Številka zadeve

C-492/22 PPU

Ime zadeve

CJ (Décision de remise différée en raison de poursuites pénales)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:964

Datum zadeve

08/12/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska)

Stranke

CJ

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

CJ -  Kazenske zadeve – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Določitev -  Pristojni pravosodni organi – Odločitev -  Odlog predaje – Neizvršitveni pravosodni organ -  Potek rokov za predajo – Posledice – Pridržanje v priporu  -  Kazenski pregon -  Izvršitvena država članica – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica obdolženca – Osebna navzočnost na sojenju

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.       Ali člen 12 in člen 24(1) Okvirnega sklepa [2002/584] v povezavi s členom 6 [Listine] nasprotujeta temu, da zahtevana oseba, katere predaja zaradi izvršitve kazni zapora je bila odobrena s pravnomočno odločbo, ta predaja pa je bila preložena, ,da bi ji lahko sodili v izvršitveni državi članici […] za neko dejanje, ki ni tisto iz evropskega naloga za prijetje‘, zaradi izvršitve tega evropskega naloga za prijetje med kazenskim postopkom ostane v priporu?
2.       (a)      Ali je odločitev, da se uporabi pooblastilo za preložitev predaje iz člena 24(1) Okvirnega sklepa [2002/584], odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje, ki jo mora na podlagi člena 6(2) Okvirnega sklepa [2002/584] v povezavi z uvodno izjavo 8 tega okvirnega sklepa sprejeti izvršitveni pravosodni organ?
(b)      Če je odgovor pritrdilen, ali je posledica okoliščine, da je bila ta odločitev sprejeta brez posredovanja izvršitvenega pravosodnega organa v smislu člena 6(2) Okvirnega sklepa [2002/584], to, da zahtevana oseba ne more več ostati v priporu zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan zoper njo?
3.       (a)      Ali člen 24(1) Okvirnega sklepa [2002/584] v povezavi s členoma 47 in 48 [Listine] nasprotuje temu, da se predaja zahtevane osebe preloži zaradi kazenskega postopka v izvršitveni državi članici zgolj zato, ker se zahtevana oseba po zaslišanju noče odpovedati pravici do navzočnosti v tem kazenskem postopku?
(b)      Če je odgovor pritrdilen, katere dejavnike mora izvršitveni pravosodni organ upoštevati pri odločitvi o preložitvi dejanske predaje?“

Odločitev

1.      Člen 24(1) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009,
je treba razlagati tako, da
je odločitev o preložitvi predaje iz te določbe odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje, ki jo mora v skladu s členom 6(2) tega okvirnega sklepa sprejeti izvršitveni pravosodni organ. Če take odločitve ni sprejel ta organ in so roki iz člena 23, od (2) do (4), navedenega okvirnega sklepa potekli, je treba osebo, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, v skladu s členom 23(5) istega okvirnega sklepa izpustiti.
2.      Člen 12 in člen 24(1) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, v povezavi s členom 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
ne nasprotujeta temu, da je oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje in katere predaja organom odreditvene države članice je bila preložena zaradi kazenskega pregona, ki je bil zoper njo uveden v izvršitveni državi članici, v tej državi članici med zadevnim kazenskim postopkom pridržana v priporu na podlagi evropskega naloga za prijetje.
3.      Člen 24(1) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, v povezavi s členom 47, drugi in tretji odstavek, ter členom 48(2) Listine o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje temu, da se predaja osebe, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, preloži zaradi kazenskega pregona, ki je bil zoper njo uveden v izvršitveni državi članici, zgolj zato, ker se ni odpovedala pravici biti osebno navzoča pred sodišči, ki odločajo v okviru tega pregona.

Številka zadeve

C-242/22 PPU

Ime zadeve

TL () in de traduction)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:611

Datum zadeve

01/08/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Tribunal da Relação de Évora (pritožbeno sodišče v Évori, Portugalska) 

Stranke

TL ob udeležbi Ministério Público

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; nezagotovitve pomoči tolmača in opustitve prevoda različnih dokumentov

Ključne besede

 TL  – Direktiva 2010/64/EU –  Tolmačenje in prevajanje – Pojem ,bistven dokument‘ – Direktiva 2012/13/EU –   Obveščenost v kazenskem postopku –Neobstoj prenosa – Nacionalno pravo - Neposredni učinek – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Pogojna obsodba – Zaporna kazen -   Režim preizkusne dobe – Opustitev prevoda dokumenta -   Nezagotovitev tolmača – Preklic odložitve izvršitve – Neobstoj prevoda – Procesni akti - Kršitev postopka -   Ničnost

Vprašanje za predhodno odločanje

Ali je mogoče člene od 1 do 3 Direktive [2010/64] in člen 3 Direktive [2012/13] samostojno ali v povezavi s členom 6 [EKČP] razlagati tako, da ne nasprotujejo določbi nacionalnega prava, ki na eni strani za to, da ni bil postavljen tolmač in niso bili prevedeni procesni akti, ki so bistveni za obdolženca, ki ne razume jezika postopka, določa relativno ničnost, na katero se je treba sklicevati, in ki na drugi strani dopušča, da je ta ničnost s potekom časa odpravljena?“

Odločitev

Člen 2(1) in člen 3(1) Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih ter člen 3(1)(d) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku v povezavi s členom 47 in členom 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter načelom učinkovitosti je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero se mora na kršitev pravic iz navedenih določb teh direktiv upravičenec do teh pravic sklicevati v določenem roku, sicer pride do prekluzije, kadar ta rok začne teči, še preden je bila zadevna oseba v jeziku, ki ga govori ali razume, obveščena o obstoju in obsegu svoje pravice do tolmačenja in prevajanja na eni strani ter o obstoju in vsebini zadevnega bistvenega dokumenta ter njegovih učinkih na drugi strani.

Številka zadeve

C-562/21 PPU

Ime zadeve

Openbaar Ministerie (Tribunal établi par la loi dans l’État membre d’émission)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:100

Datum zadeve

22/02/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska) 

Stranke

X in Y

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

Openbaar  - X in Y –Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Postopki predaje med članicami – Pogoji izvršitve – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Temeljne pravice -  Pravica do poštenega sojenja - Sodišče - Sistemske ali splošne pomanjkljivosti – Preizkus v dveh fazah – Merila za uporabo 

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je primerno uporabiti preizkus, določen v sodbi z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), in potrjen s sodbo z dne 17. decembra 2020, Openbaar Ministerie (Neodvisnost odreditvenega pravosodnega organa) (C‑354/20 PPU in C‑412/20 PPU, EU:C:2020:1033), kadar obstaja resnična nevarnost, da se bo zadevni osebi sodilo pred sodiščem, ki ni bilo z zakonom predhodno ustanovljeno?
2.      Ali je primerno uporabiti preizkus, določen v sodbi z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), in potrjen s sodbo z dne 17. decembra 2020, Openbaar Ministerie (Neodvisnost odreditvenega pravosodnega organa) (C‑354/20 PPU in C‑412/20 PPU, EU:C:2020:1033), kadar zahtevana oseba, ki želi izpodbijati svojo predajo, pogojev tega preizkusa ne more izpolniti, ker v tistem trenutku zaradi naključnega dodeljevanja zadev ni mogoče ugotoviti sestave sodišč, pred katerimi ji bo sojeno?
3.      Ali neobstoj učinkovitega pravnega sredstva za izpodbijanje veljavnosti imenovanja sodnikov na Poljskem v okoliščinah, v katerih je očitno, da zahtevana oseba v tistem trenutku ne more ugotoviti, ali bodo sodišča, ki ji bodo sodila, sestavljali sodniki, ki niso veljavno imenovani, pomeni kršitev bistvene vsebine pravice do poštenega sojenja, ki izvršitveno državo članico zavezuje, da zavrne predajo zahtevane osebe?“

Odločitev

Člen 1(2) in (3) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da lahko izvršitveni pravosodni organ, ki mu je dodeljeno odločanje o predaji osebe, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje, kadar razpolaga z elementi, ki kažejo na obstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državi članici, zlasti kar zadeva postopek imenovanja članov te oblasti, predajo te osebe:
–        v okviru evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve kazni zapora ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, zavrne samo, če navedeni organ ugotovi, da v posebnih okoliščinah zadeve obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da je bila ob upoštevanju med drugim elementov, ki jih je predložila navedena oseba in ki se nanašajo na sestavo sodnega senata, ki je odločala o njeni kazenski zadevi, ali na katero koli drugo okoliščino, upoštevno za presojo neodvisnosti in nepristranskosti te sestave, temeljna pravica te osebe do poštenega sojenja pred neodvisnim, nepristranskim in z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, ki je zagotovljena s členom 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kršena, in
–        v okviru evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi uvedbe kazenskega pregona, zavrne samo, če isti organ ugotovi, da v posebnih okoliščinah zadeve obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da ob upoštevanju med drugim elementov, ki jih je predložila zadevna oseba in ki se nanašajo na njene osebne okoliščine, na naravo kaznivega dejanja, zaradi katerega je ta oseba kazensko preganjana, na dejanski okvir, v katerega se umešča izdaja tega evropskega naloga za prijetje, ali na katero koli drugo okoliščino, upoštevno za presojo neodvisnosti in nepristranskosti sodnega senata, za katerega je verjetno, da mu bo dodeljeno odločanje o postopku v zvezi s to osebo, za zadnjenavedeno v primeru predaje obstaja resnična nevarnost, da bo ta temeljna pravica kršena.

Številka zadeve

C-428/21 PPU

Ime zadeve

Openbaar Ministerie (Droit d’être entendu par l’autorité judiciaire d’exécution)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:876

Datum zadeve

26/10/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

V združenih zadevah C‑428/21 PPU in C‑429/21 PPU, ki ju je vložilo Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska)

Stranke

HM in TZ

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

Openbaar – HM in TZ -  Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Zahteva po soglasju-  Pregon – Druga kazniva dejanja -  Nadaljnja predaja  - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Pravica  do izjave – Podrobna pravila

Vprašanje za predhodno odločanje

Zadeva C-428/21PPU
„1.      Ali je treba člen 27(3)(g) in (4) [Okvirnega sklepa 2002/584] v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva razlagati tako, da:
–        bi morala predana oseba možnost do uresničevanja svoje pravice do zaslišanja v zvezi z zahtevo po soglasju za razširitev kaznivih dejanj imeti v odreditveni državi članici, kadar jo pravosodni organ te države članice zasliši glede morebitne odpovedi upravičenosti do pravila specialnosti v smislu člena 27(3)(f) Okvirnega sklepa 2002/584; ali da
–        bi morala ta oseba možnost do uresničevanja svoje pravice do zaslišanja imeti v državi članici, ki jo je predtem predala, pri izvršitvenem pravosodnem organu, v postopku za podelitev soglasja za razširitev kaznivih dejanj?
2.      Če bi morala imeti predana oseba možnost do uresničevanja svoje pravice do zaslišanja v zvezi z odločitvijo glede zahteve po soglasju za razširitev kaznivih dejanj v smislu člena 27(4) [Okvirnega sklepa 2002/584] v državi članici, ki jo je pred tem predala, na kakšen način ji mora ta država članica to omogočiti?“
In zadeva C-429/21PPU
„1.      Ali je treba člen 28(3) [Okvirnega sklepa 2002/584] v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva razlagati tako, da:
–        mora oseba, ki je bila predana odreditveni državi članici in proti kateri je tretja država članica pozneje izdala evropski nalog za prijetje za kazniva dejanja, storjena pred to predajo, možnost do uresničevanja svoje pravice do zaslišanja v zvezi z zahtevo po soglasju za nadaljnjo predajo v smislu člena 28(3) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ imeti v odreditveni državi članici pred pravosodnim organom te države članice med postopkom za izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki ga je izdala tretja država članica; ali da
–        bi morala ta oseba možnost do uresničevanja svoje pravice do zaslišanja imeti v državi članici, ki jo je pred tem predala, pri izvršitvenem pravosodnem organu, v postopku za odobritev soglasja za nadaljnjo predajo?
2.      Če bi morala imeti predana oseba možnost do uresničevanja svoje pravice do zaslišanja v zvezi z odločitvijo glede zahteve po soglasju za nadaljnjo predajo v smislu člena 28(3) [Okvirnega sklepa 2002/584] v državi članici, ki jo je pred tem predala, na kakšen način ji mora ta država članica to omogočiti?“

Odločitev

Člen 27(3)(g) in (4) ter člen 28(3) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki jo zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da je oseba, ki je na podlagi evropskega naloga za prijetje predana odreditvenemu pravosodnemu organu, upravičena do izjave pred izvršitvenim pravosodnim organom, kadar odreditveni pravosodni organ zadnje navedenemu na podlagi teh določb tega okvirnega sklepa predloži zahtevo po soglasju, pri čemer lahko zaslišanje poteka v odreditveni državi članici, pravosodni organi zadnje navedene pa morajo v tem primeru zagotoviti, da se pravica do izjave zadevne osebe izvede ustrezno in učinkovito, brez neposrednega sodelovanja izvršitvenega pravosodnega organa. Vendar mora izvršitveni pravosodni organ zagotoviti, da ima na voljo dovolj informacij, zlasti glede stališča zadevne osebe, da se mu omogoči, da ob popolnem poznavanju dejstev – in ob polnem spoštovanju pravice te osebe do obrambe – odloči o zahtevi po soglasju, podani na podlagi člena 27(4) Okvirnega sklepa 2002/584 ali člena 28(3) tega okvirnega sklepa, ter po potrebi odreditveni pravosodni organ pozove, naj mu nujno posreduje dodatne informacije.

Številka zadeve

C-348/21

Ime zadeve

HYA in drugi (Impossibilité d’interroger les témoins à charge)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:965

Datum zadeve

08/12/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija)

Stranke

HYA, IP, DD, ZI, SS, ob udeležbi Spetsializirana prokuratura

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; navzočnost na sojenju

Ključne besede

HYA –  Direktiva (EU) 2016/343 – Domneva nedolžnosti -  Pravica biti navzoč na sojenju –Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do poštenega sojenja - Pravica do obrambe – Zaslišanje obremenilnih prič -   Nenavzočnost -  – Nemožnost zaslišanja – Predhodna izpovedba  prič

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je s členoma 8(1) in 6(1) v povezavi z uvodnima izjavama 33 in 34 Direktive 2016/343 ter členom 47(2) Listine združljiva nacionalna zakonodaja, v skladu s katero se pravica obdolžene osebe do udeležbe v postopku šteje za zagotovljeno in velja, da je tožilstvo pravilno izpolnilo svojo obveznost dokazati krivdo obdolžene osebe, če so v sodni fazi kazenskega postopka uporabljene izpovedbe prič, ki so bile podane v predhodnem postopku v okviru kazenskega postopka, ko teh prič iz objektivnih razlogov ni mogoče zaslišati v sodni fazi postopka, pri čemer je te priče zaslišal le organ kazenskega pregona brez sodelovanja obrambe, vendar pred sodnikom, organ kazenskega pregona pa bi že v predhodni fazi lahko omogočil sodelovanje obrambe pri tem zaslišanju, vendar tega ni storil?“

Odločitev

Člen 8(1) Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku v povezavi s členom 47, drugi odstavek, in členom 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, na podlagi katere lahko nacionalno sodišče – če obremenilne priče v sodni fazi kazenskega postopka ni mogoče zaslišati – svojo odločitev o krivdi ali nedolžnosti obdolžene osebe opre na izpovedbo te priče, pridobljeno na zaslišanju pred sodnikom v predhodnem postopku v okviru tega postopka, vendar brez udeležbe obdolžene osebe ali njenega zagovornika, razen če obstaja resen razlog, ki upravičuje neudeležbo priče v sodni fazi kazenskega postopka, če izpovedba te priče ni edina ali odločilna podlaga za obsodbo obdolžene osebe in če obstajajo zadostni nadomestni elementi, ki odtehtajo težave, povzročene tej osebi in njenemu zagovorniku zaradi upoštevanja te izpovedbe.

Številka zadeve

C-289/21

Ime zadeve

Varhoven administrativen sad (Abrogation de la disposition contestée)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:920

Datum zadeve

24/11/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče v Sofiji, Bolgarija)

Stranke

IG proti Varhoven administrativen sad

Področje

Energetika; povrnitev škode

Ključne besede

IG -  Varhoven – Energetika - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - Učinkovito sodno varstvo – Nacionalno postopkovno pravilo – Razveljavitev določbe - Postopek – Brezpredmetnost tožbe – Povrnitev škode

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je kasacijsko sodišče zaradi spremembe določbe nacionalnega normativnega pravnega akta, ki jo je pritožbeno sodišče pred tem razglasilo za nezdružljivo z veljavno določbo prava Unije, razbremenjeno obveznosti, da preuči določbo, ki je veljala pred spremembo, oziroma presodi, ali je ta združljiva s pravom Unije?
2.      Ali pomeni domneva, da je bila zadevna določba odpravljena, učinkovito pravno sredstvo za pravice in svoboščine, ki jih zagotavlja pravo Unije (v tem primeru člena 9 in 10 Direktive [2012/27]), oziroma ali gre za tako pravno sredstvo, če možnost, ki je določena v nacionalni zakonodaji, da se preuči, ali je bila zadevna nacionalna določba pred svojo spremembo združljiva s pravom Unije, obstaja le, če je pri pristojnem sodišču zaradi te določbe, in le glede osebe, ki je vložila tožbo, vložena konkretna odškodninska tožba?
3.      Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: Ali je dopustno, da zadevna določba v obdobju od sprejetja do spremembe še dalje ureja pravna razmerja za neomejeni krog oseb, ki zaradi določbe niso vložile odškodninskih tožb, oziroma da glede teh oseb presoja združljivosti nacionalnega pravila s pravilom prava Unije za čas pred spremembo ni bila opravljena?“

Odločitev

Načelo učinkovitosti, kot je priznano v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da nasprotuje postopkovnemu pravilu države članice, na podlagi katerega se – kadar je določba nacionalnega prava, ki se izpodbija z ničnostno tožbo, ker naj bi bila v nasprotju s pravom Unije, razveljavljena in zato preneha učinkovati za naprej – spor šteje za brezpredmeten, zaradi česar se postopek ustavi, ne da bi lahko stranke pred tem uveljavljale svoj morebitni interes za nadaljevanje postopka in torej ne da bi se upošteval tak interes.

Številka zadeve

C-175/21

Ime zadeve

Harman International Industries

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:895

Datum zadeve

17/11/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska)

Stranke

Harman International Industries Inc. Proti AB S.A.

Področje

Prosti pretok blaga; intelektualna, industrijska in poslovna lastnina; znamke

Ključne besede

 Harman  – Intelektualna lastnina – Znamka Evropske unije – Uredba (EU) 2017/1001 – Izčrpanje pravice iz znamke – Dajanje na trg   – Soglasje imetnika znamke – Kraj prve danosti – Dokaz – Direktiva 2004/48/ES – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito sodno varstvo –  Neopredeljenost proizvodov v sodbah– Težave pri izvršitvi – Omejeno pravno sredstvo – Izvršba - Pošteno sojenje – Pravica do obrambe – Načelo enakosti orožij

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je treba člen 36, drugi stavek, PDEU v povezavi s členom 15(1) Uredbe [2017/1001] ter v povezavi s členom 19(1), [drugi pododstavek], [PEU] razlagati tako, da te določbe nasprotujejo praksi nacionalnih sodišč držav članic, v skladu s katero se sodišča:
–        pri preučitvi zahtevkov imetnika znamke Evropske unije za prepoved vnosa, dajanja na trg, ponujanja, uvoza in oglaševanja blaga, označenega z njegovo znamko, ter za odreditev umika s trga ali uničenja takega blaga,
–        pri odločanju v postopku za zavarovanje terjatve glede zasega blaga, označenega z znamko Evropske unije,
v besedilu sodnih odločb sklicujejo na ‚predmete, ki niso bili dani na trg na ozemlju [EGP] s strani imetnika znamke ali z njegovim soglasjem‘ – zaradi česar je ugotavljanje, za katere predmete, označene z znamko Evropske unije, so naložene odredbe in prepovedi (to je, katerih predmetov na trg na ozemlju [EGP] ni dal imetnik blagovne znamke ali na trg niso bili dani z njegovim soglasjem), glede na splošno besedilo sodne odločbe prepuščeno izvršilnemu organu, ta organ pa se pri oblikovanju svojih ugotovitev opira na izjave ali orodja imetnika znamke (vključno z računalniškimi orodji in bazami podatkov), in je dopustnost izpodbijanja zgoraj navedenih ugotovitev izvršilnega organa pred sodiščem v ugotovitvenem postopku izključena ali omejena zaradi narave pravnih sredstev, ki so na voljo toženi stranki v postopku za zavarovanje terjatve in izvršilnem postopku?“

Odločitev

Člen 15(1) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije v povezavi s členom 36, drugi stavek, PDEU, členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Direktivo 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje sodni praksi, v skladu s katero je izrek odločbe, s katero se ugodi tožbi zaradi kršitve znamke Evropske unije, oblikovan tako, da je zaradi njegove splošne narave opredelitev, za katere proizvode se ta odločba uporablja, prepuščena organu, ki je pristojen za izvršbo navedene odločbe, če se v okviru postopka izvršbe toženi stranki omogoči, da izpodbija opredelitev proizvodov, na katere se ta postopek nanaša, ter lahko sodišče v skladu z določbami Direktive 2004/48 preuči in odloči, kateri proizvodi so bili dejansko dani na trg v Evropskem gospodarskem prostoru s strani imetnika znamke ali z njegovim soglasjem.

