Številka zadeve

C-69/21

Ime zadeve

Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Éloignement – Cannabis thérapeutique)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:913

Datum zadeve

22/12/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu, Nizozemska)

Stranke

X proti Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; zakonitost postopka vračanja

Ključne besede

X – Azilna politika - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Prepoved -  Nečloveško ali ponižujoče ravnanje – Spoštovanje – Zasebno in družinsko življenje – Varstvo – Odstranitev,  izgon ali izročitev – Pravica do prebivanja -  Zdravstveni razlogi – Standardi in postopki -   Države članice -  Nezakonito vračanje -  Državljani tretjih držav – Direktiva 2008/115/ES –Huda bolezen -   Zdravljenje - Lajšanje bolečin – Država izvora  - Odstranitev

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali lahko znatno povečanje intenzivnosti bolečin zaradi neobstoja zdravljenja ob nespremenjeni klinični sliki bolezni pomeni položaj, ki je v nasprotju s členom 19(2) [Listine] v povezavi s členoma 1 in 4 Listine, če se ne odobri odlog obveznosti zapustitve države, ki izhaja iz [Direktive 2008/115]?
2.      Ali je določitev fiksnega roka, v katerem se morajo pojaviti posledice neobstoja zdravljenja, da bi bilo treba upoštevati zdravstvene ovire pri obveznosti vrnitve, ki izhaja iz [Direktive 2008/115], združljiva s členom 4 Listine, v povezavi s členom 1 te listine? Če določitev fiksnega roka ni v nasprotju s pravom Unije, ali je državi članici dovoljeno določiti splošni rok za vse možne bolezni in vse možne posledice za zdravje?
3.      Ali je ureditev, v skladu s katero je treba posledice dejanske odstranitve presojati izključno v okviru vprašanja, ali – in pod katerimi pogoji – sme tujec potovati, združljiva s členom 19(2) Listine v povezavi s členoma 1 in 4 te listine ter [Direktivo 2008/115]?
4.      Ali je s členom 7 Listine, v povezavi s členoma 1 in 4 te listine ter [Direktivo 2008/115], zahtevano, da se zdravstveno stanje tujca in zdravljenje, ki ga je zaradi tega stanja deležen v državi članici, upoštevata pri vprašanju, ali je treba zaradi zasebnega življenja dovoliti prebivanje? Ali je s členom 19(2) Listine, v povezavi s členoma 1 in 4 te listine ter Direktivo 2008/115, zahtevano, da je treba v presojo, ali lahko zdravstvene težave vodijo do ovir za odstranitev, upoštevati zasebno in družinsko življenje v smislu člena 7 Listine?“

Odločitev

1.      Člen 5 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členoma 1 in 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter členom 19(2) te listine
je treba razlagati tako, da
nasprotuje temu, da se sprejme odločba o vrnitvi ali ukrep odstranitve v zvezi z državljanom tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju države članice in trpi za hudo boleznijo, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bila zadevna oseba v tretji državi, v katero bi bila odstranjena, v primeru vrnitve izpostavljena dejanskemu tveganju znatnega, nepopravljivega in hitrega povečanja njenih bolečin zaradi prepovedi edinega učinkovitega analgetičnega zdravljenja v tej državi. Država članica ne sme določiti strogega roka, v katerem naj se tako povečanje uresniči, da bi bilo lahko sprejetje te odločbe o vrnitvi ali ukrepa odstranitve ovirano.
2.      Člen 5 in člen 9(1)(a) Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 1 in 4 Listine o temeljnih pravicah ter členom 19(2) Listine o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
nasprotujeta temu, da pristojni nacionalni organ posledice ukrepa odstranitve, v ozkem pomenu besede, za zdravstveno stanje državljana tretje države upošteva le za preučitev, ali je ta v stanju, v katerem lahko potuje.
3.      Direktivo 2008/115 v povezavi s členom 7 ter členoma 1 in 4 Listine o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
–        državi članici, na ozemlju katere nezakonito prebiva državljan tretje države, ne nalaga, naj mu izda dovoljenje za prebivanje, če zoper njega ni mogoče sprejeti niti odločbe o vrnitvi niti ukrepa odstranitve, ker obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil v namembni državi izpostavljen resničnemu tveganju hitrega, znatnega in nepopravljivega povečanja bolečin, ki jih povzroča njegova huda bolezen;
–        mora pristojni nacionalni organ pri preučitvi, ali pravica do spoštovanja zasebnega življenja tega državljana nasprotuje temu, da se zoper njega sprejme odločba o vrnitvi ali ukrep odstranitve, skupaj z vsemi drugimi upoštevnimi elementi upoštevati zdravstveno stanje navedenega državljana in oskrbo, ki jo prejema na tem ozemlju zaradi te bolezni;
–        se s sprejetjem take odločbe ali ukrepa ta pravica ne krši zgolj zato, ker bi bil v primeru vrnitve v namembno državo ta državljan izpostavljen tveganju poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, kadar tako tveganje ne dosega praga resnosti, ki se zahteva na podlagi člena 4 Listine.

