Številka zadeve

C-94/20

Ime zadeve

Land Oberösterreich (Aide au logement)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:477

Datum zadeve

10/06/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Landesgericht Linz (deželno sodišče v Linzu, Avstrija)

Stranke

Land Oberösterreich proti KV

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje –
Prepoved diskriminacije in državljanstvo Unije -
Socialna varnost in socialna pomoč; zavrnitev dodelitve stanovanjske pomoči

Ključne besede

KV - Direktiva 2003/109/ES – Status -  Državljani tretjih držav -  Rezidenti za daljši čas – Pravica do enakega obravnavanja - Socialna varnost, pomoč, varstvo –-  Pojem ,osnovni prejemki‘ – Direktiva 2000/43/ES – Načelo -  Enako obravnavanje oseb  –  Rasa ali narodnost -  Pojem diskriminacije –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Ureditev države članice -  Dodelitev stanovanjske pomoči – Pogoj – Osnovno znanje jezika

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 11 [Direktive 2003/109] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz člena 6(9) in (11) [oöWFG], ki državljanom Unije, državljanom držav [EGP] in njihovim družinskim članom v smislu [Direktive 2004/38] priznava socialni prejemek v obliki stanovanjske pomoči brez dokaza o znanju jezika, od državljanov tretjih držav, ki imajo status rezidenta za daljši čas v smislu [Direktive 2003/109], pa zahteva osnovno znanje nemškega jezika, ki mora biti dokazano na predpisan način, če je ta stanovanjska pomoč namenjena lajšanju prekomernega bremena zaradi stanovanjskih stroškov, življenjski minimum (vključno s stanovanjskimi potrebami) pa se zagotavlja tudi z drugim socialnim prejemkom (zajamčena minimalna sredstva, ki se ravnajo po potrebah, na podlagi [oöBMSG]) za osebe v socialni stiski?
2.      Ali je treba prepoved neposredne ali posredne diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti, določeno v členu 2 [Direktive 2000/43], razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz člena 6(9) in (11) oöWFG, ki državljanom Unije, državljanom držav EGP in njihovim družinskim članom v smislu [Direktive 2004/38] priznava socialni prejemek (stanovanjsko pomoč na podlagi oöWFG) brez dokaza o znanju jezika, od državljanov tretjih držav (vključno z državljani tretjih držav, ki imajo status rezidenta za daljši čas v smislu [Direktive 2003/109]) pa zahteva osnovno znanje nemškega jezika, ki mora biti dokazano na predpisan način?
3.      Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen:
Ali je treba prepoved vsakršne diskriminacije na podlagi etničnega porekla iz člena 21 [Listine] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz člena 6(9) in (11) oöWFG, ki državljanom Unije, državljanom držav EGP in njihovim družinskim članom v smislu [Direktive 2004/38] priznava socialni prejemek (stanovanjsko pomoč na podlagi oöWFG) brez dokaza o znanju jezika, od državljanov tretjih držav (vključno z državljani tretjih držav, ki imajo status rezidenta za daljši čas v smislu [Direktive 2003/109]) pa zahteva osnovno znanje nemškega jezika, ki mora biti dokazano na predpisan način?“

Odločitev

1.      Člen 11(1) (d) Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, je treba razlagati tako, da ta člen – tudi če se je izkoristila možnost uporabe odstopanja iz člena 11(4) te direktive – nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero je glede državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, za dodelitev stanovanjske pomoči določen pogoj, da ti na način, ki je predpisan s to ureditvijo, dokažejo osnovno znanje jezika te države članice, če ta stanovanjska pomoč pomeni „osnovni prejemek“ v smislu zadnjenavedene določbe, kar mora presoditi predložitveno sodišče.
2.      Ureditev države članice, ki se brez razlikovanja uporablja za vse državljane tretjih držav in v skladu s katero je glede državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, za dodelitev stanovanjske pomoči določen pogoj, da ti na način, ki je predpisan s to ureditvijo, dokažejo osnovno znanje jezika te države članice, ne spada na področje uporabe Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost.
3.      Če je bila izkoriščena možnost uporabe odstopanja iz člena 11(4) Direktive 2003/109, se člen 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ne uporablja, kadar gre za ureditev države članice, v skladu s katero je glede državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, za dodelitev stanovanjske pomoči določen pogoj, da ti na način, ki je predpisan s to ureditvijo, dokažejo osnovno znanje jezika te države članice, če ta stanovanjska pomoč ni „osnovni prejemek“ v smislu tega člena 11(4). Če navedena stanovanjska pomoč je tak osnovni prejemek, člen 21 Listine o temeljnih pravicah v delu, v katerem prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi etničnega porekla, ne nasprotuje taki ureditvi.

Številka zadeve

C-824/19

Ime zadeve

Komisia za zashtita ot diskriminatsia

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:862

Datum zadeve

21/10/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija)

Stranke

TC in UB proti Komisia za zashtita ot diskriminatsia in VA

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; diskriminacija na podlagi invalidnosti

Ključne besede

TC in UB - Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78/ES – Invalidnost - Prepoved diskriminacije na podlagi invalidnosti –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov – Sodnik porotnik - Slepa oseba – Popolna izključitev  - Kazenske zadeve

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 5(2) [Konvencije OZN] ter člen [2], od (1) do (3), in člen 4(1) Direktive [2000/78] razlagati tako, da slepa oseba lahko opravlja dejavnost kot sodnik porotnik in sodeluje v kazenskih zadevah, oziroma
2.      ali je zadevna invalidnost trajno oslepele osebe povezana z osebno značilnostjo, ki je bistvena in odločilna za delo sodnika porotnika, tako da njen obstoj upravičuje neenako obravnavanje in ne pomeni diskriminacije na podlagi ‚invalidnosti‘?“

Odločitev

Člen 2(2)(a) in člen 4(1) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu v povezavi s členoma 21 in 26 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidnih oseb, ki je bila v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009, je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da se slepi osebi odvzame vsakršna možnost opravljanja nalog sodnika porotnika v kazenskem postopku.

Številka zadeve

C-817/19

Ime zadeve

Ligue des droits humains

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:491

Datum zadeve

21/06/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour constitutionnelle (ustavno sodišče, Belgija)

Stranke

Ligue des droits humains ASBL proti Conseil des ministres

Področje

Varstvo osebnih podatkov - Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah ; uporaba podatkov iz evidence podatkov o potnikih (PNR) za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje in pregon terorističnih in hudih kaznivih dejanj-
Azilna politika -
Promet

Ključne besede

Ligue - Obdelava osebnih podatkov – Evidence -   Podatki o potnikih (PNR) – Uredba (EU) 2016/679 –  Direktiva (EU) 2016/681 – Uporaba  PNR -  Leti – Potniki -  Evropska Unija in tretje države – Možnost vključitve podatkov -   Avtomatizirana obdelava   – Obdobje hrambe – Boj proti terorizmu – Huda kazniva dejanja – Veljavnost – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah-  Razširitev sistema  PNR v Uniji – Svoboda gibanja znotraj Unije 

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 23 [SUVP] v povezavi s členom 2(2)(d) navedene uredbe razlagati tako, da se uporablja za nacionalno zakonodajo, kot je zakon [z dne 25. decembra 2016], s katerim so prenesene Direktiva [o PNR], Direktiva [o API] ter Direktiva [2010/65]?
2.      Ali je Priloga I [Direktive o PNR] združljiva s členi 7, 8 in 52(1) [Listine] glede na to, da so podatki, našteti v njej, zelo obširni – zlasti podatki iz točke 18 Priloge I [te direktive], ki presegajo podatke iz člena 3(2) Direktive [o API] – in glede na to, da bi lahko ti podatki, upoštevani skupaj, razkrili občutljive podatke in s tem kršili meje ,nujno potrebnega‘?
3.      Ali sta točki 12 in 18 Priloge I [Direktive o PNR] združljivi s členi 7, 8 in 52(1) [Listine] glede na to, da so ob upoštevanju izraza ,vključno‘ podatki, na katere se nanašata, navedeni primeroma in ne izčrpno, tako da se ne spoštuje zahteva po natančnosti in jasnosti pravil, s katerimi se posega v pravico do spoštovanja zasebnega življenja in pravico do varstva osebnih podatkov?
4.      Ali sta člen 3, točka 4, Direktive [o PNR] in Priloga I [te direktive] združljiva s členi 7, 8 in 52(1) [Listine] glede na to, da se sistem splošnega zbiranja, pošiljanja in obdelave podatkov o potnikih, ki ga ti določbi uvajata, nanaša na vsako osebo, ki uporabi zadevni način prevoza, ne glede na kakršen koli objektiven element, zaradi katerega bi se lahko štelo, da ta oseba lahko pomeni tveganje za javno varnost?
5.      Ali je treba člen 6 Direktive [o PNR] v povezavi s členi 7, 8 in 52(1) [Listine] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je izpodbijani zakon, ki kot namen obdelave podatkov iz PNR priznava spremljanje zadevnih dejavnosti obveščevalno-varnostnih služb ter s tem ta namen vključuje v preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje in pregon terorističnih in hudih kaznivih dejanj?
6.      Ali je člen 6 Direktive [o PNR] združljiv s členi 7, 8 in 52(1) [Listine] glede na to, da se predhodno ocenjevanje, ki ga ureja, s povezovanjem z zbirkami podatkov in na podlagi vnaprej določenih meril sistematično in splošno uporablja za podatke o potnikih, ne glede na kakršen koli objektiven element, zaradi katerega bi se lahko štelo, da ti potniki lahko pomenijo tveganje za javno varnost?
7.      Ali je mogoče pojem ,drug pristojen nacionalni organ‘ iz člena 12(3) Direktive [o PNR] razlagati tako, da se nanaša na enoto za informacije o potnikih, ustanovljeno z zakonom [z dne 25. decembra 2016], ki lahko zato dovoli dostop do podatkov iz PNR po izteku šestmesečnega obdobja v okviru posameznih poizvedb?
8.      Ali je treba člen 12 Direktive [o PNR] v povezavi s členi 7, 8 in 52(1) [Listine] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je izpodbijani zakon, ki določa splošno petletno obdobje hrambe podatkov ne glede na to, ali se za zadevne potnike v okviru predhodnega ocenjevanja izkaže, da lahko pomenijo tveganje za javno varnost?
9.      (a)      Ali je Direktiva [o API] združljiva s členom 3(2) [PEU] in členom 45 [Listine] glede na to, da se obveznosti, ki jih uvaja, uporabljajo za lete znotraj Evropske unije?
(b)      Ali je treba Direktivo [o API] v povezavi s členom 3(2) [PEU] in členom 45 [Listine] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je izpodbijani zakon, ki za boj proti nezakonitemu priseljevanju in izboljšanje nadzora na mejah dovoljuje sistem zbiranja in obdelave podatkov o potnikih, ,ki so namenjeni na nacionalno ozemlje, ki prihajajo z njega in ki so v tranzitu prek njega‘, kar bi lahko posredno pomenilo ponovno vzpostavitev nadzora na notranjih mejah?
10.      Ali lahko Cour constitutionnelle (ustavno sodišče), če bi na podlagi odgovorov na navedena vprašanja za predhodno odločanje ugotovilo, da se z izpodbijanim zakonom, s katerim je med drugim prenesena Direktiva [o PNR], kršijo ena ali več obveznosti, ki izhajajo iz določb, omenjenih v teh vprašanjih, odloči, da se učinki zakona [z dne 25. decembra 2016] začasno ohranijo, da se prepreči pravna negotovost in da se omogoči, da se lahko prej zbrani in ohranjeni podatki še uporabljajo za cilje iz zakona?“