Številka zadeve

C-159/21

Ime zadeve

Országos Idegenrendeszeti Főigazgatóság in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:708

Datum zadeve

22/09/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti, Madžarska)

Stranke

GM proti Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság, Alkotmányvédelmi Hivatal,Terrorelhárítási Központ

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; odvzem statusa begunca

Ključne besede

GM - Orszagos - Skupna azilna politika – Direktiva 2011/95/EU – Standardi -  Priznanje statusa begunca  – Odvzem statusa – Direktiva 2013/32/EU – Skupni postopki – Ogrožanje nacionalne varnosti – Stališče posebnega organa – Vpogled v spis

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 11(2), člen 12(1)(d) in (2), člen 23(1), zlasti drugi pododstavek in točko (b), in člen 45(1) in od (3) do (5) [Direktive 2013/32] – z vidika člena 47 Listine – razlagati tako, da morajo, prvič, nacionalni organ države članice, ki na področju mednarodne zaščite iz razlogov nacionalne varnosti sprejme odločbo o zavrnitvi prošnje ali o odvzemu statusa, in drugič, posebna državna organa, ki odločata o tajnosti informacij, kadar je upravičena izjema na podlagi nacionalne varnosti iz člena 23(1) [Direktive 2013/32] in kadar pristojni organ zavzame stališče, da bi razkritje informacij škodilo nacionalni varnosti, poskrbeti za to, da ima zadevni prosilec, begunec ali upravičenec do subsidiarne zaščite, enako kot njegov zastopnik, v vseh primerih pravico, da dostopa vsaj do bistvenih elementov zaupnih ali tajnih informacij, na katerih temelji odločba, ki je bila sprejeta iz omenjenih razlogov, in pravico do uporabe teh elementov v okviru postopka, v katerem se odločba sprejema?
2.      Če je odgovor pritrdilen, kako je treba, natančno, razumeti pojem ‚bistveni‘ zaupni razlogi, na katerih temelji navedena odločba, pri uporabi člena 23(1)(b) [Direktive 2013/32] in ob upoštevanju členov 41 in 47 Listine?
3.      Ali je treba člen 14(4)(a), člen 17(1)(d) Direktive [2011/95], člen 45(1)(a), (3) in (4) [Direktive 2013/32] in njeno uvodno izjavo 49 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, v skladu s katero se odvzem statusa begunca ali osebe, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, ali izključitev iz teh statusov izvedeta na podlagi neobrazložene odločbe, ki temelji izključno na samodejnem odvzemu na podlagi zavezujočega – in prav tako neobrazloženega – mnenja posebnega državnega organa, v katerem je ugotovljeno, da obstaja grožnja za nacionalno varnost?
4.      Ali je treba uvodni izjavi 20 in 34 ter člen 4 in člen 10(2) in (3)(d) [Direktive 2013/32] ter člen 14(4)(a) in člen 17(1)(d) [Direktive 2011/95] razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, v skladu s katero navedeni posebni organ preuči razlog za izključitev in sprejme vsebinsko odločbo v postopku, v katerem ne veljajo materialne in postopkovne določbe [Direktive 2013/32] in [Direktive 2011/95]?
5.      Ali je treba člen 17(1)(b) [Direktive 2011/95] razlagati tako, da nasprotuje izključitvi, ki temelji na okoliščini ali kaznivem dejanju, ki je bilo znano že pred izdajo sodbe ali sprejetjem dokončne odločbe o priznanju statusa begunca, vendar ni bila razlog za izključitev niti v zvezi s priznanjem statusa begunca niti v zvezi s subsidiarno zaščito?“

Odločitev

1.      Člen 23(1) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v povezavi s členom 45(4) te direktive in ob upoštevanju splošnega načela prava Unije v zvezi s pravico do dobrega upravljanja in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da kadar odločitev o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito ali o odvzemu take zaščite temelji na informacijah, katerih razkritje bi lahko ogrozilo nacionalno varnost zadevne države članice, imata zadevna oseba oziroma njen svetovalec dostop do teh informacij le po pridobitvi dovoljenja za dostop, nista obveščena niti o bistvu razlogov, na katerih temeljijo take odločitve, in nikakor ne smeta za namene upravnega ali sodnega postopka uporabiti informacij, do katerih sta morda imela dostop.
2.      Člen 4(1) in (2), člen 10(2) in (3), člen 11(2) ter člen 45(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 14(4)(a) in členom 17(1)(d) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite
je treba razlagati tako, da
nasprotujejo nacionalni ureditvi, na podlagi katere mora organ za presojo, kadar organi, ki opravljajo posebne naloge, povezane z nacionalno varnostjo, v neobrazloženem mnenju ugotovijo, da oseba predstavlja nevarnost tej varnosti, na podlagi tega mnenja vedno izključiti upravičenost te osebe do subsidiarne zaščite oziroma tej osebi odvzeti mednarodno zaščito, ki ji je bila predhodno priznana.
3.      Člen 17(1)(b) Direktive 2011/95
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje temu, da je prosilec izključen iz subsidiarne zaščite v skladu s to določbo na podlagi kazenske obsodbe, za katero so pristojni organi že vedeli, kadar so ti organi temu prosilcu po koncu prejšnjega postopka priznali status begunca, ki mu je bil nato odvzet.

Številka zadeve

C-19/21

Ime zadeve

Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Refus de prise en charge d’un mineur égyptien non accompagné)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:605

Datum zadeve

01/08/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Rechtbank Den Haag zittingsplaats Haarlem (sodišče v Haagu, ki zaseda v Haarlemu, Nizozemska)

Stranke

I, S proti Staatssecretaris voor Justitie en Veiligheid

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; zavrnitev prošnje za sprejem

Ključne besede

I, S – Odgovorna država -  Obravnavanje prošnje -   Mednarodna zaščita – Merila in mehanizmi - Mladoletnik brez spremstva - Sorodnik  -   Druga država članica – Zavrnitev -  Zahteva za sprejem  – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Zavrnilna odločba -  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Največja korist otroka

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 27 Uredbe [Dublin III] razlagati tako, da nalaga državi članici, na katero je zahteva za sprejem naslovljena, po potrebi v povezavi s členom 47 Listine, da prosilcu, ki prebiva v državi članici, ki je podala to zahtevo, in ki želi doseči predajo na podlagi člena 8 (ali člena 9 ali 10) Uredbe [Dublin III], ali družinskemu članu prosilca iz člena 8, 9 ali 10 Uredbe [Dublin III] zagotovi pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper zavrnitev zahteve za sprejem?
2.      Ali je treba, če je odgovor na prvo vprašanje nikalen in če člen 27 Uredbe [Dublin III] ne daje podlage za učinkovito pravno sredstvo, člen 47 Listine – v povezavi s temeljno pravico do enotnosti družine in največjih koristi otroka (ki je določena v členih od 8 do 10 in uvodni izjavi 19 Uredbe [Dublin III]) – razlagati tako, da je z njim državi članici, na katero je zahteva naslovljena, naloženo, da prosilcu, ki prebiva v državi članici, ki je podala zahtevo, in ki želi doseči predajo na podlagi členov od 8 do 10 Uredbe [Dublin III], ali sorodniku prosilca iz členov od 8 do 10 Uredbe [Dublin III] zagotovi pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper zavrnitev zahteve za sprejem?
3.      Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje (drugi del) pritrdilen, kako je treba prosilca ali njegovega sorodnika seznaniti z odločbo države članice, na katero je zahteva naslovljena, o zavrnitvi in pravico, da zoper to odločbo vloži pritožbo, in katera država članica mora to storiti?“

Odločitev

Člen 27(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v povezavi s členi 7, 24 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
državi članici, ki ji je bila poslana zahteva za sprejem na podlagi člena 8(2) te uredbe, nalaga, da prizna pravico do pravnega sredstva zoper svojo odločitev o zavrnitvi mladoletniku brez spremstva v smislu člena 2(j) navedene uredbe, ki prosi za mednarodno zaščito, ne pa sorodniku tega mladoletnika v smislu člena 2(h) te uredbe.

Številka zadeve

C-7/21

Ime zadeve

LKW WALTER

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:527

Datum zadeve

07/07/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Bezirksgericht Bleiburg (okrajno sodišče v Pliberku, Avstrija)

Stranke

LKW WALTER Internationale Transportorganisation AG proti CB in drugim

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah; odškodninski zahtevek zoper odgovornost odvetnikov

Ključne besede

 LKW Walter – Civilne  zadeve – Vročanje pisanj – Uredba (ES) št. 1393/2007 – Enotedenski rok -   Zavrnitev sprejema pisanja – Sklep o izvršbi – Jezik prve članice -  Osemdnevni rok – Vložitev ugovora - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Odškodninski zahtevek

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člena 36 in 39 Uredbe [št. 1215/2012] v povezavi s členom 47 [Listine] ter načeloma učinkovitosti in enakovrednosti (načelo lojalnega sodelovanja v skladu s členom 4(3) PEU) razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, ki zoper sklep o izvršbi, ki ga sodišče izda brez predhodnega kontradiktornega postopka in brez izvršilnega naslova, zgolj na podlagi trditev stranke, ki zahteva izvršbo, kot edino pravno sredstvo določa ugovor, ki ga je treba vložiti v osmih dneh v jeziku te države članice, tudi če se sklep o izvršbi v drugi državi članici vroči v jeziku, ki ga naslovnik ne razume, pri čemer se ugovor, če je vložen v dvanajstih dneh, že zavrže kot prepozen?
2.      Ali je treba člen 8 Uredbe [št. 1393/2007] v povezavi z načeloma učinkovitosti in enakovrednosti razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu ukrepu, v skladu s katerim z vročitvijo obrazca iz Priloge II o obvestilu naslovnika glede pravice do zavrnitve sprejema pisanja v roku enega tedna hkrati začne teči tudi rok za vložitev pravnega sredstva, določenega zoper hkrati vročen sklep o izvršbi, za katero je določen osemdnevni rok?
3.      Ali je treba člen 18, prvi odstavek, [PDEU] razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki zoper sklep o izvršbi določa pravno sredstvo ugovora, ki ga je treba v obrazloženi obliki vložiti v osmih dneh, pri čemer ta rok velja tudi takrat, kadar ima naslovnik sklepa o izvršbi sedež v drugi državi članici in sklep o izvršbi ni sestavljen niti v uradnem jeziku države članice, v kateri se sklep o izvršbi vroči, niti v jeziku, ki ga naslovnik sklepa razume?“

Odločitev

Člen 8(1) Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da:
nasprotuje ureditvi države članice organa, ki je izdal pisanje za vročitev, na podlagi katere enotedenski rok iz tega člena 8(1), v katerem lahko naslovnik takega pisanja zavrne njegov sprejem iz enega od razlogov, predvidenih v tej določbi, začne teči istočasno kot rok za vložitev pravnega sredstva zoper navedeno pisanje v tej državi članici.

Številka zadeve

C-704/20

Ime zadeve

Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Examen d’office de la rétention)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:858

Datum zadeve

08/11/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Raad van State (državni svet, Nizozemska) (v zadevi C-704/20) in Rechtbank Den Haag, zittingsplaats 's-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu, Nizozemska, v (zadevi C-39/21)

Stranke

Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid proti C, B (C‑704/20)
X proti Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (C‑39/21)

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meja; zakonitost ukrepov pridržanja
   

Ključne besede

X – Azilna politika – Državljani tretjih držav – Pridržanje -    Temeljna pravica do svobode –Zakonitost pridržanja –  Nadzor  – Preizkus  – Temeljna pravica do učinkovitega pravnega sredstva 

Vprašanje za predhodno odločanje

Združeni zadevi:  Zadevi C-704/20):
„Ali je s pravom Unije, natančneje s členom 15(2) [Direktive 2008/115] in členom 9 [Direktive 2013/33] v povezavi s členom 6 [Listine], od sodišča zahtevan preizkus po uradni dolžnosti v tem smislu, da je to dolžno na lastno pobudo (ex officio) presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za pridržanje, vključno s pogoji, v zvezi s katerimi tujec ni izpodbijal, da so izpolnjeni, čeprav je za to imel možnost?“
in zadeva  C-39/21
„1.      Ali je državam članicam ob upoštevanju člena 47 [Listine] v povezavi s členoma 6 in 53 Listine ter ob upoštevanju člena 15(2)(b) Direktive 2008/115, člena 9(3) Direktive 2013/33 in člena 28(4) [Uredbe 604/2013] dovoljeno sodni postopek, v katerem je mogoče izpodbijati pridržanje tujega državljana, ki so ga odredili organi, urediti tako, da je sodišču prepovedano, da po uradni dolžnosti preuči vse vidike zakonitosti pridržanja, da o njih odloči in, če po uradni dolžnosti ugotovi, da je pridržanje nezakonito, to nezakonito pridržanje takoj odpravi ter odredi takojšnjo izpustitev tega tujca? Če [Sodišče] meni, da taka nacionalna ureditev ni združljiva s pravom Unije, ali to pomeni tudi, da mora sodišče, če ga tujec zaprosi za izpustitev, vedno po uradni dolžnosti aktivno in temeljito preučiti vsa upoštevna dejstva in elemente v zvezi z zakonitostjo pridržanja ter o njih odločiti?
2.      Ali je ob upoštevanju člena 24(2) Listine v povezavi s členom 3, točka 9, Direktive 2008/115, členom 21 Direktive 2013/33 in členom 6 [Uredbe 604/2013] odgovor na prvo vprašanje drugačen, če je tujec, ki so ga zadevni organi pridržali, mladoleten?
3.      Ali iz pravice do učinkovitega pravnega sredstva, kot je zagotovljena s členom 47 Listine v povezavi s členoma 6 in 53 Listine ter ob upoštevanju člena 15(2)(b) [Direktive 2008/115], člena 9(3) [Direktive 2013/33] in člena 28(4) [Uredbe 604/2013], izhaja, da mora sodišče katere koli stopnje, kadar tujec od njega zahteva, naj odpravi pridržanje in ga izpusti, v vsaki odločitvi o tej zahtevi zagotoviti zadostno vsebinsko obrazložitev, če je pravno sredstvo sicer urejeno na način, ki je predviden na Nizozemskem? Če Sodišče meni, da nacionalna sodna praksa, v skladu s katero zadostuje, da sodišče druge in torej najvišje stopnje izda odločbo brez vsakršne vsebinske obrazložitve v ta namen, ni združljiva s pravom Unije glede na način, na katerega je sicer na Nizozemskem urejeno to pravno sredstvo, ali to torej pomeni, da je treba tako pristojnost sodišča, ki odloča na drugi in torej najvišji stopnji v azilnih zadevah in rednih zadevah tujcev – glede na ranljivi položaj tujca, velik pomen postopkov v zvezi s tujci in ugotovitev, da ti postopki, ki se glede pravnega varstva razlikujejo od vseh drugih upravnih postopkov, za tujca določajo enaka skromna procesna jamstva kot postopek v zvezi s pridržanjem – prav tako šteti za nezdružljivo s pravom Unije? Ali je ob upoštevanju člena 24(2) Listine odgovor na ta vprašanja drugačen, če je tujec, ki vloži tožbo zoper odločbo s področja prava tujcev, mladoleten?“

Odločitev

Člen 15(2) in (3) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, člen 9(3) in (5) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in člen 28(4) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v povezavi s členoma 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
nadzor sodnega organa nad spoštovanjem pogojev za zakonitost pridržanja državljana tretje države, ki izhajajo iz prava Unije, temu organu obvezno narekuje, da po uradni dolžnosti na podlagi elementov iz spisa, s katerimi je seznanjen in kot so bili dopolnjeni ali pojasnjeni v kontradiktornem postopku pred tem organom, izpostavi morebitno nespoštovanje pogoja za zakonitost, ki ga zadevna oseba ni uveljavljala.

Številka zadeve

C-669/20

Ime zadeve

Veridos

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:684

Datum zadeve

15/09/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija)

Stranke

Veridos GmbH proti Ministar na vatreshnite raboti na Republika Bulgaria, Mühlbauer ID Services GmbH – S&T

Področje

Svoboda opravljanja storitev; javna naročila;  izbira ponudnika

Ključne besede

Veridos - Direktiva 2009/81/ES –  Javna naročila – Ponudniki -Usklajevanje postopkov - Neobičajno nizka ponudba – Merilo za presojo  – Nacionalna zakonodaja - Neuporaba – Najmanj tri ponudbe – Merilo –  20% ugodnejša ponudba - Sodni nadzor

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 56 Direktive 2014/24 v povezavi s členom 69 te direktive – oziroma člen 38 Direktive 2009/81 v povezavi s členom 49 te direktive – razlagati tako, da javni naročnik, kadar iz objektivnih razlogov ni mogoče uporabiti merila za ocenjevanje neobičajno nizke ponudbe, ki je določeno v nacionalnem pravu, in zaradi neobstoja drugega merila, ki bi ga javni naročnik izbral in vnaprej objavil, ni dolžan preverjati, ali gre za neobičajno nizko ponudbo?
2.      Ali je treba člen 56 Direktive 2014/24 v povezavi s členom 69 te direktive oziroma člen 38 Direktive 2009/81 v povezavi s členom 49 te direktive razlagati tako, da je javni naročnik dolžan preverjati, ali gre za neobičajno nizke ponudbe, le tedaj, kadar glede neke ponudbe obstoji sum, ali pa je javni naročnik dolžan vedno preveriti resnost prejetih ponudb, pri čemer mora to ustrezno utemeljiti?
3.      Ali velja taka zahteva za javnega naročnika, če sta bili v okviru postopka za oddajo naročil prejeti le dve ponudbi?
4.      Ali je treba člen 47 [Listine] razlagati tako, da je ugotovitev javnega naročnika o tem, da ni nobenega suma glede obstoja neobičajno nizke ponudbe, oziroma njegovo prepričanje, da je ponudnik, ki je bil uvrščen na prvo mesto, dal resno ponudbo, predmet sodnega nadzora?
5.      Če je odgovor na navedeno vprašanje pritrdilen: ali je treba člen 47 [Listine] razlagati tako, da je javni naročnik v postopku oddaje javnega naročila, ki ni preveril, ali gre za neobičajno nizko ponudbo, dolžan pojasniti in utemeljiti, zakaj ni nobenega suma glede prvo uvrščene ponudbe, ki vsebuje neobičajno nizko ceno, oziroma glede resnosti ponudbe?“

Odločitev

1.      Člena 38 in 49 Direktive 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti, ter spremembi direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES
je treba razlagati tako:
javni naročniki morajo v primeru suma, da je ponudba neobičajno nizka, preveriti, ali je ponudba dejansko taka, ob upoštevanju vseh upoštevnih elementov javnega razpisa in razpisnih zahtev, pri tem pa nezmožnost uporabe meril, ki jih za to določa nacionalna zakonodaja, in število predloženih ponudb v zvezi s tem nista upoštevna.
2.      Člen 55(2) Direktive 2009/81 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako:
kadar javni naročnik ni začel postopka preverjanja morebitne neobičajne nizkosti ponudbe, ker je menil, da nobena od ponudb, ki so mu bile predložene, nima take narave, je njegova presoja lahko predmet sodnega nadzora v okviru pravnega sredstva zoper odločbo o oddaji zadevnega javnega naročila.

Številka zadeve

C-648/20 PPU

Ime zadeve

Svishtov Regional Prosecutor;s Off

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:187

Datum zadeve

10/03/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Westminster Magistrates’ Court (magistratno sodišče v Westminstru, Združeno kraljestvo)

Stranke

PI

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

 PI - Kazenske zadeve – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ - Neobstoj sodnega nadzora – Posledice – Učinkovito sodno varstvo –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je zahtevani osebi zagotovljeno varstvo na dveh ravneh, ki ga je Sodišče opredelilo v zadevi [z dne 1. junija 2016,] Bob-Dogi (C‑241/15) [(ECLI:EU:C:2016:385)], kadar se predaja zahteva zaradi kazenskega pregona zahtevane osebe in kadar tako odločitev za izdajo osnovnega nacionalnega naloga za prijetje (NNP) kot tudi odločitev za izdajo evropskega naloga za prijetje (ENP) sprejme državni tožilec, ne da bi sodišče pred predajo kakor koli posredovalo, če:
(a)      je učinek NNP omejen na pridržanje posameznika za največ 72 ur za namen njegove privedbe pred sodišče in
(b)      je ob predaji sodišče pristojno le za to, da glede na vse okoliščine zadeve odredi izpustitev na prostost ali nadaljnje pridržanje?“

Odločitev

Člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in sodno prakso Sodišča je treba razlagati tako, da zahteve učinkovitega sodnega varstva, do katerega mora biti upravičena oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona, niso izpolnjene, če tako evropski nalog za prijetje kot sodno odločbo, na kateri ta nalog temelji, izda državni tožilec, ki ga je mogoče opredeliti kot „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) tega okvirnega sklepa, vendar navedeni nalog in navedena odločba ne moreta biti predmet sodnega nadzora v odreditveni državi članici pred predajo zahtevane osebe s strani izvršitvene države članice.

Številka zadeve

C-519/20

Ime zadeve

Landkreis Gifhorn

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:178

Datum zadeve

10/03/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Amtsgericht Hannover (okrajno sodišče v Hannovru, Nemčija)

Stranke

K proti Landkreis Gifhorn

Področje

Območje svobode, varnosti in svobode; azilna politika; nadzor meje

Ključne besede

K - Direktiva 2008/115/ES – Pridržanje z namenom odstranitve – Neposredni učinek – Center za pridržanje –Zavod za prestajanje kazni zapora –Nujne razmere  – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovit sodni nadzor

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 18(1) in (3) Direktive [2008/115], razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o pridržanju z namenom odstranitve, v vsakem posamičnem primeru preizkusiti izpolnjenost pogojev iz te določbe, zlasti to, da izredne razmere še trajajo, če je nacionalni zakonodajalec na podlagi [tega] člena 18(1) te direktive v nacionalnem pravu odstopil od uporabe pogojev iz člena 16(1) te direktive?
2.      Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 16(1) Direktive [2008/115], razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki dopušča, da se osebe, ki so bile pridržane zaradi odstranitve, do 1. julija 2022 začasno nastanijo v zavodu za prestajanje kazni zapora, čeprav v tej državi članici obstajajo posebni centri za pridržanje in tega ne terjajo nujne razmere v smislu člena 18(1) Direktive [2008/115]?
3.      Ali je treba člen 16(1) Direktive [2008/115] razlagati tako, da že zato ne gre za ,posebni center za pridržanje‘ za osebe, pridržane zaradi odstranitve, ker:
–        je ,posebni center za pridržanje‘ posredno podrejen istemu članu vlade kot zavodi za prestajanje kazni zapora, v katerih prestajajo kazni zapora storilci kaznivih dejanj, in sicer ministru za pravosodje,
–        je ,posebni center za pridržanje‘ organiziran kot oddelek zavoda za prestajanje kazni zapora in ima kot tak sicer lastno vodjo, vendar je, kot eden izmed oddelkov zavoda za prestajanje kazni zapora, dejansko podrejen vodstvu zavoda za prestajanje kazni zapora?
4.      Če je odgovor na tretje vprašanje nikalen:
Ali je treba člen 16(1) Direktive [2008/115] razlagati tako, da gre za namestitev v ,posebni center za pridržanje‘ za osebe, pridržane zaradi odstranitve, če zavod za prestajanje kazni zapora uredi posebni oddelek zapora za osebe, pridržane zaradi odstranitve, če ima ta oddelek znotraj ograje, v kateri so take osebe, posebno zemljišče s tremi stavbami in so v eno od teh treh stavb začasno nameščeni izključno storilci kaznivih dejanj, ki prestajajo kazni nadomestnega zapora ali krajše zaporne kazni, pri čemer zavod za prestajanje kazni zapora pazi na ločevanje oseb, pridržanih zaradi odstranitve, in storilcev kaznivih dejanj, ki prestajajo kazen zapora, zlasti tako, da ima vsaka stavba lastne skupne prostore (lastna pralnica, lastna zdravstvena služba, lastna telovadnica), dvorišče/zunanje območje pa je sicer vidno iz vseh stavb, vendar ima vsaka stavba lastno, z žičnato ograjo ograjeno območje za osebe, ki jim je odvzeta prostost, in tako med stavbami ni neposrednega prehoda?“

Odločitev

1.      Člena 16(1) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav je treba razlagati tako, da poseben oddelek zavoda za prestajanje kazni zapora, ki je, prvič, čeprav ima svojega direktorja, podrejen vodstvu tega zavoda in ministru, pristojnemu za zavode za prestajanje kazni zapora, in v katerem so, drugič, državljani tretjih držav z namenom odstranitve pridržani v posebnih stavbah, ki imajo lastno opremo in so ločene od drugih stavb tega oddelka, v katerih so zaprte kazensko obsojene osebe, lahko šteje za „posebni center za pridržanje“ v smislu te določbe, kadar pogoji pridržanja teh državljanov kolikor je mogoče preprečujejo, da bi bilo navedeno pridržanje podobno zaprtju v zaporniškem okolju, in so zasnovani tako, da so pravice, zagotovljene z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, in pravice, določene v členu 16, od (2) do (5), in v členu 17 te direktive, spoštovane.
2.      Člen 18 Direktive 2008/115 v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki v okviru svoje pristojnosti odreja pridržanje ali podaljšanje pridržanja z namenom odstranitve državljana tretje države v zavodu za prestajanje kazni zapora, imeti možnost preveriti spoštovanje pogojev, s katerimi ta člen 18 pogojuje možnost države članice, da določi, se ta državljan pridrži v zavodu za prestajanje kazni zapora.
3.      Člen 16(1) Direktive 2008/115 v povezavi z načelom primarnosti prava Unije je treba razlagati tako, da nacionalno sodišče ne sme uporabiti ureditve države članice, ki začasno dovoljuje, da se nezakonito prebivajoči državljani tretjih držav z namenom odstranitve pridržijo v zavodih za prestajanje kazni zapora, ločeno od navadnih zapornikov, če pogoji, ki jih člen 18(1) in člen 16(1), drugi stavek, te direktive določata za skladnost take ureditve s pravom Unije, niso oziroma niso več izpolnjeni.