Številka zadeve

C-327/18 PPU

Ime zadeve

R O

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:733

Datum zadeve

19/09/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

High Court (višje sodišče, Irska)

Stranke

RO

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno in policijsko sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

RO   -  Kazenske zadeve – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Razlogi za neizvršitev –  Nalog -Pravosodni organi – Država članica -  Postopek izstopa iz EU -   Negotovost – Ureditev – Razmerja med državo in Unijo - Izstop

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali se ob upoštevanju:
–        dejstva, da je Združeno kraljestvo podalo uradno obvestilo na podlagi člena 50 PEU;
–        negotovosti v zvezi s sporazumi, ki jih bosta sprejela Evropska unija in Združeno kraljestvo za ureditev odnosov po izstopu Združenega kraljestva, ter
–        posledične negotovosti v zvezi s tem, v kolikšnem obsegu bi lahko oseba RO v praksi uživala pravice na podlagi Pogodb, Listine ali upoštevne zakonodaje, če bi bila predana Združenemu kraljestvu in bi bila v zaporu še po izstopu te države,
od zaprošene države članice na podlagi prava Unije zahteva, naj Združenemu kraljestvu preda osebo, ki je predmet evropskega naloga za prijetje in katere predaja bi se sicer zahtevala na podlagi nacionalne zakonodaje države članice, zavrne:
(a)      v vseh primerih?
(b)      v nekaterih primerih ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve?
(c)      v nobenem primeru?
2.      Če je treba na prvo vprašanje odgovoriti, kot je navedeno v točki (b), katera merila ali preudarke mora sodišče države članice, od katere se zahteva predaja, upoštevati pri ugotavljanju, ali je predaja prepovedana?
3.      Ali mora v okoliščinah iz drugega vprašanja sodišče zaprošene države članice – dokler ne bo jasneje, kakšna pravna ureditev bo veljala po izstopu zadevne države članice, ki zahteva predajo, iz Unije – končno odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje odložiti:
(a)      v vseh primerih?
(b)      v nekaterih primerih ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve?
(c)      v nobenem primeru?
4.      Če je treba na tretje vprašanje odgovoriti, kot je navedeno v točki (b), katera merila ali preudarke mora sodišče zaprošene države članice upoštevati pri ugotavljanju, ali mora končno odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje odložiti?“

Odločitev

Člen 50 PEU je treba razlagati tako, da zgolj uradno obvestilo države članice o nameravanem izstopu iz Evropske unije v skladu s tem členom ne povzroči, da mora – v primeru izdaje evropskega naloga za prijetje zoper osebo s strani te države članice – izvršitvena država članica zavrniti izvršitev tega evropskega naloga za prijetje ali odložiti njegovo izvršitev, dokler ne bo jasno, kakšna pravna ureditev bo veljala v odreditveni državi članici po njenem izstopu iz Evropske unije. Če ni resnih in utemeljenih razlogov za prepričanje, da za osebo, za katero je bil izdan ta evropski nalog za prijetje, obstaja tveganje, da bo prikrajšana za pravice, ki jih priznavata Listina Evropske unije o temeljnih pravicah in Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, po izstopu odreditvene države članice iz Evropske unije, izvršitvena država članica ne more zavrniti izvršitve tega evropskega naloga za prijetje, dokler je odreditvena država članica del Evropske unije.