Odločitev

1.      Člen 2(2)(d) in člen 23 Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) je treba razlagati tako, da se ta uredba uporablja za obdelave osebnih podatkov, določene z nacionalno zakonodajo, katere namen je v nacionalno pravo prenesti hkrati določbe Direktive Sveta 2004/82/ES z dne 29. aprila 2004 o dolžnosti prevoznikov, da posredujejo podatke o potnikih, Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2010/65/EU z dne 20. oktobra 2010 o formalnostih poročanja za ladje, ki priplujejo v pristanišča držav članic in/ali izplujejo iz njih, in o razveljavitvi Direktive 2002/6/ES in Direktive (EU) 2016/681 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o uporabi podatkov iz evidence podatkov o potnikih (PNR) za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje in pregon terorističnih in hudih kaznivih dejanj, na eni strani glede obdelav podatkov, ki jih izvajajo zasebni gospodarski subjekti, in na drugi strani obdelav podatkov, ki jih izvajajo javni organi, ki spadajo zgolj ali tudi na področje uporabe Direktive 2004/82 ali Direktive 2010/65. Navedena uredba pa se ne uporablja za obdelave podatkov, ki jih določa takšna zakonodaja in spadajo le na področje uporabe Direktive 2016/681 ter ki jih izvaja enota za informacije o potnikih ali pristojni organi za namene iz člena 1(2) te direktive.
2.      Ker razlaga Direktive 2016/681 z vidika členov 7, 8 in 21 ter člena 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah zagotavlja skladnost te direktive s temi členi Listine o temeljnih pravicah, pri preučitvi drugega, tretjega, četrtega in šestega vprašanja za predhodno odločanje ni bil ugotovljen noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost navedene direktive.
3.      Člen 6 Direktive 2016/681 v povezavi s členoma 7 in 8 ter členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki dovoljuje obdelavo podatkov iz evidence podatkov o potnikih (podatki PNR), zbranih v skladu s to direktivo, za druge namene, kot so tisti, ki so izrecno navedeni v členu 1(2) navedene direktive.
4.      Člen 12(3)(b) Direktive 2016/681 je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero je organ, ustanovljen kot enota za informacije o potnikih, tudi pristojni nacionalni organ, ki je pooblaščen za odobritev razkritja podatkov PNR po izteku šestmesečnega obdobja od prenosa teh podatkov enoti za informacije o potnikih.
5.      Člen 12(1) Direktive 2016/681 v povezavi s členoma 7 in 8 ter členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa splošno petletno obdobje hrambe podatkov PNR, ki se uporablja brez razlikovanja za vse letalske potnike, vključno s tistimi, za katere niti predhodno ocenjevanje iz člena 6(2)(a) te direktive niti morebitna preverjanja, opravljena v šestmesečnem obdobju iz člena 12(2) navedene direktive, niti nobena druga okoliščina niso pokazali na obstoj objektivnih elementov, ki bi lahko dokazovali tveganje v zvezi s terorističnimi ali hudimi kaznivimi dejanji, ki so objektivno, vsaj posredno, povezana z letalskim prevozom potnikov.
6.      Direktivo 2004/82 je treba razlagati tako, da se ne uporablja za redne ali posebne lete letalskega prevoznika z odhodom na ozemlju države članice in načrtovanim prihodom na ozemlju ene ali več držav članic, brez postankov na ozemlju tretje države (leti znotraj EU).
7.      Pravo Unije, zlasti člen 2 Direktive 2016/681 v povezavi s členom 3(2) PEU, členom 67(2) PDEU in členom 45 Listine o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da nasprotuje:
–        nacionalni zakonodaji, ki ob neobstoju resnične in sedanje ali predvidljive teroristične grožnje, s katero bi se spopadala zadevna država članica, določa sistem prenosa, ki ga izvajajo letalski prevozniki in potovalne agencije, in obdelave, ki jo opravljajo pristojni organi, glede podatkov PNR o vseh letih znotraj EU in prevozih, opravljenih z drugimi prevoznimi sredstvi znotraj Unije, ki prihajajo iz te države članice, ki so vanjo namenjeni ali ki so v tranzitu prek te države članice, za namene boja proti terorističnim in hudim kaznivim dejanjem. V takem položaju mora biti uporaba sistema, vzpostavljenega z Direktivo 2016/681, omejena na prenos in obdelavo podatkov PNR o letih in/ali prevozih, ki se med drugim nanašajo na nekatere povezave, določene potovalne načrte ali celo na nekatera letališča, železniške postaje ali pristanišča, za katera obstajajo indici, ki lahko upravičijo to uporabo. Zadevna država članica mora izbrati lete znotraj EU in/ali prevoze, opravljene z drugimi prevoznimi sredstvi znotraj Unije, za katere obstajajo taki indici, in navedeno uporabo redno pregledovati glede na razvoj okoliščin, ki so utemeljevale njihovo izbiro, da se zagotovi, da je uporaba tega sistema za te lete in/ali prevoze vedno omejena na tisto, kar je nujno potrebno, in
–        nacionalni zakonodaji, ki določa tak sistem prenosa in obdelave navedenih podatkov za namene izboljšanja mejnih kontrol in boja proti nezakonitemu priseljevanju.
8.      Pravo Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno sodišče časovno omeji učinke ugotovitve nezakonitosti, ki mu je naložena v skladu z nacionalnim pravom glede nacionalne zakonodaje, ki letalskim prevoznikom, železniškim in kopenskim prevoznikom ter potovalnim agencijam nalaga prenos podatkov PNR ter določa obdelavo in hrambo teh podatkov, ki nista združljivi z določbami Direktive 2016/681 v povezavi s členom 3(2) PEU in členom 67(2) PDEU, členi 7, 8 in 45 ter členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah. Dopustnost tako pridobljenih dokazov v skladu z načelom procesne avtonomije držav članic spada na področje nacionalnega prava, ob upoštevanju med drugim načel enakovrednosti in učinkovitosti.

