoče vložiti le zoper sklep, s katerim se odredi ustavitev postopka ali neuporaba nepoštenega pogodbenega pogoja, ne pa tudi v drugih primerih, kar neposredno povzroči, da predlagatelj izvršbe v primeru, če se ugodi ugovoru dolžnika in odredi ustavitev postopka ali neuporaba nepoštenega pogoja, lahko vloži pritožbo, medtem ko potrošnik, zoper katerega je bila izvršba predlagana, v primeru, če je njegov ugovor zavrnjen, tega ne more storiti?“
Odločitev	Člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje sistemu izvršbe, kakršna je ta v zadevi v glavni stvari, ki določa, da pristojno sodišče postopka izvršbe na podlagi hipoteke ne more prekiniti, lahko pa kvečjemu v končni odločbi potrošniku prisodi odškodnino za škodo, ki jo je ta utrpel, če ta potrošnik kot dolžnik v izvršbi ne more vložiti pritožbe zoper odločbo, s katero je bil njegov ugovor zoper to izvršbo zavrnjen, medtem ko prodajalec ali ponudnik kot upnik v izvršbi lahko vloži tako pritožbo zoper odločbo, s katero je bilo odrejeno, da se postopek ustavi ali da se nepošteni pogoj ne uporabi.

Številka zadeve	C-146/14 PPU
Ime zadeve	Mahdi
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2014:1320
Datum zadeve	05/06/2014
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Administrativen sad Sofija-grad (Bolgarija)
Stranke	Bashir Mohamed Ali Mahdi
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav
Ključne besede	Mahdi - Azilna politika – Vizumi – Direktiva 2008/115/ES – Vračanje – Nezakonito prebivanje - Državljani tretjih držav – Pridržanje – Podaljšanje pridržanja – Obveznosti - Sodni nadzor – Odsotnost osebnih dokumentov – Ovire - Izvršitev odločbe o odstranitvi – Zavrnitev - Veleposlaništvo tretje države – Neizstavitev- Osebni dokument za vrnitev – Nevarnost pobega – Upravičeno pričakovanje - Odstranitev - Nezadostno sodelovanje – Morebitna obveznost - Država članica - Začasni dokument – Status osebe
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člen 15(3) in (6) Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 6 in 47 Listine, ki zadevata pravico do sodnega nadzora in učinkovitega sodnega varstva razlagati tako, da: (a) če mora upravni organ na podlagi nacionalnega prava zadevne države članice vsak mesec pregledati upravno pridržanje, ne da bi pri tem izrecno obstajala dolžnost odreditve upravnega ukrepa, in sodišču po uradni dolžnosti predložiti seznam državljanov tretjih držav, katerih pridržanje zaradi ovir za odstranitev traja dlje od zakonitega trajanja začetnega pridržanja, ali mora ob izteku obdobja, določenega v individualni odločbi o začetnem pridržanju, sprejeti izrecni ukrep pregleda pridržanja glede na razloge za podaljšanje pridržanja, določene s pravom Unije, ali pa zadevno osebo izpustiti; (b) če lahko sodišče na podlagi nacionalnega prava države članice po izteku z nacionalnim pravom določenega najdaljšega trajanja začetnega pridržanja z namenom odstranitve odredi podaljšanje pridržanja, njegovo nadomestitev z milejšim ukrepom ali izpustitev državljana tretje države članice, ali mora v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, izvršiti nadzor nad zakonitostjo ukrepa pregleda pridržanja, pri katerem so bili navedeni pravni in dejanski razlogi za nujnost podaljšanja pridržanja in njegovo trajanje, tako da po vsebini odloči o nadaljevanju pridržanja, nadomestnih ukrepih ali izpustitvi zadevne osebe; (c) lahko sodišče na podlagi nacionalnega prava države članice nadzor nad zakonitostjo ukrepa pregleda pridržanja, pri katerem so bili navedeni le razlogi, iz katerih ni mogoče izvršiti odločbe o odstranitvi državljana tretje države, opravi glede na razloge za podaljšanje tega pridržanja, določene s pravom Unije, tako da v sporu po vsebini odloči – z odreditvijo nadaljevanja pridržanja, nadomestnih ukrepov ali izpustitve zadevne osebe – le na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil upravni organ, ter ugovorov in dejstev, ki jih je podal oziroma navedel državljan tretje države? 2. Ali je treba v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, člen 15(1) in (6) Direktive 2008/115 razlagati tako, da je z nacionalnim pravom določeni samostojni razlog za podaljšanje pridržanja, ki se nanaša na to, da zadevna oseba nima osebnih dokumentov, dopusten z vidika prava Unije, ker ga je mogoče zajeti s primeroma iz navedenega odstavka (6) Direktive, če je v skladu z nacionalnim pravom države članice na podlagi navedene okoliščine mogoče utemeljeno domnevati, da se bo zadevna oseba poskusila izogniti izvršitvi odločbe o odstranitvi, kar pomeni nevarnost pobega v smislu prava te države članice? 3. Ali je treba v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, člen 15(1)(a) in (b) in (6) Direktive 2008/115 v povezavi z uvodnima izjavama 2 in 13 te direktive o spoštovanju temeljnih pravic in dostojanstva državljanov tretjih držav ter o uporabi načela sorazmernosti razlagati tako, da dopušča, da se to, da obstaja nevarnost pobega, ugotovi na podlagi okoliščin, da zadevna oseba nima osebnih dokumentov, da je nezakonito prestopila državno mejo in izjavila, da se ne želi vrniti v svojo državo izvora, čeprav je prej izpolnila izjavo o prostovoljni vrnitvi v svojo državo in navedla pravilne osebne podatke, pri čemer te okoliščine spadajo pod pojem ‚nevarnost pobega‘ naslovnika odločbe o vrnitvi v smislu Direktive 2008/115, ki je v nacionalnem pravu opredeljena kot na podlagi dejstev utemeljena domneva, da se bo zadevna oseba poskušala izogniti izvršitvi odločbe o vrnitvi? 4. Ali je treba v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, člen 15(1)(a) in (b), (4) in (6) Direktive 2008/115 v povezavi z uvodnima izjavama 2 in 13 te direktive o spoštovanju temeljnih pravic in dostojanstva državljanov tretjih držav ter o uporabi načela sorazmernosti razlagati tako, da: (a) državljan tretje države ne sodeluje pri pripravi izvršitve odločbe o odstranitvi v državo izvora, če uslužbencu diplomatskega predstavništva te države ustno izjavi, da se ne želi vrniti v svojo državo izvora, čeprav je prej izpolnil izjavo o prostovoljni vrnitvi in navedel pravilne osebne podatke, je pri pridobivanju dokumentov od tretje države prišlo do zamude in je upravičeno pričakovati izvršitev odločbe o vrnitvi, če v teh okoliščinah veleposlaništvo te države ne izda dokumenta, potrebnega za vrnitev zadevne osebe v njeno državo izvora, je pa potrdilo njeno istovetnost; (b) je v primeru izpustitve – kadar ni upravičeno pričakovati izvršitve odločbe o odstranitvi – državljana tretje države, ki nima osebnih dokumentov ter je nezakonito prestopil državno mejo in izjavil, da se ne želi vrniti v svojo državo izvora, treba izhajati iz tega, da mora država članica izdati začasni dokument o statusu zadevne osebe, če diplomatsko predstavništvo države izvora v teh okoliščinah ne izda dokumenta, potrebnega za vrnitev zadevne osebe v njeno državo izvora, je pa potrdilo njeno istovetnost?“
Odločitev	1. Člen 15(3) in (6) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav je treba z vidika členov 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da mora biti vsaka odločba pristojnega organa v zvezi s pridržanjem državljana tretje države, sprejeta ob izteku najdaljšega trajanja začetnega pridržanja, izdana v obliki pisnega akta, v katerem so navedeni dejanski in pravni razlogi za to odločitev. 2. Člen 15(3) in (6) Direktive 2008/115 je treba razlagati tako, da mora nadzor, ki ga izvaja sodni organ, ki obravnava predlog za podaljšanje pridržanja državljana tretje države, temu organu omogočati, da v vsakem posameznem primeru vsebinsko odloči o podaljšanju pridržanja zadevnega državljana, o možnosti nadomestitve pridržanja z manj prisilnim ukrepom ali o izpustitvi tega državljana, in da se tako navedeni organ lahko opre na dejstva in dokaze, ki mu jih je predložil upravni organ, ki je pred njim začel postopek, in na morebitne dejstva, dokaze ter pripombe, ki so mu predloženi med tem postopkom. 3. Člen 15(1) in (6) Direktive 2008/115 je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, v skladu s katero je mogoče začetno šestmesečno obdobje pridržanja podaljšati zgolj iz razloga, da zadevni državljan tretje države nima osebnih dokumentov. Predložitveno sodišče mora v posameznem primeru sàmo presoditi dejanske okoliščine konkretne zadeve, da bi ugotovilo, ali je zoper tega državljana mogoče učinkovito uporabiti manj prisilen ukrep oziroma ali obstaja nevarnost njegovega pobega. 4. Člen 15(6)(a) Direktive 2008/115 je treba razlagati tako, da se lahko šteje, da državljan tretje države, ki v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, ni pridobil osebnega dokumenta, ki bi omogočil njegovo odstranitev iz zadevne države članice, „nezadostno sodeluje“ v smislu te določbe, le če je iz preučitve ravnanja navedenega državljana v obdobju pridržanja razvidno, da ta ni sodeloval pri izvajanju postopka odstranitve in da je verjetno, da bo ta postopek zaradi tega ravnanja trajal dlje, kot je bilo predvideno, kar mora preveriti predložitveno sodišče. 5. Direktivo 2008/115 je treba razlagati tako, da državi članici državljanu tretje države, ki nima osebnih dokumentov in takih dokumentov od države izvora ni pridobil, potem ko ga je nacionalno sodišče izpustilo, ker ni več upravičeno pričakovati njegove odstranitve v smislu člena 15(4) te direktive, ni treba izdati nevezanega dovoljenja za prebivanje ali drugega dovoljenja, ki podeljuje pravico do prebivanja. Vendar mora ta država članica v takem primeru navedenemu državljanu izdati pisno potrdilo o njegovem položaju.