Številka zadeve

C-220/18 PPU

Ime zadeve

Generalstaatsanwaltschaft (Pogoji prestajanja zapora na Madžarskem)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:589

Datum zadeve

25/07/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Hanseatisches Oberlandesgericht in Bremen (višje deželno sodišče v Bremnu, Nemčija)

Stranke

ML

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno in policijsko sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

 ML -  Kazenske zadeve – Evropski nalog za prijetje –Okvirni sklep 2002/584/PNZ –  Postopki predaje – Države članice -   Pogoji izvršitve – Razlogi za neizvršitev – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Prepoved - Nečloveško ali ponižujočega ravnanje – Pogoji -  Zapor – Odreditvena država članica – Obseg preveritve -  Izvršitveni pravosodni organi – Obstoj pravnega sredstva  – Zagotovilo

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Kakšen pomen ima za razlago [člena 1(3) člena 5 in člena 6(1) Okvirnega sklepa v povezavi s prepovedjo nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz člena 4 Listine] okoliščina, da lahko priprte osebe v odreditveni državi članici uveljavljajo pravna sredstva glede svojih pogojev prestajanja zapora?
(a)      Ali je, če imajo izvršitveni pravosodni organi na voljo dokaze o obstoju sistemskih ali splošnih pomanjkljivostih glede pogojev prestajanja zapora v odreditveni državi članici, ki se nanašajo bodisi na nekatere skupine oseb bodisi na nekatere zapore, ob upoštevanju zgoraj navedenih določb, dejanska nevarnost, da bo obdolžena oseba podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v primeru njene izročitve, kar nasprotuje dopustnosti izročitve, izključena, če se lahko takšna pravna sredstva uveljavljajo brez nadaljnjega preverjanja konkretnih pogojev prestajanja zapora?
(b)      Ali je pri tem pomembno, da po mnenju [ESČP] v zvezi z uveljavljanjem teh pravnih sredstev niso podani indici, da priprtim osebam ne ponujajo realnih možnosti za izboljšanje neustreznih pogojev prestajanja zapora?
2.      Če po odgovoru na prvo vprašanje za predhodno odločanje uveljavljanje takšnih pravnih sredstev za priprte osebe brez nadaljnjega preverjanja konkretnih razmer v zaporu v odreditveni državi članici izvršitvenim pravosodnim organom ne omogoča izključitve dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja z obdolženo osebo:
(a)      ali je treba zgoraj navedene določbe razlagati tako, da mora preverjanje pogojev prestajanja zapora v odreditveni državi članici, ki ga opravijo izvršitveni pravosodni organi, zajemati vse zavode za prestajanje kazni zapora ali druge zavode, v katere bi bila lahko obdolžena oseba morda nameščena? Ali navedeno velja tudi za zgolj začasen ali prehoden pripor v določenih zavodih za prestajanje kazni zapora? Ali pa se lahko preverjanje omeji na tisti zavod za prestajanje kazni zapora, v katerem bo obdolžena oseba v skladu z navedbami organov odreditvene države članice najverjetneje nameščena večji del časa?
(b)      Ali je treba glede tega izvesti obsežno preverjanje zadevnih pogojev prestajanja zapora, ki zajema tako ugotovitev velikosti prostora, ki pripada posameznemu zaporniku, pa tudi drugih pogojev prestajanja zapora? Ali je treba pri oceni tako ugotovljenih pogojev prestajanja zapora upoštevati sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, kot izhaja iz sodbe Muršić proti Hrvaški (sodba z dne 20. oktobra 2016, [CE:ECHR:2016:1020JUD000733413])?
3.      Če je treba tudi po odgovoru na drugo vprašanje za predhodno odločanje pritrditi, da morajo izvršitveni pravosodni organi obveznost preverjanja razširiti na vse upoštevne zavode za prestajanje kazni zapora [v katere je zadevna oseba lahko premeščena]:
(a)      ali izvršitvenim pravosodnim organom ni treba preverjati pogojev prestajanja zapora v vsakem upoštevnem zavodu za prestajanje kazni zapora, če je odreditvena država članica podala splošno zagotovilo, da obdolžena oseba ne bo izpostavljena nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja?
(b)      ali pa je lahko namesto preverjanja pogojev prestajanja zapora v vsakem upoštevnem zavodu za prestajanje kazni zapora odločitev izvršitvenega pravosodnega organa o dopustnosti izročitve odvisna od pogoja, da obdolžena oseba ne bo podvržena takšnemu ravnanju?
4.      Če tudi po odgovoru na tretje vprašanje za predhodno odločanje izvršitvenim pravosodnim organom podaja zagotovil in določitev pogojev ne utemeljuje opustitve preverjanja pogojev prestajanja zapora v vsakem upoštevnem zavodu za prestajanje kazni zapora [v katere je zadevna oseba lahko premeščena] v odreditveni državi članici:
(a)      Ali morajo izvršitveni pravosodni organi preveriti pogoje prestajanja zapora v vsakem upoštevnem zavodu za prestajanje kazni zapora, tudi če pravosodni organi odreditvene države članice sporočijo, da obdolžena oseba v tej državi ne bo priprta dlje kot tri tedne, pod pogojem, da ne bodo nastopile nasprotne okoliščine?
(b)      Ali navedeno velja, tudi če izvršitveni pravosodni organi ne vedo, ali so te podatke posredovali odreditveni pravosodni organi oziroma centralni organi odreditvene države članice, na podlagi prošnje za sodelovanje odreditvenega pravosodnega organa?“