Številka zadeve

C-402/19

Ime zadeve

CPAS de Seraing

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:759

Datum zadeve

30/09/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour du Travail de Liège (višje delovno sodišče v Liègeu, Belgija)

Stranke

LM proti Centre public d'action sociale de Seraing

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika, nadzor meje; odvzeta socialna pomoč

Ključne besede

LM – CPAS - Azilna politika– Direktiva 2008/115/ES – Državljani tretjih držav -Vračanje nezakonito prebivajočih  – Starš s  hudo boleznijo – Odločba o vrnitvi – Pravno sredstvo – Suspenzivni učinek  – Varovalni ukrepi pred vrnitvijo – Osnovne potrebe – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je člen 57(2), prvi pododstavek, točka 1, belgijskega sistemskega zakona z dne 8. julija 1976 o javnih centrih za socialno pomoč v nasprotju s členoma 5 in 13 Direktive 2008/115/ES v povezavi s členoma 19(2) in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členom 14(1)(b) te direktive ter členoma 7 in 12 Listine […] o temeljnih pravicah, kot sta pojasnjena v sodbi [z dne 18. decembra 2014, Abdida (C‑562/13, EU:C:2014:2453)]:
–        prvič, ker vodi do tega, da se tujcu, ki je državljan tretje države in nezakonito prebiva na ozemlju države članice, odvzame pravica, da se med odločanjem o pritožbi, s katero se predlaga odprava odločbe in odložitev izvršitve, ki jo je v svojem imenu in kot zastopnik svojega tedaj še mladoletnega otroka vložil zoper odločbo, s katero jima je bilo odrejeno, da zapustita ozemlje države članice, zagotovijo, kolikor je mogoče, osnovni pogoji za bivanje,
–        pri čemer, drugič, po eni strani navedeni zdaj polnoletni otrok trpi za hudo boleznijo, zaradi katere bi se lahko z izvršitvijo te odločbe njegovo zdravstveno stanje hudo in nepopravljivo poslabšalo, po drugi strani pa so zdravstveni delavci presodili, da je navzočnost tega starša ob njegovem polnoletnem otroku nujna zaradi otrokove ranljivosti, ki izhaja iz njegovega zdravstvenega stanja (ponavljajoči se zapleti, povezani z anemijo srpastih celic, in nujnost kirurškega posega, da bi se preprečila paraliza)?“

Odločitev

Člene 5, 13 in 14 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členom 7, členom 19(2) ter členoma 21 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki ne določa kritja, kolikor je mogoče, osnovnih potreb državljana tretje države, kadar:
–        je ta vložil pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega;
–        ima polnoletni otrok tega državljana tretje države hudo bolezen;
–        je prisotnost navedenega državljana tretje države ob tem polnoletnem otroku nujna;
–        je bilo v imenu navedenega polnoletnega otroka vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila sprejeta zoper njega in katere izvršitev bi lahko zadnjenavedenega izpostavila resnemu tveganju za hudo in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, in kadar
–        ta državljan tretje države nima sredstev, ki bi mu omogočala, da bi sam poskrbel za svoje potrebe.

Številka zadeve

C-243/19

Ime zadeve

Veselības ministrija

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:872

Datum zadeve

29/10/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Augstākās tiesa (Senāts) (vrhovno sodišče, Latvija)

Stranke

A proti Veselības ministrija

Področje

Socialna varnost; javno zdravje; bolnišnično zdravljenje

Ključne besede

A  - Socialna varnost – Javno zdravje - Uredba (ES) št. 883/2004 –  Direktiva 2011/24/EU –Država članica -  Zdravstveno zavarovanje –   Bolnišnična oskrba -   Druga država članica -  Zavrnitev predhodne odobritve – Učinkovitost  – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Različno obravnavanje  - Vera

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 20(2) Uredbe [št. 883/2004] v povezavi s členom 21(1) [Listine] razlagati tako, da lahko država članica zavrne odobritev, na katero se nanaša člen 20(1) navedene uredbe, če je v državi, v kateri oseba prebiva, na voljo bolnišnično zdravljenje, o katerega medicinski učinkovitosti ni nobenega dvoma, vendar uporabljena metoda zdravljenja ni v skladu z verskimi prepričanji navedene osebe?
2.      Ali je treba člen 56 [PDEU] in člen 8(5) Direktive [2011/24] v povezavi s členom 21(1) [Listine] razlagati tako, da lahko država članica zavrne odobritev, na katero se nanaša člen 8(1) navedene direktive, če je v državi zdravstvenega zavarovanja osebe na voljo bolnišnično zdravljenje, o katerega medicinski učinkovitosti ni nobenega dvoma, vendar uporabljena metoda zdravljenja ni v skladu z verskimi prepričanji te osebe?“

Odločitev

1.      Člen 20(2) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti v povezavi s členom 21(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica, v kateri ima zavarovanec stalno prebivališče, temu zavrne odobritev iz člena 20(1) te uredbe, če je v tej državi članici na voljo bolnišnično zdravljenje, o katerega medicinski učinkovitosti ni nobenega dvoma, vendar pa verska prepričanja tega zavarovanca nasprotujejo uporabljeni metodi zdravljenja.
2.      Člen 8(5) in (6)(d) Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu v povezavi s členom 21(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica zdravstvenega zavarovanja pacienta temu zavrne odobritev iz člena 8(1) te direktive, če je v tej državi članici na voljo bolnišnično zdravljenje, o katerega medicinski učinkovitosti ni nobenega dvoma, vendar pa verska prepričanja tega pacienta nasprotujejo uporabljeni metodi zdravljenja, razen če je ta zavrnitev objektivno utemeljena z legitimnim ciljem ohranitve zmogljivosti zdravljenja ali zdravstvene stroke ter predstavlja ustrezen in nujen ukrep, ki omogoča doseganje tega cilja, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

Številka zadeve

C-223/19

Ime zadeve

YS (Poklicne pokojnine vodstvenega osebja)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:753

Datum zadeve

24/09/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Landesgericht Wiener Neustadt (deželno sodišče v Wiener Neustadtu, Avstrija)

Stranke

YS proti NK AG

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu; odtegnitev zneska od poklicne pokojnine, ki jo je in odpr. pogodbeno dogovorjene valorizacije te pokojnine za leto 2018

Ključne besede

YS - Zaposlovanje in delo – Direktiva 2007/78 ES – Direktiva 2006/54/ES -  Enako obravnavanje  – Področje uporabe – Prepoved posredne diskriminacije  - Spol ali starost - Utemeljitve – Pokojnine - Nacionalna zakonodaja -  Odtegljaj od pokojnin – Večinski delež države – Neposredno izplačilo prejemnikom -   Odprava valorizacije  pokojnin –  Diskriminacija na podlagi premoženja –Pogodbena svoboda – Kršitev lastninske pravice –Učinkovito pravno sredstvo

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali so s področjem uporabe Direktive 79/7 in/ali Direktive 2006/54 zajeti predpisi države članice, če ti povzročijo, da mora nekdanji delodajalec pri izplačilu poklicnih pokojnin odtegovati denarne zneske precej večjega števila upravičencev kot pa upravičenk do poklicne pokojnine in jih lahko poljubno uporabi, in ali taka ureditev pomeni diskriminacijo v smislu teh direktiv?
2.      Ali so s področjem uporabe Direktive 2000/78 zajeti predpisi države članice, ki pomenijo diskriminacijo zaradi starosti, ker finančno bremenijo izključno stare osebe z zasebnopravno pravico do izplačila poklicne pokojnine, ki je bila dogovorjena v obliki ‚neposrednih vnaprej določenih prejemkov‘, mlajših in mladih oseb, ki so sklenile pogodbe o poklicnih pokojninah, pa finančno ne bodo bremenili?
3.      Ali se za poklicne pokojnine uporabljajo določbe Listine, zlasti prepovedi diskriminacije iz njenih členov 20 in 21, tudi če predpisi države članice ne zajemajo diskriminacij, kot so prepovedane na podlagi direktiv 79/7, 2000/78 in 2006/54?
4.      Ali je treba člen 20 in naslednje Listine razlagati tako, da nasprotujejo predpisom države članice, s katerimi se izvaja pravo Unije v smislu člena 51 Listine in ki pomenijo diskriminacijo oseb z zasebnopravno pravico do poklicne pokojnine zaradi spola, starosti, premoženja ali drugih razlogov, kot na primer zaradi sedanje lastniške strukture njihovega nekdanjega delodajalca, v razmerju do drugih oseb s pravico do poklicne pokojnine in ali Listina prepoveduje take diskriminacije?
5.      Ali nacionalni predpisi, ki samo majhni skupini oseb s pogodbenimi pravicami do poklicne pokojnine v obliki ‚neposrednih vnaprej določenih prejemkov‘ nalagajo finančne obveznosti do nekdanjih delodajalcev, če se nanašajo samo na osebe z višjimi poklicnimi pokojninami, pomenijo diskriminacijo tudi zaradi premoženja v smislu člena 21 Listine?
6.      Ali je treba člen 17 Listine razlagati tako, da nasprotuje predpisom države članice, ki določajo razlastitveni poseg, ki se neposredno na podlagi zakona in brez odškodnine izvede v pogodbo o poklicni pokojnini v obliki ‚neposrednih vnaprej določenih prejemkov‘, ki sta jo sklenila dva zasebnopravna subjekta, in sicer v škodo nekdanjega delavca podjetja, ki je poskrbelo, da se poklicna pokojnina plačuje, in ni v ekonomskih težavah?
7.      Ali obveznost, ki se z zakonom naloži nekdanjemu delodajalcu osebe s pravico do poklicne pokojnine, da ne izplača delov dogovorjenega plačila (dogovorjene poklicne pokojnine), kot kršitev pogodbene svobode pomeni poseg v lastninsko pravico delodajalca?
8.      Ali je treba člen 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje predpisom države članice, ki razlaščajo neposredno na podlagi zakona in ne določajo druge možnosti za izpodbijanje razlastitve, kot je vložitev tožbe za plačilo odškodnine in vračilo razlaščenega denarnega zneska proti osebi, v korist katere je bila izvedena razlastitev (nekdanjega delodajalca in dolžnika po pokojninski pogodbi)?“