Številka zadeve	C-562/13
Ime zadeve	Abdida
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2014:2453
Datum zadeve	18/12/2014
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Cour du travail de Bruxelles (Belgija)
Stranke	Centre public d’action sociale d’Ottignies-Louvain-La-Neuve proti Moussi Abdidi
Področje	Območje, svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; odvzem socialne pomoči
Ključne besede	Abdida – Azilna politika - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Direktiva 2004/83/ES – Državljan tretje države - Minimalni standardi - Status begunca - Status subsidiarne zaščite – Upravičenec – Izvorna država – Mučenje - Nehumano ali poniževalno ravnanje - Kazen prosilca v izvorni državi – Ugodnejši standardi – Huda bolezen – Razpoložljivo ustrezno zdravljenje –Direktiva 2008/115/ES – Vračanje - Nezakonito prebivanje - Suspenzivni učinek – Varovalni ukrepi – Osnovni pogoji za bivanje
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba direktive [2004/83, 2005/85 in 2003/9] razlagati tako, da državi članici, ki določi, da je tujec, ki „trpi za tako boleznijo, ki povzroča utemeljeno tveganje za njegovo življenje ali telesno celovitost ali utemeljeno tveganje nehumanega ali poniževalnega ravnanja, kadar v njegovi izvorni državi članici ne obstaja nikakršno ustrezno zdravljenje“, upravičen do subsidiarne zaščite v smislu člena 15(b) Direktive [2004/83], nalagajo obveznost, da – določi pravno sredstvo z odložilnim učinkom zoper upravno odločbo o zavrnitvi pravice do prebivanja in/ali subsidiarne zaščite, ki vsebuje tudi odločbo o vrnitvi, – v okviru svojega sistema socialne pomoči ali sistema za sprejem vlagatelju pravnega sredstva poleg zdravstvenih zagotovi tudi zadovoljevanje drugih osnovnih potreb, dokler se ne odloči o pravnem sredstvu zoper to upravno odločbo? 2. Če je odgovor nikalen, ali Listina […], zlasti njeni členi od 1 do 3 […], 4 […], 19(2) […], 20 in 21 […] in/ali 47 […] državo članico, ki prenese direktive [2004/83, 2005/85 in 2003/9], obvezujejo, da določi pravno sredstvo z odložilnim učinkom in zagotovi zadovoljevanje osnovnih potreb iz prvega vprašanja?“
Odločitev	Člena 5 in 13 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členoma 19(2) in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter člen 14(1)(b) navedene direktive je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki: – za pravno sredstvo, vloženo zoper odločbo, s katero se državljanu tretje države, ki ima hudo bolezen, odreja, naj zapusti ozemlje države članice, ne določa suspenzivnega učinka, kadar je lahko zaradi izvršitve te odločbe ta državljan tretje države izpostavljen resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja, in – ne določa zagotavljanja, kolikor je mogoče, osnovnih pogojev za bivanje navedenega državljana tretje države, da bi omogočila, da se lahko nujna zdravstvena oskrba in osnovno zdravljenje učinkovito zagotovita v obdobju, v katerem je ta država članica po vložitvi tega pravnega sredstva dolžna odstranitev tega državljana tretje države odložiti.

Številka zadeve	C-510/13
Ime zadeve	E.ON Földgáz Trade
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2015:189
Datum zadeve	19/03/2015
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Kúria (Madžarska)
Stranke	E.ON Földgáz Trade Zrt proti Magyar Energetikai és Közmű-szabályozási Hivatal
Področje	Svoboda opravljanja storitev; energetika; kodeks plinskega omrežja
Ključne besede	E.ON – Energetika - Notranji trg z – Zemeljski plin – Direktiva 2003/55/ES – Direktiva 2009/73/ES – Časovna veljavnost – Uredba (ES) št. 1775/2005 – Kodeks omrežja - Dodeljevanje zmogljivosti - Postopki upravljanja prezasedenosti – Odločba regulativnega organa – Pravno sredstvo – Tožba družbe - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Regulativni organ - Učinkovito sodno varstvo
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali se uporabljajo določbe o tem, kdo je upravičen vložiti pritožbo na podlagi člena 25 [druge] [d]irektive […] v primeru, če je bila upravna odločba sprejeta v obdobju, ko je veljala ta direktiva, ali pa je treba v tem sodnem postopku upoštevati določbe člena 41 [tretje] [d]irektive […], ki je začela veljati med tem postopkom, ob upoštevanju določb člena 54(1), drugi pododstavek, navedene direktive, v skladu s katerim se te določbe uporabljajo od 3. marca 2011? 2. Če se uporablja [tretja] [d]irektiva, ali je mogoče pooblaščenega prodajalca, ki ima gospodarski interes, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v zvezi s tožbo, vloženo zoper odločbo o odobritvi kodeksa omrežij oziroma o določitvi njegove vsebine, šteti za ‚stranko, ki jo zadeva odločitev‘ v smislu člena 41(17) navedene direktive, ali pa je stranka, ki jo zadeva odločitev, samo upravljavec omrežja, pooblaščen za zahtevanje odobritve kodeksa? 3. Če se uporablja [druga] [d]irektiva, ali odobritev ali sprememba kodeksa omrežij, kot je ta iz postopka v glavni stvari, spada med primere iz člena 25(5) ali (6) navedene direktive v delu, v katerem se nanaša na presojo vlog za dodelitev infrastrukturne zmogljivosti? 4. Če gre za primer, ki ga zajema člen 25(6) [druge] [d]irektive, ali je mogoče pooblaščenega prodajalca, ki ima gospodarski interes, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v zvezi s tožbo, vloženo zoper odločbo o odobritvi kodeksa omrežij oziroma o določitvi njegove vsebine, šteti za ‚stranko, ki jo zadeva odločitev‘ v smislu člena 41(17) navedene direktive, ali pa je stranka, ki jo zadeva odločitev, samo upravljavec omrežja, pooblaščen za zahtevanje odobritve kodeksa? 5. Kako je treba razlagati člen 25(11) [druge] [d]irektive, v skladu s katerim pritožbe iz odstavkov 5 in 6 ne vplivajo na uveljavitev pravic do pritožbe na podlagi prava [Unije] in nacionalnega prava, če je iz vprašanj za predhodno odločanje razvidno, da nacionalno pravo za vložitev tožbe določa strožje pogoje, kot so določeni v direktivi ali pravu [Unije]?“
Odločitev	1. Direktivo 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES, katere rok za prenos se je iztekel 3. marca 2011, zlasti nove določbe, ki so bile uvedene z njenim členom 41(17), je treba razlagati tako, da se ne uporablja za pravno sredstvo – vloženo zoper odločbo regulativnega organa, kakršna je ta v postopku v glavni stvari in ki je bila sprejeta pred iztekom tega roka za prenos – o katerem navedenega dne še ni bilo odločeno. 2. Člen 5 Uredbe (ES) št. 1775/2005 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. septembra 2005 o pogojih za dostop do prenosnih omrežij zemeljskega plina v povezavi s Prilogo k tej uredbi in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi o vlaganju pravnih sredstev pri sodišču, pristojnem za nadzor nad zakonitostjo aktov regulativnega organa, ki v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ne dopušča, da se operaterju, kot je družba E.ON Földgáz Trade Zrt, prizna procesno upravičenje za vložitev pravnega sredstva zoper odločbo tega organa, ki se nanaša na kodeks plinskega omrežja.