Odločitev

Člen 1(3), člen 5 in člen 6(1) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da kadar izvršitven pravosodni organ razpolaga s podatki, ki potrjujejo obstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti pogojev prestajanja zapora v zaporih odreditvene države članice, česar točnost mora predložitveno sodišče preveriti ob upoštevanju vseh razpoložljivih posodobljenih podatkov:
–        izvršitven pravosodni organ ne more izključiti dejanske nevarnosti, da bi bila oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, izdan zaradi izvršitve zaporne kazni, podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu člena 4 Listine, zgolj zato, ker ima ta oseba v odreditveni državi članici na voljo pravno sredstvo, ki ji omogoča izpodbijanje svojih pogojev prestajanja zapora, čeprav lahko obstoj takega pravnega sredstva ta organ upošteva zaradi odločitve o predaji zadevne osebe;
–        izvršitven pravosodni organ mora preučiti samo pogoje prestajanja zapora v zaporih, za katere je v skladu z informacijami, s katerimi razpolaga, verjetno, da bo v njih, tudi začasno ali prehodno, ta oseba zaprta;
–        izvršitven pravosodni organ mora v ta namen preveriti zgolj konkretne in natančne pogoje prestajanja zapora zadevne osebe, ki so upoštevni za ugotovitev, ali zanjo obstaja dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine;
–        izvršitven pravosodni organ lahko upošteva informacije, ki jih zagotovijo drugi organi odreditvene države članice, kot je odreditven pravosodni organ, kot so zlasti zagotovila, da zadevna oseba ne bo podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu člena 4 Listine.

Številka zadeve

C-128/18

Ime zadeve

Dorobantu

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:857

Datum zadeve

15/10/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

 Hanseatisches Oberlandesgericht Hamburg (višje deželno sodišče v Hamburgu, Nemčija)

Stranke

Dumitru-Tudor Dorobantu proti Generalstaatsanwaltschaft Hamburg

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno in policijsko sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

Dorubantu -   Kazenske zadeve – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje – Razlogi -  Zavrnitev izvršitve –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Prepoved - Nečloveško ali ponižujoče ravnanje – Razmere v zaporu -  Odreditvena država članica – Presoja -  Izvršitveni pravosodni organ – Merila