Številka zadeve

C-497/20

Ime zadeve

Randstad Italia

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:1037

Datum zadeve

21/12/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija)

Stranke

Randstad Italia SpA proti Umana SpA in drugim

Področje

Svoboda opravljanja storitev; javna naročila; revizijski postopek

Ključne besede

Randstad – Zagotovitev učinkovitega sodnega varstva  – Javna naročila – Revizijski postopek -   Direktiva 89/665/EGS –   Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Nedopustnost sodbe -  Vrhovno upravno sodišče -– Neobstoj pravnega sredstva  – Načeli učinkovitosti in enakovrednosti

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali člen 4(3), člen 19(1) PEU ter člen 2(1) in (2) in člen 267 PDEU, tudi glede na člen 47 [Listine], nasprotujejo praksi razlage, kakršna je ta v zvezi s členom 111, osmi odstavek, ustave, členom 360, prvi odstavek, točka 1, in členom 362, prvi odstavek, zakonika o civilnem postopku ter členom 110 zakonika o upravnem postopku – v delu, v katerem te določbe dopuščajo kasacijsko pritožbo zoper sodbe Consiglio di Stato (državni svet) ‚iz razlogov, ki se nanašajo na sodno pristojnost‘ – kot izhaja iz sodbe Corte costituzionale (ustavno sodišče) [št. 6/2018] […], ki je spremenila predhodno usmeritev in štela, da se kasacijska pritožba kot pravno sredstvo z vidika tako imenovane ‚sodne nepristojnosti‘ ne more uporabljati za izpodbijanje sodb [Consiglio di Stato (državni svet)], v katerih se uporabljajo nacionalne prakse razlage, ki so v nasprotju s sodbami [Sodišča], v sektorjih, ki jih ureja pravo [Unije] (v obravnavani zadevi na področju oddaje javnih naročil), v katerih so se države članice odrekle izvajanju suverenih pristojnosti neskladno s tem pravom, posledica tega pa je, da so se konsolidirale kršitve prava Unije, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z zgoraj navedenim pravnim sredstvom, in da se je ogrozila enotna uporaba prava Unije in učinkovitost sodnega varstva v subjektivnih pravnih položajih, ki so pomembni na ravni [Unije], kar je v nasprotju z zahtevo, da mora to pravo v celoti izvajati vsako sodišče na način, ki je zavezujoče skladen s pravilno razlago s strani [Sodišča] Evropske unije, ob upoštevanju omejitev ‚procesne avtonomije‘ držav članic pri uskladitvi procesnih sredstev?
2.      Ali člen 4(3), člen 19(1) PEU ter člen 267 PDEU, tudi glede na člen 47 Listine, nasprotujejo razlagi in uporabi člena 111, osmi odstavek, ustave, člena 360, prvi odstavek, točka 1, in člena 362, prvi odstavek, zakonika o civilnem postopku ter člena 110 zakonika o upravnem postopku, kot izhaja iz nacionalne sodne prakse, v skladu s katero kasacijske pritožbe pred združenim senatom [Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče)] ‚iz razlogov, ki se nanašajo na sodno pristojnost,‘ z vidika tako imenovane ‚sodne nepristojnosti‘ ni mogoče vložiti za izpodbijanje sodb[, v katerih Consiglio di Stato (državni svet) pri odločanju o sporih, ki se nanašajo na uporabo prava Unije, neutemeljeno opusti] naslovitev vprašanja za predhodno odločanje na Sodišče, če niso izpolnjeni pogoji, ki se razlagajo ozko in ki jih Sodišče izčrpno našteva [od svoje sodbe z dne 6. oktobra 1982, Cilfit in drugi (283/81, EU:C:1982:335)], na podlagi katerih je nacionalno sodišče oproščeno te obveznosti, v nasprotju z načelom, v skladu s katerim so s pravom Unije neskladni nacionalni procesni predpisi in prakse, tudi zakonodajne ali ustavne, ki določajo (tudi začasni) odvzem svobode nacionalnega sodišča (zadnje stopnje ali drugega), da predloži vprašanje za predhodno odločanje, zaradi česar si prilasti izključno pristojnost Sodišča za pravilno in zavezujoče razlaganje prava Unije, morebitna nasprotujoča si razlaga med pravom, ki ga uporablja nacionalno sodišče, in pravom Unije pa postane nepopravljiva (ker se takšno nasprotje razlag omogoča) in ogroža enotno uporabo in učinkovitost sodnega varstva v subjektivnih pravnih položajih, ki izhajajo iz prava Unije?
3.      Ali se načela, ki jih je oblikovalo [Sodišče] v sodbah z dne 5. septembra 2019, Lombardi (C‑333/18, EU:C:2019:675), z dne 5. aprila 2016, PFE (C‑689/13, EU:C:2016:199), in z dne 4. julija 2013, Fastweb (C‑100/12, EU:C:2013:448), v zvezi s členom 1(1) in (3) in členom 2(1) Direktive [89/665], kot je bila spremenjena z Direktivo [2007/66], uporabljajo v zadevi, ki je predmet postopka v glavni stvari, v kateri sodelujoče podjetje izpodbija izključitev iz postopka javnega naročanja in oddajo javnega naročila drugemu podjetju, Consiglio di Stato (državni svet) pa je vsebinsko preučil samo tožbeni razlog, s katerim izključeno podjetje ugovarja točkovanju tehnične ponudbe, ki ni dosegla ‚praga za sodelovanje‘, in je potem, ko je prednostno preučil nasprotni tožbi javnega naročnika in izbranega ponudnika, nasprotnima tožbama ugodil in razglasil za nedopustne (in jih ni vsebinsko preučil) druge glavne tožbene razloge v zvezi z rezultatom postopka oddaje javnega naročila iz drugih razlogov (zaradi nedorečenosti meril za ocenjevanje ponudb pri urejanju postopka javnega naročanja, neobrazložitve dodeljenih ocen, nezakonitega imenovanja in sestave odbora za javna naročila), z uporabo nacionalne sodne prakse, v skladu s katero podjetje, ki je bilo izključeno iz postopka javnega naročanja, nima procesnega upravičenja za vložitev pritožbe zoper dodelitev naročila konkurenčnemu podjetju, niti z razveljavitvijo postopka javnega naročanja, ker je treba preučiti, ali je s pravom Unije skladen učinek odvzema pravice podjetju, da predlaga sodišču, da preuči razloge za izpodbijanje rezultata postopka oddaje javnega naročila, v okoliščinah, ko njegova izključitev ni bila dokončno ugotovljena in ko lahko vsak sodelujoči uveljavlja enak legitimen interes za izključitev ponudbe drugega sodelujočega, zaradi česar se lahko ugotovi, da javni naročnik ne more izbrati pravilne ponudbe in mora začeti nov postopek za oddajo javnega naročila, v katerem bi lahko sodelovali vsi ponudniki?“

Odločitev

Člen 4(3) in člen 19(1) PEU ter člen 1(1) in (3) Direktive Sveta 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo določbi nacionalnega prava države članice, ki v skladu z nacionalno sodno prakso učinkuje tako, da pravni subjekti, kot so ponudniki, ki so sodelovali v postopku oddaje javnega naročila, v okviru pritožbe pred vrhovnim sodiščem te države članice ne morejo izpodbijati skladnosti sodbe vrhovnega upravnega sodišča navedene države članice s pravom Unije.

Številka zadeve

C-414/20 PPU

Ime zadeve

MM

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:4

Datum zadeve

13/01/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija)

Stranke

Kazenski postopek zoper MM

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; ponovna preučitev ukrepa pripora

Ključne besede

MM – Kazenske zadeve – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Države članice - Postopki predaje- Neobstoj nacionalnega naloga -  Posledice – Učinkovito sodno varstvo –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je nacionalni zakon, v skladu s katerim evropski nalog za prijetje in nacionalno odločbo, na podlagi katere se izda navedeni nalog, sprejme izključno državni tožilec, ne da bi sodišče lahko pri tem sodelovalo oziroma izvršilo preventivni ali naknadni nadzor, v skladu s členom 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584?
2.      Ali je evropski nalog za prijetje, ki je bil izdan na podlagi sklepa o uvedbi preiskave zoper zahtevano osebo, ne da bi se ta sklep nanašal na odredbo pripora zoper njo, v skladu s členom 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584?
3.      Ali je treba, če je odgovor nikalen, če sodelovanje sodišča pri izdaji evropskega naloga za prijetje in pri nadzoru nad njegovo zakonitostjo ni dovoljeno in je bil ta nalog izdan na podlagi nacionalne odločbe, ki ne določa odredbe pripora zoper zahtevano osebo, ta nalog pa se vseeno izvrši in je oseba predana, zahtevani osebi odobriti pravico do učinkovitega pravnega sredstva v okviru istega kazenskega postopka, kot je ta, v okviru katerega je bil izdan ta evropski nalog za prijetje? Ali pravica do učinkovitega pravnega sredstva pomeni, da se ponovno vzpostavi položaj, v katerem bi bila zahtevana oseba, če do kršitve ne bi prišlo?“

Odločitev

1.      Člen 6(1) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da odgovor na vprašanje, ali gre za „odreditveni pravosodni organ“ v smislu te določbe, ni odvisen od obstoja sodnega nadzora nad odločbo o izdaji evropskega naloga za prijetje in nacionalno odločbo, na kateri ta nalog temelji.
2.      Člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, je treba razlagati tako, da je treba evropski nalog za prijetje šteti za neveljaven, če ne temelji na „[nacionalnem] nalogu za prijetje ali katerikoli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom“ v smislu te določbe. Ta pojem se nanaša na nacionalne ukrepe, ki jih pravosodni organ sprejme za iskanje in prijetje osebe, ki se kazensko preganja, da bi se zaradi oprave dejanj v kazenskem postopku zagotovila njena navzočnost pred sodiščem. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali ima nacionalni akt o uvedbi preiskave, kot je ta, na katerem temelji evropski nalog za prijetje iz postopka v glavni stvari, take pravne učinke.
3.      Če zakonodaja odreditvene države članice ne vsebuje določb o pravnem sredstvu, s katerim bi bilo mogoče preveriti pogoje, pod katerimi je organ, ki sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v tej državi članici, vendar sam ni sodišče, izdal evropski nalog za prijetje, je treba Okvirni sklep 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki jo zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razlagati tako, da nacionalnemu sodišču, pri katerem je vloženo pravno sredstvo, s katerim se izpodbija zakonitost nadaljevanja pripora za osebo, ki je bila predana na podlagi evropskega naloga za prijetje, izdanega na podlagi nacionalnega akta, ki ga ni mogoče opredeliti kot „[nacionalni] nalog za prijetje ali katero koli drugo izvršljivo sodno odločbo z enakim učinkom“ v smislu člena 8(1)(c) tega okvirnega sklepa, in s katerim se uveljavlja razlog neveljavnosti tega evropskega naloga za prijetje z vidika prava Unije, omogoča, da se izreče za pristojno za izvedbo takega nadzora veljavnosti.
Okvirni sklep 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki jo zagotavlja člen 47 Listine o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da ne zahtevata, da mora nacionalno sodišče, če ugotovi, da je bil zadevni evropski nalog za prijetje izdan v nasprotju s členom 8(1)(c) tega okvirnega sklepa, ker ne temelji na „[nacionalnem] nalogu za prijetje ali katerikoli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom“ v smislu te določbe, pridržano osebo, ki jo je izvršitvena država članica predala odreditveni državi članici, izpustiti na prostost. Zato mora predložitveno sodišče v skladu z nacionalnim pravom ugotoviti, kakšne so lahko posledice neobstoja takega nacionalnega akta, kot pravne podlage za zadevni evropski nalog za prijetje, na odločitev, ali bo obdolženec ostal v priporu ali ne.

Številka zadeve

C-353/20

Ime zadeve

Skeyes

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:423

Datum zadeve

02/06/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Tribunal de l’entreprise du Hainaut, division de Charleroi (gospodarsko sodišče v Hainautu, oddelek Charleroi, Belgija)

Stranke

Skeyes proti Ryanair DAC

Področje

Svobodno opravljanje storitev; promet; zaprtje zračnega prostora

Ključne besede

Skeyes - Zračni promet –  Izvajalci  – Zaprtje zračnega prostora – Izvajanje pooblastil – Uporabnik zračnega prostora – Letalske družbe – Temeljne pravice - Pravica do pravnega sredstva -  Svobodno opravljanje prevoznih storitev  – Svoboda gospodarske pobude – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba Uredbo št. 550/2004, zlasti njen člen 8, razlagati tako, da državam članicam dovoljuje, da zatrjevane kršitve obveznosti izvajanja storitev, ki jih imajo izvajalci služb zračnega prometa, izvzamejo iz nadzora sodišč te države članice, ali pa je treba določbe [Uredbe št. 550/2004] razlagati tako, da državam članicam nalagajo, da določijo učinkovito pravno sredstvo zoper zatrjevane kršitve glede na naravo storitev, ki jih je treba izvajati?
2.      Ali je treba Uredbo št. 550/2004, ki določa, da je ,[i]zvajanje služb zračnega prometa[,] kakor predvideva ta uredba[,] […] povezano z izvajanjem pooblastil javnega organa, ki niso ekonomske narave in zato ne upravičujejo uporabe konkurenčnih pravil iz Pogodbe‘, razlagati tako, da izključuje ne le pravila o konkurenci kot taka, ampak tudi vsa druga pravila, ki se uporabljajo za javna podjetja, delujoča na trgu blaga in storitev, in ki na konkurenco učinkujejo posredno, kot so pravila, ki prepovedujejo omejitve svobode gospodarske pobude in opravljanja storitev?“

Odločitev

1.      Člen 8 Uredbe (ES) št. 550/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2004 o izvajanju navigacijskih služb zračnega prometa na enotnem evropskem nebu, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1070/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009, v povezavi s členom 2, točka 4, Uredbe (ES) št. 549/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2004 o določitvi okvira za oblikovanje enotnega evropskega neba (okvirna uredba), kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1070/2009, in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da uporabnikom zračnega prostora, kot so letalske družbe, daje pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred nacionalnimi sodišči proti izvajalcu služb zračnega prometa, da bi bile zatrjevane neizpolnitve obveznosti zagotavljanja storitev, ki jo ima zadnje navedeni, predmet sodnega nadzora.
2.      Uredbo št. 550/2004, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1070/2009, v povezavi z njeno uvodno izjavo 5 ter členom 58(1) PDEU in členom 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da za izvajanje služb zračnega prometa, povezanih z izvajanjem pooblastil javnega organa, kot so določene v tej uredbi, izključuje uporabo pravil o konkurenci iz Pogodbe DEU, vendar ne izključuje uporabe pravil iz Pogodbe DEU in te listine v zvezi s pravicami in svoboščinami uporabnikov zračnega prostora, kot so te, povezane s svobodo opravljanja storitev na področju prometa in svobodo gospodarske pobude.

Številka zadeve

C-132/20

Ime zadeve

Getin Noble Bank

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:235

Datum zadeve

29/03/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

 Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska)

Stranke

BN in drugi proti Getin Noble Bank S.A.

Področje

Varstvo potrošnikov; nedovoljeni pogoji – Pristojnosti in obveznosti nacionalnega sodišča

Ključne besede

BN – Getin Noble - Dopustnost –  PDEU – Pojem ,sodišče‘ –  PEU –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravna država –Nacionalno sodišče - Učinkovito sodno varstvo – Načelo neodvisnosti sodnikov – Z zakonom  ustanovljeno sodišče –Sodnik -  Politični organ -   Nedemokratična ureditev – Način delovanja Krajowa Rada Sądownictwa – Protiustavnost zakona – Opredelitev  sodišča – Nepristransko in neodvisno - Potrošniki

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 2, člen 4(3), člen 6(1) in (3) ter člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47[, prvi in drugi odstavek, Listine], členom 267, tretji odstavek, PDEU, členom 38 Listine ter členom 7(1) in (2) Direktive [93/13] razlagati tako, da je organ, v katerem zaseda oseba, ki jo je prvič ali naslednjič (na sodišče višje instance) za opravljanje sodniške funkcije imenoval politični organ izvršilne veje oblasti države s totalitarnim, nedemokratičnim, komunističnim sistemom oblasti (državni svet Ljudske republike Poljske) na predlog ministra za pravosodje te države, zlasti zaradi […] nepreglednosti meril za imenovanje, […] možnosti razrešitve sodnika kadar koli, […] tega, da v postopku imenovanja ni bil udeležen organ sodne samouprave niti […] ustrezni organi javne oblasti, vzpostavljeni na podlagi demokratičnih volitev, kar bi lahko ogrožalo zaupanje, ki ga mora imeti sodstvo v demokratični družbi, neodvisno, nepristransko in ustrezno usposobljeno sodišče v smislu prava Evropske unije?
2.      Ali je za odgovor na [prvo vprašanje] pomembna okoliščina, da je do imenovanja sodnika na naslednje položaje (na sodišča višje instance) lahko prišlo zaradi priznanja ustrezne delovne dobe (senioritete) in na podlagi presoje dela na položaju, na katerega so to osebo vsaj prvič imenovali politični organi iz [prvega vprašanja] in na podlagi [v njem opisanega] postopka […], kar bi lahko ogrožalo zaupanje, ki ga mora imeti sodstvo v demokratični družbi?
3.      Ali je za odgovor na [prvo vprašanje] pomembna okoliščina, da imenovanje sodnika na naslednje položaje (na sodišča višje instance, razen Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)) ni bilo pogojeno s sodniško prisego o spoštovanju vrednot demokratične družbe in da je oseba ob prvem imenovanju podala prisego, da bo podprla politični sistem komunistične države in tako imenovano „ljudsko pravno državo“, kar bi lahko ogrožalo zaupanje, ki ga mora imeti sodstvo v demokratični družbi?
4.      Ali je treba člen 2, člen 4(3), člen 6(1) in (3) ter člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47[, prvi in drugi odstavek,] Listine, členom 267, tretji odstavek, PDEU, členom 38 Listine ter členom 7(1) in (2) Direktive 93/13 razlagati tako, da je organ, v katerem zaseda oseba, ki je bila prvič ali naslednjič (na sodišče višje instance) imenovana za opravljanje funkcije sodnika ob očitni kršitvi ustavnih določb države članice Evropske unije, ker sestava organa (Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet)), ki je za kandidata predlagal to osebo, ki je bila nato imenovana za sodnika, ni bila v skladu z ustavo države članice, kar je potrdilo ustavno sodišče države članice Unije in kar bi posledično lahko ogrožalo zaupanje, ki ga mora imeti sodstvo v demokratični družbi, neodvisno, nepristransko in ustrezno usposobljeno sodišče v smislu prava Unije?
5.      Ali je treba člen 2, člen 4(3), člen 6(1) in (3) ter člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47[, prvi in drugi odstavek,] Listine, členom 267, tretji odstavek, PDEU, členom 38 Listine ter členom 7(1) in (2) Direktive 93/13 razlagati tako, da je organ, v katerem zaseda oseba, ki je bila imenovana za opravljanje sodniške funkcije prvič ali naslednjič (na sodišče višje instance) in ki je bila kot kandidat predlagana za imenovanje na to funkcijo v postopku pred organom za ocenjevanje kandidatov [Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet)], če ta postopek ni izpolnjeval meril javnosti in preglednosti pravil za izbiro kandidatov, kar bi lahko ogrožalo zaupanje, ki ga mora imeti sodstvo v demokratični družbi, neodvisno, nepristransko in ustrezno usposobljeno sodišče v smislu prava Unije?
6.      Ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, člen 2, člen 4(3) in člen 6(3) PEU v povezavi s členom 47[, prvi in drugi odstavek,] Listine, členom 267, tretji odstavek, PDEU, členom 38 Listine ter členom 7(1) in (2) Direktive 93/13 razlagati tako, da mora zadnjestopenjsko sodišče države članice Evropske unije (Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)) za zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva kot sredstvo za preprečevanje konstantne uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih sklenejo prodajalci ali ponudniki s potrošniki, po uradni dolžnosti v vsaki fazi postopka presoditi, ali:
(a)      sodišče, navedeno v [prvem in četrtem vprašanju], izpolnjuje merila neodvisnega, nepristranskega in ustrezno usposobljenega sodišča v smislu prava Unije, ne glede na vpliv presoje meril iz teh točk na vsebino odločbe glede ugotovitve nepoštenosti pogodbenega pogoja, in ali je poleg tega
(b)      postopek pred sodiščem, navedenim v [prvem in četrtem vprašanju], veljaven[?]
7.      Ali je člen 2, člen 6(1) in (3) ter člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47[, prvi in drugi odstavek,] Listine, členom 267, tretji odstavek, PDEU, členom 38 Listine ter členom 7(1) in (2) Direktive 93/13 treba razlagati tako, da ustavne določbe države članice […] [U]nije glede organizacije sodišč ali imenovanja sodnikov, ki onemogočajo presojo, ali imenovanje sodnika učinkuje, lahko preprečujejo ugotovitev, da sodišče ali sodnik, ki v njem zaseda, zaradi okoliščin iz [od prvega do petega vprašanja] ni neodvisen v skladu s pravom Unije?“

Odločitev

1.      Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter člen 7(1) in (2) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da okoliščina – da prvo imenovanje sodnika v državi članici na tako mesto oziroma njegovo poznejše imenovanje na sodišče višje instance izhaja iz odločbe, ki jo je sprejel organ nedemokratične ureditve, ki je veljala v tej državi članici pred njenim pristopom k Evropski uniji, vključno kadar so imenovanja tega sodnika na sodiščih po prenehanju te ureditve temeljila zlasti na senioriteti, ki jo je navedeni sodnik dosegel v obdobju, v katerem je veljala navedena ureditev, oziroma kadar je izrekel sodniško prisego le, ko ga je organ te ureditve prvič imenoval za sodnika – kot taka pri pravnih subjektih ne more vzbujati legitimnih in resnih dvomov o neodvisnosti in nepristranskosti tega sodnika in zato prav tako ne more vzbujati pomislekov glede statusa sestave, v kateri sodi, kot neodvisnega in nepristranskega ter z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča.
2.      Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, člen 47 Listine o temeljnih pravicah ter člen 7(1) in (2) Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da se sestava sodišča države članice – v kateri sodi sodnik, ki je bil prvič imenovan na sodniško mesto oziroma pozneje imenovan na sodišče višje instance bodisi po tem, ko ga je organ, ki je bil sestavljen na podlagi zakonodajnih določb, ki jih je ustavno sodišče te države članice pozneje razglasilo za protiustavne, izbral kot kandidata za sodniško mesto, bodisi po tem, ko ga je kot kandidata za sodniško mesto izbral organ, katerega sestava je bila ustrezna, vendar po postopku, ki ni bil niti transparenten niti javen ter zoper katerega ni bilo mogoče vložiti pravnega sredstva pred sodiščem – opredeli za neodvisno in nepristransko ter z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče, ker take nepravilnosti po naravi in teži niso take, da bi ustvarjale dejansko nevarnost, da bi druge veje oblasti, zlasti izvršilna, lahko izvajale neupravičeno diskrecijsko pravico, ki bi ogrožala integriteto rezultata, do katerega pripelje postopek imenovanja, in tako pri pravnih subjektih vzbujale resne in legitimne dvome o neodvisnosti in nepristranskosti zadevnega sodnika.