Številka zadeve	C-396/13
Ime zadeve	Sähköalojen ammattiliitto
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2015:86
Datum zadeve	12/02/2015
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Satakunnan käräjäoikeus (Finska)
Stranke	Sähköalojen ammattiliitto ry proti Elektrobudowa Spolka Akcyjna
Področje	Zaposlovanje in socialna politika; napoteni delavci zaradi izvedbe del
Ključne besede	Sähköalojen ammattiliitto - Socialna politika - PDEU Direktiva 96/71/ES – Napoteni delavci – Zaposleni – Družba - Sedež v državi A - Napoteni v državo B - Kolektivne pogodbe članice B - Minimalna plača - Sindikalna organizacije v članici B – Ureditev države članice A - Prepoved prenosa terjatve – Plača - Tretja oseba
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali se lahko sindikat, ki deluje v interesu delavcev, proti izvajalcu storitev iz druge države članice neposredno sklicuje na člen 47 Listine kot neposredni vir pravic, če je določba, ki naj bi bila v nasprotju s členom 47 (in sicer člen 84 poljskega zakonika o delovnih razmerjih), popolnoma nacionalna določba? 2. Ali v sodnem postopku zaradi zapadlih terjatev v smislu Direktive 96/71/ES v državi zaposlitve iz prava Unije, predvsem iz načela učinkovitega pravnega varstva, ki izhaja iz člena 47 Listine in členov 5, drugi pododstavek, in 6 zgoraj navedene direktive, ki se razlaga v povezavi s svobodo združevanja na področju sindikalnih zadev, zagotovljeno v členu 12 Listine, izhaja, da nacionalno sodišče ne sme uporabiti določbe delovnega prava matične države delavcev, ki nasprotuje odstopu terjatve iz naslova plače v izterjavo sindikatu v državi zaposlitve, če ustrezna določba države zaposlitve dopušča odstop zapadle terjatve iz naslova plače v izterjavo in s tem tudi procesnega upravičenja sindikatu, ki mu pripadajo vsi delavci, ki so odstopili svojo terjatev v izterjavo? 3. Ali je treba določbe Protokola št. 30 k Pogodbi DEU razlagati tako, da jih morajo upoštevati tudi nacionalna sodišča drugih držav članic, ne le Poljske ali Združenega kraljestva, če je zadevni spor tesno povezan s Poljsko in predvsem če je pravo, ki se uporablja za pogodbe o zaposlitvi, poljsko pravo? Drugače povedano: ali poljsko-britanski protokol finskemu sodišču preprečuje ugotovitev, da zakoni ali drugi predpisi, upravna praksa ali upravni ukrepi Poljske kršijo temeljne načela, svoboščine in pravice iz Listine? 4. Ali je treba člen 14(2) Uredbe št. 593/2008 ob upoštevanju člena 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje uporabi nacionalne določbe države članice, v skladu s katero je prepovedano odstopiti terjatve in pravice iz delovnega razmerja? 5. Ali je treba člen 14(2) Uredbe št. 593/2008 razlagati tako, da je pravo, ki se uporablja za odstop terjatev iz pogodbe o zaposlitvi, tisto pravo, ki v skladu z Uredbe št. 593/2008 velja za zadevno pogodbo o zaposlitvi, ne glede na to, ali na vsebino uveljavljane posamezne pravice vplivajo tudi določbe drugega prava? 6. Ali je treba člen 3 Direktive 96/71 ob upoštevanju členov 56 PDEU in 57 PDEU razlagati tako, da pojem minimalnih urnih postavk obsega osnovno plačilo na uro glede na plačni razred, zajamčeno plačilo na akord, regres, fiksno dnevnico in povračilo stroškov za vsakodnevni prevoz na delo v skladu z določitvijo teh pogojev za delo v splošno veljavni kolektivni pogodbi in ob upoštevanju priloge k tej direktivi? (a) Ali je treba člena 56 PDEU in 57 PDEU in/ali člen 3 Direktive 96/71 razlagati tako, da državam članicam preprečujejo, da kot tako imenovana ‚država gostiteljica‘ v svojih nacionalnih predpisih (splošno veljavni kolektivni pogodbi) izvajalce storitev iz drugih držav članic zaveže, da morajo delavcem, napotenim na njeno državno ozemlje, povrniti stroške za prevoz na delo in izplačati dnevnice, ob upoštevanju, da se v skladu z zadevnimi nacionalnimi predpisi šteje, da je napoteni delavec v času celotnega trajanja napotitve na službenem potovanju, tako da je upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in dnevnic? (b) Ali je treba člena 56 PDEU in 57 PDEU in/ali člen 3 Direktive 96/71 razlagati tako, da nacionalnemu sodišču preprečujejo, da ne bi priznalo morebitne uvrstitve delavcev v plačne razrede, ki jo je v svoji matični državi opravilo in uporabilo podjetje iz druge države članice? (c) Ali je treba člena 56 PDEU in 57 PDEU ter/ali člen 3 Direktive 96/71 razlagati tako, da delodajalcu iz druge države članice dopuščajo, da učinkovito in za sodišče države zaposlitve zavezujoče določijo uvrstitev delavcev v plačne razrede, če je v splošno veljavni kolektivni pogodbi države zaposlitve določena drugačna uvrstitev v plačne razrede, ali pa lahko država članica gostiteljica, v katero so bili napoteni delavci izvajalca storitev iz druge države članice, izvajalcu storitev predpiše, katere določbe mora upoštevati pri uvrstitvi delavcev v plačne razrede? (d) Ali je treba pri razlagi člena 3 Direktive 96/71 ob upoštevanju členov 56 PDEU in 57 PDEU šteti, da so namestitev, za katero mora delodajalec nositi stroške na podlagi kolektivne pogodbe, omenjene v [vprašanju 6(a)], in boni za prehrano, ki jih v skladu s pogodbo o zaposlitvi daje izvajalec storitev iz druge države članice, nadomestilo za stroške zaradi napotitve ali pa spadajo pod pojem minimalnih urnih postavk v smislu člena 3(1) Direktive 96/71? (e) Ali je treba člen 3 Direktive 96/71 v povezavi s členoma 56 PDEU in 57 PDEU razlagati tako, da je treba splošno veljavno kolektivno pogodbo države zaposlitve pri razlagi vprašanja glede plačila na akord, povračila stroškov za prevoz na delo in dnevnic šteti za upravičeno zaradi zahtev javnega reda?“
Odločitev	1. V okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah nasprotuje temu, da bi ureditev države članice, v kateri ima sedež podjetje, ki je delavce napotilo v drugo državo članico, v skladu s katero je odstop terjatev iz naslova delovnih razmerij prepovedan, preprečevala, da sindikat, kot je Sähköalojen ammattiliitto ry, pri sodišču druge od teh držav članic, v kateri se delo opravi, vloži tožbo za izterjavo – v korist teh napotenih delavcev – terjatev iz naslova plač, ki se nanašajo na minimalno plačo v smislu Direktive 96/71 in ki so mu bile odstopljene, s tem da je tak odstop v skladu z veljavnim pravom zadnjenavedene države članice. 2. Člen 3 (1) in (7) Direktive 96/71 v povezavi s členoma 56 PDEU in 57 PDEU je treba razlagati tako, da: – ne nasprotuje izračunu minimalne plače na podlagi urne postavke in/ali akorda, ki temelji na uvrstitvi delavcev v plačne razrede, kot je določeno v upoštevnih kolektivnih pogodbah države članice gostiteljice, če sta ta izračun in uvrstitev izvedena v skladu z zavezujočimi in preglednimi pravili, kar preveri nacionalno sodišče; – je treba dnevnice, kot so te v postopku v glavni stvari, šteti za del minimalne plače, pod enakimi pogoji, kot so ti, pod katerimi so te dnevnice vštete v minimalno plačo, izplačano lokalnim delavcem v primeru njihove napotitve v zadevni državi članici; – je treba povračilo stroškov za vsakodnevni prevoz, ki se delavcem izplača, če traja njihov vsakodnevni prevoz, ki ga opravijo za pot na delo in z dela, več kot eno uro, šteti za sestavni del minimalne plače napotenih delavcev, če je ta pogoj izpolnjen, kar preveri predložitveno sodišče; – povračilo stroškov za stanovanje teh delavcev ni mogoče šteti za sestavni del njihove minimalne plače; – dodatkov v obliki bonov za prehrano, izdanih navedenim delavcem, ni mogoče šteti za del njihove minimalne plače, – in da mora regres, ki mora biti odobren napotenim delavcem za minimalno obdobje plačanega letnega dopusta, ustrezati minimalni plači, do katere so ti delavci upravičeni v referenčnem obdobju.