Odločitev

1.      Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu in Direktivo 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu je treba razlagati tako, da določbe prava države članice, na podlagi katerih, prvič, mora delodajalec del zneska poklicne pokojnine, za katerega se je navedeni delodajalec s pogodbo zavezal, da ga bo izplačeval neposredno svojemu nekdanjemu delavcu, odtegniti pri viru ter drugič, na podlagi katerih pogodbeno dogovorjena valorizacija zneska tega prejemka ni veljavna, spadajo na njuno področje uporabe.
2.      Člen 5(c) in člen 7(a)(iii) Direktive 2006/54 je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero so prejemniki pokojnine, za katero se je podjetje, ki ga nadzira država, s pogodbo zavezalo, da jim jo bo izplačevalo neposredno, in ki presega nekatere pragove, določene v tej ureditvi, prikrajšani, prvič, za znesek, odtegnjen od dela te pokojnine, ki presega enega od teh pragov, in drugič, za pogodbeno dogovorjeno valorizacijo navedene pokojnine, tudi če je odstotek nekdanjih delavcev, na višino poklicne pokojnine katerih je vplivala navedena ureditev, znatno višji med nekdanjimi delavci, ki spadajo na področje uporabe te ureditve, kot med nekdanjimi delavkami, ki spadajo na njeno področje uporabe, pod pogojem, da so te posledice utemeljene z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani z nobeno diskriminacijo na podlagi spola, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
3.      Člen 2(1) in (2)(b) Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero so prejemniki pokojnine, za katero se je podjetje, ki ga nadzira država, s pogodbo zavezalo, da jim jo bo izplačevalo neposredno, in ki presega nekatere pragove, določene v tej ureditvi, prikrajšani, prvič, za znesek, odtegnjen od dela te pokojnine, ki presega enega od teh pragov, in drugič, za pogodbeno dogovorjeno valorizacijo navedene pokojnine, zgolj iz razloga, da ta ureditev vpliva samo na prejemnike, starejše od določene starosti.
4.      Člene 16, 17, 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo ureditvi države članice, v skladu s katero so prejemniki pokojnine, za katero se je podjetje, ki ga nadzira država, s pogodbo zavezalo, da jim jo bo izplačevalo neposredno, in ki presega nekatere pragove, določene v tej ureditvi, prikrajšani, prvič, za znesek, odtegnjen od dela te pokojnine, ki presega enega od teh pragov, in drugič, za pogodbeno dogovorjeno valorizacijo navedene pokojnine.
5.      Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica v svojem pravnem redu ne določi samostojnega pravnega sredstva, namenjenega primarno preizkusu skladnosti nacionalnih določb za izvajanje prava Unije s pravom Unije, pod pogojem, da je mogoče tak preizkus opraviti posredno.

Številka zadeve

C-634/18

Ime zadeve

Prokuratura Rejonowa w Słupsku

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:455

Datum zadeve

11/06/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Sąd Rejonowy w Słupsku (okrožno sodišče v Słupsku, Poljska)

Stranke

JI, ob udeležbi Prokuratura Rejonowa w Słupsku

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; prepovedane droge

Ključne besede

JI -  – Okvirni sklep 2004/757/PNZ – Minimalne določbe -   Zakonski znaki – Kazniva dejanja  - Elementi kazni -   Nedovoljen promet -  Prepovedane droge –– Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Enako obravnavanje  -  Zakonitost  kaznivih dejanj in kazni

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba določbo prava Unije, in sicer člen 4(2)(a) v povezavi s členom 2(1)(c) [Okvirnega sklepa 2004/757], razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da je pojem ‚precejšnja količina prepovedanih drog‘ predmet razlage nacionalnega sodišča v vsakem posameznem primeru v okviru individualne presoje, ki ni pogojena z uporabo objektivnih meril, zlasti z ugotovitvijo, da storilec poseduje prepovedane droge z namenom izvajanja dejavnosti v smislu člena 4(2)(a) tega okvirnega sklepa, to je za pridelavo, ponujanje, ponujanje za prodajo, distribucijo, posredovanje in dostavo pod kakršnimi koli pogoji?
2.      Ker [zakon o boju proti odvisnosti od prepovedanih drog] ne vsebuje natančne opredelitve pojma ‚precejšnja količina prepovedanih drog‘ in to vprašanje v okviru ‚sodniške diskrecije‘ prepušča razlagi sodnikov, ki odločajo o konkretnih zadevah, ali ukrepi sodnega varstva za zagotavljanje učinkovitosti in uspešnosti določb prava Unije, ki jih vsebuje [Okvirni sklep 2004/757], zlasti določb člena 4(2)(a) v povezavi s členom 2(1)(c) tega [okvirnega sklepa], predstavljajo zadostno podlago za zagotavljanje učinkovitega varstva poljskim državljanom na podlagi pravil prava Unije, ki vsebujejo minimalne določbe glede zakonskih znakov kaznivih dejanj in elementov kazni na področju nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami?
3.      Ali je nacionalna določba člena 62(2) zakona o boju proti odvisnosti od prepovednih drog v skladu s pravom Unije, zlasti z določbami člena 4(2)(a) v povezavi s členom 2(1)(c) [Okvirnega sklepa 2004/757], in če je odgovor pritrdilen, ali razlaga pojma precejšnja količina psihotropnih snovi in mamil s strani poljskih nacionalnih sodišč ni v nasprotju z določbo prava Unije, ki zahteva strožjo kazen za storilca, ki stori kaznivo dejanje posedovanja velikih količin prepovedanih drog z namenom izvajanja dejavnosti iz člena 2(1)(c) [Okvirnega sklepa 2004/757]?
4.      Ali člen 62(2) zakona o boju proti odvisnosti od prepovedanih drog, ki za kaznivo dejanje posedovanja precejšnje količine psihotropnih snovi in mamil, kot ta pojem razlagajo poljska nacionalna sodišča, predpisuje strožjo kazen, ni v nasprotju z načeloma enakosti in prepovedi diskriminacije (člen 14 [EKČP] ter člena 20 in 21 [Listine] v povezavi s členom 6(1) [Pogodbe o Evropski uniji])?“

Odločitev

Člen 4(2)(a) Okvirnega sklepa Sveta 2004/757/PNZ z dne 25. oktobra 2004 o opredelitvi minimalnih določb glede elementov kaznivih dejanj in kazni na področju nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami v povezavi s členom 2(1)(c) tega okvirnega sklepa ter člene 20, 21 in 49 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da država članica kot kaznivo dejanje opredeli posest precejšnje količine mamil in psihotropnih snovi tako za osebno porabo kot za preprodajo, ob tem pa nacionalnim sodiščem prepusti, da pojem „precejšnja količina mamil ali psihotropnih snovi“ razlagajo glede na vsak posamezen primer, če je ta razlaga razumno predvidljiva.

Številka zadeve

C-396/17

Ime zadeve

Leitner

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:375

Datum zadeve

08/05/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

 Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija)

Stranke

Martin Leitner proti Landespolizeidirektion Tirol

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; diskriminacija na podlagi starosti; napredovanje in razvrstitev v plačnem razredu

Ključne besede

Leitner - Socialna politika – Prepoved  diskriminacije na podlagi starosti – Direktiva 2000/78/ES – Plačni sistem - Napredovanje-  Izključitev delovnih izkušenj – Izkušnje  pred 18. letom – Sistem plač in napredovanj – Ohranitev različnega obravnavanja – Pravica učinkovitega pravnega sredstva –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah 

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba pravo Unije, zlasti člene 1, 2 in 6 Direktive [2000/78] v povezavi s členom 21 [Listine], razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki zaradi odprave diskriminacije zaposlenih uradnikov vsebuje prehodne določbe o prerazporeditvi, v skladu s katerimi se prerazvrstitev iz dosedanjega dvoletnega sistema v nov (zaprt in za nove uradnike nediskriminatoren) dvoletni sistem izvede na podlagi ‚prehodnega zneska‘, ki je sicer izražen v denarju, vendar kljub temu ustreza določeni konkretno opredeljivi razvrstitvi, zaradi česar zaposleni uradniki v nezmanjšanem obsegu ostajajo še naprej diskriminirani zaradi starosti?
2.      Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 17 Direktive [2000/78] in člen 47 [Listine], razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki preprečuje, da bi se, v skladu z razlago členov 9 in 16 [te] [d]irektive v sodbi Sodišča z dne 11. novembra 2014, Schmitzer (C‑530/13, EU:C:2014:2359), plačni položaj zaposlenih uradnikov s sklicevanjem na člen 2 Direktive 2000/78 določil pred prehodom v nov plačni sistem, tako da se ustrezne pravne podlage z začetkom veljavnosti njihovega zgodovinskega izvornega zakona razveljavijo z učinkom za nazaj, in zlasti ni mogoče upoštevati pretekle delovne dobe pred 18. rojstnim dnem?
3.      Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen:
Ali prednostna uporaba prava Unije, kot izhaja iz sodbe z dne 22. novembra 2005, Mangold (C‑144/04, EU:C:2005:709), in drugih, zahteva, da se določbe, ki so bile razveljavljene z učinkom za nazaj, še naprej uporabljajo za zaposlene uradnike v trenutku pred prehodom, tako da se lahko ti uradniki z učinkom za nazaj nediskriminatorno razvrstijo v prejšnji sistem in se nato nediskriminatorno prerazvrstijo v nov plačni sistem?
4.      Ali je treba pravo Unije, zlasti člene 1, 2 in 6 Direktive [2000/78] v povezavi s členoma 21 in 47 [Listine], razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki obstoječo diskriminacijo zaradi starosti (glede upoštevanja delovne dobe pred 18. letom starosti) odpravlja zgolj deklaratorno, tako da določa, da dejansko dosežene delovne dobe v času diskriminacije ni več mogoče šteti kot diskriminatorne z učinkom za nazaj, čeprav diskriminacija v nespremenjeni obliki dejansko učinkuje še naprej?“