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Kakšne minimalne zahteve glede razmer v zaporu se pri izvajanju Okvirnega sklepa 2002/584 […] zahtevajo na podlagi člena 4 Listine?
(a)      Ali pravo Unije določa ‚absolutno‘ najmanjšo velikost bivalnega prostora osebe v zaporu, katere neizpolnitev vedno pomeni kršitev člena 4 Listine?
(i)      Ali se pri določitvi individualnega deleža upošteva, ali gre za samice ali večposteljne sobe?
(ii)      Ali je pri izračunu velikosti bivalnega prostora treba odšteti površino, ki jo zaseda pohištvo (postelja, omara itd.)?
(iii)      Kateri gradbeni pogoji morajo biti izpolnjeni za skladnost razmer v zaporu s pravom Unije? Kakšen pomen ima neposreden (ali zgolj posreden) dostop do sanitarij ali drugih prostorov ter oskrba z mrzlo in toplo vodo, ogrevanje, osvetlitev itd.?
(b)      Kakšno vlogo imajo pri ocenjevanju različni ‚režimi prestajanja kazni‘, in sicer različni časi odpiranja celic in različne stopnje svobode gibanja v zavodu za prestajanje kazni zapora?
(c)      Ali se lahko – kot je to storil senat v svojih odločbah o dopustitvi – upoštevajo tudi pravne in organizacijske izboljšave v odreditveni državi članici (uvedba sistema ombudsmana, vzpostavitev sodišč za izvrševanje kazni itd.)?
2.      Na podlagi katerih meril se preverjajo razmere v zaporu z vidika temeljnih pravic prava Unije? V kakšnem obsegu ta merila vplivajo na razlago pojma ‚dejanska nevarnost‘ v smislu sodbe z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198)?
(a)      Ali lahko pravosodni organi izvršitvene države članice izvajajo obsežen nadzor razmer v zaporu v odreditveni državi članici oziroma se morajo omejiti na ‚nadzor očitne nezakonitosti‘?
(b)      Če bi Sodišče v okviru odgovora na prvo vprašanje za predhodno odločanje prišlo do zaključka, da pravo Unije določa ‚absolutne‘ pogoje glede razmer v zaporu: ali bi neizpolnitev teh minimalnih pogojev pomenila ‚nezmožnost tehtanja‘, ki bi hkrati vedno pomenila obstoj ‚dejanske nevarnosti‘, ki prepoveduje predajo, ali pa se lahko izvršitvena država članica vključi v tehtanje? Ali se lahko pri tem upoštevajo vidiki, kot so zagotavljanje pravne pomoči znotraj Unije, delovanje evropskega kazenskega sistema ali načeli vzajemnega zaupanja in vzajemnega priznavanja?“

Odločitev

Člen 1(3) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 v povezavi s členom 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora izvršitveni pravosodni organ, kadar ima na voljo objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene dokaze, ki potrjujejo obstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti glede razmer v zavodih za prestajanje kazni zapora odreditvene države članice, da bi ugotovil, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja dejanska nevarnost, da bo oseba, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, po predaji tej državi članici podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu tega člena 4, upoštevati vse upoštevne materialne vidike razmer v zaporu v zavodu za prestajanje kazni zapora, za katerega je konkretno predvideno, da bo ta oseba v njem zaprta, kot so osebni prostor, na voljo osebi, ki ji je odvzeta prostost, v celici tega zavoda, sanitarni pogoji ali obseg svobode gibanja zadevne osebe v navedenem zavodu. Ta presoja ni omejena na preverjanje očitnih pomanjkljivosti. Izvršitveni pravosodni organ mora v okviru take presoje zaprositi odreditveni pravosodni organ za informacije, za katere meni, da so potrebne, in se mora načeloma zanesti na zagotovila tega zadnje navedenega organa, če ni natančnih podatkov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da so razmere v zaporu v nasprotju s členom 4 Listine o temeljnih pravicah.
Natančneje, glede osebnega prostora, na voljo osebi, ki ji je odvzeta prostost, mora izvršitveni pravosodni organ, ker v zvezi s tem trenutno v pravu Unije ni minimalnih zahtev, upoštevati minimalne zahteve, ki izhajajo iz člena 3 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, kot ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice. V izračun te površine se ne sme vključiti površina sanitarij, vključiti pa se mora površina, ki jo zaseda pohištvo. Osebe, ki jim je odvzeta prostost, morajo ohraniti možnost, da se v celici normalno gibljejo.
Izvršitveni pravosodni organ ne more izključiti obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja zgolj zato, ker ima zadevna oseba v odreditveni državi članici na voljo pravno sredstvo, s katerim lahko ugovarja razmeram v zaporu, ali ker v tej državi članici obstajajo zakonski ali strukturni ukrepi za okrepitev nadzora nad razmerami v zaporu.
Ugotovitve navedenega organa, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja taka nevarnost, da bo zadevna oseba po predaji odreditveni državi članici podvržena takemu ravnanju zaradi razmer v zavodu za prestajanje kazni zapora, za katerega je konkretno predvideno, da bo v njem zaprta, pri odločanju o taki predaji ni mogoče tehtati s preudarki, ki se nanašajo na učinkovitost pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah ter na načeli vzajemnega zaupanja in priznavanja.