Številka zadeve	C-112/13
Ime zadeve	A
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2014:2195
Datum zadeve	11/09/2014
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Oberster Gerichtshof (Avstrija)
Stranke	A proti B in drugim,
Področje	Območje pravice, varnosti in svobode; pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah; nacionalna ustava
Ključne besede	A in B - PDEU – Ocena ustavnosti – Skladnost nacionalnega zakona -Pravo Unije – Nacionalna ustava - Civilne in gospodarske zadeve - Pristojnost in izvrševanje – Sodne odločbe – Tožena stranka - Stalno ali znano prebivališče – Dogovor o pristojnosti - Postopek – Odsotna tožena stranka - Začasni zastopnik
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali pri izvajanju prava Evropske unije za postopkovno ureditev, v skladu s katero morajo redna sodišča, ki morajo odločiti v zadevi, sicer presojati tudi protiustavnost zakonov, vendar zakonov ne morejo na splošno razveljaviti, saj lahko to stori le na poseben način organizirano ustavno sodišče, iz evropskopravnega ,načela enakovrednosti‘ izhaja, da morajo redna sodišča, če je zakon v nasprotju s členom 47 [Listine], med postopkom ustavnemu sodišču tudi predlagati splošno razveljavitev zakona, in ne le v konkretnem primeru ne uporabiti zakona? 2. Ali je treba člen 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje postopkovni določbi, v skladu s katero mednarodno nepristojno sodišče za stranko, katere prebivališče ni znano, postavi začasnega zastopnika [odsotne tožene stranke], ki lahko s tem, da se „spusti v postopek“, zavezujoče povzroči, da postane sodišče mednarodno pristojno? 3. Ali je treba člen 24 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah razlagati tako, da ,se toženec spusti v postopek‘ v smislu te določbe, le če ustrezno procesno dejanje opravi sam ali od njega pooblaščeni pravni zastopnik, ali pa velja to brez omejitve, tudi če to procesno dejanje opravi začasni zastopnik [odsotne tožene stranke], ki je bil postavljen v skladu s pravom države članice?“
Odločitev	1. Pravo Unije, zlasti člen 267 PDEU, je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero morajo redna sodišča, ki odločajo o pritožbi ali na zadnji stopnji, če menijo, da je nacionalni zakon v nasprotju s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, med postopkom, ki teče pred njimi, ustavnemu sodišču predlagati splošno razveljavitev zakona, namesto da ga v konkretnem primeru zgolj ne uporabijo, če prednostni značaj tega postopka preprečuje rednim sodiščem – tako pred vložitvijo takega predloga pri nacionalnemu sodišču, pristojnem za izvajanje nadzora ustavnosti zakonov, kot tudi, če je treba, potem ko to sodišče sprejme odločitev glede tega predloga – da izrabijo možnost oziroma izpolnijo obveznost predložitve vprašanj za predhodno odločanje Sodišču. Nasprotno pa je treba pravo Unije, zlasti člen 267 PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje taki nacionalni ureditvi, če lahko redna sodišča še vedno: – prosto odločijo, kadar koli se jim to zdi primerno, celo po vmesnem postopku ocene ustavnosti, da predložijo Sodišču v predhodno odločanje vsa vprašanja, ki se jim zdijo potrebna, – prosto sprejmejo vsak ukrep, ki je potreben za zagotovitev začasnega pravnega varstva pravic, ki jih zagotavlja pravni red Unije, in – po takem vmesnem postopku ne uporabijo nacionalne določbe, za katero menijo, da je v nasprotju s pravom Unije. Naloga predložitvenega sodišča je, da preveri, ali je mogoče nacionalno zakonodajo iz postopka v glavni stvari razlagati v skladu s temi zahtevami prava Unije. 2. Člen 24 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da če nacionalno sodišče za stranko, ki ji tožba ni bila vročena, ker njeno prebivališče ni znano, postavi začasnega zastopnika odsotne tožene stranke v skladu z nacionalno zakonodajo, okoliščina, da se ta začasni zastopnik spusti v postopek, ne pomeni, da se spusti v postopek tožena stranka v smislu člena 24 te uredbe, kar ustvarja mednarodno pristojnost tega sodišča.

Številka zadeve	C-104/13
Ime zadeve	Olainfarm
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2014:2316
Datum zadeve	23/10/2014
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Augstākās Tiesas Senāts (Latvija)
Stranke	Olainfarm AS proti Latvijas Republikas Veselības ministrija in Zāļu valsts aģentūra
Področje	Farmacevtski in kozmetični izdelki; zdravila za uporabo v humani medicini
Ključne besede	Olainfarm - Približevanje zakonodaj – Industrijska politika – Direktiva 2001/83/ES – Zdravila za ljudi – Dovoljenje za promet – Pridobitev dovoljenja - Priložitve k vlogi – Rezultati preizkusov – Odstopanja - Generična zdravila –Referenčno zdravilo – Subjektivna pravica imetnika - Promet z referenčnim zdravilom - Izpodbijanje dovoljenja za promet – Zdravilne učinkovine - Desetletna uporaba – Možnost uporabe zdravila
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člen 10 ali katero koli drugo določbo Direktive 2001/83 […] razlagati tako, da ima proizvajalec […] zdravila [A, ki je to zdravilo registriral,] subjektivno pravico izpodbijati odločbo pristojnega organa, s katero je bilo registrirano generično zdravilo drugega proizvajalca zdravil, pri čemer je bilo kot referenčno zdravilo uporabljeno [omenjeno] zdravilo [A]? Z drugimi besedami, ali iz navedene direktive izhaja pravica proizvajalca referenčnega zdravila do pravnega sredstva pred sodiščem, zato da preveri, ali se je proizvajalec generičnega zdravila zakonito in utemeljeno skliceval na zdravilo, ki ga je registriral proizvajalec referenčnega zdravila, in se pri tem sklicuje na navedene določbe člena 10 te direktive? 2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba določbe členov 10 in 10a Direktive [2001/83] razlagati tako, da se zdravilo, ki je bilo v skladu [z navedenim] členom 10a te direktive registrirano kot zdravilo, [katerega učinkovine so bile] dobro uveljavljen[e v] medicinsk[i] uporab[i], lahko uporabi kot referenčno zdravilo v smislu člena 10(2)(a)?“
Odločitev	1. Pojem „referenčno zdravilo“ v smislu člena 10(2)(a) Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1394/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007, je treba razlagati tako, da zajema zdravilo, za katero je bilo dovoljenje za promet izdano na podlagi člena 10a te direktive. 2. Člen 10 Direktive 2001/83, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1394/2007, v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije je treba razlagati tako, da ima imetnik dovoljenja za promet z zdravilom, ki se uporablja kot referenčno zdravilo v okviru vloge za dovoljenje za promet z generičnim zdravilom drugega proizvajalca, vložene na podlagi tega člena 10, pravico do pravnega sredstva zoper odločbo pristojnega organa, ki je izdal dovoljenje za promet s tem zadnjenavedenim zdravilom, če je njegov namen uveljavljanje sodnega varstva pravice, ki mu jo daje ta člen 10. Taka pravica do pravnega sredstva med drugim obstaja, če navedeni imetnik ugovarja temu, da se njegovo zdravilo uporabi za pridobitev – na podlagi tega člena 10 – dovoljenja za promet z zdravilom, v zvezi s katerim se njegovo zdravilo ne more šteti za referenčno zdravilo v smislu istega člena 10(2)(a).