Številka zadeve

C-55/20

Ime zadeve

Minister Sprawiedliwości

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:6

Datum zadeve

13/01/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Sąd Dyscyplinarny Izby Adwokackiej w Warszawie (disciplinsko sodišče odvetniške zbornice v Varšavi, Poljska)

Stranke

Minister Sprawiedliwości proti Prokurator Krajowy – Pierwszy Zastępca Prokuratora Generalnego in Rzecznik Dyscyplinarny Izby Adwokackiej w Warszawie

Področje

Svoboda opravljanja storitev; notranji trg; načela; disciplinska odgovornost odvetnika

Ključne besede

Minister Sprawiedliwości  - Dopustnost –  PDEU – Pojem ‚nacionalno sodišče‘ – Disciplinsko sodišče - Odvetniška zbornica – Disciplinska preiskava – Odvetnik -  Sklep disciplinskega tožilca  – Pritožba ministra za pravosodje  – Direktiva 2006/123/ES – Storitve na notranjem trgu – Sistem dovoljenj – Preklic dovoljenja –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Neuporaba

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali se določbe poglavja III Direktive [2006/123], zlasti člen 10(6) te direktive, uporabijo za postopek v zvezi z disciplinsko odgovornostjo odvetnikov in tujih pravnikov, ki so vpisani v imenik odvetnikov, na podlagi katere se odvetniku med drugim lahko naloži denarna kazen, začasno prepove opravljanje poklica ali odvzame pravica opravljati odvetniški poklic, tujemu pravniku pa se lahko zlasti naloži denarna kazen, začasno odvzame pravica do zagotavljanja pravne pomoči v Republiki Poljski ali prepove zagotavljanje pravne pomoči v Republiki Poljski? Če je odgovor pritrdilen, ali se za zgoraj omenjeni postopek, ki pred sodišči odvetniške zbornice teče v zadevah, v katerih zoper odločbe teh sodišč ni mogoče vložiti pravnega sredstva pri sodiščih države ali v katerih je zoper take odločbe mogoče vložiti le izredno pravno sredstvo, kakršno je kasacijska pritožba pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), določbe [Listine], zlasti njen člen 47, uporabijo tudi v primerih, ko so vsi bistveni elementi omejeni na eno državo članico?
2.      Ali je treba v zadevi, v kateri je v okviru postopka iz prvega vprašanja za obravnavo kasacijske pritožbe zoper odločbo ali sklep disciplinskega sodišča odvetniške zbornice ali pritožbe zoper sklep o zavrženju take kasacijske pritožbe v skladu z nacionalnimi predpisi, ki se uporabijo, pristojen organ, ki po presoji tega sodišča, ki se ujema s presojo, ki jo je v sodbi z dne 5. decembra 2019 […] izrazilo Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ni neodvisno in nepristransko sodišče v smislu člena 47 Listine, opustiti uporabo nacionalnih predpisov, s katerimi je določena pristojnost takega organa, disciplinsko sodišče odvetniške zbornice pa mora tako kasacijsko pritožbo ali pritožbo predložiti v obravnavo sodišču, ki bi bilo pristojno, če ne bi bilo omenjenih predpisov?
3.      Ali v zadevi, v kateri v okviru postopka iz prvega vprašanja kasacijske pritožbe zoper odločbo ali sklep disciplinskega sodišča odvetniške zbornice v skladu s stališčem tega sodišča ne moreta vložiti niti generalni državni tožilec niti varuh človekovih pravic, to stališče pa je:
(a)      v nasprotju s stališčem, izraženim v mnenju z dne 27. novembra 2019 […], ki ga je izdalo sedem sodnikov disciplinskega senata Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), torej organ, ki je v skladu z nacionalnimi predpisi, ki se uporabijo, pristojen za odločanje o pritožbi zoper sklep o zavrženju kasacijske pritožbe, vendar pa po presoji odvetniškega disciplinskega sodišča, ki se ujema s presojo, ki jo je Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) izrazilo v sodbi z dne 5. decembra 2019 […], ni neodvisno in nepristransko sodišče v smislu člena 47 Listine,
(b)      v skladu s stališčem, ki ga je predhodno izrazil kazenski senat Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), torej sodišče, ki bi bilo pristojno za obravnavo take pritožbe, če ne bi bilo omenjenih predpisov,
disciplinsko sodišče odvetniške zbornice lahko prezre (oziroma bi moralo prezreti) stališče, ki ga je izrazil disciplinski senat Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)?
4.      Ali bi moralo disciplinsko sodišče odvetniške zbornice, če je bila pri njem v zadevi iz tretjega vprašanja vložena pritožba ministrstva za pravosodje, vendar
(a)      je eden od dejavnikov, na podlagi katerih je po mnenju Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), izraženem v sodbi z dne 5. decembra 2019 […], in mnenju disciplinskega sodišča odvetniške zbornice utemeljena domneva, da disciplinski senat Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), torej organ, omenjen v točki (a) tretjega vprašanja, ni neodvisno in nepristransko sodišče v smislu člena 47 Listine, vpliv, ki ga ima na njegovo sestavo izvršilna oblast in torej tudi minister za pravosodje,
(b)      funkcijo generalnega državnega tožilca, ki naj bi bil v skladu s stališčem disciplinskega senata Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), torej organa iz točke (a) tretjega vprašanja, legitimiran za vložitev kasacijske pritožbe zoper sklep, izdan na podlagi pritožbe, v skladu s stališčem kazenskega senata Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), torej sodišča iz točke (b) tretjega vprašanja, in stališčem disciplinskega sodišča odvetniške zbornice pa te legitimacije nima, opravlja ravno minister za pravosodje,
ali mora disciplinsko sodišče odvetniške zbornice namenoma prezreti te pritožbe, če je to edini način za zagotovitev skladnosti postopka s členom 47 Listine in zlasti za preprečevanje vmešavanja organa, ki ni neodvisno in nepristransko sodišče v smislu te določbe, v ta postopek?“

Odločitev

Člen 10(6) Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu je treba razlagati tako, da njegov učinek ni to, da bi se člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah uporabljal za postopek s pritožbo, ki jo je javni organ vložil pri disciplinskem sodišču odvetniške zbornice in s katero se predlaga razveljavitev sklepa, s katerim je disciplinski tožilec ustavil preiskavo, uvedeno zoper odvetnika, potem ko je ugotovil, da zadnje navedenemu ni mogoče pripisati disciplinske kršitve, in v primeru razveljavitve tega sklepa vrnitev spisa temu disciplinskemu tožilcu.

Številka zadeve

C-927/19

Ime zadeve

Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:700

Datum zadeve

07/09/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve)

Stranke

UAB „Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras“ proti UAB „Ecoservice Klaipėda“ in drugim

Področje

Svoboda opravljanja storitev; javna naročila; oddaje javnega naročila za zbiranje in prevoz komunalnih odpadkov

Ključne besede

UAB - Javna naročila – Direktiva 2014/24/EU –   Potek postopkov naročanja – Izbira udeležencev – Pogoji za sodelovanje – Načini dokazovanja – Ekonomska in finančna zmogljivost  – Vodja  -  Prejšnje naročanje – Gospodarski subjekti -  Taksitativnost načinov dokazovanja – Oddaja javnih naročil storitev – Neobvezni razlogi za izključitev  –Seznam izključenih – Solidarnost med člani – Osebna narava sankcije –  Varstvo zaupnosti informacij – Direktiva (EU) 2016/943 –  Zaupnost – Varstvo poslovnih skrivnosti –Direktiva 89/665/EGS –  Pravica do učinkovitega pravnega sredstva

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali razpisni pogoj, v skladu s katerim morajo ponudniki dokazati določeno raven povprečnih letnih prihodkov iz opravljanja dejavnosti, povezanih le s specifičnimi storitvami (ravnanje z mešanimi komunalnimi odpadki), spada na področje uporabe člena 58(3) ali (4) Direktive [2014/24]?
2.      Ali je metoda ocenjevanja zmogljivosti ponudnika, ki jo je določilo Sodišče Evropske unije v svoji sodbi z dne 4. maja 2017, Esaprojekt (C‑387/14, EU:C:2017:338), odvisna od odgovora na prvo vprašanje?
3.      Ali razpisni pogoj, v skladu s katerim morajo ponudniki dokazati, da vozila, potrebna za zagotavljanje storitev [ravnanja z odpadki], izpolnjujejo specifične tehnične zahteve, vključno z izpusti onesnaževal (standard EURO 5), namestitvijo oddajnika GPS, zmogljivostjo shranjevanja in tako dalje, spada na področje uporabe člena 58(4) Direktive 2014/24, člena 42 v povezavi z določbami Priloge VII k tej direktivi, in/ali člena 70 te direktive?
4.      Ali je treba [četrti] pododstavek člena 1(1) Direktive [89/665], ki določa načelo učinkovitosti revizijskih postopkov, člen 1(3) in (5) navedene direktive, člen 21 Direktive 2014/24 in določbe Direktive [2016/943], zlasti njeno uvodno izjavo 18 in tretji pododstavek člena 9(2) te direktive (skupaj ali ločeno, a ne omejeno nanje), razlagati tako, da če je v nacionalnih pravnih pravilih, ki urejajo javno naročanje, določen obvezen predhodni postopek reševanja sporov:
(a)      mora naročnik ponudniku, ki je sprožil revizijski postopek, posredovati vse podatke iz ponudbe drugega ponudnika (ne glede na njeno zaupno naravo), če je predmet navedenega postopka zlasti zakonitost ocenjevanja ponudbe drugega ponudnika in je ponudnik, ki je sprožil postopek, to posredovanje od naročnika predhodno izrecno zahteval;
(b)      ne glede na odgovor na prejšnje vprašanje, ali mora naročnik v primeru zavrnitve zahtevka za revizijo, ki ga je ponudnik vložil glede zakonitosti ocenjevanja ponudbe svojega konkurenta, vsekakor dati jasen, celovit in specifičen odgovor, ne glede na tveganje razkritja zaupnih informacij, ki so mu bile v zvezi s ponudbo zaupane?
5.      Ali je treba [četrti] pododstavek člena 1(1), člen 1(3) in (5) ter člen 2(1)(b) Direktive 89/665, člen 21 Direktive 2014/24 in določbe Direktive 2016/943, zlasti njeno uvodno izjavo 18 (skupaj ali ločeno, a ne omejeno nanje), razlagati tako, da je odločitev naročnika, da ponudniku ne omogoči dostopa do zaupnih podatkov ponudbe drugega ponudnika, odločitev, ki jo je mogoče izpodbijati ločeno pred sodiščem?
6.      Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 1(5) Direktive 89/665 razlagati tako, da mora ponudnik pri naročniku vložiti zahtevek za revizijo v zvezi s tako njegovo odločitvijo in po potrebi pred sodiščem vložiti tožbo?
7.      Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, ali je treba [četrti] pododstavek člena 1(1) in člen (2)(1)(b) Direktive 89/665 razlagati tako, da lahko ponudnik glede na obseg razpoložljivih informacij o vsebini ponudbe drugega ponudnika vloži tožbo pred sodišči, ki se nanaša izključno na zavrnitev predložitve informacij, ki jih je zahteval, ne da bi ločeno izpodbijal zakonitost drugih odločitev naročnika?
8.      Ne glede na odgovore na prejšnja vprašanja, ali je treba tretji pododstavek člena 9(2) Direktive 2016/943 razlagati tako, da mora sodišče, ki je prejelo zahtevo tožeče stranke, da se drugi stranki v sporu naloži predložitev dokazov in da jih sodišče da na voljo tožeči stranki, navedeni zahtevi ugoditi ne glede na ukrepe, ki jih je naročnik sprejel med postopkom javnega naročanja ali revizijskim postopkom?
9.      Ali je treba tretji pododstavek člena 9(2) Direktive 2016/943 razlagati tako, da bi moralo sodišče po zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za razkritje zaupnih informacij druge stranke v sporu po uradni dolžnosti oceniti pomen podatkov, katerih razkritje se zahteva, in učinke podatkov na zakonitost postopka javnega naročanja?
10.      Ali se lahko razlog za izključitev, določen v členu 57(4)(h) Direktive 2014/24, ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 3. oktobra 2019, Delta Antrepriză de Construcţii şi Montaj 93 (C‑267/18, EU:C:2019:826), uporablja tako, da lahko sodišče pri obravnavanju spora med ponudnikom in naročnikom po uradni dolžnosti ne glede na oceno naročnika odloči, da je zadevni ponudnik namerno ali iz malomarnosti naročniku predložil zavajajoče, dejansko nenatančne informacije in da ga je zato treba izključiti iz postopka javnega naročanja?
11.      Ali je treba člen 57(4)(h) Direktive 2014/24, ki se uporablja v povezavi z načelom sorazmernosti, določenim v členu 18(1) te direktive, razlagati in uporabljati tako, da če nacionalno pravo določa dodatne sankcije (poleg izključitve iz postopka naročanja) v zvezi s predložitvijo neresničnih informacij, se lahko navedene sankcije uporabljajo le na podlagi osebne odgovornosti, zlasti če je dejansko nenatančne informacije predložil le del povezanih [subjektov] v postopku javnega naročanja (na primer eden od več partnerjev)?“

Odločitev

1.      Člen 58 Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES je treba razlagati tako, da obveznost gospodarskih subjektov, da dokažejo, da na področju dejavnosti, na katero se nanaša zadevno javno naročilo, ustvarijo neki povprečen letni promet, pomeni pogoj za sodelovanje, ki se nanaša na njihovo ekonomsko in finančno zmogljivost v smislu odstavka 3 te določbe.
2.      Člen 58(3) v povezavi s členom 60(3) Direktive 2014/24 je treba razlagati tako, da se gospodarski subjekt – v primeru, v katerem je naročnik zahteval, da so gospodarski subjekti na področju, na katero se nanaša zadevno javno naročilo, ustvarili neki minimalni promet – da bi dokazal svojo ekonomsko in finančno zmogljivost, lahko sklicuje na dohodke, ki jih je prejela začasna skupina podjetij, ki ji je pripadal, le če je v okviru določenega javnega naročila dejansko prispeval k opravljanju dejavnosti te skupine, podobni tisti, ki je predmet javnega naročila, v zvezi s katerim navedeni gospodarski subjekt namerava dokazati svojo ekonomsko in finančno zmogljivost.
3.      Člen 58(4) ter člena 42 in 70 Direktive 2014/24 je treba razlagati tako, da se lahko uporabljajo hkrati s tehničnimi zahtevami, ki jih vsebuje javni razpis.
4.      Člen 1(1), četrti pododstavek, člen 1(3) in (5) ter člen 2(1)(b) Direktive Sveta 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014, je treba razlagati tako, da odločitev naročnika, da gospodarskemu subjektu zavrne posredovanje domnevno zaupnih informacij iz kandidature ali ponudbe drugega gospodarskega subjekta, pomeni akt, zoper katerega je mogoče vložiti pravno sredstvo, in da lahko – če je država članica, na ozemlju katere poteka zadevni postopek oddaje javnega naročila, določila, da mora vsakdo, ki želi izpodbijati odločitev naročnika, pred vložitvijo zahtevka pri sodišču vložiti zahtevek za revizijo v upravnem postopku – ta država članica tudi določi, da mora biti pred pravnim sredstvom v sodnem postopku zoper to odločitev o zavrnitvi dostopa vložen tak zahtevek za revizijo v predhodnem upravnem postopku.
5.      Člen 1(1), četrti pododstavek, člen 1(3) in (5) Direktive 89/665, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/23, ter člen 21 Direktive 2014/24 v povezavi s splošnim načelom prava Unije o dobrem upravljanju je treba razlagati tako, da naročnik, pri katerem gospodarski subjekt vloži zahtevo za posredovanje domnevno zaupnih informacij iz ponudbe konkurenta, ki mu je bilo naročilo oddano, teh informacij ni dolžan posredovati, če bi njihovo posredovanje povzročilo kršitev pravil prava Unije, ki se nanašajo na varstvo zaupnih informacij, tudi če je zahteva gospodarskega subjekta vložena v okviru zahtevka istega subjekta za revizijo, ki se nanaša na zakonitost presoje ponudbe konkurenta, ki jo je opravil naročnik. Če naročnik zavrne posredovanje takih informacij ali če ob taki zavrnitvi zavrne zahtevek gospodarskega subjekta za revizijo v zvezi z zakonitostjo presoje ponudbe zadevnega konkurenta, mora tehtati med pravico vlagatelja zahtevka do dobrega upravljanja in pravico konkurenta do varstva njegovih zaupnih informacij, tako da je njegova zavrnilna odločba oziroma odločba o zavrnitvi zahtevka za revizijo obrazložena in da pravici do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo ima neizbrani ponudnik, ni odvzet polni učinek.
6.      Člen 1(1), četrti pododstavek, člen 1(3) in (5) Direktive 89/665, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/23, ter člen 21 Direktive 2014/24 v povezavi s členom 47 Listine je treba razlagati tako, da mora pristojno nacionalno sodišče, ki odloča o tožbi zoper odločbo naročnika, s katero je bilo gospodarskemu subjektu zavrnjeno posredovanje domnevno zaupnih informacij iz dokumentacije, ki jo je predložil konkurent, ki mu je bilo naročilo oddano, oziroma o tožbi zoper odločbo naročnika, s katero je bil zavrnjen zahtevek za revizijo, vložen zoper tako zavrnilno odločbo, tehtati med pravico vlagatelja zahtevka do učinkovitega pravnega sredstva in pravico njegovega konkurenta do varstva njegovih zaupnih informacij in njegovih poslovnih skrivnosti. To sodišče, ki mora nujno razpolagati z zahtevanimi informacijami, vključno z zaupnimi informacijami in poslovnimi skrivnostmi, je za to, da bi lahko ob popolnem poznavanju zadeve odločilo o tem, ali je navedene informacije mogoče posredovati, zavezano celovito preučiti vse upoštevne dejanske in pravne elemente. Imeti mora tudi možnost, da zavrnilno odločbo oziroma odločbo o zavrnitvi zahtevka za revizijo odpravi, če ti nista zakoniti, in zadevo po potrebi vrne naročniku ali celo sámo sprejme novo odločbo, če nacionalno pravo to dopušča.
7.      Člen 57(4) Direktive 2014/24 je treba razlagati tako, da nacionalno sodišče, ki odloča o sporu med gospodarskim subjektom, ki mu naročilo ni bilo oddano, in naročnikom, lahko odstopi od presoje tega naročnika v zvezi z zakonitostjo ravnanja gospodarskega subjekta, ki mu je bilo naročilo oddano, in zato v svoji odločbi iz tega izpelje vse potrebne posledice. Vendar lahko to sodišče v skladu z načelom enakovrednosti razlog, ki se nanaša na napako pri presoji, ki naj bi jo storil naročnik, preizkusi po uradni dolžnosti le, če to dopušča nacionalno pravo.
8.      Člen 63(1), drugi pododstavek, Direktive 2014/24 v povezavi s členom 57(4) in (6) te direktive je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je – v primeru, v katerem je gospodarski subjekt, ki je član skupine gospodarskih subjektov, predložil lažno izjavo pri dajanju informacij, ki se zahtevajo za to, da se preveri neobstoj razlogov za izključitev pri skupini oziroma njeno izpolnjevanje meril za izbor, ne da bi njegovi partnerji vedeli za to lažno izjavo – ukrep izključitve iz vsakršnega postopka javnega naročanja mogoče izreči proti vsem članom te skupine.

Številka zadeve

C-924/19 PPU

Ime zadeve

Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság Dél-alföldi Regionális Igazgatóság

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:367

Datum zadeve

14/05/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Szegedi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Szegedu, Madžarska)

Stranke

FMS in drugi proti Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság Dél-alföldi Regionális Igazgatóság in Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meja; zavrženje prošnje za azil

Ključne besede

FMS – Orszagos _ Azilna politika – Direktiva 2013/32/EU – Prošnja za mednarodno zaščito –  Razlogi za nedopustnost – Naknadna prošnja –  Postopki na meji – Direktiva 2013/33/EU –  Pridržanje – Zakonitost – Direktiva 2008/115/EU – Učinkovita pravna sredstva  - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Načelo primarnosti prava Unije