Številka zadeve

C-517/17

Ime zadeve

Addis

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2020:579

Datum zadeve

16/07/2020

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija)

Stranke

Milkiyas Addis proti Bundesrepublik Deutschland

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika;nadzor meja; zavrnjena pravica do azila

Ključne besede

Addis – Azilna politika – Skupni postopki -  Priznanje ali odvzem -  Mednarodna zaščita – Direktiva 2013/32/EU –  Obveznost -   Prosilec – Odločba o nedopustnosti - Osebni razgovor – Kršitev obveznosti -  Postopek – Posledice

Vprašanje za predhodno odločanje

Ali člen 14(1), prvi stavek, [Direktive o postopkih] oziroma predhodna določba iz člena 12(1), prvi stavek, [Direktive 2005/85] nasprotuje uporabi nacionalne določbe, v skladu s katero to, da organ za presojo pri zavrženju prošnje za azil kot nedopustne na podlagi pooblastila iz člena 33(2)(a) [Direktive o postopkih] oziroma predhodne določbe iz člena 25(2)(a) [Direktive 2005/85] ne opravi osebnega razgovora s prosilcem, ne vodi do odprave tega sklepa zaradi neoprave razgovora, kadar ima prosilec v postopku s pravnim sredstvom možnost, da navede vsa dejstva, ki nasprotujejo odločbi o ugotovitvi nedopustnosti, in ob upoštevanju teh navedb v zadevi tudi ne more priti do nobene druge odločbe?

Odločitev

Člena 14 in 34 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero kršitev obveznosti, da se prosilcu za mednarodno zaščito da možnost osebnega razgovora pred sprejetjem odločbe o nedopustnosti na podlagi člena 33(2)(a) te direktive, ne vodi do odprave te odločbe in vrnitve zadeve organu za presojo v ponovno odločanje, razen če ta ureditev temu prosilcu omogoča, da v okviru postopka s pravnim sredstvom zoper tako odločbo osebno predstavi svoje argumente glede te odločbe med zaslišanjem, pri katerem se spoštujejo ustrezne temeljne zahteve in jamstva, določeni v členu 15 navedene direktive, in če ta odločba s temi argumenti ne more biti spremenjena.

Številka zadeve

C-297/17

Ime zadeve

Ibrahim

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:219

Datum zadeve

19/03/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

V združenih zadevah C‑297/17, C‑318/17, C‑319/17 in C‑438/17, Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija)

Stranke

Bashar Ibrahim in drugi proti Bundesrepublik Deutschland in Bundesrepublik Deutschland proti Tausu Magamadovu

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meja; zavrnjena pravica do azila

Ključne besede

Ibrahim – Skupni postopki - Priznanje ali odvzem -  Mednarodna zaščita  – Direktiva 2013/32/EU – Zavrženje -  Prošnja za azil – Nedopustnost -  - Subsidiarna zaščita – Država članica -  Rratione temporis  –  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Sistemske pomanjkljivosti postopka – Druga država članica -  Sistematično zavračanje prošenj -  Dejanska in izkazana nevarnost -  Podvrženost -  Nečloveško ali ponižujoče ravnanje – Življenjske razmere -   Priznana subsidiarna zaščita  - Zadnja država