Številka zadeve	C-562/12
Ime zadeve	Liivimaa Lihaveis
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2014:2229
Datum zadeve	17/09/2014
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Tartu ringkonnakohus (Estonija)
Stranke	Liivimaa Lihaveis MTÜ proti Eesti-Läti programmi 2007–2013 Seirekomitee
Področje	Evropska, socialna in teritorialna kohezija; Evropski sklad za regionalni razvoj
Ključne besede	Liivimaa Lihaveis - Strukturni skladi – Uredbi (ES) št. 1083/2006 in 1080/2006 – Sklad za regionalni razvoj – Program za spodbujanje sodelovanja - Republika Estonija - Republika Latvija – Nadzorni odbor - Odločitev o zavrnitvi subvencije - Odločitve odbora - PDEU – Akt – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Izvajanje prava Unije – Učinkovito pravno varstvo – Dostop do sodišča – Določitev države članice – Pristojna sodišča - Odločitev o tožbi
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je poslovnik nadzornega odbora, ki sta ga skupaj ustanovili državi članici – kot je programsko navodilo, ki ga je sprejel [Seirekomitee] – ki določa, da ‚odločitev nadzornega odbora ni mogoče izpodbijati pred nobenim sodiščem‘ (točka 6.6, četrti odstavek, programskega navodila: ‚The decisions of the Monitoring Committee are not appealable at any place of jurisdiction‘), združljiv s členom 63(2) [Uredbe št. 1083/2006] v povezavi s členom 47 [Listine]? 2. Če je treba na [prvo] vprašanje odgovoriti nikalno, ali je treba člen 267, prvi odstavek, točka (b), PDEU razlagati tako, da je točka 6.6, četrti odstavek [navedenega programskega navodila] akt institucije, organa, urada ali agencije Unije, ki ga je treba razglasiti za neveljavnega? 3. Če je treba na [prvo] vprašanje odgovoriti nikalno, ali je treba člen 263, prvi odstavek, drugi stavek, [PDEU] v povezavi s členoma 256(1) [PDEU] in 274 PDEU razlagati tako, da je za odločanje o tožbah zoper odločitve [Seirekomitee] pristojno Splošno sodišče Evropske unije ali sodišče, ki je za to pristojno v skladu z nacionalnim pravom?“
Odločitev	1. Člen 263 PDEU je treba razlagati tako, da Splošno sodišče Evropske unije ni pristojno za tožbo zoper odločitev nadzornega odbora o zavrnitvi vloge za subvencijo v okviru operativnega programa za spodbujanje evropskega teritorialnega sodelovanja na podlagi Uredbe (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 ter Uredbe 1080/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1783/1999. 2. Člen 267, prvi odstavek, točka (b), PDEU je treba razlagati tako, da programsko navodilo, ki ga je sprejel nadzorni odbor v okviru operativnega programa za spodbujanje evropskega teritorialnega sodelovanja med dvema državama članicama na podlagi uredb št. 1083/2006 in 1080/2006, kakršno je to v postopku v glavni stvari, ni akt, ki ga sprejme institucija, organ, urad ali agencija Unije, zaradi česar Sodišče Evropske unije ni pristojno za presojo veljavnosti določb takega navodila. 3. Uredbo št. 1083/2006 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje določbi programskega navodila, ki ga je sprejel nadzorni odbor v okviru operativnega programa, sklenjenega med dvema državama članicama, za spodbujanje evropskega teritorialnega sodelovanja, če s to določbo ni določeno, da je mogoče odločitev nadzornega odbora o zavrnitvi vloge za subvencijo izpodbijati s tožbo pred sodiščem države članice.

Številka zadeve	C-470/12
Ime zadeve	Pohotovost
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2014:101
Datum zadeve	27/02/2014
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Okresný súd Svidník (Slovaška)
Stranke	Pohotovosť s. r. o. proti Miroslavu Vašuti
Področje	Varstvo potrošnikov; vračilo zneska v zvezi s pogodbo o potrošniškem posojilu
Ključne besede	Pohotovost – Varstvo potrošnikov - Pogodba -Potrošniško posojilo – Nepošteni pogoji – Direktiva 93/13/ES – Izvršba arbitrarne odločbe – Izvršilni postopek - Predlog za intervencijo – Združenje za varstvo potrošnikov – Nacionalna zakonodaja - Nedopustnost intervencije – Procesna avtonomija držav članic
Vprašanje za predhodno odločanje	1. Ali je treba člene 6(1), 7(1) in 8 Direktive 93/13 […] v zvezi s členoma 38 in 47 [Listine] razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni določbi, kot je člen 37(1) in (3) zakona o izvršbi, ki združenju za varstvo pravic potrošnikov ne dopušča intervencije v izvršilnem postopku? 2. Če je odgovor na prvo vprašanje, da navedena zakonska določba ni v nasprotju s pravom [Unije], ali je treba določbe iz člena 37(1) in (3) zakon o izvršbi razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da nacionalno sodišče na podlagi členov 6(1), 7(1) in 8 [navedene direktive] združenju za varstvo pravic potrošnikov prizna status intervenienta v izvršilnem postopku?“
Odločitev	Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, predvsem člene 6(1), 7(1) in 8 te direktive, v zvezi s členoma 38 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki združenju za varstvo pravic potrošnikov ne dopušča intervencije v podporo potrošniku v izvršilnem postopku zoper tega potrošnika na podlagi pravnomočne arbitrarne odločbe.

Številka zadeve	C-93/12
Ime zadeve	Agrokonsulting-04
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2013:432
Datum zadeve	27/06/2013
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Administrativen sad Sofija-grad (Bolgarija)
Stranke	ET Agrokonsulting-04-Velko Stojanov proti Izpalnitelen direktor na Daržaven fond „Zemedelie“ – Razplaštatelna agencija
Področje	Kmetijstvo in ribištvo; zahtevek za pomoč za financiranje v okviru skupne kmetijske politike Evropske unije
Ključne besede	ET Agrokonsulting - Kmetijstvo – Države članice - Procesna avtonomija - Skupna kmetijska politika – Pomoči – Odločanje o upravnih sporih – Določitev pristojnega sodišča– Nacionalno merilo – Sedež Upravnega sodišča - Izpodbijani akt– Načelo enakovrednosti – Načelo učinkovitosti – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah“
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba načelo učinkovitosti, ki ga je v sodni praksi postavilo [Sodišče] Evropske unije, in načelo učinkovitega sodnega varstva, določeno v členu 47 [Listine], razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni procesni določbi, kot je ta iz člena 133(1) [APK] in v skladu s katero se sodna pristojnost za upravne spore v zvezi z izvajanjem skupne kmetijske politike [Unije] določa samo glede na sedež upravnega organa, ki je izpodbijani upravni akt izdal, glede na to, da ta določba ne upošteva kraja, v katerem to zemljišče leži, in prebivališča osebe, ki uveljavlja pravico? 2. Ali je treba načelo enakovrednosti, ki ga je v sodni praksi postavilo Sodišče Evropske unije, ob upoštevanju člena 19 prehodnih in končnih določb zakona o spremembi in dopolnitvi [APK], ki se nanaša na sodno pristojnost za notranje upravne spore v zvezi s kmetijskimi zemljišči, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni procesni določbi, kot je ta iz člena 133(1) [APK] in v skladu s katero se sodna pristojnost za upravne spore v zvezi z izvajanjem skupne kmetijske politike [Unije] določa samo glede na sedež upravnega organa, ki je izpodbijani upravni akt izdal?“
Odločitev	Pravo Unije, zlasti načeli enakovrednosti in učinkovitosti ter člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu pravilu o sodni pristojnosti, kakršno je navedeno v členu 133(1) zakona o upravnem postopku (Administrativnoprocesualen kodeks), katerega posledica je, da se vsi spori v zvezi z odločbami nacionalnega organa, pristojnega za izplačilo kmetijskih pomoči v okviru skupne kmetijske politike Evropske unije, dodelijo enemu samemu sodišču, če se pravna sredstva, katerih namen je zagotovitev varstva pravic, ki jih imajo upravičenci na podlagi prava Unije, ne izvajajo pod manj ugodnimi pogoji, kot so določeni za pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic na podlagi morebitnih shem pomoči za kmete, določenih v notranjem pravu, in če tako pravilo o pristojnosti upravičencem ne povzroča postopkovnih nevšečnosti, predvsem z vidika trajanja postopka, ki čezmerno otežuje uresničevanje pravic na podlagi prava Unije, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