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      [Nov razlog za nedopustnost]
Ali se določbe o nedopustnih prošnjah iz člena 33 [Direktive 2013/32] lahko razlagajo tako, da nasprotujejo predpisom države članice, na podlagi katerih je prošnja v azilnem postopku nedopustna, če je prosilec prišel na Madžarsko prek države, v kateri ni bil izpostavljen preganjanju ali tveganju resne škode ali v kateri je zagotovljena zadostna raven zaščite?
2.      [Izvedba azilnega postopka]
(a)      Ali je treba člen 6 in člen 38(4) [Direktive 2013/32] ter njeno uvodno izjavo 34, ki nalaga obveznost obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, z vidika člena 18 Listine razlagati tako, da mora organ države članice, pristojen za odločanje o azilu, prosilcu zagotoviti možnost, da predlaga uvedbo azilnega postopka, če prošnje za azil ni vsebinsko obravnaval ob sklicevanju na razlog za nedopustnost, naveden v prvem vprašanju za predhodno odločanje, in je nato odredil vrnitev prosilca v tretjo državo, ki pa je zavrnila njegov sprejem [na svoje ozemlje]?
(b)      Če je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje 2(a) pritrdilen, kakšna je natančna vsebina te obveznosti? Ali ta obveznost vključuje zagotovitev možnosti za vložitev nove prošnje za azil, s čimer se torej izključijo negativne posledice poznejših prošenj, na katere se nanašata člen 33(2)(d) in člen 40 [Direktive 2013/32], ali pa vključuje uvedbo ali izvedbo azilnega postopka po uradni dolžnosti?
(c)      Če je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje 2(a) pritrdilen, ali država članica lahko, ob upoštevanju tudi člena 38(4) [Direktive 2013/32] in brez spremembe dejanskega stanja, ponovno preuči nedopustnost prošnje v okviru tega novega postopka (s čimer bi imela možnost uporabiti katero koli vrsto postopka, zajetega v poglavju III, tako da bi lahko na primer ponovno uporabila razlog za nedopustnost) ali pa mora vsebinsko obravnavati prošnjo za azil v zvezi z izvorno državo?
(d)      Ali iz člena 33(1) in (2)(b) in (c) ter iz členov 35 in 38 [Direktive 2013/32] z vidika člena 18 Listine izhaja, da je ponovni sprejem s strani tretje države kumulativna zahteva za uporabo razloga za nedopustnost, to je za sprejetje odločitve, ki temelji na takem razlogu, ali pa zadostuje, če se preveri obstoj te zahteve ob izvršitvi take odločitve?
3.      [Tranzitno območje kot kraj pridržanja v okviru azilnega postopka] [Tretje vprašanje je upoštevno], če je treba glede na odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje izvesti azilni postopek.
(a)      Ali je treba člen 43 [Direktive 2013/32] razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki dovoljuje pridržanje prosilca na tranzitnem območju za več kot štiri tedne?
(b)      Ali je treba člen 2(h) [Direktive 2013/33], ki se uporablja v skladu s členom 26 [Direktive 2013/32], z vidika člena 6 in člena 52(3) Listine razlagati tako, da namestitev na tranzitnem območju v okoliščinah obravnavanega primera (območje, ki ga ni mogoče zakonito prostovoljno zapustiti v nobeni smeri) za obdobje, daljše od štirih tednov, na katero se nanaša člen 43 [Direktive 2013/32], pomeni pridržanje?
(c)      Ali je s členom 8 [Direktive 2013/33], ki se uporablja v skladu s členom 26 [Direktive 2013/32], združljivo dejstvo, da se pridržanje prosilca izvede za obdobje, daljše od štirih tednov, na katero se nanaša člen 43 [Direktive 2013/32], le zato, ker ne more izpolniti svojih potreb (po namestitvi in preživljanju), saj za to nima materialnih sredstev?
(d)      Ali je s členoma 8 in 9 [Direktive 2013/33], ki se uporabljata v skladu s členom 26 [Direktive 2013/32], združljivo, da namestitev, izvedena v okviru pridržanja de facto za obdobje, daljše od štirih tednov, na katero se nanaša člen 43 [Direktive 2013/32], ni bila odrejena z odločbo o pridržanju, da ni zagotovljeno pravno sredstvo za izpodbijanje zakonitosti pridržanja in njegovega ohranjanja, da se pridržanje de facto izvede, ne da bi se preučili njegova potrebnost ali sorazmernost ali morebitne alternativne možnosti, in da ni določeno njegovo natančno trajanje, vključno s trenutkom njegovega prenehanja?
(e)      Ali je mogoče člen 47 Listine razlagati tako, da lahko sodišče države članice organu države članice, kadar ugotovi očitno nezakonito pridržanje, z začasno odredbo do konca postopka v upravnem sporu naloži, da za državljana tretje države določi kraj prebivanja, ki je zunaj tranzitnega območja in ki ni kraj pridržanja?
4.       [Tranzitno območje kot kraj pridržanja v okviru policije za tujce] [Četrto vprašanje je upoštevno], če glede na odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje ni treba izvesti azilnega postopka, ampak postopek v okviru policije za tujce.
(a)      Ali je treba uvodni izjavi 17 in 24 ter člen 16 [Direktive 2008/115] z vidika člena 6 in člena 52(3) Listine razlagati tako, da namestitev na tranzitnem območju v okoliščinah, kakršne so obravnavane v sporu o glavni stvari (območje, ki ga ni mogoče zakonito prostovoljno zapustiti v nobeni smeri), pomeni odvzem prostosti v smislu teh določb?
(b)      Ali je z uvodno izjavo 16 in členom 15(1) [Direktive 2008/115] z vidika člena 6 in člena 52(3) Listine združljivo dejstvo, da se pridržanje prosilca iz tretje države izvede le, ker zanj velja ukrep vrnitve in nima materialnih sredstev za zadovoljitev svojih potreb (po namestitvi in preživljanju)?
(c)      Ali je z uvodno izjavo 16 in s členom 15(2) [Direktive 2008/115] z vidika člena 6, člena 47 in člena 52(3) Listine združljivo dejstvo, da namestitev v okviru pridržanja de facto ni bila odrejena z odločbo o pridržanju, da ni zagotovljeno pravno sredstvo za izpodbijanje zakonitosti pridržanja in njegovega ohranjanja ter da se pridržanje de facto izvede, ne da bi se preučile njegova potrebnost ali sorazmernost ali morebitne alternativne možnosti?
(d)      Ali je mogoče člen 15(1) in od (4) do (6), pa tudi uvodno izjavo 16 [Direktive 2008/115], z vidika členov 1, 4, 6 in 47 Listine razlagati tako, da nasprotujejo temu, da se pridržanje izvede, ne da bi bila določena njegovo natančno trajanje niti trenutek njegovega prenehanja?
(e)      Ali je mogoče pravo Unije razlagati tako, da lahko sodišče države članice, kadar ugotovi očitno nezakonito pridržanje, organu države članice z začasno odredbo do konca postopka v upravnem sporu naloži, da za državljana tretje države določi kraj prebivanja, ki je zunaj tranzitnega območja in ki ni kraj pridržanja?
5.       [Učinkovito sodno varstvo glede odločbe, s katero je bila spremenjena država vrnitve]
Ali je treba člen 13 [Direktive 2008/115], v skladu s katerim se državljanu tretje države podeli dejanska pravica do vložitve pravnega sredstva zoper ,odločbe v zvezi z vrnitvijo‘, z vidika člena 47 Listine razlagati tako, da mora sodni organ v primeru neučinkovitosti pravnega sredstva iz nacionalne zakonodaje vsaj enkrat preizkusiti tožbo zoper odločbo, s katero je bila spremenjena država vrnitve?“

Odločitev

1.      Člen 13 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero lahko zadevni državljan tretje države spremembo države vrnitve, navedene v prejšnji odločbi o vrnitvi, ki jo opravi upravni organ, izpodbija le s pravnim sredstvom, vloženim pred upravnim organom, ne da bi bil zagotovljen poznejši sodni nadzor nad odločbo tega organa. V takem primeru je treba načelo primarnosti prava Unije in pravico do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljeno s členom 47 Listine o temeljnih pravicah, razlagati tako, da nacionalnemu sodišču, ki odloča o tožbi, s katero se glede na pravo Unije izpodbija zakonitost odločbe o vrnitvi, ki jo pomeni taka sprememba države vrnitve, nalagata, da se izreče za pristojno za odločanje o tej tožbi.
2.      Člen 33 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče prošnjo za mednarodno zaščito zavreči kot nedopustno, ker je prosilec na ozemlje zadevne države članice prišel prek ozemlja države, v kateri ni bil izpostavljen preganjanju ali tveganju resne škode v smislu nacionalne določbe, s katero je prenesen člen 15 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite, ali v kateri je zagotovljena ustrezna stopnja varstva.
3.      Direktivo 2013/32 v povezavi s členom 18 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU je treba razlagati tako, da kadar je bil glede prošnje za azil izdan sklep o zavrženju, ki je bil potrjen s pravnomočno sodno odločbo, preden je bilo ugotovljeno, da je navedeni sklep o zavrženju v nasprotju s pravom Unije, organu za presojo v smislu člena 2(f) Direktive 2013/32 te prošnje ni treba ponovno preučiti po uradni dolžnosti. Člen 33(2)(d) Direktive 2013/32 je treba razlagati tako, da je obstoj sodbe Sodišča, s katero je bila ugotovljena nezdružljivost nacionalne ureditve, na podlagi katere je mogoče prošnjo za mednarodno zaščito kot nedopustno zavreči, ker je prosilec na ozemlje zadevne države članice prišel prek države, v kateri ni bil izpostavljen preganjanju ali tveganju resne škode ali v kateri je zagotovljena ustrezna stopnja varstva, s pravom Unije, nov element v zvezi z obravnavanjem prošnje za mednarodno zaščito v smislu te določbe. Poleg tega se navedena določba ne uporablja za naknadno prošnjo v smislu člena 2(q) te direktive, kadar organ za presojo ugotovi, da je pravnomočno zavrženje prejšnje prošnje v nasprotju s pravom Unije. Ta ugotovitev navedeni organ nujno zavezuje, kadar to nasprotovanje izhaja iz sodbe Sodišča ali ga je incidenter ugotovilo nacionalno sodišče.
4.      Direktivo 2008/115 in Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito je treba razlagati tako, da je obveznost državljana tretje države, da je stalno na omejenem in zaprtem tranzitnem območju, na katerem je gibanje tega državljana omejeno in nadzorovano ter ki ga ta državljan v nobeno smer ne more zakonito prostovoljno zapustiti, očitno odvzem prostosti, ki je značilnost „pridržanja“ v smislu navedenih direktiv.
5.      Člen 43 Direktive 2013/32 je treba razlagati tako, da ne dovoljuje pridržanja prosilca za mednarodno zaščito na tranzitnem območju za obdobje, daljše od štirih tednov.
6.      Člena 8 in 9 Direktive 2013/33 je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, prvič, da je prosilec za mednarodno zaščito pridržan zgolj zato, ker nima sredstev za zadovoljitev svojih potreb, drugič, da se to pridržanje izvede brez predhodnega sprejetja obrazložene odločbe o odreditvi pridržanja ter brez preučitve nujnosti in sorazmernosti takega ukrepa, in tretjič, da ne obstaja noben sodni nadzor nad zakonitostjo upravne odločbe o odreditvi pridržanja tega prosilca. Člen 9 te direktive pa je treba razlagati tako, da ne zahteva, da države članice določijo najdaljše trajanje pridržanja, če njihovo nacionalno pravo zagotavlja, da pridržanje traja le, dokler je razlog, ki to pridržanje upravičuje, še naprej podan, in da se upravni postopki, povezani s tem razlogom, vodijo skrbno.
7.      Člen 15 Direktive 2008/115 je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, prvič, da je državljan tretje države pridržan zgolj zato, ker mu je bila izdana odločba o vrnitvi in ker nima sredstev za zadovoljitev svojih potreb, drugič, da se to pridržanje izvede brez predhodnega sprejetja obrazložene odločbe o pridržanju ter brez preučitve nujnosti in sorazmernosti takega ukrepa, tretjič, da ne obstaja noben sodni nadzor nad zakonitostjo upravne odločbe o odreditvi pridržanja, in četrtič, da to pridržanje lahko traja več kot 18 mesecev oziroma se lahko ohrani, čeprav postopki za ureditev odstranitve ne tečejo več ali pa se ne izvajajo več skrbno.
8.      Načelo primarnosti prava Unije in pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki je zagotovljena s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da nacionalnemu sodišču nalagata, da se ob neobstoju nacionalne določbe, ki bi določala sodni nadzor zakonitosti upravne odločbe, s katero je odrejeno pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito ali državljanov tretjih držav, katerih prošnja za azil je bila zavržena ali zavrnjena, izreče za pristojno za odločanje o zakonitosti takega pridržanja, in to sodišče pooblaščata, da zadevne osebe nemudoma izpusti, če šteje, da je to pridržanje v nasprotju s pravom Unije.
Člen 26 Direktive 2013/33 je treba razlagati tako, da nalaga, da lahko prosilec za mednarodno zaščito, čigar pridržanje, za katero je bilo ugotovljeno, da je nezakonito, se je končalo, pred sodiščem, ki je pristojno na podlagi nacionalnega prava, uveljavlja pravico do pridobitve finančne pomoči, ki mu omogoča nastanitev, ali do nastanitve v naravi, pri čemer ima to sodišče na podlagi prava Unije možnost, da do sprejetja dokončne odločbe sprejme začasne odredbe.
Načelo primarnosti prava Unije in pravico do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljeno s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da nacionalnemu sodišču ob neobstoju nacionalne določbe, ki bi določala sodni nadzor nad pravico do nastanitve v smislu člena 17 Direktive 2013/33, nalagata, da se izreče za pristojno za odločanje o pravnem sredstvu za zagotovitev take pravice.

Številka zadeve

C-896/19

Ime zadeve

Repubblika

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:311

Datum zadeve

20/04/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Prim’Awla tal‑Qorti Ċivili – Ġurisdizzjoni Kostituzzjonali (prvi senat civilnega sodišča, ki zaseda kot ustavno sodišče, Malta)

Stranke

Repubblika proti Il-Prim Ministru

Področje

Postopek imenovanja sodnikov; skladnost določb malteške ustave

Ključne besede

Repubblika - PEU – Vrednote Evropske unije – Pravna država –  Pristop k Uniji – Nezniževanje ravni vrednot – Učinkovito sodno varstvo –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Neodvisnost sodnikov – Postopek imenovanja – Pristojnost predsednika vlade – Sodelovanje odbora -  Imenovanje sodnikov -  Malteška ustava

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba šteti, da se člen 19(1) [drugi pododstavek] PEU in člen 47 [Listine], posamično ali skupaj, uporabljata v zvezi s pravno veljavnostjo členov 96, 96A in 100 Ustave Republike Malte?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba pristojnost predsednika vlade v postopku imenovanja sodnikov na Malti šteti za združljivo s členom 19(1) PEU in členom 47 [Listine ], upoštevajoč tudi člen 96A Ustave Republike Malte, ki je začel veljati leta 2016?
3.      Če se za pristojnost predsednika vlade ugotovi, da ni združljiva, ali je treba to dejstvo upoštevati le v zvezi s prihodnjimi imenovanji ali pa vpliva tudi na pretekla imenovanja?“

Odločitev

1.      Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU je treba razlagati tako, da ga je mogoče uporabiti v zadevi, v kateri je pri nacionalnem sodišču vložena tožba, ki jo določa nacionalno pravo in s katero se predlaga, naj se to sodišče izreče o skladnosti nacionalnih določb, ki urejajo postopek imenovanja sodnikov države članice navedenega sodišča, s pravom Unije. Pri razlagi te določbe je treba ustrezno upoštevati člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
2.      Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnim določbam, s katerimi je predsedniku vlade zadevne države članice podeljena odločilna pristojnost v postopku imenovanja sodnikov, pri čemer pa določajo, da v tem postopku sodeluje neodvisen organ, zadolžen zlasti za ocenjevanje kandidatov za mesto sodnika in predložitev mnenja temu predsedniku vlade.

Številka zadeve

C-873/19

Ime zadeve

Deutsche Umwelthilfe (Réception des véhicules à moteur)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:857

Datum zadeve

08/11/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Schleswig-Holsteinisches Verwaltungsgericht (upravno sodišče dežele Schleswig-Holstein, Nemčija)

Stranke

Deutsche Umwelthilfe (Réception des véhicules à moteur)

Področje

Okolje, trajnostni razvoj in podnebje; emisije dizelskih motorjev

Ključne besede

Okolje – Aarhuška konvencija – Dostop do pravnega varstva –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Združenje za varovanje okolja – Homologacije -  – Uredba (ES) št. 715/2007 – Motorna vozila – Dizelski motor – Izpusti onesnaževal – Ventil za vračanje -  Emisije  dušikovih oksidov – Temperaturno okno - Odklopna naprava – Odobritev take naprave -  Stanje tehnike

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 9(3) [Aarhuške konvencije] v povezavi s členom 47 [Listine] razlagati tako, da morajo imeti združenja za varstvo okolja načeloma možnost, da pred sodiščem izpodbijajo odločbo, s katero se odobrava proizvodnja dizelskih osebnih vozil z odklopnimi napravami, kar je morda v nasprotju s členom 5(2) Uredbe [št. 715/2007]?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
(a)      Ali je treba člen 5(2) Uredbe [št. 715/2007] razlagati tako, da je merilo za vprašanje potrebe po odklopni napravi zaradi zaščite motorja pred okvarami ali poškodbami in varnega delovanja vozila načeloma aktualno stanje tehnike v smislu tehnično izvedljivega na datum certifikata o homologaciji?
(b)      Ali je treba poleg stanja tehnike upoštevati druge okoliščine, zaradi katerih je lahko odklopna naprava dopustna, čeprav, če bi se ta presojala samo na podlagi stanja tehnike na upoštevni datum, ne bi bilo „potrebe“ po tej napravi v smislu člena 5(2)(a), [Uredbe št. 715/2007]?“

Odločitev

1.      Člen 9(3) Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, podpisane v Aarhusu 25. junija 1998 in v imenu Evropske skupnosti odobrene s Sklepom Sveta 2005/370/ES z dne 17. februarja 2005, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da združenje za varovanje okolja, ki je na podlagi nacionalnega prava upravičeno do vlaganja pravnih sredstev, pred nacionalnim sodiščem ne more izpodbijati upravne odločbe o odobritvi ali spremembi ES-homologacije, ki bi bila lahko v nasprotju s členom 5(2) Uredbe št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2007 o homologaciji motornih vozil glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil (Euro 5 in Euro 6) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil.
2.      Člen 5(2)(a) Uredbe št. 715/2007 je treba razlagati tako, da je mogoče odklopno napravo na podlagi te določbe upravičiti le, če se dokaže, da je ta naprava strogo potrebna za preprečevanje tako hudega neposrednega tveganja okvare ali poškodbe motorja – ki nastane zaradi napake dela sistema za vračanje izpušnih plinov v valj – ki povzroča konkretno nevarnost pri vožnji vozila, opremljenega z navedeno napravo. Poleg tega „potreba“ po odklopni napravi v smislu navedene določbe obstaja le, če ob ES-homologaciji te naprave ali vozila, ki je s to napravo opremljeno, nobena druga tehnična rešitev ne omogoča preprečitve neposrednega tveganja okvare ali poškodbe motorja, ki povzroča konkretno nevarnost pri vožnji vozila.

Številka zadeve

C-845/19

Ime zadeve

Okrazhna prokuratura - Varna

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:864

Datum zadeve

21/10/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

 Apelativen sad – Varna (pritožbeno sodišče v Varni, Bolgarija)

Stranke

Okrazhna prokuratura - Varna proti DR

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; odvzem premoženja

Ključne besede

 Okrazhna_ Direktiva 2014/42/EU – Začasno zavarovanje -  Odvzem predmetov – Gospodarska korist - Kaznivo dejanje  – Razširjen odvzem – Odvzem premoženja tretji osebi – Pogoji – Odvzem denarnega zneska – Tretja oseba kot stranka–  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba [Direktivo 2014/42] in [Listino] uporabiti v primeru kaznivega dejanja, pri katerem gre za posedovanje prepovedanih drog za namene njihove prodaje in je to kaznivo dejanje storil bolgarski državljan na ozemlju Republike Bolgarije, pri čemer je bila tudi morebitna gospodarska korist realizirana v Bolgariji in se tam nahaja?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: Kaj je treba razumeti pod pojmom ‚gospodarska korist, […] posredno pridobljena s kaznivim dejanjem‘ iz člena 2, točka 1, [Direktive 2014/42], in ali lahko tako gospodarsko korist pomeni denarni znesek, ki je bil odkrit in zasežen v stanovanju, v katerem sta prebivali obsojena oseba in njena družina, ter v osebnem avtomobilu, ki ga je uporabljala obsojena oseba?
3.      Ali je treba člen 2 [Direktive 2014/42] razlagati tako, da nasprotuje določbi, kakršna je tista v členu 53(2) [NK], ki ne določa odvzema ‚gospodarske koristi, […] posredno pridobljene s kaznivim dejanjem‘?
4.      Ali je treba člen 47 [Listine] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kakršna je tista v členu 306(1), točka 1, [NPK], ki omogoča odvzem denarnega zneska v korist države, za katerega se zatrjuje, da ne pripada storilcu, temveč neki drugi osebi, ne da bi bilo tej tretji osebi omogočeno, da se kot stranka udeleži postopka in ne da bi imela neposredni dostop do sodnega varstva?“

Odločitev

1.      Direktivo 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji je treba razlagati tako, da posest prepovednih drog zaradi njihove prodaje spada na njeno področje uporabe, čeprav se vsi elementi, ki so neločljivo povezani s storitvijo tega kaznivega dejanja, umeščajo v eno samo državo članico.
2.      Direktivo 2014/42 je treba razlagati tako, da ne določa le odvzema premoženja, ki pomeni gospodarsko korist, ki izhaja iz kaznivega dejanja, za katero je bil storilec tega kaznivega dejanja obsojen, ampak tudi odvzem premoženja, ki je v lasti tega storilca in za katero je nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi, prepričano, da izhaja iz drugih kriminalnih dejavnosti, ob spoštovanju jamstev, ki so določena v členu 8(8) te direktive, in pod pogojem, da je kaznivo dejanje, za katero je bil navedeni storilec spoznan za krivega, med tistimi, ki so našteta v členu 5(2) navedene direktive, in da bi lahko to kaznivo dejanje neposredno ali posredno omogočilo pridobitev gospodarske koristi v smislu iste direktive.
3.      Člen 8(1), (7) in (9) Direktive 2014/42 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki dovoljuje, da se v korist države odvzame premoženje, za katero se zatrjuje, da pripada drugi osebi, kot je storilec kaznivega dejanja, ne da bi ta oseba lahko bila stranka v postopku odvzema.

Številka zadeve

C-653/19 PPU

Ime zadeve

Spetsializirana prokuratura

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:1024

Datum zadeve

28/11/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija)

Stranke

Kazenski postopek zoper DK

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; pripor

Ključne besede

DK –  Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Pripor - Direktiva (EU) 2016/343 – Krepitev  domneve nedolžnosti - Pravica biti navzoč na sojenju  –  Dokazno breme – Nadaljevanje pripora obdolženca

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je nacionalna zakonodaja, ki v sodni fazi kazenskega postopka kot pogoj za ugoditev predlogu obrambe, da se odpravi pripor obdolženca, določa obstoj spremembe okoliščin, v skladu s členom 6 in uvodno izjavo 22 Direktive 2016/343 ter s členoma 6 in 47 [Listine]?“

Odločitev

Člen 6 Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku ter člena 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah se ne uporabljajo za nacionalno zakonodajo, ki odpravo pripora neke osebe pogojuje s tem, da ta oseba dokaže obstoj novih okoliščin, ki upravičujejo odpravo tega pripora.