Odločitev

1.      Člene 1, 2 in 6 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu v povezavi s členom 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki je začela veljati z retroaktivnim učinkom in ki – da bi se odpravila diskriminacija na podlagi starosti – določa prerazvrstitev zaposlenih uradnikov v nov sistem plač in napredovanja, v okviru katerega se začetna razvrstitev teh uradnikov določi glede na njihovo zadnjo plačo, ki je bila izplačana v skladu s prejšnjim sistemom.
2.      Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člen 9 Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, v skladu s katero se v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, zmanjša obseg nadzora, ki ga lahko izvajajo nacionalna sodišča, s tem, da se iz njega izključijo vprašanja v zvezi s podlago za „prehodni znesek“, izračunan v skladu s pravili prejšnjega sistema plač in napredovanja.
3.      Nacionalno sodišče je – če nacionalnih določb ni mogoče razlagati na način, ki bi bil v skladu z Direktivo 2000/78 – v okviru svojih pristojnosti dolžno zagotavljati pravno varstvo, ki za posameznike izhaja iz te direktive, in zagotoviti njen polni učinek, pri čemer po potrebi ne uporabi nobene nasprotujoče nacionalne določbe. Pravo Unije je treba razlagati tako, da je treba v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari – kadar je bila ugotovljena diskriminacija, ki je v nasprotju s pravom Unije, in dokler niso bili sprejeti ukrepi za vzpostavitev enakega obravnavanja – za vzpostavitev enakega obravnavanja uradnikom, postavljenim v slabši položaj po prejšnjem sistemu plač in napredovanja, priznati enake ugodnosti, kot so tiste, do katerih so bili upravičeni uradniki, postavljeni v boljši položaj po tem sistemu, in sicer tako glede upoštevanja delovne dobe, dopolnjene pred 18. letom, kot glede napredovanja v okviru plačne lestvice, in zato diskriminiranim uradnikom dodeliti finančno nadomestilo v višini razlike med zneskom plače, ki bi jo zadevni uradnik moral prejemati, če ne bi bil obravnavan diskriminatorno, in zneskom plače, ki jo je dejansko prejemal.

Številka zadeve

C-193/17

Ime zadeve

Cresco Investigation

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:43

Datum zadeve

22/01/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija)

Stranke

Cresco Investigation GmbH proti Markusu Achatziju

Področje

Zaposlovanje in socialna poltika; prepoved diskriminacije na podlagi vere; dodatno nadomestilo poleg plačila za storitve, opravljene na veliki petek

Ključne besede

Cresco -Socialna politika -  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Enako obravnavanje  - Zaposlovanje in delo – Direktiva 2000/78/ES – Neposredna diskriminacija - Vera –Delavci – Dopust na veliki petek – Obveznosti zasebnih delodajalcev – Obveznosti   nacionalnega sodišča -  Nezdružljivost nacionalnega prava  - Direktiva 2000/78“

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 21 [Listine] v povezavi s členom 1 in členom 2(2)(a) Direktive [2000/78], razlagati tako, da v sporu med delavcem in delodajalcem v zvezi z zasebnim delovnim razmerjem, nasprotuje nacionalni ureditvi, ki samo za pripadnike protestantskih cerkva augsburške in helvetske veroizpovedi, Starokatoliške cerkve in Evangeličansko-metodistične cerkve kot dela prost dan s pravico do 24‑urnega neprekinjenega počitka določa tudi veliki petek in za primer opravljanja dela s strani delavca na dela prost dan poleg pravice do plačila zaradi izpada dela na prost dan delavcu priznava tudi pravico do nadomestila za opravljeno delo, teh pravic pa ne priznava tudi drugim delavcem, ki niso pripadniki teh cerkva?
2.      Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 21 [Listine] v povezavi s členom 2(5) Direktive [2000/78], razlagati tako, da nacionalna ureditev, predstavljena v okviru prvega vprašanja, ki – glede na skupno število prebivalstva in večinsko pripadnost Rimskokatoliški cerkvi – priznava pravice zgolj sorazmerno majhni skupini pripadnikov nekaterih (drugih) cerkva, ni v nasprotju s to direktivo, ker gre za ukrep, ki je v demokratični družbi nujen za varstvo pravic in svoboščin drugih, zlasti pravice do svobodnega izražanja vere?
3.      Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 21 [Listine] v povezavi s členom 7(1) Direktive [2000/78], razlagati tako, da je nacionalna ureditev, predstavljena v okviru prvega vprašanja, pozitiven in poseben ukrep v korist pripadnikov cerkva, navedenih v okviru prvega vprašanja, za zagotavljanje njihove popolne enakosti v praksi, da bi se preprečila ali nadomestila prikrajšanost teh pripadnikov zaradi vere, če se jim s tem zagotavlja enaka pravica prakticiranja vere med delovnim časom na praznik, ki je za to vero še posebej pomemben, kot se sicer na podlagi druge nacionalne ureditve zagotavlja večini delavcev s tem, da so verski prazniki za delavce, ki pripadajo verski večini, na splošno dela prosti dnevi?
V primeru pritrditve obstoju diskriminacije v smislu člena 2(2)(a) Direktive [2000/78]:
4.      Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 21 [Listine] v povezavi s členom 1, členom 2(2)(a) in členom 7(1) Direktive [2000/78], razlagati tako, da mora delodajalec, ki je zasebni subjekt, dokler zakonodajalec ne vzpostavi pravnega položaja brez diskriminacije, vsem delavcem, ne glede na njihovo versko pripadnost, na veliki petek zagotoviti pravice, predstavljene v okviru prvega vprašanja, ali pa se nacionalna ureditev, predstavljena v okviru prvega vprašanja, v celoti ne uporablja, zaradi česar pravice, opredeljene v okviru prvega vprašanja, na veliki petek ne pripadajo nobenemu delavcu?“

Odločitev

1.      Člen 1 in člen 2(2) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da nacionalna zakonodaja – ki določa, prvič, da je veliki petek dela prost dan le za delavce, ki so pripadniki nekaterih krščanskih cerkva, in drugič, da imajo samo ti delavci, če morajo na ta dela prosti dan delati, pravico do dodatnega nadomestila poleg plačila za delo, opravljeno tega dne – uvaja neposredno diskriminacijo na podlagi vere.
Ukrepov iz te nacionalne zakonodaje ni mogoče šteti niti za nujne ukrepe za ohranitev pravic in svoboščin drugih v smislu člena 2(5) navedene direktive niti za posebne ukrepe, katerih cilj je nadomestiti prikrajšanost, povezano z vero, v smislu člena 7(1) te direktive.
2.      Člen 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da dokler zadevna država članica za to, da bi vzpostavila enako obravnavanje, ne spremeni svoje zakonodaje, ki pravico do dela prostega dne na veliki petek daje samo delavcem, ki so pripadniki nekaterih krščanskih cerkva, mora zasebni delodajalec, za katerega velja ta zakonodaja, tudi drugim delavcem dati pravico do dela prostega dne na veliki petek, če so ti delodajalca predhodno zaprosili, da jim tega dne ne bi bilo treba delati, in tem delavcem posledično priznati pravico do dodatnega nadomestila poleg plačila za delo, opravljeno tega dne, če navedeni delodajalec tej prošnji ni ugodil.

Številka zadeve

C-68/17

Ime zadeve

IR

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:696

Datum zadeve

11/09/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija)

Stranke

IR proti JQ

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; različno obravnavanje na podlagi vere; odpoved delovnega razmerja

Ključne besede

IR - Socialna politika – Direktiva 2000/78/ES – Enako obravnavanje – Poklicne in druge organizacije -  Etika -  Vera ali prepričanje – Poklicne zahteve – Delovanje v dobri veri -   Etos cerkve  – Različno obravnavanje  -  Vera ali prepričanje – Odpoved delovnega razmerja -    Pripadnik katoliške vere -  Vodstveni položaj -  Civilna zakonska zveza – Zakon  sklenjen po razvezi

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 4(2), drugi pododstavek, [Direktive 2000/78] razlagati tako, da lahko cerkev za organizacijo, kakršna je tožena stranka v obravnavanem sporu, zavezujoče določi, da glede zahteve po delovanju v dobri veri in lojalno, ki velja za delavce na vodstvenih položajih, razlikuje med delavci, ki pripadajo tej cerkvi, in delavci, ki pripadajo drugi cerkvi ali ne pripadajo nobeni cerkvi?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
(a)      Ali je treba v obravnavanem sporu opustiti uporabo določbe nacionalnega prava, kakršna je v tem primeru določba člena 9(2) [AGG], v skladu s katero je upravičeno različno obravnavanje delavcev na podlagi njihove verske pripadnosti glede na samodojemanje cerkve, ki temelji na veri?
(b)      Kateri pogoji veljajo v skladu s členom 4(2), drugi pododstavek, Direktive 2000/78 glede zahteve do delavcev cerkve ali druge organizacije, navedene v tej določbi, da delujejo v dobri veri in lojalno do etosa organizacije?“