Številka zadeve	C-399/11
Ime zadeve	Melloni
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2013:107
Datum zadeve	26/02/2013
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Tribunal Constitucional (Španija)
Stranke	Stefano Melloni proti Ministerio Fiscal
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje
Ključne besede	Melloni - Evropski nalog za prijetje –Države članice - Postopki predaje – Odločbe na podlagi sojenja - Nenavzočnost zadevne osebe - Izvršitev kazni – Izrečenost v odsotnosti - Možnost preizkusa sodbe“
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ – v različici, kot velja po spremembi z Okvirnim sklepom 2009/299/PNZ – razlagati tako, da nacionalnim pravosodnim organom v primerih, opredeljenih v tej določbi, prepoveduje pogojevati izvršitev evropskega naloga za prijetje in predajo z zahtevo, da je obsodba lahko predmet preizkusa, zato da je zadevni osebi zagotovljena pravica do obrambe? 2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ skladen z zahtevami, ki izhajajo iz pravice do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sojenja iz člena 47 Listine ter pravice do obrambe, določene v členu 48(2) Listine […]? 3. Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ali člen 53 Listine, sistematično razlagan v povezavi s pravicami iz njenih členov 47 in 48, državi članici dopušča, da predajo osebe, ki je bila obsojena v odsotnosti, pogojuje s tem, da je obsodba lahko predmet preizkusa v državi prosilki, s čimer tem pravicam podeli višjo raven varstva, kot je tista, ki izhaja iz prava Evropske Unije, zato da bi se izognila razlagi, ki bi pomenila omejevanje ali zoževanje temeljne pravice, priznane z ustavo te države članice?“
Odločitev	1. Člen 4a(1) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da nacionalnim pravosodnim organom v primerih, opredeljenih v tej določbi, prepoveduje pogojevati izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega za izvršitev kazni, z zahtevo, da je obsodba, izrečena v odsotnosti, lahko predmet preizkusa v odreditveni državi članici. 2. Člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, je skladen z zahtevami, ki izhajajo iz členov 47 in 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. 3. Člen 53 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da državi članici ne dopušča, da predajo osebe, ki je bila obsojena v odsotnosti, pogojuje s tem, da je obsodba lahko predmet preizkusa v odreditveni državi članici, zato da bi se izognila zoževanju pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe, ki sta zagotovljeni z njeno ustavo.

Številka zadeve	C-396/11
Ime zadeve	Radu
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2013:39
Datum zadeve	29/01/2013
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Curtea de Apel Constanţa (Romunija)
Stranke	Ciprian Vasile Radu
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje
Ključne besede	Radu – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje - Države članice - Postopki predaje – Izdan nalog - Uvedba kazenskega postopka - Razlogi - Zavrnitev izvršitve - Zaslišanje
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali so določbe člena 5(1) [EKČP] in člena 6 [Listine] v povezavi s členoma 48 in 52 Listine […] in glede na člena 5(3) in (4) ter 6(2) in (3) [EKČP] določbe primarnega prava [Unije], vsebovane v ustanovitvenih pogodbah? 2. Ali ukrep pristojnega pravosodnega organa države, ki izvrši evropski nalog za prijetje v obliki odvzema prostosti in prisilne predaje brez soglasja osebe, zoper katero je bil odrejen evropski nalog za prijetje (oseba, katere prijetje in predaja se zahteva), pomeni poseg države, ki izvrši nalog, v pravico do osebne svobode osebe, katere prijetje in predaja se zahteva, ki je določena v pravu Unije na podlagi člena 6 PEU v povezavi s členom 5(1) [EKČP] in na podlagi člena 6 [Listine] v povezavi s členoma 48 in 52 Listine […] in glede na člena 5(3) in (4) ter 6(2) in (3) [EKČP]? 3. Ali mora poseg države, ki izvrši evropski nalog za prijetje, v pravice in jamstva iz člena 5(1) [EKČP] in iz člena 6 [Listine] v povezavi s členoma 48 in 52 Listine […] in glede na člena 5(3) in (4) ter 6(2) in (3) [EKČP], izpolnjevati pogoj nujnosti v demokratični družbi in pogoj sorazmernosti glede na konkretno zastavljeni cilj? 4. Ali sme pristojni pravosodni organ države, ki izvrši evropski nalog za prijetje, zavrniti zahtevo za predajo, ne da bi pri tem kršil obveznosti iz ustanovitvenih pogodb in iz drugih določb prava [Unije], iz razloga, da niso kumulativno izpolnjeni pogoji, potrebni po členu 5(1) [EKČP] in členu 6 [Listine] v povezavi s členoma 48 in 52 [Listine] in glede na člena 5(3) in (4) ter 6(2) in (3) [EKČP]? 5. Ali sme pristojni pravosodni organ države, ki izvrši evropski nalog za prijetje, zavrniti zahtevo za predajo, ne da bi pri tem kršil obveznosti iz ustanovitvenih pogodb in iz drugih določb prava [Unije], iz razloga, da država, ki je odredila evropski nalog za prejetje, ni prenesla ali je pomanjkljivo oziroma nepravilno prenesla (v smislu neupoštevanja pogoja vzajemnosti) Okvirni sklep 2002/584? 6. Ali so določbe člena 5(1) [EKČP] in člena 6 [Listine] v povezavi s členoma 48 in 52 Listine […] in glede na člena 5(3) in (4) ter 6(2) in (3) [EKČP], na katere se sklicuje člen 6 PEU, v nasprotju z nacionalnim pravom države članice Evropske unije, Romunije, natančneje z naslovom III zakona št. 302/2004, in ali je Okvirni sklep 2002/584 s temi določbami pravilno prenesen?“
Odločitev	Okvirni sklep Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da izvršitveni pravosodni organi ne smejo zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan z namenom uvedbe kazenskega postopka, iz razloga, da zahtevana oseba pred izdajo tega naloga za prijetje v odreditveni državi članici ni bila zaslišana.

Številka zadeve	C-300/11
Ime zadeve	ZZ
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2013:363
Datum zadeve	04/06/2013
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (Združeno kraljestvo)
Stranke	ZZ proti Secretary of State for the Home Department
Področje	Prepoved diskriminacije in državljanstvo unije; pravica do vstopa in bivanja; omejitve, utemeljene na podlagi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja
Ključne besede	ZZ – Državljanstvo Unije - Prosto gibanje oseb – Direktiva 2004/38/ES – Državljan Evropske Unije – Javna varnost – Država članica - Odločba o prepovedi vstopa – Obveznost obvestitve državljana – Razlogi iz odločbe – Razkritje - Interesi državne varnosti – Učinkovito sodno varstvo
Vprašanje za predhodno odločanje	Ali načelo učinkovitega sodnega varstva, ki ga določa člen 30(2) Direktive 2004/38 in ki se razlaga ob upoštevanju člena 346(1)(a) [PDEU], zahteva, da sodni organ, ki odloča o pritožbi zoper odločbo o prepovedi vstopa državljanu Evropske unije v državo članico iz razlogov javnega reda in javne varnosti v skladu s poglavjem VI Direktive 2004/38, zagotovi, da je zadevni državljan Evropske unije obveščen o bistvu obremenilnih razlogov, ne glede na to, da so organi države članice in zadevno nacionalno sodišče po preučitvi vseh dokazov zoper državljana Evropske unije, na katere se organi države članice sklicujejo, ugotovili, da bi bilo razkritje bistva obremenilnih razlogov v nasprotju z interesi državne varnosti?“
Odločitev	Člena 30(2) in 31 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS ob upoštevanju člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da zahtevata, da pristojno nacionalno sodišče poskrbi za to, da se to, da pristojni nacionalni organ zainteresirane osebe ne obvesti natančno in v celoti o razlogih, na katerih temelji odločba, sprejeta v skladu s členom 27 te direktive, in dokazih v zvezi z njo, omeji na tisto, kar je nujno potrebno, in da jo o bistvu navedenih razlogov vsekakor obvesti na način, ki ustrezno upošteva nujno zaupnost dokazov.