Številka zadeve

C-649/19

Ime zadeve

Spetsializirana prokuratura (Déclaration des droits)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:75

Datum zadeve

28/01/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija)

Stranke

Spetsializirana prokuratura proti IR

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; nezakonita trgovina s cigaretami

Ključne besede

IR -   Kazenske zadeve– Trgovina s cigaretami - Direktiva 2012/13/EU – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Kazenski postopek  - Pravica do obveščenosti – Obvestilo - Pravice ob prijetju – Obdolžitve – Pravica dostopa - Gradivo zadeve – Prijetje -   Izvršitvena država članica

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali pravice obdolžene osebe na podlagi člena 4 (zlasti pravica na podlagi člena 4(3)), člena 6(2) in člena 7(1) Direktive 2012/13[…] veljajo za obdolženo osebo, ki je bila prijeta na podlagi evropskega naloga za prijetje?
2.      Če je odgovor pritrdilen, ali je treba člen 8 Okvirnega sklepa 2002/584[…] razlagati tako, da dopušča spremembo vsebine evropskega naloga za prijetje glede na obrazec iz Priloge, zlasti vključitev novega besedila o pravicah zahtevane osebe do izpodbijanja nacionalnega in evropskega naloga za prijetje pred pravosodnimi organi odreditvene države članice v ta obrazec?
3.      Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen: ali je, če se evropski nalog za prijetje izda ob natančnem upoštevanju obrazca iz Priloge (to je brez obvestitve zahtevane osebe o njenih pravicah pred odreditvenim pravosodnim organom) in odreditveni pravosodni organ to osebo nemudoma po tem, ko izve za njeno prijetje, obvesti o teh pravicah in ji pošlje ustrezne listine, to v skladu z uvodno izjavo 12 in členom 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584[…], členi 4, 6(2) in 7(1) Direktive 2012/13[…] ter členoma 6 in 47 Listine?
4.      Ali je Okvirni sklep 2002/584[…] veljaven, če ni drugega pravnega sredstva za zagotovitev pravic na podlagi člena 4, zlasti pravice na podlagi člena 4(3), na podlagi člena 6(2) in na podlagi člena 7(1) Direktive 2012/13[…] osebi, prijeti zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje?“

Odločitev

1.      Člen 4, zlasti odstavek 3 tega člena, člen 6(2) in člen 7(1) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku je treba razlagati tako, da se pravice iz teh členov ne uporabljajo za osebe, prijete zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje.
2.      Pri preučitvi tretjega in četrtega vprašanja za predhodno odločanje ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, glede na člena 6 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Številka zadeve

C-645/19

Ime zadeve

Facebook Ireland in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:483

Datum zadeve

15/06/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Hof van beroep te Brussel (višje sodišče v Bruslju, Belgija)

Stranke

Facebook Ireland Limited in drugi proti Gegevensbeschermingsautoriteit

Področje

Varstvo osebnih podatkov; čezmejna obdelava podatkov

Ključne besede

Facebook - Varstvo osebnih podatkov – Podatki - Čezmejna obdelava  -  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Uredba (EU) 2016/679 –– Mehanizem  - ‚Vse na enem mestu‘ – Učinkovito sodelovanje organov – Pristojnosti in pooblastila – Začetek sodnega postopka – Sodelovanje v postopku

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člene 55(1), od 56 do 58 in od 60 do 66 [Uredbe 2016/679] v povezavi s členi 7, 8 in 47 [Listine] razlagati tako, da nadzorni organ, ki je na podlagi nacionalne zakonodaje, sprejete na podlagi člena 58(5) te uredbe, pooblaščen, da zaradi kršitev te uredbe začne sodni postopek pri sodišču svoje države članice, tega pooblastila ne more izvajati glede čezmejne obdelave osebnih podatkov, če ni vodilni nadzorni organ za to čezmejno obdelavo?
2.      Ali je kaj drugače, če upravljavec te čezmejne obdelave osebnih podatkov nima glavne poslovne enote v tej državi članici, ima pa v njej drugo poslovno enoto?
3.      Ali je kaj drugače, če nacionalni nadzorni organ začne sodni postopek proti glavni poslovni enoti upravljavca te čezmejne obravnave, in ne proti poslovni enoti v lastni državi članici?
4.      Ali je kaj drugače, če je nacionalni nadzorni organ začel sodni postopek že pred datumom, na katerega se je začela uporabljati [Uredba 2016/679] (25. maj 2018)?
5.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali ima člen 58(5) Uredbe 2016/679 neposredni učinek, tako da se lahko nacionalni nadzorni organ sklicuje na zgoraj navedeni člen za to, da začne ali nadaljuje sodni postopek proti posameznim strankam, tudi če člen 58(5) Uredbe 2016/679 ni bil prenesen v zakonodajo držav članic, čeprav je to zahtevano?
6.      Če je odgovor na zgornja vprašanja pritrdilen: ali bi rezultat takih postopkov lahko nasprotoval nasprotni ugotovitvi vodilnega nadzornega organa, če vodilni nadzorni organ preiskuje enake ali podobne čezmejne dejavnosti obdelave v skladu z mehanizmom iz členov 56 in 60 Uredbe 2016/679?“

Odločitev

1.      Člene 55(1), od 56 do 58 in od 60 do 66 Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) v povezavi s členi 7, 8 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da lahko nadzorni organ države članice – ki ima v skladu z nacionalno zakonodajo, sprejeto na podlagi člena 58(5) te uredbe, pooblastilo za to, da sodišče te države članice opozori na vsakršno domnevno kršitev navedene uredbe in po potrebi začne sodni postopek – to pooblastilo izvršuje v zvezi s čezmejno obdelavo podatkov, čeprav glede take obdelave podatkov ni „vodilni nadzorni organ“ v smislu člena 56(1) te uredbe, če gre za enega od primerov, v katerih je z Uredbo 2016/679 temu nadzornemu organu podeljena pristojnost za sprejemanje odločb o ugotovitvi, da so z navedeno obdelavo kršena pravila, ki jih ta uredba vsebuje, ter ob spoštovanju postopka sodelovanja in postopka za skladnost iz te uredbe.
2.      Člen 58(5) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da izvrševanje pooblastila nadzornega organa države članice, ki ni vodilni nadzorni organ, da začne sodni postopek v smislu te določbe, v primeru čezmejne obdelave podatkov ne zahteva, da ima upravljavec ali obdelovalec čezmejne obdelave osebnih podatkov, proti kateremu je ta postopek začet, glavno poslovno enoto ali drugo poslovno enoto na ozemlju te države članice.
3.      Člen 58(5) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da je pooblastilo nadzornega organa države članice, ki ni vodilni nadzorni organ, da sodišče te države članice opozori na vsakršno domnevno kršitev te uredbe in po potrebi začne sodni postopek v smislu te določbe, mogoče izvrševati tako glede glavne poslovne enote upravljavca, ki je v državi članici tega organa, kot glede druge poslovne enote tega upravljavca, če se sodni postopek nanaša na obdelavo podatkov, ki se izvaja v okviru dejavnosti teh poslovnih enot, in če je navedeni organ pristojen za izvrševanje tega pooblastila v skladu s tem, kar je navedeno v odgovoru na prvo postavljeno vprašanje za predhodno odločanje.
4.      Člen 58(5) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da kadar je nadzorni organ države članice, ki ni „vodilni nadzorni organ“ v smislu člena 56(1) te uredbe, sodni postopek v zvezi s čezmejno obdelavo osebnih podatkov začel pred 25. majem 2018, to je pred datumom, ko se je ta uredba začela uporabljati, je ta postopek z vidika prava Unije mogoče nadaljevati na podlagi določb Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov, ki se še naprej uporablja za kršitve pravil iz te direktive, ki so bile storjene do datuma njene razveljavitve. Poleg tega lahko ta organ na podlagi člena 58(5) Uredbe 2016/679 navedeni postopek začne zaradi kršitev, ki so bile storjene po tem datumu, če gre za enega od primerov, v katerih je s to uredbo nadzornemu organu države članice, ki ni „vodilni nadzorni organ“, izjemoma podeljena pristojnost za sprejetje odločbe o ugotovitvi, da so z zadevno obdelavo podatkov kršena pravila, ki jih navedena uredba vsebuje v zvezi z varstvom pravic posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ob spoštovanju postopka sodelovanja in postopka za skladnost, določenih v tej uredbi, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
5.      Člen 58(5) Uredbe 2016/679 je treba razlagati tako, da ima ta določba neposredni učinek, tako da se nacionalni nadzorni organ na navedeno določbo lahko sklicuje, da bi začel ali nadaljeval postopek proti posameznikom, tudi če ta določba ni bila posebej prenesena v zakonodajo zadevne države članice.

Številka zadeve

C-579/19

Ime zadeve

Food Standards Agency

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:665

Datum zadeve

02/09/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Supreme Court of the United Kingdom (vrhovno sodišče Združenega kraljestva)

Stranke

R, na zahtevo Association of Independent Meat Suppliers and another proti The Food Standards Agency

Področje

Kmetijstvo in ribištvo; javno zdravje; higienska pravila

Ključne besede

 R – Food Standards - Varovanje zdravja – Uredba (ES) št. 854/2004 –  Uredba (ES) št. 882/2004 – Higienska pravila -  Živila živalskega izvora – Post mortem  - Pregled trupa in drobovine – Uradni veterinar – Oznaka ustreznosti – Zavrnitev –Neustrezno meso  –Uradni veterinar - Pravica do pritožbe  – Učinkovito sodno varstvo –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„1      Ali uredbi [št. 854/2004 in št. 882/2004] nasprotujeta postopku, v katerem mirovni sodnik v skladu s členom 9 [zakona iz leta 1990] odloči na podlagi vsebinske presoje zadeve in na podlagi mnenja izvedencev, ki jih predlagata obe strani, o tem, ali meso trupa ne izpolnjuje zahtev glede varnosti živil?
2.      Ali Uredba [št. 882/2004] zahteva uvedbo pravice do pritožbe na odločitev uradnega veterinarja v skladu s členom 5(2) Uredbe [št. 854/2004], da je bilo meso trupa neustrezno za prehrano ljudi, in če je odgovor pritrdilen, kakšen pristop bi bilo treba v okviru pritožbe v takem primeru uporabiti pri preučevanju utemeljenosti odločitve, ki jo je sprejel uradni veterinar?“

Odločitev

1.      Uredbo (ES) št. 854/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o določitvi posebnih predpisov za organizacijo uradnega nadzora proizvodov živalskega izvora, namenjenih za prehrano ljudi, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004, in Uredbo št. 882/2004 je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero mora uradni veterinar, kadar zavrne namestitev oznake zdravstvene ustreznosti na trup, lastnik tega trupa pa se s to odločitvijo ne strinja, zadevo predložiti sodišču, da to odloči na podlagi vsebinske presoje in na podlagi mnenja izvedencev, ki jih predlagata obe strani, o tem, ali ta trup izpolnjuje zahteve glede varnosti živil, pri čemer to sodišče ne more formalno razveljaviti odločitev uradnega veterinarja ali odrediti odpravo učinkov teh odločitev.
2.      Člen 54 Uredbe št. 882/2004 v povezavi z uvodno izjavo 43 te uredbe in ob upoštevanju člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je lahko odločitev uradnega veterinarja, sprejeta v skladu s členom 5, točka 2, Uredbe št. 854/2004, da na trup ne nanese oznake zdravstvene ustreznosti, predmet le omejenega sodnega nadzora, v okviru katerega lahko sodišče, ki odloča o zadevi, to odločitev razveljavi iz katerega koli razloga, iz katerega ta ni zakonita, vključno s tem, da je veterinar deloval z drugačnim namenom od tistega, za katerega so mu bila podeljena pooblastila, da ni uporabil ustreznih pravnih standardov ali da njegova odločitev ni razumna ali ni podprta z zadostnimi dokazi.

Številka zadeve

C-504/19

Ime zadeve

Banco de Portugal in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:335

Datum zadeve

29/04/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija)

Stranke

Banco de Portugal in drugi proti VR

Področje

Prosti pretok oseb in storitev; nadzor bank; pogodbe o prodaji prednostnih delnic

Ključne besede

Banco de Portugal – VR – Prednostne delnice - Ničnost pogodbe- Nadzor bank – Reorganizacija in prenehanje – Kreditne institucije – Direktiva 2001/24/ES – Reorganizacijski ukrep – Prenos pravic, sredstev ali obveznosti - Premostitvena institucija‘ -   Postopek reševanja –  Lex concursus   -  Druge države članice – Vzajemno priznavanje –  Pravde v teku – Lex concursus –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito sodno varstvo – Načelo pravne varnosti

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je razlaga člena 3(2) Direktive 2001/24[…] – v skladu s katero se v še nekončanih sodnih postopkih v drugih državah članicah brez kakršnih koli dodatnih formalnosti priznavajo učinki odločbe pristojnega upravnega organa matične države članice, s katero se z retroaktivnim učinkom spreminja pravni okvir, ki je veljal, ko se je postopek začel, in s katero je odvzet učinek sodbam, ki niso usklajene z določbami navedene nove odločbe – skladna s temeljno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine […], načelom pravne države iz člena 2 [PEU] in splošnim načelom pravne varnosti?“

Odločitev

Člen 3(2) in člen 32 Direktive 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij v povezavi z načelom pravne varnosti in členom 47, prvi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da se v sodnem postopku meritornega odločanja, ki poteka v državi članici, ki ni matična država članica, in ki se nanaša na element obveznosti, ki je bil kreditni instituciji odvzet na podlagi prvega reorganizacijskega ukrepa, sprejetega v matični državi članici, brez dodatnih pogojev priznajo učinki drugega reorganizacijskega ukrepa, ki se nanaša na prenos z retroaktivnim učinkom na datum pred začetkom takega postopka tega elementa obveznosti nazaj na navedeno kreditno institucijo, če tako priznanje vodi do tega, da kreditna institucija, na katero je bila obveznost prenesena s prvim ukrepom, izgubi z retroaktivnim učinkom pasivno legitimacijo v tem postopku, ki poteka, s čimer se izpodbijejo sodne odločbe, ki so že bile sprejete v korist tožeče stranke in ki so predmet tega istega postopka.

Številka zadeve

C-488/19

Ime zadeve

JR (Mandat d’arrêt – Condamnation dans un État tiers, membre de l’EEE)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:206

Datum zadeve

17/03/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

High Court (višje sodišče, Irska) 

Stranke

JR

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

JR -  Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ –  Pojem ‚izvršljiva sodba‘ – Kaznivo dejanje -  Obsodba - Sodišče tretje države  – Kraljevina Norveška – Dvostranski sporazum za priznanje sodbe –  Razlogi za fakultativno neizvršitev – Ekstrateritorialnost kaznivega dejanja

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali se Okvirni sklep [2002/584] uporablja v položaju, ko je bila zahtevana oseba obsojena na zaporno kazen v tretji državi, vendar je bila v skladu z dvostransko pogodbo med zadevno tretjo državo in odreditveno državo sodba iz tretje države priznana v odreditveni državi ter izvršena v skladu z zakoni odreditvene države?
2.      Če je tako, kako naj izvršitveni pravosodni organ v okoliščinah, ko je izvršitvena država članica v svoji nacionalni zakonodaji uporabila razloge za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, določene v členu 4, točka 1 in točka 7(b), Okvirnega sklepa 2002/584, sprejme odločitev v zvezi s kaznivim dejanjem, za katero se navaja, da je bilo storjeno v tretji državi, vendar pa okoliščine zadevnega kaznivega dejanja kažejo na to, da so se pripravljalna dejanja zgodila v odreditveni državi?“

Odločitev

1.      Člen 1(1) in člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da je evropski nalog za prijetje mogoče izdati na podlagi sodne odločbe odreditvene države članice, s katero je odrejena izvršitev kazni, ki jo je izreklo sodišče tretje države, v tej državi članici, če je bila zadevna sodba na podlagi dvostranskega sporazuma med tema državama priznana z odločbo sodišča odreditvene države članice. Vendar je izdaja evropskega naloga za prijetje pogojena, prvič, s tem, da je bila zahtevana oseba obsojena na kazen odvzema prostosti najmanj štirih mesecev, in drugič, s tem, da so bile v postopku, v katerem je bila v tretji državi izdana sodba, ki je bila pozneje priznana v odreditveni državi članici, spoštovane temeljne pravice in zlasti obveznosti, ki izhajajo iz členov 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
2.      Člen 4, točka 7(b), Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, je treba razlagati tako, da je treba v primeru evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan na podlagi sodne odločbe odreditvene države članice, s katero je dovoljeno, da se v tej državi članici izvrši kazen, ki jo je izreklo sodišče tretje države, v primeru, v katerem je bilo zadevno kaznivo dejanje storjeno na ozemlju zadnje navedene države, na vprašanje, ali je bilo zadevno kaznivo dejanje storjeno „zunaj ozemlja odreditvene države članice“, odgovoriti ob upoštevanju kazenske pristojnosti te tretje države, v tem primeru Kraljevine Norveške, ki je omogočila pregon tega kaznivega dejanja, in ne kazenske pristojnosti odreditvene države članice.

Številka zadeve

C-481/19

Ime zadeve

Consob

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:84

Datum zadeve

02/02/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) 

Stranke

DB proti Commissione Nazionale per le Società e la Borsa (Consob)

Področje

Finančne storitve; trgovanje z notranjimi informacijami in zloraba trga

Ključne besede

Consob – DB- Približevanje zakonodaj – Direktiva 2003/6/ES –  Uredba (EU) št. 596/2014 – Zloraba trga – Notranje informacije - Upravne sankcije – Kazenska narava  - Nesodelovanje–  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do molka - Samoobtožba

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba določbe člena 14(3) Direktive 2003/6, glede na to, da se ta še naprej uporablja ratione temporis, in člena 30(1)(b) Uredbe št. 596/2014 razlagati tako, da državi članici omogočajo, da posameznika, ki ne odgovori na vprašanja pristojnega organa, na podlagi katerih bi se lahko ugotovila njegova odgovornost za prekršek, ki se kaznuje z upravno sankcijo ,kazenske‘ narave, ne sankcionira?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali so določbe člena 14(3) Direktive 2003/6, če ga je še vedno mogoče uporabiti ratione temporis, in člena 30(1)(b) Uredbe št. 596/2014 združljive z določbami členov 47 in 48 [Listine], tudi ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 6 EKČP ter ustavnih tradicij, ki so skupne državam članicam, če določajo, da se sankcije naložijo tudi posamezniku, ki ne odgovori na vprašanja pristojnega organa, na podlagi katerih bi se lahko ugotovila njegova odgovornost za prekršek, ki se kaznuje z upravno sankcijo ,kazenske‘ narave?«

Odločitev

Člen 14(3) Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji (zloraba trga) in člen 30(1)(b) Uredbe (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6 ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES v povezavi s členoma 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da državam članicam dopuščata, da ne sankcionirajo fizične osebe, ki v preiskavi, ki jo zoper njo vodi pristojni organ na podlagi te direktive ali te uredbe, zavrne predložitev odgovorov temu organu, na podlagi katerih bi lahko izhajala njena odgovornost za prekršek, ki se kaznuje z upravnimi sankcijami kazenske narave, ali njena kazenska odgovornost.

Številka zadeve

C-437/19

Ime zadeve

État luxembourgeois (Informations sur un groupe de contribuables)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:953

Datum zadeve

25/11/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour administrative (višje upravno sodišče, Luksemburg)

Stranke

État du Grand-duché de Luxembourg proti L

Področje

Upravno sodelovanje: odmera davka

Ključne besede

Etat - Upravno sodelovanje –  Obdavčevanje - Direktiva 2011/16/EU – Zaprosilo za informacije –  Odredba -  Zavrnitev izpolnitve odredbe – Sankcija – ‚Verjetna pomembnost‘ zaprošenih -  Identifikacija davčnih zavezancev – Pojem ‚identiteta osebe – Obrazložitev zaprosila  – Obseg – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva  – Omejitev – Spoštovanje bistvene vsebine

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 20(2)(a) Direktive 2011/16 razlagati tako, da je zaprosilo organa države članice prosilke za izmenjavo informacij, v katerem so davčni zavezanci, na katere se nanaša zaprosilo za izmenjavo, opredeljeni samo na podlagi svojega statusa delničarja in dejanskega lastnika pravne osebe, ne da bi organ prosilec te davčne zavezance vnaprej poimensko in posamično identificiral, v skladu z zahtevami po identifikaciji iz te določbe?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 1(1) in člen 5 navedene direktive razlagati tako, da upoštevanje standarda verjetne pomembnosti pomeni, da lahko organ države članice prosilke, da bi dokazal neobstoj iskanja informacij na slepo, čeprav zadevni davčni zavezanci niso posamično identificirani, na podlagi jasnih in zadostnih pojasnil dokaže, da izvaja ciljno usmerjeno preiskavo v zvezi z omejeno skupino oseb in ne samo splošne preiskave v okviru davčnega nadzora ter da je ta preiskava upravičena z utemeljenim sumom nespoštovanja točno določene pravne obveznosti?
3.      Ali je treba člen 47 [Listine] razlagati tako, da je treba, če je
–        stranka, ki ji je pristojni organ zaprošene države članice naložil upravno denarno sankcijo zaradi neizvršitve upravne odločbe, s katero ji je bila odrejena predložitev informacij v okviru izmenjave med nacionalnimi davčnimi upravami na podlagi Direktive 2011/16 in zoper katero po notranjem pravu zaprošene države članice ni mogoče sprožiti upravnega spora, v okviru tožbe zoper denarno sankcijo posredno izpodbijala zakonitost te odločbe in
–        se je z minimalnimi informacijami, določenimi v členu 20(2) Direktive 2011/16, seznanila šele med sodnim postopkom, ki se je začel z vložitvijo njene tožbe v upravnem sporu zoper navedeno sankcijo,
tej stranki, potem ko se je posredno dokončno ugotovilo, da sta odredba in odločba o naložitvi globe, izdani zoper njo, veljavni, odobriti odložilni rok za plačilo globe, da bi ta stranka lahko – potem ko se je tako seznanila z elementi, na katerih temelji verjetna pomembnost, ki jo je dokončno potrdilo pristojno sodišče – izpolnila odredbo?“

Odločitev

1.      Člen 1(1), člen 5 in člen 20(2) Direktive Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS je treba razlagati tako, da je treba šteti, da se zaprosilo za informacije nanaša na informacije, ki niso očitno brez vsakršne verjetne pomembnosti, če osebe, ki so predmet preverjanja ali preiskave v smislu te zadnje določbe, v tem zaprosilu niso poimensko in posamično identificirane, vendar organ prosilec na podlagi jasnih in zadostnih pojasnil dokaže, da izvaja ciljno usmerjeno preiskavo v zvezi z omejeno skupino oseb, ki je upravičena z utemeljenim sumom nespoštovanja točno določene pravne obveznosti.
2.      Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora biti osebi, ki ima informacije in ki:
–        ji je bila naložena upravna denarna sankcija zaradi neizvršitve odredbe za posredovanje informacij v okviru izmenjave med nacionalnimi davčnimi organi na podlagi Direktive 2011/16, zoper katero po notranjem pravu zaprošene države članice ni mogoče sprožiti upravnega spora, ter
–        je izpodbijala zakonitost te odredbe s posrednim pravnim sredstvom v okviru tožbe zoper odločbo o naložitvi sankcije zaradi neizvršitve te odredbe in se je tako z minimalnimi informacijami iz člena 20(2) te direktive seznanila med sodnim postopkom v zvezi s to tožbo,
po dokončnem priznanju zakonitosti navedenih odredbe in odločbe, izdanih zoper njo, dana možnost, da odredbo za posredovanje informacij izpolni v roku, ki je bil za to prvotno določen z nacionalnim pravom, ne da bi bila posledica tega ohranitev sankcije, ki se ji je morala izpostaviti, da je uveljavljala pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Šele če ta oseba odredbe ne bi izpolnila v tem roku, bi naložena sankcija upravičeno zapadla v plačilo.

Številka zadeve

C-402/19

Ime zadeve

CPAS de Seraing

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:759

Datum zadeve

30/09/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour du Travail de Liège (višje delovno sodišče v Liègeu, Belgija)

Stranke

LM proti Centre public d'action sociale de Seraing

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika, nadzor meje; odvzeta socialna pomoč

Ključne besede

LM – CPAS - Azilna politika– Direktiva 2008/115/ES – Državljani tretjih držav -Vračanje -  Nezakonito prebivanje  – Starš -    Huda bolezen – Odločba o vrnitvi – Pravno sredstvo – Suspenzivni učinek  – Varovalni ukrepi – Osnovne potrebe  - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je člen 57(2), prvi pododstavek, točka 1, belgijskega sistemskega zakona z dne 8. julija 1976 o javnih centrih za socialno pomoč v nasprotju s členoma 5 in 13 Direktive 2008/115/ES v povezavi s členoma 19(2) in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členom 14(1)(b) te direktive ter členoma 7 in 12 Listine […] o temeljnih pravicah, kot sta pojasnjena v sodbi [z dne 18. decembra 2014, Abdida (C‑562/13, EU:C:2014:2453)]:
–        prvič, ker vodi do tega, da se tujcu, ki je državljan tretje države in nezakonito prebiva na ozemlju države članice, odvzame pravica, da se med odločanjem o pritožbi, s katero se predlaga odprava odločbe in odložitev izvršitve, ki jo je v svojem imenu in kot zastopnik svojega tedaj še mladoletnega otroka vložil zoper odločbo, s katero jima je bilo odrejeno, da zapustita ozemlje države članice, zagotovijo, kolikor je mogoče, osnovni pogoji za bivanje,
–        pri čemer, drugič, po eni strani navedeni zdaj polnoletni otrok trpi za hudo boleznijo, zaradi katere bi se lahko z izvršitvijo te odločbe njegovo zdravstveno stanje hudo in nepopravljivo poslabšalo, po drugi strani pa so zdravstveni delavci presodili, da je navzočnost tega starša ob njegovem polnoletnem otroku nujna zaradi otrokove ranljivosti, ki izhaja iz njegovega zdravstvenega stanja (ponavljajoči se zapleti, povezani z anemijo srpastih celic, in nujnost kirurškega posega, da bi se preprečila paraliza)?“

Odločitev

Člene 5, 13 in 14 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členom 7, členom 19(2) ter členoma 21 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki ne določa kritja, kolikor je mogoče, osnovnih potreb državljana tretje države, kadar:
–        je ta vložil pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega;
–        ima polnoletni otrok tega državljana tretje države hudo bolezen;
–        je prisotnost navedenega državljana tretje države ob tem polnoletnem otroku nujna;
–        je bilo v imenu navedenega polnoletnega otroka vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega in katere izvršitev bi lahko zadnjenavedenega izpostavila resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, in kadar
–        ta državljan tretje države nima sredstev, ki bi mu omogočala, da bi sam poskrbel za svoje potrebe.