Odločitev

1.      Člen 4(2), drugi pododstavek, Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da:
–        na eni strani cerkev ali druga organizacija, katere etika temelji na veri ali prepričanju in ki upravlja bolnišnico v obliki kapitalske družbe zasebnega prava, ne more odločiti, da za njene delavce na vodstvenih položajih veljajo zahteve delovanja v dobri veri in lojalno do te etike, ki se razlikujejo glede na versko pripadnost oziroma nepripadnost teh delavcev, ne da bi obstajala možnost, da je ta odločitev po potrebi predmet učinkovitega sodnega nadzora, ki zahteva, da se preveri, ali so izpolnjena merila iz člena 4(2) navedene direktive, in da
–        je na drugi strani različno obravnavanje delavcev na vodstvenih položajih, ki se nanaša na takšne zahteve delovanja v dobri veri in lojalno do navedene etike, glede na njihovo pripadnost oziroma nepripadnost veri v skladu z navedeno direktivo le, če glede na naravo zadevnih poklicnih dejavnosti ali okvir, v katerem se te izvajajo, vera ali prepričanje pomeni poklicno zahtevo, ki je bistvena, legitimna in upravičena glede na etiko zadevne cerkve ali organizacije ter ki je v skladu z načelom sorazmernosti, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče.
2.      Nacionalno sodišče, ki odloča v sporu med strankama zasebnega prava, mora, če veljavnega nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s členom 4(2) Direktive 2000/78, v okviru svojih pristojnosti zagotoviti pravno varstvo, ki za pravne subjekte izhaja iz splošnih načel prava Unije, kot je prepoved diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja, ki je zdaj določena v členu 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ter polni učinek pravic, ki iz njih izhajajo iz teh načel, tako da po potrebi ne uporabi nobene nasprotujoče nacionalne določbe.

Številka zadeve

C-24/17

Ime zadeve

Österreichischer Gewerkschaftsbund

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:373

Datum zadeve

08/05/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija)

Stranke

Österreichischer Gewerkschaftsbund, Gewerkschaft Öffentlicher Dienst proti Republik Österreich

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; diskriminacija na podlagi starosti; zakonitosti zveznega sistema plač in napredovanj pogodbenih uslužbencev v javni upravi,

Ključne besede

Österreichischer Gewerkschaftsbund - Socialna politika – Prepoved vsakršne diskriminacije  - Starost – Direktiva 2000/78/ES – Neupoštevanje poklicnih izkušenj – Izkušnje   pred 18. letom – Sistem plač in napredovanj – Ohranitev različnega obravnavanja – Prosto gibanje delavcev –  PDEU – Uredba (EU) št. 492/2011 –  Nacionalna ureditev -   Delno upoštevanje – Pretekla delovna doba

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      (a)      Ali je treba pravo Unije, zlasti člene 1, 2 in 6 [Direktive 2000/78] v povezavi s členom 21 [Listine], razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki plačni sistem, ki je diskriminatoren zaradi starosti (glede upoštevanja delovne dobe pred 18. letom starosti), nadomesti z novim plačnim sistemom, pri čemer pa prerazvrstitev že zaposlenih uslužbencev v novi plačni sistem poteka tako, da se novi plačni sistem uveljavi retroaktivno do trenutka uveljavitve prvotnega zakona, začetna razvrstitev v novi plačni sistem pa se določi glede na plačo, ki je bila v določenem prehodnem mesecu (februar 2015) dejansko izplačana v skladu s prejšnjim plačnim sistemom, tako da se finančni učinki dosedanje diskriminacije zaradi starosti ohranijo?
(b)      Če je odgovor na [prvo vprašanje, točka (a),] pritrdilen:
Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 17 [Direktive 2000/78], razlagati tako, da morajo že zaposleni uslužbenci, ki so bili glede upoštevanja pretekle delovne dobe, dopolnjene pred 18. letom starosti, v prejšnjem plačnem sistemu diskriminirani zaradi starosti, prejeti finančno nadomestilo, če se tudi po prehodu na novi plačni sistem ohranijo finančni učinki diskriminacije zaradi starosti?
(c)      Če je odgovor na [prvo vprašanje, točka (a),] nikalen:
Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 47 [Listine], razlagati tako, da tam določena pravica do učinkovitega pravnega varstva nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se prejšnji diskriminatoren plačni sistem v sedanjih in prihodnjih postopkih več ne uporabi in se prehod na plačevanje zaposlenih uslužbencev po novem plačnem sistemu ravna izključno po plačilu, ki je bilo izračunano oziroma izplačano v prehodnem mesecu?
2.      Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 45 PDEU, člen 7(1) Uredbe [št. 492/2011] ter člena 20 in 21 [Listine], razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, po kateri se pretekla delovna doba pogodbenih uslužbencev, dosežena
–        v delovnem razmerju pri lokalni skupnosti ali zvezi občin v državi članici Evropskega gospodarskega prostora, Republiki Turčiji ali Švicarski konfederaciji, pri organu Evropske unije ali pri medvladni organizaciji, katere članica je Republika Avstrija, ali pri drugih podobnih organih, upošteva v celoti,
–        v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, upošteva le v primeru opravljanja upoštevne poklicne dejavnosti ali upoštevne prakse v upravi, in sicer v skupnem obsegu največ desetih let?“

Odločitev

1.      Člene 1, 2 in 6 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu v povezavi s členom 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki velja retroaktivno in zato, da bi se odpravila diskriminacija na podlagi starosti, določa prehod zaposlenih pogodbenih uslužbencev na novi sistem plač in napredovanj, v okviru katerega se začetna razvrstitev teh pogodbenih uslužbencev določi na podlagi zadnje plače, ki so jo ti prejeli na podlagi prejšnjega sistema.
2.      Če nacionalnih določb ni mogoče razlagati na način, da bi bile skladne z Direktivo 2000/78, mora nacionalno sodišče v okviru svojih pristojnosti zagotoviti pravno varstvo, ki za posameznike izhaja iz te direktive, in polni učinek te direktive tako, da po potrebi ne uporabi nobene nasprotujoče nacionalne določbe. Pravo Unije je treba razlagati tako, da ponovna vzpostavitev enakega obravnavanja v primeru, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, pomeni, da se morajo pogodbenim uslužbencem, postavljenim v slabši položaj po starem sistemu plač in napredovanj, od trenutka, ko je bila ugotovljena diskriminacija, ki je v nasprotju s pravom Unije, in vse dokler ne bodo sprejeti ukrepi za ponovno vzpostavitev enakega obravnavanja, priznati enake ugodnosti, kot so tiste, do katerih so bili upravičeni pogodbeni uslužbenci, postavljeni v boljši položaj po tem sistemu, tako glede upoštevanja delovne dobe, dopolnjene pred 18. letom starosti, kot glede napredovanja v plačni lestvici, in posledično, da je treba diskriminiranim pogodbenim uslužbencem dodeliti finančno nadomestilo v višini razlike med plačo, ki bi jo moral zadevni pogodbeni uslužbenec prejemati, če ne bi bilo obravnavan diskriminatorno, in plačo, ki jo je dejansko prejemal.
3.      Člen 45 PDEU in člen 7(1) Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere se za določitev službene dobe pogodbenega uslužbenca pretekla delovna doba, dosežena v delovnem razmerju pri lokalni skupnosti ali zvezi občin v državi članici Evropskega gospodarskega prostora, Republiki Turčiji ali Švicarski konfederaciji, pri organu Evropske unije ali pri medvladni organizaciji, katere članica je Republika Avstrija, ali pri drugih podobnih organih, upošteva v celoti, medtem ko se kakršna koli druga pretekla delovna doba upošteva le v skupnem obsegu največ desetih let in le, če je upoštevna.

Številka zadeve

C-414/16

Ime zadeve

Egenberger

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:257

Datum zadeve

17/4/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija)

Stranke

Vera Egenberger proti Evangelisches Werk für Diakonie und Entwicklung eV

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; odškodninski zahtevek na podlagi diskriminacije

Ključne besede

Egenberger - Enako obravnavanje -  Različno obravnavanje na podlag – Vera ali prepričanje – Diskriminacija -   Poklicne dejavnosti – Cerkve in organizacije -  Etika -   Poklicna zahteva – Odškodninski zahtevek

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 4(2) Direktive [2000/78] razlagati tako, da lahko delodajalec – kakršen je tožena stranka v obravnavanem primeru – oziroma cerkev zanj, sam zavezujoče odloči, ali pripadnost kandidata določeni veri zaradi narave tega dela ali zaradi okoliščin, v katerih se izvaja, pomeni bistveno, legitimno in upravičeno poklicno zahtevo glede na njegovo oziroma cerkveno etiko?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
Ali se določba nacionalnega prava – kot je v obravnavanem primeru člen 9(1), prva možnost, [AGG] – v skladu s katero je različno obravnavanje zaradi vere pri zaposlovanju pri verskih skupnostih in z njimi povezanih ustanovah dovoljeno, tudi če neka vera ob upoštevanju tega, kako se ta verska skupnost dojema, glede na njeno pravico do samoodločbe pomeni upravičeno poklicno zahtevo, v sporu, kakršen je obravnavani, ne uporabi?
3.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
Katere zahteve je treba glede narave dela ali okoliščin, v katerih se izvaja, določiti kot bistvene, legitimne in upravičene poklicne zahteve glede na etiko organizacije v skladu s členom 4(2) Direktive [2000/78]?“