Številka zadeve	C-199/11
Ime zadeve	Otis in drugi
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2012:684
Datum zadeve	06/11/2012
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Rechtbank van Koophandel te Brussel (Belgija)
Stranke	Europese Gemeenschap proti Otis NV in drugim
Področje	Zastopanje Evropske unije pred nacionalnimi sodišči; Odškodninski zahtevek za škodo, ki jo je Unija utrpela zaradi omejevalnega sporazuma
Ključne besede	Otis - Zastopanje Evropske unije - Nacionalna sodišča – PDEU – Omejevalni sporazum - Odškodninski zahtevek - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –Pošteno sojenje –Dostop do sodišča – Enakost orožij – Uredba št. 1/2003
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. (a) Člen 282 ES, ki je po spremembi postal člen 335 PDEU, določa, da Unijo zastopa Komisija; člen 335 PDEU na eni strani ter člena 103 in 104 finančne uredbe na drugi strani določajo, da zadevne institucije v upravnih zadevah v zvezi z njihovim delovanjem zastopajo Unijo z mogočo posledico, da so institucije, izključno ali neizključno, lahko stranke v sodnem postopku. Nobenega dvoma ni, da se plačilo previsokih cen za naročnike itd. kot posledica sklepanja omejevalnih sporazumov uvršča pod pojem goljufija; v belgijskem pravu velja načelo lex specialis generalibus derogat; če je to pravno načelo vključeno tudi v evropsko pravo, ali ni v teh okoliščinah pobuda za vložitev tožbe na strani zadevnih institucij (razen v primerih, v katerih je naročnik Komisija)? (b) (podredno vprašanje) Ali Komisija ne bi morala imeti vsaj pooblastila za zastopanje institucij, da bi pred sodiščem ščitila njihove pravne interese? 2. (a) Člen 47 [Listine] in člen 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic [in temeljnih svoboščin, podpisana 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP)] vsem osebam zagotavljata pravico do poštenega sojenja in prav tako s tem povezano temeljno načelo, da nihče ne more soditi v lastni zadevi. Ali je v skladu s tem načelom, da Komisija v prvi fazi deluje kot organ, pristojen za konkurenco, in očitano ravnanje, torej sklepanje omejevalnih sporazumov, sankcionira kot kršitev člena 81 ES, ki je postal člen 101 PDEU, potem ko je v tem postopku sama izvedla preiskavo, da bi nato v drugi fazi odškodninskega postopka pred nacionalnim sodiščem pripravila in sprejela odločitev o vložitvi tožbe, čeprav je isti komisar pristojen za obe zadevi, ki sta povezani, in to toliko bolj, ker se nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi, ne more oddaljiti od odločbe o sankcioniranju? (b) (podredno vprašanje) Če je odgovor na vprašanje v točki 2(a) [nikalen] (nezdružljivost obstaja), kako lahko potem v skladu z evropskim pravom oseba, ki je oškodovana (Komisija in/ali institucije in/ali Unija), s protipravnim ravnanjem (sklepanjem omejevalnih sporazumov) uveljavlja odškodninski zahtevek, ki je prav tako temeljna pravica?“
Odločitev	1. Pravo Unije je treba razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ne nasprotuje temu, da Evropska komisija zastopa Evropsko unijo pred nacionalnim sodiščem, pri katerem je bila vložena civilna tožba za povrnitev škode, ki je bila Uniji povzročena z omejevalnim sporazumom ali ravnanjem, ki sta prepovedana s členom 81 ES in členom 101 PDEU in ki sta lahko vplivala na nekatera javna naročila, ki so jih oddale različne institucije in organi Unije, pri čemer Komisija v ta namen ne potrebuje pooblastila teh institucij in organov. 2. Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ne nasprotuje temu, da Evropska komisija v imenu Evropske unije pri nacionalnem sodišču vloži tožbo za povrnitev škode, ki jo je Unija utrpela zaradi omejevalnega sporazuma ali ravnanja, za katero je bilo z odločbo te institucije ugotovljeno, da je v nasprotju s členom 81 ES ali členom 101 PDEU.

Številka zadeve	C-619/10
Ime zadeve	Trade Agency
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2012:531
Datum zadeve	06/09/2012
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Augstākās tiesas Senāts (Latvija)
Stranke	Trade Agency Ltd proti Seramico Investments Ltd
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah; pristojnost in izvrševanje sodnih odločb
Ključne besede	Trade Agency - Uredba (ES) št. 44/2001 – Zamudna sodba - Izvršitev – Razlogi za izpodbijanje – Nevročitev začetnega akta – Preverjanje - Zaprošeno sodišče – Informacije v potrdilu – Kršitev javnega reda – Neobrazložena sodna odločba
Vprašanje za predhodno odločanje	„1. Ali je sodišče države članice, ki mora odločiti o vlogi za priznanje odločbe tujega sodišča v skladu s členom 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001, če je odločbi tujega sodišča priloženo potrdilo […], kljub temu pa tožena stranka priznanju nasprotuje, ker ji v državi članici izvora ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka, samo pristojno za preizkus skladnosti podatkov iz potrdila z dokazili? Ali je taka razširjena pristojnost sodišča države članice, ki odloča o vlogi, v skladu z načelom medsebojnega zaupanja v ustreznost sodnega varstva, kot je opredeljeno v uvodnih izjavah 16 in 17 Uredbe št. 44/2001? 2. Ali je zamudna sodba, ki je izdana v postopku, v katerega se tožena stranka ni spustila, in s katero se vsebinsko odloči o sporu, ne da bi se preučili predmet tožbe in njeni temelji, ter ki ne vsebuje nobene obrazložitve glede vsebinske utemeljenosti tožbe, v skladu s členom 47 [Listine] in ali z njo ni kršena pravica tožene stranke do poštenega sojenja, kot je opredeljena v tem členu?“
Odločitev	1. Člen 34, točka 2, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, na katerega napotuje člen 45(1) te uredbe, v povezavi z uvodnima izjavama 16 in 17 navedene uredbe je treba razlagati tako, da če tožeča stranka vloži pravno sredstvo zoper razglasitev izvršljivosti zamudne sodbe, ki je bila izdana v državi članici izvora in ki ji je priloženo potrdilo, sestavljeno v skladu s členom 54 te uredbe, in pri tem trdi, da ji začetni procesni akt ni bil vročen, je sodišče zaprošene države članice, pri katerem je vloženo pravno sredstvo, pristojno, da preveri skladnost med informacijami iz navedenega potrdila in dokazi. 2. Člen 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001, na katerega napotuje člen 45(1) te uredbe, je treba razlagati tako, da sodišče zaprošene države članice na podlagi določbe, ki se nanaša na javni red, ne more zavrniti izvršitve zamudne sodne odločbe, s katero je bilo vsebinsko odločeno o sporu, s katero se nista preučila predmet pravnega sredstva in njegova podlaga in ki ne vsebuje nobene obrazložitve glede utemeljenosti, razen če glede na celotno presojo postopka in vseh upoštevnih okoliščin meni, da je s to odločbo očitno in nesorazmerno kršena pravica tožene stranke do poštenega sojenja iz člena 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker je ni mogla koristno in učinkovito izpodbijati.