Številka zadeve

C-393/19

Ime zadeve

Okrazhna prokuratura – Haskovo in Apelativna prokuratura – Plovdiv

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:8

Datum zadeve

14/01/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Apelativen sad – Plovdiv (pritožbeno sodišče v Plovdivu, Bolgarija)

Stranke

Kazenski postopek zoper OM

Področje

Prosti pretok blaga in kapitala; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; zaplemba premoženja

Ključne besede

OM -  Temeljne pravice - Kazenske zadeve - Lastninska pravica –  Premoženje - Učinkovito pravno sredstvo – Dobroverna tretja oseba- Zaplemba premoženjske koristi – Začasno zavarovanje -  Odvzem koristi – Nacionalna ureditev -  Zaplemba premoženja

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 17(1) [Listine] razlagati tako, da nacionalna ureditev, kot je ta iz člena 242(8) [NK], v skladu s katero se v korist države odvzame transportno sredstvo, ki je bilo uporabljeno za storitev kvalificiranega tihotapstva in ki je v lasti tretje osebe, ki ni niti vedela niti ji ne bi bilo treba ali ne bi mogla vedeti, da bo njen delavec storil kaznivo dejanje, ni dopustna zato, ker ovira uravnoteženo razmerje med splošnim interesom in zahtevo po varstvu lastninske pravice?
2.      Ali je treba člen 47 [Listine] razlagati tako, da nacionalna ureditev, kot je ta iz člena 242(8) [NK], v skladu s katero se lahko odvzame transportno sredstvo, ki je v lasti osebe, ki ni storilka kaznivega dejanja, ne da bi bil lastniku za predstavitev njegovega stališča zagotovljen neposredni dostop do sodnega varstva, ni dopustna?“

Odločitev

1.      Člen 2(1) Okvirnega sklepa Sveta 2005/212/PNZ z dne 24. februarja 2005 o zaplembi premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, ki so povezani s kaznivimi dejanji, v povezavi s členom 17(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki dopušča zaplembo pripomočka, uporabljenega za storitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja tihotapstva, če je ta v lasti dobroverne tretje osebe.
2.      Člen 4 Okvirnega sklepa 2005/212 v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v okviru kazenskega postopka dopušča zaplembo premoženja, ki je v lasti osebe, ki ni tista, ki je storila kaznivo dejanje, ne da bi imela prvo navedena oseba na voljo učinkovito pravno sredstvo.

Številka zadeve

C-357/19

Ime zadeve

Euro Box Promotion in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:1034

Datum zadeve

21/12/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

 Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija)v zadevah  (C‑357/19),  (C‑547/19),  (C‑811/19), (C‑840/19) in Tribunalul Bihor (okrožno sodišče v Bihorju, Romunija) (C‑379/19),

Stranke

Kazenski postopek zoper PM in druge

Področje

Institucionalne določbe; proračun; lastna sredstva; korupcija

Ključne besede

PM - Odločba 2006/928/ES – Romunija – Reforme pravosodja  - Boja proti korupciji - Narava in pravni učinki – Zavezujoča narava – Pravna država – Neodvisnost sodnikov –  PEU –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Zaščita finančnih interesov -  PDEU – Konvencija ZFI – Kazenski postopki – Odločbe Curtea Constituțională – Disciplinska odgovornost – Sodniki -  Pooblastilo - Curtea Constituțională - Načelo primarnosti prava Unije

Vprašanje za predhodno odločanje

Zadeva: C-357/19
„1.      Ali je treba člen 19(1) [PEU], člen 325(1) [PDEU], člen 1(1)(a) in (b) ter člen 2(1) [Konvencije ZFI] in načelo pravne varnosti razlagati tako, da nasprotujejo temu, da bi organ zunaj sodstva, in sicer [ustavno sodišče], sprejel odločbo o zakonitosti sestave sodnih senatov in na ta način ustvaril pogoje za dopustnost izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sodbe, izrečene v določenem obdobju?
2.      Ali je treba člen 47, [drugi odstavek], [Listine] razlagati tako, da nasprotuje v nacionalnem pravu zavezujoči ugotovitvi organa zunaj sodstva o pomanjkanju neodvisnosti in nepristranskosti senata, katerega član je sodnik, ki ima vodstvene funkcije in ni bil imenovan naključno, ampak na podlagi preglednega pravila, s katerim so bile stranke seznanjene in mu niso ugovarjale in ki se uporablja za vse zadeve, ki jih obravnava navedeni senat?
3.      Ali je treba primarnost prava Unije razlagati tako, da omogoča nacionalnemu sodišču, da preneha uporabljati odločbo ustavnega sodišča, izrečeno v zadevi, ki se je nanašala na ustavni spor, in zavezujočo v smislu nacionalnega prava?“
Zadeva C-379/19
„1.      Ali so [MeSP], vzpostavljen z Odločbo [2006/928], in zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru navedenega mehanizma, za Romunijo zavezujoči?
2.      Ali je treba člen 2 v povezavi s členom 4(3) [PEU] razlagati tako, da obveznost Romunije, da spoštuje zahteve iz poročil, pripravljenih v okviru [MeSP], vzpostavljenega z Odločbo [2006/928], izhaja iz obveznosti države članice, da spoštuje načela pravne države, tudi glede tega, da se ustavno sodišče, ki je politično‑pravosodni organ, vzdrži poseganja z razlaganjem zakona in določitvijo konkretnih in obveznih načinov, kako naj ga sodišča izvajajo, kar je izključna pristojnost pravosodnih organov, in z uvedbo novih zakonskih določb, kar je izključna pristojnost zakonodajne oblasti? Ali pravo Unije določa odpravo učinkov take odločbe, ki jo je sprejelo ustavno sodišče? Ali pravo Unije nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki ureja disciplinsko odgovornost sodnika, ki zavrne uporabo odločbe [ustavnega sodišča] v okviru zastavljenega vprašanja?
3.      Ali načelo neodvisnosti sodnikov, določeno v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU, in členu 47 [Listine], kot ga je razložilo [Sodišče] (sodba z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117)), nasprotuje temu, da bi bile pristojnosti sodišč nadomeščene z odločbami [ustavnega sodišča] (odločbe (št. 51/2016, št. 302/2017 in št. 26/2019)), s čimer bi kazenski postopek postal nepredvidljiv (retroaktivna uporaba) in s čimer bi postalo nemogoče razlagati pravo in ga uporabiti v konkretnem primeru? Ali pravo Unije nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki ureja disciplinsko odgovornost sodnika, ki zavrne uporabo odločbe [ustavnega sodišča] v okviru zastavljenega vprašanja?“
Zadeva C-547/19
„Ali je treba člen 2 [PEU], člen 19(1) [PEU] in člen 47 [Listine] razlagati tako, da nasprotujejo posredovanju ustavnega sodišča (organ, ki v skladu z nacionalnim pravom ni sodišče) v zvezi s tem, kako je vrhovno sodišče pri sestavljanju senatov razlagalo in uporabilo podustavne predpise?“
Zadevaa C.-811/19
„1.      Ali je treba člen 19(1) [PEU], člen 325(1) [PDEU], člen 58 Direktive [2015/849] [in] člen 4 Direktive [2017/1371] razlagati tako, da nasprotujejo temu, da bi organ zunaj sodstva, in sicer [ustavno sodišče], sprejel odločbo o procesnem ugovoru, ki obravnava morebitno nezakonito imenovanje sestave glede na načelo specializacije sodnikov [vrhovnega kasacijskega sodišča] (ni predvideno v romunski ustavi), in odredil sodišču, da vrne zadeve, ki so v fazi izpodbijanja v pritožbenem postopku (z devolutivnim učinkom), v ponovno preučitev v okvir prve faze postopka pred istim sodiščem?
2.      Ali je treba člen 2 [PEU] in člen 47, [drugi odstavek], [Listine] razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi se organ zunaj sodstva izrekel o nezakonitem imenovanju sestave senata vrhovnega sodišča (v sestavo se imenujejo sodniki, ki so v trenutku napredovanja med drugim izpolnjevali pogoje za specializacijo, zahtevano za napredovanje v kazenski oddelek vrhovnega sodišča)?
3.      Ali je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nacionalnemu sodišču dopušča, da ne uporabi odločbe ustavnega sodišča, ki, hierarhično gledano, razlaga pravna pravila nižje ravni kot ustava, ki so vezana na organizacijo [vrhovnega kasacijskega sodišča], prisotne v nacionalnem pravu v zvezi s preprečevanjem, ugotavljanjem in sankcioniranjem korupcije, in ki jo sodišče že 16 let vedno razlaga na enak način?
4.      Ali načelo prostega dostopa do sodnega varstva v skladu s členom 47 [Listine] zajema specializacijo sodnikov in imenovanje posebnih sestav na vrhovnem sodišču?“
Zadeva C-840/19
1.      Ali je treba člen 19(1) [PEU], člen 325(1) [PDEU] in člen 4 Direktive [2017/1371], sprejete na podlagi člena 83(2) [PDEU], razlagati tako, da nasprotujejo temu, da bi organ zunaj sodstva, to je [ustavno sodišče], sprejel odločbo, s katero bi odredil ponovno preučitev korupcijskih zadev, o katerih je bilo odločeno v določenem obdobju in ki so sedaj v fazi pritožbe, in sicer zato, ker v okviru vrhovnega sodišča niso bile imenovane sestave senatov, specializiranih za tovrstne zadeve, čeprav [je s to odločbo] prizna[na] specializiranost posameznih sodnikov, ki […] sestavljajo [senate]?
2.      Ali je treba člen 2 [PEU] in člen 47, [drugi odstavek], [Listine] razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi organ zunaj sodstva ugotovil, da je bilo imenovanje sestave senata vrhovnega sodišča (v katerega so imenovani sodniki, ki so v trenutku napredovanja med drugim izpolnjevali pogoj glede specializacije, zahtevane za napredovanje na vrhovno sodišče) nezakonito?
3.      Ali je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da omogoča nacionalnemu sodišču, da ne uporabi odločbe ustavnega sodišča, izrečene v zadevi, ki se je nanašala na ustavni spor, in zavezujoče v smislu nacionalnega prava?“

Odločitev

1.      Odločba Komisije 2006/928/ES z dne 13. decembra 2006 o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje napredka Romunije pri izpolnjevanju posebej določenih meril na področjih reforme pravosodja in boja proti korupciji je, dokler ni razveljavljena, za Romunijo v celoti zavezujoča. Merila, določena v Prilogi k tej odločbi, so namenjena zagotovitvi, da ta država članica spoštuje vrednoto pravne države, določeno v členu 2 PEU, in so za navedeno državo članico zavezujoča v tem smislu, da mora sprejeti ustrezne ukrepe za izpolnitev teh meril, pri čemer mora na podlagi načela lojalnega sodelovanja, določenega v členu 4(3) PEU, ustrezno upoštevati poročila, ki jih je Evropska komisija pripravila na podlagi navedene odločbe, zlasti priporočila iz navedenih poročil.
2.      Člen 325(1) PDEU v povezavi s členom 2 Konvencije, pripravljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, podpisane 26. julija 1995 v Luxembourgu, ter Odločbo 2006/928 je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi ali praksi, v skladu s katero so sodbe na področju korupcije in goljufije na področju davka na dodano vrednost (DDV), ki jih na prvi stopnji niso izdali senati, specializirani na tem področju, ali v pritožbenem postopku senati, v katerih so bili vsi člani določeni z žrebom, absolutno nične, tako da je treba obravnavane zadeve v zvezi s korupcijo in goljufijo na področju DDV, po potrebi po vloženem izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočne sodbe, ponovno preučiti na prvi in/ali drugi stopnji, če uporaba te nacionalne ureditve ali prakse povzroči sistematično tveganje nekaznovanosti dejstev, ki pomenijo huda kazniva dejanja goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, ali korupcije na splošno. Obveznost zagotavljanja, da so taka kazniva dejanja predmet učinkovitih in odvračilnih kazenskih sankcij, predložitvenega sodišča ne odvezuje od preverjanja potrebnega spoštovanja temeljnih pravic, zagotovljenih s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ne da bi to sodišče lahko uporabilo nacionalni standard varstva temeljnih pravic, ki pomeni tako sistematično tveganje nekaznovanosti.
3.      Člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU ter Odločbo 2006/928 je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi ali praksi, v skladu s katero odločbe nacionalnega ustavnega sodišča zavezujejo splošna sodišča, če nacionalno pravo zagotavlja neodvisnost navedenega ustavnega sodišča zlasti v razmerju do zakonodajne in izvršilne oblasti, kakršna se zahteva s temi določbami. Nasprotno, te določbe Pogodbe EU in navedeno odločbo je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero se lahko vsakič, ko nacionalni sodniki splošnih sodišč ne upoštevajo odločb nacionalnega ustavnega sodišča, uveljavlja njihova disciplinska odgovornost.
4.      Načelo primarnosti prava Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi ali praksi, v skladu s katero so nacionalna splošna sodišča vezana na odločbe nacionalnega ustavnega sodišča ter zato, in ker bi sicer storila disciplinsko kršitev, ne smejo po uradni dolžnosti opustiti uporabe sodne prakse, ki izhaja iz teh odločb, čeprav ob upoštevanju sodbe Sodišča menijo, da je ta sodna praksa v nasprotju s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, členom 325(1) PDEU ali Odločbo 2006/928.

Številka zadeve

C-245/19

Ime zadeve

État luxembourgeois (Droit de recours contre une demande d’information en matière fiscale)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:795

Datum zadeve

06/10/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour administrative (Luksemburg) 

Stranke

État luxembourgeois proti B in drugim

Področje

Upravno sodelovanje na področju obdavčevanja; odmera; izmenjava informacij

Ključne besede

Etat - Upravno sodelovanje – Obdavčevanje – Izmenjava informacij -     Zaprosilo za informacije – Odredba - Davčni zavezanec -  Preiskava – Tretje osebe  - Sodno varstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Učinkovito pravno sredstvo  –  Omejitev – Pravna podlaga –  Sodno varstvo  – Splošni interes -  Mednarodne davčne utaje - Izogibanje davkom – Pomembnost informacij - Elementi

Vprašanje za predhodno odločanje

Združeni zadevi: C-245/19
„1.      Ali je treba člena 7 in 8 ter člen 52(1) Listine […], po potrebi v povezavi s členom 47 te listine, razlagati tako, da nasprotujejo […] zakonodaji države članice, ki v okviru ureditve postopka izmenjave informacij na zaprosilo, vzpostavljene zlasti zaradi izvajanja Direktive 2011/16[…], izključuje vsa pravna sredstva, zlasti sodna, s katerimi bi lahko tretja oseba, pri kateri so informacije, izpodbijala odločbo, s katero ji pristojni organ te države članice naloži obveznost, da mu zaradi odgovora na zaprosilo za izmenjavo informacij, ki ga je podala druga država članica, predloži informacije?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 1(1) in člen 5 Direktive 2011/16 – po potrebi ob upoštevanju spreminjajoče se narave razlage člena 26 vzorčne davčne konvencije [Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o dohodku in kapitalu] – razlagati tako, da zaprosilo za izmenjavo skupaj z odredbo, ki jo pristojni organ zaprošene države članice izda za izpolnitev zaprosila, izpolnjujeta merilo neobstoja očitnega pomanjkanja verjetne pomembnosti, če država članica prosilka navede istovetnost zadevnega davčnega zavezanca, obdobje, na katero se nanaša preiskava v državi članici prosilki, in istovetnost osebe, pri kateri so zadevne informacije, hkrati pa zaprosi za informacije o pogodbah ter z njimi povezanih računih in plačilih, ki niso natančno določeni, vendar so opredeljeni z merili, ki se nanašajo, prvič, na dejstvo, da jih je sklenila opredeljena oseba, pri kateri so informacije, drugič, na njihovo upoštevnost za davčna obdobja, ki so predmet preiskave organov države prosilke, in tretjič, na njihovo povezavo z opredeljenim zadevnim davčnim zavezancem?“
in zadeva -246/19
1.      Ali je treba člena 7 in 8 ter člen 52(1) Listine […], po potrebi v povezavi s členom 47 te listine, razlagati tako, da nasprotujejo […] zakonodaji države članice, ki v okviru ureditve postopka izmenjave informacij na zaprosilo, vzpostavljene zlasti zaradi izvajanja Direktive 2011/16[…], izključuje vsa pravna sredstva, zlasti sodna, s katerimi bi lahko davčni zavezanec, v zvezi s katerim poteka preiskava v [drugi državi članici], in zadevna tretja oseba izpodbijala odločbo, s katero pristojni organ [prvo navedene] države članice osebi, pri kateri so informacije, naloži obveznost, da mu zaradi odgovora na zaprosilo za izmenjavo informacij, ki ga je podala [ta] druga država članica, predloži informacije?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 1(1) in člen 5 Direktive 2011/16 – po potrebi ob upoštevanju spreminjajoče se narave razlage člena 26 vzorčne davčne konvencije OECD [o dohodku in kapitalu] – razlagati tako, da zaprosilo za izmenjavo skupaj z odredbo, ki jo pristojni organ zaprošene države članice izda za izpolnitev zaprosila, izpolnjujeta merilo neobstoja očitnega pomanjkanja verjetne pomembnosti, če država članica prosilka navede istovetnost zadevnega davčnega zavezanca, obdobje, na katero se nanaša preiskava v državi članici prosilki, in istovetnost osebe, pri kateri so zadevne informacije, hkrati pa zaprosi za informacije o pogodbah ter z njimi povezanih računih in plačilih, ki niso natančno določeni, vendar so opredeljeni z merili, ki se nanašajo, prvič, na dejstvo, da so pri opredeljeni osebi, drugič, na davčna obdobja, ki so predmet preiskave organov države prosilke, in tretjič, na njihovo povezavo z opredeljenim zadevnim davčnim zavezancem?“

Odločitev

1.      Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členoma 7 in 8 ter členom 52(1) te listine je treba razlagati tako, da:
–        nasprotuje temu, da zakonodaja države članice, s katero se izvaja v Direktivi Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2014/107/EU z dne 9. decembra 2014, določen postopek izmenjave informacij na zaprosilo, izključuje, da bi zoper odločbo, s katero pristojni organ te države članice osebi, ki ima informacije, naloži, naj mu predloži te informacije, da bi ugodil zaprosilu za izmenjavo informacij pristojnega organa druge države članice, taka oseba lahko vložila pravno sredstvo, in
–        ne nasprotuje temu, da taka zakonodaja izključuje, da bi zoper tako odločbo lahko pravno sredstvo vložil davčni zavezanec, v zvezi s katerim v tej drugi državi članici poteka preiskava, v okviru katere je bilo poslano navedeno zaprosilo, in tretje osebe, na katere se zadevne informacije nanašajo.
2.      Člen 1(1) in člen 5 Direktive Sveta 2011/16/EU, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/107, je treba razlagati tako, da je treba šteti, da se odločba – s katero pristojni organ države članice osebi, ki ima informacije, naloži, naj mu predloži te informacije, da bi ugodil zaprosilu za izmenjavo informacij, ki mu ga je poslal pristojni organ druge države članice – skupaj s tem zaprosilom nanaša na informacije, ki niso očitno brez vsakršne verjetne pomembnosti, ker je v njej opredeljena istovetnost osebe, ki ima zadevne informacije, istovetnost davčnega zavezanca, v zvezi s katerim poteka preiskava, v okviru katere je bilo poslano zaprosilo za izmenjavo informacij, in obdobje, ki ga ta preiskava zadeva, ter ker se nanaša na pogodbe, račune in plačila, ki so, čeprav niso natančno opredeljeni, omejeni z merili, prvič, da jih je sklenila ali opravila oseba, ki ima informacije, drugič, da so bili sklenjeni ali opravljeni v obdobju, ki ga ta preiskava zadeva, in tretjič, da so povezani z zadevnim davčnim zavezancem.

Številka zadeve

C-233/19

Ime zadeve

CPAS de Liège

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:757

Datum zadeve

30/09/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour du Travail de Liège (pritožbeno delovno sodišče v Liègeu, Belgija)

Stranke

B. proti Centre public d'action sociale de Líège

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; odvzem socialne pomoči

Ključne besede

B – CPAS -  Direktiva 2008/115/ES – Državljani tretjih držav – Vračanje  – Socialna pomoč - Huda bolezen – Odločba o vrnitvi – Pravno sredstvo – Odložilni učinek – Pogoji – Dodelitev socialne pomoči – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je treba člena 5 in 13 Direktive 2008/115 […] v povezavi s členoma 19(2) in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter člen 14(1)(b) te direktive v povezavi s sodbo [z dne 18. decembra 2014, Abdida (C‑562/13, EU:C:2014:2453)] razlagati tako, da pravnemu sredstvu, vloženemu zoper odločbo, s katero je državljanu tretje države, ki ima hudo bolezen, odrejeno, naj zapusti ozemlje države članice, priznavajo odložilni učinek, kadar vložnik pravnega sredstva trdi, da je lahko zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja,
–        ne da bi bilo treba opraviti presojo pravnega sredstva, ampak samo njegova vložitev zadostuje, da se odloži izvršitev odločbe, s katero je odrejena zapustitev ozemlja,
–        ali na podlagi obrobnega nadzora glede obstoja sklepčnega očitka ali neobstoja vzroka za nedopustnost ali očitno neutemeljenost pravnega sredstva, vloženega pri conseil du contentieux des étrangers (upravno sodišče za spore v zvezi s tujci),
–        ali na podlagi popolnega nadzora, ki ga opravijo delovna sodišča, da bi ugotovila, ali je lahko vložnik pravnega sredstva zaradi izvršitve te odločbe dejansko izpostavljen resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja?“

Odločitev

Člena 5 in 13 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členom 19(2) in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o sporu na področju socialne pomoči, katerega izid je povezan z morebitno odložitvijo učinkov odločbe o vrnitvi, sprejete v zvezi z državljanom tretje države, ki ima hudo bolezen, šteti, da vložitev pravnega sredstva za odpravo in odložitev izvršitve te odločbe po samem zakonu povzroči odložitev izvršitve navedene odločbe, tudi če ta odložitev ne izhaja iz uporabe nacionalne ureditve, kadar:
–        to pravno sredstvo vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil ta državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju za resno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ki očitno niso neutemeljene, in
–        ta ureditev ne določa drugega pravnega sredstva, ki bi bilo urejeno z natančnimi, jasnimi in predvidljivimi pravili, ki po samem zakonu povzročijo odložitev izvršitve take odločbe.