Odločitev

1.      Člen 4(2) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu v povezavi z njenima členoma 9 in 10 ter s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora biti mogoče – če cerkev ali druga organizacija, katere etika temelji na veri ali prepričanju, v utemeljitev akta ali odločbe, kot je zavrnitev prijave na delovno mesto pri njej, zatrjuje, da je vera glede na naravo zadevnih dejavnosti ali okvira, v katerem se te dejavnosti opravljajo, bistvena, legitimna in upravičena poklicna zahteva glede na etiko te cerkve ali organizacije – da je taka trditev po potrebi predmet učinkovitega sodnega nadzora, ki zahteva preveritev, da so v obravnavani zadevi izpolnjena merila iz člena 4(2) te direktive.
2.      Člen 4(2) Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da bistvena, legitimna in upravičena poklicna zahteva, navedena v njem, napotuje na nujno zahtevo, ki jo glede na etiko cerkve ali zadevne organizacije objektivno narekujejo narava ali pogoji izvajanja zadevne poklicne dejavnosti, in ne sme zajemati razlogov, ki niso povezani s to etiko ali pravico te cerkve ali te organizacije do avtonomije. Ta zahteva mora biti v skladu z načelom sorazmernosti.
3.      Nacionalno sodišče, ki odloča v sporu med posameznikoma, je dolžno, če veljavnega nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s členom 4(2) Direktive 2000/78, v okviru svojih pristojnosti zagotoviti sodno varstvo, ki za pravne subjekte izhaja iz členov 21 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ter zagotoviti polni učinek teh členov, tako da po potrebi ne uporabi nobene nasprotujoče nacionalne določbe.

Številka zadeve

C-190/16

Ime zadeve

Fries

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2017:513

Datum zadeve

05/07/2017

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Bundesgerichtshof (zvezno delovno sodišče, Nemčija)

Stranke

Werner Fries proti Lufthansa CityLine GmbH

Področje

Zračni promet; diskriminacija na podlagi starosti; upravljanje zrakoplova

Ključne besede

Fries -Zračni promet – Uredba (EU) št. 1178/2011 –   Prepoved -  Imetniki  pilotske licence - Starost 65 let -  Upravljanje zrakoplova -  Komercialni zračni promet -    Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Svobodna izbira poklica – Enako obravnavanje – Diskriminacija na podlagi starosti 

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je točka FCL.065(b) Priloge I k Uredbi št. 1178/2011 združljiva s prepovedjo diskriminacije na podlagi starosti iz člena 21(1) Listine?
2.      Ali je točka FCL.065(b) Priloge I k Uredbi št. 1178/2011 združljiva s členom 15(1) Listine, v skladu s katerim ima vsakdo pravico do dela in do opravljanja svobodno izbranega ali sprejetega poklica?
3.      V primeru pritrdilnega odgovora na prvi vprašanji:
(a)      Ali pod pojem ‚komercialni zračni prevozʻ v smislu točke FCL.065(b) [Priloge I] k Uredbi (EU) št. 1178/2011 oziroma opredelitve tega pojma v točki FCL.010 Priloge I k tej uredbi spadajo tudi tako imenovani prazni leti v okviru opravljanja dejavnosti letalskega prevoznika, pri katerih se ne prevažajo niti potniki niti tovor ali pošta?
(b)      Ali pod pojem ‚komercialni zračni prevozʻ v smislu točke FCL.065(b) [Priloge I] k Uredbi (EU) št. 1178/2011 oziroma opredelitve tega pojma v točki FCL.010 Priloge I k tej uredbi spadata usposabljanje in vodenje preizkusov, pri katerih se pilot, ki je star več kot 65 let, zadržuje v pilotski kabini letala, vendar ni član leteče posadke?“

Odločitev

1.      Pri preučitvi prvega in drugega vprašanja ni bil odkrit noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost točke FCL.065(b) Priloge I k Uredbi Komisije (EU) št. 1178/2011 z dne 3. novembra 2011 o tehničnih zahtevah in upravnih postopkih za letalsko osebje v civilnem letalstvu v skladu z Uredbo (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta glede na člen 15(1) ali člen 21(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
2.      Točko FCL.065(b) Priloge I k Uredbi št. 1178/2011 je treba razlagati tako, da imetniku pilotske licence, ki je dosegel starost 65 let, ne prepoveduje, niti da dela kot pilot na praznih letih ali preletih, ki se opravljajo v okviru poslovne dejavnosti prevoznika, brez prevoza potnikov, tovora ali pošte, niti da dela kot inštruktor in/ali izpraševalec na krovu zrakoplova, kadar ni član letalske posadke.

Številka zadeve

C-143/16

Ime zadeve

Abercrombie & Fitch Italia

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2017:566

Datum zadeve

19/07/2017

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija)

Stranke

Abercrombie & Fitch Italia Srl proti Antoninu Bordonaru

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; prepoved diskriminacije zaradi starosti

Ključne besede

Bordonaro - Socialna politika – Direktiva 2000/78/ES – Enako obravnavanje – Zaposlovanje in delo - Diskriminacija na podlagi starosti – Pogodba o občasnem delu – Mlajšimi od 25 let -   Prenehanje pogodbe o zaposlitvi -  Samodejno prenehanje

Vprašanje za predhodno odločanje

„Ali je nacionalna ureditev iz člena 34 zakonske uredbe št. 276/2003, v skladu s katero je mogoče pogodbo o občasnem delu vsekakor skleniti za storitve, ki jih opravljajo osebe pred dopolnjenim 25. letom starosti, v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije na podlagi starosti iz Direktive 2000/78 in člena 21(1) Listine?“

Odločitev

Člen 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter člen 2(1), člen 2(2)(a) in člen 6(1) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo določbi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki delodajalcu omogoča, da z delavcem, mlajšim od 25 let, ne glede na naravo storitev, ki jih je treba opraviti, sklene pogodbo o občasnem delu in mu to pogodbo odpove, ko dopolni 25 let, saj se s to določbo uresničuje legitimen cilj politike zaposlovanja in trga dela, načini, določeni za uresničevanje tega cilja, pa so primerni in nujni.

Številka zadeve

C-406/15

Ime zadeve

Milkova

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2017:198

Datum zadeve

09/03/2017

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

 Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija)

Stranke

Petya Milkova proti Izpalnitelen direktor na Agentsiata za privatizatsia i sledprivatizatsionen kontrol

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; enako obravnavanje;  pravice invalidov

Ključne besede

Milkova - Socialna politika – Enako obravnavanje -  Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov –  Direktiva 2000/78/ES – Invalidi - Okrepljeno varstvo – Odpoved delovnega razmerja -  Neobstoj takega varstva – Uradniki invalidi -   Načelo enakega obravnavanja

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali člen 5(2) Konvencije OZN […] dopušča državam članicam, da posebno predhodno varstvo pred odpustitvijo zakonsko določijo le za invalide, ki so delavci, ne pa za uradnike z enako invalidnostjo?
2.      Ali člen 4 in druge določbe Direktive 2000/78 dopuščajo nacionalno ureditev, ki posebno predhodno varstvo pred odpustitvijo priznava le invalidom, ki so delavci, ne pa tudi uradnikom z enako invalidnostjo?
3.      Ali člen 7 Direktive 2000/78 dopušča, da se posebno predhodno varstvo pred odpustitvijo določi le za invalide, ki so delavci, ne pa tudi za uradnike z enako invalidnostjo?
4.      Če je odgovor na prvo in tretje vprašanje nikalen: ali upoštevanje mednarodnopravnih predpisov in predpisov prava Skupnosti glede na predstavljena dejstva in okoliščine obravnavane zadeve zahteva, da se posebno predhodno varstvo pred odpustitvijo, ki ga je določil nacionalni zakonodajalec in velja za invalide, ki so delavci, uporabi tudi za uradnike z enako invalidnostjo?“

Odločitev

1.      Člen 7(2) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je bila v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009, in splošnega načela enakega obravnavanja iz členov 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da dopušča ureditev države članice, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki za delavce z nekaterimi oblikami invalidnosti določa posebno predhodno varstvo pred odpustitvijo, ne da bi tako varstvo določala za uradnike z enakimi oblikami invalidnosti, razen če je dokazana kršitev načela enakega obravnavanja, kar mora preveriti predložitveno sodišče.Pri tem preverjanju mora primerjava položajev temeljiti na analizi, ki je osredotočena na vsa upoštevna nacionalna pravna pravila, ki urejajo položaj na eni strani delavcev z zadevno invalidnostjo in na drugi strani uradnikov z enako invalidnostjo, ob upoštevanju zlasti namena varstva pred odpovedjo delovnega razmerja, ki je predmet postopka v glavni stvari.
2.      Če člen 7(2) Direktive 2000/78 ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in načela enakega obravnavanja nasprotuje ureditvi države članice, kot je ta iz postopka v glavni stvari, obveznost spoštovanja prava Evropske unije zahteva, da se področje uporabe nacionalnih predpisov o varstvu delavcev z eno od navedenih oblik invalidnosti razširi, tako da se ta pravila o varstvu uporabijo tudi za uradnike z enako obliko invalidnosti.