Številka zadeve	C-411/10
Ime zadeve	N. S. in drugi
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2011:865
Datum zadeve	21/12/2011
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	V združenih zadevah C‑411/10 in C‑493/10, ki sta ju vložili Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (Združeno kraljestvo) in High Court (Irska)
Stranke	N. S. (C-411/10) proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi (C-493/10) proti Refugee Applications Commissioner in Minister for Justice, Equality and Law Reform.
Področje	Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika: varna država; pošiljanje prosilcev nazaj v Grčijo
Ključne besede	N.S. - Azilna politika -Načela – Temeljne pravice – Izvajanje prava Unije – Prepoved - Nečloveško in ponižujoče ravnanje – – Pojem ‚varne države‘ – Odgovorna država članica - Predaja prosilca – Obveznost - Izpodbojna domneva – Temeljne pravice
Vprašanje za predhodno odločanje	Združeni zadevi: C-411/10 „1. Ali odločba, ki jo sprejme država članica na podlagi člena 3(2) Uredbe Sveta št. 343/2003 […] o tem, ali bo obravnavala prošnjo za azil, za obravnavanje katere glede na merila, ki so določena v poglavju III Uredbe, ni odgovorna, spada na področje uporabe prava EU za namen člena 6 [PEU] in/ali člena 51 Listine […]? Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: 2. Ali je dolžnost države članice, da upošteva temeljne pravice EU (skupaj s pravicami, določenimi v členih 1, 4, 18, 19(2) in 47 Listine), izpolnjena, če ta država pošlje prosilca za azil v državo članico, ki je v členu 3(1) [Uredbe št. 343/2003] določena kot odgovorna glede na merila iz poglavja III [te uredbe] […], ne glede na položaj v odgovorni državi? 3. Zlasti: ali obveznost upoštevanja temeljnih pravic EU nasprotuje uporabi neizpodbojne domneve, da bo odgovorna država spoštovala (i) temeljne pravice prosilca na podlagi prava EU in/ali (ii) minimalne standarde, ki jih določajo direktive 2003/9[…], 2004/83[…] in/ali 2005/85[…]? 4. Podredno, ali pravo EU nalaga državi članici – in če nalaga, v kakšnih okoliščinah – da uporabi pooblastilo na podlagi člena 3(2) Uredbe [št. 343/2003] za obravnavo in prevzem odgovornosti za prošnjo, če bi predaja v odgovorno državo prosilca [za azil] izpostavila tveganju kršitve njegovih temeljnih pravic, zlasti pravic, določenih v členih 1, 4, 18, 19(2) in/ali 47 Listine, in/ali tveganju, da se zanj ne bodo uporabljali minimalni standardi, določeni v direktivah [2003/9, 2004/83 in 2005/85]? 5. Ali je obseg varstva, ki ga ima oseba, za katero se uporablja Uredba [št. 343/2003], v skladu s splošnimi načeli prava EU in zlasti pravicami, določenimi v členih 1, 18 in 47 Listine, širši kot tisti, ki ga ima oseba v skladu s členom 3 [EKČP]? 6. Ali je v skladu s pravicami iz člena 47 Listine, da določba nacionalnega prava zahteva od sodišča, da se za odločitev, ali se oseba lahko zakonito odstrani v drugo državo članico na podlagi Uredbe [št. 343/2003], ta država članica obravnava kot država, iz katere ta oseba ne bo poslana v drugo državo ob kršitvi njenih pravic na podlagi [EKČP] ali njenih pravic na podlagi [Ženevske konvencije] ter njenega protokola iz leta 1967? 7. V delu, v katerem se ta vprašanja pojavljajo glede obveznosti Združenega kraljestva, ali upoštevanje Protokola (št. 30) o uporabi Listine na Poljskem in v Združenem kraljestvu kakor koli vpliva na odgovore na vprašanja od 2 do [6]?“ in zadeva C-493/10 „1. Ali mora država članica, ki predaja osebo, v skladu z Uredbo […] (ES) št. 343/2003 oceniti, ali država članica sprejema izpolnjuje zahteve iz člena 18 Listine […], direktiv […] 2003/9/ES, 2004/83/ES in 2005/85/ES ter Uredbe […] (ES) št. 343/2003? 2. Če je odgovor pritrdilen in če se ugotovi, da država članica sprejema ne izpolnjuje zahtev iz ene ali več navedenih določb, ali mora država članica, ki predaja osebo, v skladu s členom 3(2) Uredbe […] (ES) št. 343/2003 sprejeti odgovornost in obravnavati prošnjo?“
Odločitev	1. Z odločbo, ki jo sprejme država članica na podlagi člena 3(2) Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, o tem, ali bo obravnavala prošnjo za azil, za obravnavanje katere glede na merila, ki so določena v poglavju III te uredbe, ni odgovorna, se izvaja pravo Unije za namen člena 6 PEU in/ali člena 51 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. 2. Pravo Unije nasprotuje uporabi neizpodbojne domneve, v skladu s katero država članica, ki jo člen 3(1) Uredbe št. 343/2003 določa kot odgovorno, spoštuje temeljne pravice Evropske unije. Člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da so države članice, vključno z nacionalnimi sodišči, zavezane, da prosilca za azil ne predajo „državi članici, ki je odgovorna“ v smislu Uredbe št. 343/2003, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti azilnega postopka in pogoji za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu te določbe. Ob upoštevanju možnosti, da država članica, ki je morala opraviti predajo, sama obravnava prošnjo iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003, nemožnost predaje prosilca drugi državi članici Evropske unije – če se ugotovi, da je ta država odgovorna država članica v skladu z merili iz poglavja III te uredbe – prvonavedeni državi članici nalaga, da preizkusi merila iz navedenega poglavja, da bi preverila, ali eno od teh dodatnih meril omogoča ugotovitev države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil. Pomembno pa je, da država članica, v kateri je prosilec za azil, pazi, da ne poslabša položaja kršenja temeljnih pravic tega prosilca z nerazumno dolgim postopkom določitve odgovorne države članice. Po potrebi mora prošnjo sama obravnavati v skladu s pravili iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003. 3. Členi 1, 18 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ne omogočajo drugačnega odgovora. 4. V delu, v katerem se ta vprašanja postavljajo glede obveznosti Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska upoštevanje Protokola (št. 30) o uporabi Listine Evropske unije o temeljnih pravicah na Poljskem in v Združenem kraljestvu ne vpliva na odgovore na vprašanja od 2 do 6, ki so bila postavljena v zadevi C-411/10.

Številka zadeve	C-279/09
Ime zadeve	DEB
Številka ECLI	Sodba ECLI:EU:C:2010:811
Datum zadeve	22/12/2010
Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje	Kammergericht (Nemčija)
Stranke	DEB Deutsche Energiehandels- und Beratungsgesellschaft mbH proti Bundesrepublik Deutschland
Področje	Temeljne pravice; obseg varstva pravic in načel; prošnja za pravno pomoč
Ključne besede	DEB – Pravo Unije - Učinkovito sodno varstvo pravic - Dostop do sodišča – Plačilo predujma - Pravna pomoč – Nacionalna ureditev - Zavrnitev pravne pomoči – Pravne osebe - Splošni interes
Vprašanje za predhodno odločanje	„Ali glede na to, da pridobitev odškodnine v skladu z načeli odškodninske odgovornosti države ne sme biti dejansko onemogočena ali pa vsaj čezmerno otežena zaradi načina, kako so na nacionalni ravni oblikovane pravne predpostavke za pridobitev odškodnine in postopek za uveljavljanje odškodninskega zahtevka proti državi na podlagi prava Unije, obstajajo pomisleki zoper nacionalno ureditev, v skladu s katero je sodno uveljavljanje odvisno od plačila predujma stroškov in se pravni osebi, ki ne more plačati tega predujma, ne sme odobriti pravne pomoči?“
Odločitev	Načelo učinkovitega sodnega varstva, kot je določeno v členu 47 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, je treba razlagati tako, da ni izključeno, da bi se nanj sklicevale pravne osebe, in da lahko pomoč, odobrena na podlagi tega načela, med drugim pokriva oprostitev plačila predujma stroškov postopka in/ali pomoč odvetnika. Nacionalno sodišče mora v zvezi s tem preveriti, ali predpostavke za odobritev pravne pomoči pomenijo omejitev pravice do dostopa do sodišč, s katero bi bila ta pravica kršena v svojem bistvu, ali se je z navedenimi predpostavkami uresničeval legitimni cilj in ali med uporabljenimi sredstvi in uresničevanim ciljem obstaja razumno razmerje sorazmernosti. V okviru te presoje lahko nacionalno sodišče upošteva predmet spora, razumno možnost za uspeh prosilca, pomen zadeve zanj, zapletenost prava in postopka, ki ju je treba uporabiti, ter sposobnost tega prosilca, da učinkovito zastopa svoje stališče. Pri presoji sorazmernosti lahko nacionalno sodišče upošteva tudi, kolikšni so stroški postopka, ki jih je treba plačati kot predujem, in ali je ovira, ki jo ti stroški morebiti pomenijo za dostop do sodnega varstva, nepremagljiva. Kar zadeva posebej pravne osebe, lahko nacionalno sodišče upošteva njihov položaj. Tako lahko upošteva zlasti obliko družbe in to, ali je zadevna pravna oseba pridobitna, ter finančno sposobnost njenih družbenikov oziroma delničarjev in možnost, da si priskrbijo denarna sredstva, potrebna za vložitev tožbe pri sodišču.

Funded by the European Union. Views and opinions expressed are however those of the authors only and do not necessarily reflect those of the European Union or the Directorate General Justice and Consumers (DG JUST). Neither the European Union nor DG JUST can be held responsible for them.

Financira Evropska unija. Izražena stališča in mnenja so le od avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Generalnega direktorata za pravosodje in potrošnike (DG JUST). Niti Evropska unija niti DG JUST ne moreta biti odgovorna zanje.