Številka zadeve

C-225/19

Ime zadeve

Minister van Buitenlandse Zaken

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:951

Datum zadeve

24/11/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Rechtbank Den Haag, zittingsplaats Haarlem (sodišče v Haagu, ki zaseda v Haarlemu, Nizozemska)

Stranke

R.N.N.S. in K.A. proti Minister van Buitenlandse Zaken

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meja; zavrnitev izdaje vizuma

Ključne besede

R.N:N.S.– Azilna politika - Vizumski zakonik Skupnosti – Uredba (ES) št. 810/2009 – Zavrnitev izdaje vizuma – P – Standardni obrazec – Obrazložitev – Grožnja -   Predhodno  posvetovanje  – Nasprotovanje izdaji  – Pritožba -  Obseg sodnega nadzora –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Učinkovito pravno sredstvo

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali gre v primeru pritožbe v smislu člena 32(3) Vizumskega zakonika zoper dokončni sklep o zavrnitvi izdaje vizuma na podlagi razloga, ki je naveden v členu 32(1)(a)(vi) Vizumskega zakonika, za učinkovito pravno sredstvo v smislu člena 47 [Listine] v naslednjih okoliščinah:
–        v obrazložitvi sklepa je država članica navedla zgolj: ‚Za eno ali več držav članic predstavljate grožnjo javnemu redu, notranji varnosti ali javnemu zdravju, kot je opredeljeno v členu 2, točka19, zdaj člen 2, točka 21, Zakonika o schengenskih mejah, ali mednarodnim odnosom ene ali več držav članic‘;
–        niti v sklepu niti v pritožbenem postopku država članica ne navaja, za kateri specifični razlog ali razloge od štirih razlogov iz člena 32(1)(a)(vi) Vizumskega zakonika gre;
–        v pritožbenem postopku država članica ne navaja podrobnejših vsebinskih informacij niti podlage za razlog ali razloge, ki so podlaga za nasprotovanje druge države članice (ali držav članic)?
2.      Ali so okoliščine, opisane v prvem vprašanju, skladne z načelom dobrega upravljanja iz člena 41 Listine, zlasti z obveznostjo uprave, da svoje odločitve obrazloži?
3.      (a)      Ali bi bil odgovor na prvo in drugo vprašanje drugačen, če bi država članica v dokončnem sklepu o vizumu navedla učinkovito in poleg tega dovolj natančno opredeljeno možnost pravnega sredstva v drugi državi članici zoper poimensko navedeni pristojni organ v tej drugi državi članici (ali teh drugih državah članicah), ki je nasprotovala (ali so nasprotovale) iz razloga, navedenega v členu 32(1)(a)(vi) Vizumskega zakonika, in je razlog za zavrnitev mogoče izpodbijati v okviru te pritožbe?
(b)      Ali je za odgovor na prvo vprašanje v povezavi s tretjim vprašanjem (točka (a)) zahtevano, da se odločanje v pritožbenem postopku v in proti državi članici, ki je sprejela dokončni sklep, prekine, dokler prosilec ni uspel uveljavljati pravice do pravnega sredstva v drugi državi članici (ali državah članicah), in če prosilec uveljavlja to možnost, dokler ni izdan (dokončni) sklep o tem pravnem sredstvu?
4.      Ali je za odgovor na vprašanja pomembno, ali je lahko državi članici (ali državam članicam) oziroma njenim (njihovim) pristojnim organom, ki so nasprotovali izdaji vizuma, ponujena priložnost, da v pritožbenem postopku zoper dokončni sklep o vizumu nastopa (nastopajo) kot druga tožena stranka in iz tega razloga lahko dobi (dobijo) priložnost za utemeljitev razloga ali razlogov, na katerih temelji njeno (njihovo) nasprotovanje?“

Odločitev

Člen 32(2) in (3) Uredbe (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 610/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba na eni strani razlagati tako, da se z njim od države članice, ki je izdala končni sklep o zavrnitvi izdaje vizuma na podlagi člena 32(1)(a)(vi) Uredbe št. 810/2009, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 610/2013, zaradi nasprotovanja druge države članice izdaji vizuma, zahteva, da v tem sklepu navede identiteto države članice, ki je nasprotovala, posebni razlog za zavrnitev, ki temelji na tem nasprotovanju, po potrebi skupaj z bistvom razlogov za navedeno nasprotovanje, in organ, na katerega se lahko prosilec za vizum obrne, da se seznani s pravnimi sredstvi, ki so na voljo v tej drugi državi članici, ter na drugi strani tako, da sodišča države članice, ki je ta sklep izdala, če je pravno sredstvo zoper zadnje navedeni sklep vloženo na podlagi člena 32(3) Uredbe št. 810/2009, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 610/2013, ne morejo preizkusiti vsebinske zakonitosti nasprotovanja druge države članice izdaji vizuma.

Številka zadeve

C-223/19

Ime zadeve

YS (Poklicne pokojnine vodstvenega osebja)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:753

Datum zadeve

24/09/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Landesgericht Wiener Neustadt (deželno sodišče v Wiener Neustadtu, Avstrija)

Stranke

YS proti NK AG

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu; odtegnitev zneska od poklicne pokojnine in odprava pogodbeno dogovorjene valorizacije te pokojnine za leto 2018

Ključne besede

YS - Zaposlovanje in delo – Direktiva 2007/78 ES – Direktiva 2006/54/ES -  Enako obravnavanje  –  Prepoved posredne diskriminacije  - Spol ali starost -  Pokojnine -   Odtegljaj  – Večinski delež države – Neposredno izplačilo prejemnikom -   Odprava valorizacije –Diskriminacija – Premoženje - Pogodbena svoboda – Kršitev lastninske pravice – Učinkovito pravno sredstvo

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali so s področjem uporabe Direktive 79/7 in/ali Direktive 2006/54 zajeti predpisi države članice, če ti povzročijo, da mora nekdanji delodajalec pri izplačilu poklicnih pokojnin odtegovati denarne zneske precej večjega števila upravičencev kot pa upravičenk do poklicne pokojnine in jih lahko poljubno uporabi, in ali taka ureditev pomeni diskriminacijo v smislu teh direktiv?
2.      Ali so s področjem uporabe Direktive 2000/78 zajeti predpisi države članice, ki pomenijo diskriminacijo zaradi starosti, ker finančno bremenijo izključno stare osebe z zasebnopravno pravico do izplačila poklicne pokojnine, ki je bila dogovorjena v obliki ‚neposrednih vnaprej določenih prejemkov‘, mlajših in mladih oseb, ki so sklenile pogodbe o poklicnih pokojninah, pa finančno ne bodo bremenili?
3.      Ali se za poklicne pokojnine uporabljajo določbe Listine, zlasti prepovedi diskriminacije iz njenih členov 20 in 21, tudi če predpisi države članice ne zajemajo diskriminacij, kot so prepovedane na podlagi direktiv 79/7, 2000/78 in 2006/54?
4.      Ali je treba člen 20 in naslednje Listine razlagati tako, da nasprotujejo predpisom države članice, s katerimi se izvaja pravo Unije v smislu člena 51 Listine in ki pomenijo diskriminacijo oseb z zasebnopravno pravico do poklicne pokojnine zaradi spola, starosti, premoženja ali drugih razlogov, kot na primer zaradi sedanje lastniške strukture njihovega nekdanjega delodajalca, v razmerju do drugih oseb s pravico do poklicne pokojnine in ali Listina prepoveduje take diskriminacije?
5.      Ali nacionalni predpisi, ki samo majhni skupini oseb s pogodbenimi pravicami do poklicne pokojnine v obliki ‚neposrednih vnaprej določenih prejemkov‘ nalagajo finančne obveznosti do nekdanjih delodajalcev, če se nanašajo samo na osebe z višjimi poklicnimi pokojninami, pomenijo diskriminacijo tudi zaradi premoženja v smislu člena 21 Listine?
6.      Ali je treba člen 17 Listine razlagati tako, da nasprotuje predpisom države članice, ki določajo razlastitveni poseg, ki se neposredno na podlagi zakona in brez odškodnine izvede v pogodbo o poklicni pokojnini v obliki ‚neposrednih vnaprej določenih prejemkov‘, ki sta jo sklenila dva zasebnopravna subjekta, in sicer v škodo nekdanjega delavca podjetja, ki je poskrbelo, da se poklicna pokojnina plačuje, in ni v ekonomskih težavah?
7.      Ali obveznost, ki se z zakonom naloži nekdanjemu delodajalcu osebe s pravico do poklicne pokojnine, da ne izplača delov dogovorjenega plačila (dogovorjene poklicne pokojnine), kot kršitev pogodbene svobode pomeni poseg v lastninsko pravico delodajalca?
8.      Ali je treba člen 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje predpisom države članice, ki razlaščajo neposredno na podlagi zakona in ne določajo druge možnosti za izpodbijanje razlastitve, kot je vložitev tožbe za plačilo odškodnine in vračilo razlaščenega denarnega zneska proti osebi, v korist katere je bila izvedena razlastitev (nekdanjega delodajalca in dolžnika po pokojninski pogodbi)?“

Odločitev

1.      Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu in Direktivo 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu je treba razlagati tako, da določbe prava države članice, na podlagi katerih, prvič, mora delodajalec del zneska poklicne pokojnine, za katerega se je navedeni delodajalec s pogodbo zavezal, da ga bo izplačeval neposredno svojemu nekdanjemu delavcu, odtegniti pri viru ter drugič, na podlagi katerih pogodbeno dogovorjena valorizacija zneska tega prejemka ni veljavna, spadajo na njuno področje uporabe.
2.      Člen 5(c) in člen 7(a)(iii) Direktive 2006/54 je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero so prejemniki pokojnine, za katero se je podjetje, ki ga nadzira država, s pogodbo zavezalo, da jim jo bo izplačevalo neposredno, in ki presega nekatere pragove, določene v tej ureditvi, prikrajšani, prvič, za znesek, odtegnjen od dela te pokojnine, ki presega enega od teh pragov, in drugič, za pogodbeno dogovorjeno valorizacijo navedene pokojnine, tudi če je odstotek nekdanjih delavcev, na višino poklicne pokojnine katerih je vplivala navedena ureditev, znatno višji med nekdanjimi delavci, ki spadajo na področje uporabe te ureditve, kot med nekdanjimi delavkami, ki spadajo na njeno področje uporabe, pod pogojem, da so te posledice utemeljene z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z nobeno diskriminacijo na podlagi spola, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
3.      Člen 2(1) in (2)(b) Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero so prejemniki pokojnine, za katero se je podjetje, ki ga nadzira država, s pogodbo zavezalo, da jim jo bo izplačevalo neposredno, in ki presega nekatere pragove, določene v tej ureditvi, prikrajšani, prvič, za znesek, odtegnjen od dela te pokojnine, ki presega enega od teh pragov, in drugič, za pogodbeno dogovorjeno valorizacijo navedene pokojnine, zgolj iz razloga, da ta ureditev vpliva samo na prejemnike, starejše od določene starosti.
4.      Člene 16, 17, 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo ureditvi države članice, v skladu s katero so prejemniki pokojnine, za katero se je podjetje, ki ga nadzira država, s pogodbo zavezalo, da jim jo bo izplačevalo neposredno, in ki presega nekatere pragove, določene v tej ureditvi, prikrajšani, prvič, za znesek, odtegnjen od dela te pokojnine, ki presega enega od teh pragov, in drugič, za pogodbeno dogovorjeno valorizacijo navedene pokojnine.
5.      Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica v svojem pravnem redu ne določi samostojnega pravnega sredstva, namenjenega primarno preizkusu skladnosti nacionalnih določb za izvajanje prava Unije s pravom Unije, pod pogojem, da je mogoče tak preizkus opraviti posredno.

Številka zadeve

C-194/19

Ime zadeve

Država Belgija (Éléments postérieurs à la décision de transfert)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:270

Datum zadeve

15/04/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Conseil d’État (državni svet, Belgija) 

Stranke

H. A. proti État belge

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; zavrnitev prošnje za azil

Ključne besede

 H.A. - Uredba (EU) št. 604/2013 –  Prošnja  - Mednarodna zaščita – Odgovorna država članica – Zavrnitev prošnje – Zapustitev Belgije -  Pravno sredstvo – Upoštevanje elementov  – Učinkovito sodno varstvo

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je treba člen 27 [Uredbe Dublin III] posebej ali v povezavi s členom 47 [Listine] razlagati tako, da za zagotovitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva zahteva, da nacionalno sodišče, če je primerno, upošteva okoliščine, ki so se zgodile po sprejetju odločbe o ,predaji po dublinskem sistemu‘?“

Odločitev

Člen 27(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v povezavi z uvodno izjavo 19 te uredbe in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki določa, da sodišče, ki odloča o ničnostni tožbi zoper odločbo o predaji, v okviru preučitve te tožbe ne sme upoštevati okoliščin, nastalih po sprejetju te odločbe, ki so odločilne za pravilno uporabo te uredbe, razen če ta zakonodaja ne določa posebnega pravnega sredstva, ki zajema ex nunc presojo položaja zadevne osebe, katere rezultati pristojne organe zavezujejo, ki jo je mogoče opraviti po nastanku takih okoliščin in ki zlasti ni odvisna od odvzema prostosti tej osebi ali od okoliščine, da bo navedena odločba kmalu izvršena.

Številka zadeve

C-133/19

Ime zadeve

Država Belgija (Združitev družine – mladoletni otrok)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:577

Datum zadeve

16/07/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Conseil d’État (državni svet, Belgija), v  združenih zadevah C‑133/19, C‑136/19 in C‑137/19

Stranke

B. M. M. in drugi proti État belge

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; pravice otroka

Ključne besede

 B.M.M. - Politika priseljevanja –Združitev družine – Belgija -  Direktiva 2003/86/ES –  Pojem ‚mladoletni otrok‘ – Koristi otroka –  Listina o temeljnih pravicah – Učinkovito pravno sredstvo – Otroci sponzorja  - Polnoletnost

Vprašanje za predhodno odločanje

V zadevah C‑133/19 in C‑136/19:
„1.      Ali je treba člen 4 Direktive [2003/86], da se zagotovi učinkovitost prava Evropske unije in da se ne onemogoči uveljavljanje pravice do združitve družine, ki je vlagatelju kasacijske pritožbe po njegovem mnenju podeljena s to določbo, razlagati tako, da pomeni, da lahko otrok sponzorja uveljavlja pravico do združitve družine, kadar postane polnoleten med sodnim postopkom zoper odločbo, s katero mu je ta pravica zavrnjena in ki je bila sprejeta, ko je bil še mladoleten?
2.      Ali je treba člen 47 [Listine] in člen 18 Direktive [2003/86] razlagati tako, da nasprotujeta temu, da se ničnostna tožba, vložena zoper zavrnitev pravice do združitve družine mladoletnega otroka, razglasi za nedopustno, ker je otrok med sodnim postopkom postal polnoleten, saj bi mu bila odvzeta možnost, da se odloči o njegovi tožbi zoper to odločbo, in bi bila kršena njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva?“
V zadevi C‑137/19:
„Ali je treba člen 4(1)[, prvi pododstavek, točka (c),] Direktive [2003/86], po potrebi v povezavi s členom 16(1) te iste direktive, razlagati tako, da zahteva, da so državljani tretje države, da se lahko štejejo za ‚mladoletne otroke‘ v smislu navedene določbe, ‚mladoletni‘ ne samo ob vložitvi vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje, temveč tudi v trenutku, ko uprava nazadnje odloči glede te vloge?“

Odločitev

1.      Člen 4(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine je treba razlagati tako, da se za datum, na katerega se je treba sklicevati pri ugotavljanju, ali je neporočen državljan tretje države oziroma oseba brez državljanstva mladoletni otrok v smislu te določbe, šteje datum, ko se vloži prošnja za vstop in prebivanje zaradi združitve družine za mladoletne otroke, in ne datum, ko pristojni organi te države članice odločijo o tej prošnji, kar je lahko tudi po vložitvi tožbe zoper odločbo o zavrnitvi take prošnje.
2.      Člen 18 Direktive 2003/86 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da se tožba, vložena zoper zavrnitev prošnje za združitev družine mladoletnega otroka, zavrže kot nedopustna zgolj zato, ker je otrok med sodnim postopkom postal polnoleten.

Številka zadeve

C-113/19

Ime zadeve

Luxaviation

Številka ECLI

Sklep ECLI:EU:C:2020:228

Datum zadeve

26/03/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour administrative (višje upravno sodišče, Luksemburg)

Stranke

Luxaviation SA proti Ministre de l'Environnement

Področje

Okolje; onesnaževanje; enakost pred zakonom; predaja  pravic do emisije CO2 za leto 2015

Ključne besede

Luxaviation - Okolje –  Emisije toplogrednih plinov - Trgovanje s pravicami -  Direktiva 2003/87/ES – Kazen – Presežne emisije -  Oprostitev obveznosti – Višja sila - Višina kazni – Sorazmernost – Listina EU o temeljnih pravicah – Varstvo legitimnih pričakovanj

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 12(3) Direktive 2003/87/ES, ki določa, da morajo države članice zagotoviti, da njihovi upravljavci predajo svoje pravice, razlagati v povezavi s členom 41 [Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina)], ki določa načelo dobrega upravljanja, in sicer tako, da je pristojnemu nacionalnemu organu naložena obveznost izvajanja posamičnega spremljanja obveznosti predaje pred skrajnim rokom, to je 30. aprilom zadevnega leta, če je ta uprava pristojna za nadzor nad majhnim številom gospodarskih subjektov, v obravnavani zadevi 25 upravljavci na nacionalni ravni?
2.      (a)      Ali je treba nedokončani postopek predaje pravic, kakršen je ta iz obravnavane zadeve, ko se je upravljavec zanašal na prejem elektronskega potrdila, s katerim je bilo potrjeno dokončanje postopka prenosa, razlagati tako, da je lahko pri dobrovernem upravljavcu razumno ustvaril legitimna pričakovanja, zaradi katerih je ta verjel, da je dokončal postopek predaje iz člena 6(2)(e) Direktive [2003/87]?
(b)      Ob upoštevanju odgovora na drugo vprašanje: ali je mogoče legitimnost teh pričakovanj dobrovernega upravljavca šteti za bolj dokazano, če je nacionalna uprava v predhodnem obdobju predaje na svojo pobudo navezala stik z njim, da ga je nekaj dni pred iztekom rokov iz člena 6(2)(e) Direktive [2003/87] opozorila, da postopek predaje pravic še ni dokončan, in je zato lahko razumno predpostavil – ker ista uprava naslednje leto ni neposredno navezala stika z njim – da je izpolnil obveznosti predaje za tekoče leto?
(c)      Ob upoštevanju odgovora na predhodni vprašanji ne glede na to, ali se analizirata ločeno ali skupaj: ali je mogoče načelo varstva legitimnih pričakovanj razlagati tako, da pomeni primer višje sile, zaradi katere bi bilo mogoče dobrovernega upravljavca delno ali v celoti oprostiti plačila sankcije, določene s členom 16(3) Direktive [2003/87]?
3.      (a)      Ali člen 49(3) Listine, ki določa načelo sorazmernosti, nasprotuje naložitvi pavšalne kazni za nepredajo pravic do emisije, določene s členom 16(3) Direktiva [2003/87], če ta določba ne omogoča naložitve sankcije, sorazmerne s kršitvijo upravljavca?
(b)      V primeru nikalnega odgovora na predhodno vprašanje: ali je treba načelo enakosti, določeno s členom 20 Listine, [ter] splošni načeli dobre vere in fraus omnia corrumpit razlagati tako, da glede pavšalne sankcije, ki jo je treba izreči na podlagi člena 16(3) Direktive 2003/87, ob kateri se samodejno izvede še objava, določena s členom 20(7) [zakona z dne 23. decembra 2004], nasprotujejo temu, da se dobroverni gospodarski subjekt, ki mu je mogoče očitati le malomarnost in ki je poleg tega verjel, da je na določeni datum izteka roka, to je 30. aprila ustreznega leta, izpolnil svoje obveznosti predaje pravic do emisije, obravnava enako kot upravljavec, ki je ravnal goljufivo?
(c)      V primeru nikalnega odgovora na predhodno vprašanje: ali se uporaba pavšalne sankcije, ki je razen v primerih višje sile ni mogoče spremeniti, [in] samodejna sankcija objave skladata s členom 47 Listine, ki zagotavlja obstoj učinkovitega pravnega sredstva?
(d)      V primeru nikalnega odgovora na predhodno vprašanje: ali potrditev nespremenljive denarne kazni, ki izhaja iz tako izražene volje evropskega zakonodajalca, [in] samodejna sankcija objave, ne da bi se – razen v ozko določenih primerih višje sile – pri tem upoštevalo načelo sorazmernosti, ne pomenita uklonitve nacionalnega sodišča domnevni volji evropskega zakonodajalca in neupravičenega neobstoja sodnega nadzora z vidika členov 47 in 49(3) Listine?
(e)      Ob upoštevanju odgovora na predhodno vprašanje: ali neobstoj sodnega nadzora od nacionalnega sodišča glede pavšalne sankcije, določene s členom 16(3) Direktive 2003/87/ES, [in] samodejno sankcijo objave, določeno s členom 20(7) [zakona z dne 23. decembra 2004], ne pomeni prekinitve večinoma uspešnega dialoga med Sodiščem in nacionalnimi vrhovnimi sodišči pod vplivom vnaprej določene rešitve, ki jo je potrdilo Sodišče – razen v ozko določenih primerih višje sile – kar bi bilo enako nezmožnosti nacionalnega vrhovnega sodišča za učinkovit dialog, ki mu, potem ko je v obravnavani zadevi višja sila izključena, preostane le še potrditev sankcije?
4.      Ob upoštevanju odgovorov na predhodna vprašanja: ali je mogoče pojem višje sile razlagati tako, da se z njim upoštevajo bistveno otežene okoliščine dobrovernega upravljavca, če plačilo pavšalne sankcije iz člena 16(3) Direktive 2003/87/ES [in] samodejna sankcija objave, določena s členom 20(7) [zakona z dne 23. decembra 2004], pomenita precejšnje finančno tveganje in izgubo zaupanja, kar bi lahko privedlo do odpuščanja zaposlenih in celo njegovega stečaja?“

Odločitev

1.      Člene 20, 47 in 49(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da nacionalno sodišče ne more spremeniti pavšalne kazni iz člena 16(3) Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009.
2.      Člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da se ne uporablja za položaj, v katerem se ugotavlja, ali imajo države članice obveznost, in ne zgolj možnost, da uvedejo mehanizme obvestil, opozoril in predčasnih predaj, ki omogočajo dobrovernim upravljavcem, da so dobro obveščeni o svoji obveznosti predaje in se tako izognejo nevarnosti kazni na podlagi člena 16(3) Direktive 2003/87, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29.
3.      Načelo varstva legitimnih pričakovanj je treba razlagati tako, da ne nasprotuje naložitvi kazni iz člena 16(3) Direktive 2003/87, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29, v položaju, v katerem pristojni organi upravljavca pred iztekom roka za predajo niso opozorili na iztek tega roka, čeprav so to storili v predhodnem letu, ne da bi bili k temu zavezani.
4.      Predložitveno sodišče mora presoditi, ali se pojem „višja sila“ v smislu točke 31 sodbe z dne 17. oktobra 2013, Billerud Karlsborg in Billerud Skärblacka (C‑203/12, EU:C:2013:664), uporablja za položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari.

Številka zadeve

C-83/19

Ime zadeve