Številka zadeve

C-356/12

Ime zadeve

Glatzel

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2014:350

Datum zadeve

22/05/2014

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Bayerischer Verwaltungsgerichtshof (Nemčija)

Stranke

Wolfgang Glatzel proti Freistaat Bayern

Področje

Promet; vozniško dovoljenje Skupnosti – Temeljne pravice; vključenost invalidov; ostrina vida

Ključne besede

  Glatzel - Promet – Direktiva 2006/126/ES –   Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov – Ostrina vida -Vozniško dovoljenje – Vožnja motornega vozila -Telesna in duševna sposobnost - Minimalni standardi –  Enako obravnavanje – Neobstoj možnosti odstopa – Sorazmernost standardi –  Enako obravnavanje – Neobstoj možnosti odstopa – Sorazmernost

Vprašanje za predhodno odločanje

Ali je točka 6.4 Priloge III k Direktivi 2006/126 […] v skladu s členi 20, 21(1) in 26 [Listine] v delu, v katerem se z navedeno določbo – ne da bi bila predvidena možnost izjeme – od kandidatov za vozniško dovoljenje [za vožnjo vozil] iz kategorij C1 in C1E zahteva ostrina vida, ki je vsaj 0,1 na slabšem očesu, tudi tedaj, ko imajo te osebe binokularno ostrino vida in je vidno polje obeh očes normalno?“

Odločitev

Pri preučitvi vprašanja ni bil odkrit noben element, ki bi lahko vplival na veljavnost točke 6.4 Priloge III k Direktivi 2006/126/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o vozniških dovoljenjih, kakor je bila spremenjena z Direktivo Komisije 2009/113/ES z dne 25. avgusta 2009, glede na člene 20, 21(1) ali 26 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Številka zadeve

C-122/15

Ime zadeve

C

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2016:391

Datum zadeve

02/06/2016

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska)

Stranke

Postopek na predlog C

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; različno obravnavanje na podlagi starosti

Ključne besede

C - Socialna politika – Načelo enakega obravnavanja -  Prepoved diskriminacije  - Starost – Direktiva 2000/78/ES – Enako obravnavanje -   Zaposlovanje in delo –  Različno obravnavanje na podlagi starosti –Višja obdavčitev - Dohodki od pokojnin -  Nižja obdavčitev -  Dohodki od plač –Direktiva 2000/78 – Pristojnost Evropske unije  - Neposredno obdavčevanje

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 3(1)(c) Direktive [2000/78] razlagati tako, da nacionalna ureditev, kot so določbe člena 124, prvi in četrti odstavek, zakona 1992/1535 o dohodnini, ki urejajo dodatni davek na pokojninske prejemke, spada na področje uporabe prava Unije in s tem prepovedi diskriminacije na podlagi starosti v smislu člena 21(1) [Listine]?
Če bi Sodišče na prvo vprašanje odgovorilo tako, da ta primer spada na področje uporabe prava Unije, sta predloženi še drugo in tretje vprašanje.
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali je treba določbe člena 2(1) in člena 2(2)(a) ali (b) Direktive [2000/78] ter člena 21(1) [Listine] razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, kot so določbe člena 124, prvi in četrti odstavek, zakona 1992/1535 o dohodnini, ki urejajo dodatni davek na pokojninske prejemke, v skladu s katerim so pokojninski prejemki fizične osebe, ki so vsaj posredno odvisne od starosti osebe, v določenih primerih obdavčeni bolj kot enako visoki dohodki iz dela?
3.      Če navedene določbe Direktive [2000/78] in Listine nasprotujejo nacionalni ureditvi, kot je dodatni davek na pokojninske prejemke, je treba v obravnavanem primeru preizkusiti, ali je treba člen 6(1) navedene direktive razlagati tako, da je mogoče nacionalno ureditev, kot je dodatni davek na pokojninske prejemke, kljub temu v smislu tega predpisa šteti za objektivno in primerno ter upravičeno z legitimnim ciljem, predvsem zakonitim ciljem s področja politike zaposlovanja, trga dela in poklicnega izobraževanja, glede na to, da je namen dodatnega davka na pokojninske prejemke, kot to izhaja iz pripravljalnih del k zakonu 1992/1535 o dohodnini, pridobiti davčne prihodke od davčno zmogljivih prejemnikov pokojninskih prejemkov, zmanjšati razliko med davčno obremenitvijo pokojninskih prejemkov in dohodkov iz dela ter spodbujati starejše ljudi, da ostanejo dalj časa delovno aktivni?“

Odločitev

Člen 3(1)(c) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da nacionalna zakonodaja, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki se nanaša na dodatni davek na dohodke od pokojnine, ne spada na stvarno področje uporabe te direktive in s tem tudi ne na področje uporabe člena 21(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Številka zadeve

C-195/12

Ime zadeve

IBV & Cie

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2013:598

Datum zadeve

26/09/2013

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Cour constitutionnelle (Belgija)

Stranke

Industrie du bois de Vielsalm & Cie (IBV) SA proti Région wallonne

Področje

Okolje; soproizvodnja; energija iz biomase

Ključne besede

 IBV – Okolje - Biomasa - Področje uporabe - Soproizvodnja  -  Soproizvodnja z visokim izkoristkom –  Regionalni program podpore – Zeleni certifikati  -– Dodelitev večjega števila certifikatov -    Energija iz biomase – Les ali lesni izdelki  - Načelo enakosti in prepovedi diskriminacije –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 7 Direktive [2004/8], po potrebi v povezavi s členoma 2 in 4 Direktive [2001/77] ter s členom 22 Direktive [2009/28], ob upoštevanju splošnega načela enakega obravnavanja, člena 6 Pogodbe o Evropski uniji ter členov 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah [(v nadaljevanju: Listina)] razlagati tako, da:
(a)      se uporablja le za naprave za soproizvodnjo z visokim izkoristkom v smislu Priloge III k Direktivi [2004/8];
(b)      predpisuje, dovoljuje ali prepoveduje, da bi bil ukrep podpore, kakršen je ukrep iz člena 38(3) odloka [iz leta 2001], na voljo za vse naprave za soproizvodnjo, ki pridobivajo energijo predvsem iz biomase in izpolnjujejo pogoje iz tega člena, razen naprav za soproizvodnjo, ki pridobivajo energijo predvsem iz lesa ali lesnih odpadkov?
2.      Ali je odgovor drugačen, če naprava za soproizvodnjo pridobiva energijo samo iz lesa ali samo iz lesnih odpadkov?“

Odločitev

1.      Člen 7 Direktive 2004/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o spodbujanju soproizvodnje, ki temelji na rabi koristne toplote, na notranjem trgu z energijo in o spremembi Direktive 92/42/EGS je treba razlagati tako, da njegovo področje uporabe ni omejeno zgolj na naprave za soproizvodnjo z značilnostmi naprav z visokim izkoristkom v smislu te direktive.
2.      V pravu Unije v trenutnem stanju načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, ki je določeno med drugim v členih 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ne prepoveduje, da države članice ob uvedbi nacionalnih programov podpore soproizvodnji in proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije, kot so predvideni v členu 7 Direktive 2004/8 in v členu 4 Direktive 2001/77/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2001 o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu z električno energijo, določijo ukrep dodatne podpore, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki je lahko na voljo za vse naprave za soproizvodnjo, ki energijo pridobivajo predvsem iz biomase, razen za naprave za soproizvodnjo, ki energijo pridobivajo predvsem iz lesa in/ali lesnih odpadkov.

Številka zadeve

C-476/11

Ime zadeve

HK Danmark

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2013:590

Datum zadeve

26/09/2013

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Vestre Landsret (Danska)

Stranke

HK Danmark proti Experian A/S

Področje

Zaposlovanje in socialna politika; prispevki glede na starost

Ključne besede

Experian – Socialna politika - Prepoved diskriminacije na podlagi i – Prispevki - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Direktiva  – Kolektivno pokojninsko zavarovanje – Višanje zneska prispevkov 

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba izjemo iz člena 6(2) Direktive [2000/78], ki se nanaša na določitev starosti za upokojitev ali pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine za potrebe panožnih sistemov socialne varnosti, razlagati tako, da državam članicam dovoljuje, da lahko na splošno izvzamejo panožne sisteme socialne varnosti iz prepovedi neposredne ali posredne diskriminacije zaradi starosti iz člena 2 [te] direktive, če to ne vodi do diskriminacije zaradi spola?
2.      Ali je treba izjemo iz člena 6(2) Direktive [2000/78], ki se nanaša na določitev starosti za upokojitev ali pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine za potrebe panožnih sistemov socialne varnosti, razlagati tako, da državi članici ne prepoveduje, da ohrani pravni položaj, v katerem lahko delodajalec plača – kot del plače – pokojninske prispevke, ki so odvisni od starosti, kar na primer pomeni, da delodajalec plača pokojninski prispevek v višini 6 % za zaposlene, ki so mlajši od 35 let, 8 % za zaposlene, ki so stari od 35 do 44 let, in 10 % za zaposlene, ki so stari več kot 45 let, če to ne vodi do diskriminacije zaradi spola?“

Odločitev

Načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, ki je določeno v členu 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in uresničeno z Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, in natančneje s členoma 2 in 6(1) te direktive, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje kolektivnemu pokojninskemu zavarovanju, v okviru katerega delodajalec kot del plače izplačuje pokojninske prispevke, ki se višajo s starostjo, če je različno obravnavanje na podlagi starosti, ki iz tega izhaja, primerno in potrebno za dosego legitimnega cilja, kar mora ugotoviti nacionalno sodišče.