Vprašanje za predhodno odločanje

Združene zadeve C‑297/17, C‑318/17 in C‑319/17
„1.      Ali prehodna določba v členu 52, prvi odstavek, Direktive [o postopkih] nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, v skladu s katero se na podlagi prenosa v primerjavi s predhodno določbo razširjenega pooblastila iz člena 33(2)(a) Direktive [o postopkih] prošnja za mednarodno zaščito šteje za nedopustno, kadar je druga država članica prosilcu priznala subsidiarno zaščito, če se nacionalna ureditev zaradi neobstoja nacionalne prehodne določbe uporablja tudi za prošnje, ki so bile vložene pred 20. julijem 2015?
Ali prehodna določba v členu 52, prvi odstavek, Direktive [o postopkih] državam članicam omogoča retroaktivno izvajanje razširjenega pooblastila iz člena 33(2)(a) Direktive [o postopkih], zaradi česar so tudi prošnje za azil, ki so bile vložene pred prenosom tega razširjenega pooblastila v nacionalno zakonodajo, o katerih pa v času prenosa še ni bilo dokončno odločeno, nedopustne?
2.      Ali daje člen 33 Direktive [o postopkih] državam članicam pravico do izbire, ali bodo prošnjo za azil zavrgle kot nedopustno zaradi druge mednarodne pristojnosti (Uredba Dublin) ali na podlagi člena 33(2)(a) Direktive [o postopkih]?
3.      Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: ali pravo Unije državi članici pri izvajanju pooblastila iz člena 33(2)(a) Direktive [o postopkih] preprečuje zavrženje prošnje za mednarodno zaščito kot nedopustne zaradi priznanja subsidiarne zaščite v drugi državi članici, če:
(a)      prosilec uveljavlja okrepitev subsidiarne zaščite, ki mu jo je priznala druga država članica (priznanje statusa begunca), in je imel azilni postopek v drugi državi članici sistemske pomanjkljivosti, ki so še vedno podane, ali
(b)      je ureditev mednarodne zaščite, zlasti življenjskih razmer oseb, ki jim je priznana subsidiarna zaščita, v drugi državi članici, ki je prosilcu že priznala subsidiarno zaščito,
–        v nasprotju s členom 4 [Listine] oziroma členom 3 EKČP ali
–        ne ustreza zahtevam iz člena 20 in naslednjih Direktive [o pogojih], ne da bi pri tem bila že v nasprotju s členom 4 [Listine] oziroma členom 3 EKČP?
4.      Če je odgovor na tretje vprašanje, točka (b), pritrdilen: ali navedeno velja tudi takrat, kadar se osebam, ki jim je priznana subsidiarna zaščita, ne zagotavljajo dajatve za kritje stroškov za preživetje, ali pa se jim v primerjavi z drugimi državami članicami zagotavljajo zgolj v zelo omejenem obsegu, vendar ne da bi bile v zvezi s tem obravnavane drugače kot državljani te države članice?
5.      Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen:
(a)      Ali se Uredba Dublin III uporablja v postopku priznanja mednarodne zaščite, če je bila prošnja za azil vložena pred 1. januarjem 2014, zahteva za ponovni sprejem pa šele po 1. januarju 2014, in je prosilcu že prej (februarja 2013) država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, priznala subsidiarno zaščito?
(b)      Ali iz določb uredb Dublin izhaja – nezapisan – prenos pristojnosti na državo članico, ki je zahtevala ponovni sprejem prosilca, če je pristojna država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, pravočasno vloženo zahtevo za ponovni sprejem na podlagi določb uredb Dublin zavrnila in se namesto tega sklicevala na meddržavni sporazum o ponovnem sprejemu oseb?“
Zadeva C‑438/17
„1.      Ali prehodna določba v členu 52, prvi odstavek, Direktive [o postopkih] nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, v skladu s katero se na podlagi prenosa v primerjavi s predhodno določbo razširjenega pooblastila iz člena 33(2)(a) Direktive [o postopkih] prošnja za mednarodno zaščito šteje za nedopustno, kadar je druga država članica prosilcu priznala subsidiarno zaščito, če se nacionalna ureditev zaradi neobstoja nacionalne prehodne določbe uporablja tudi za prošnje, ki so bile vložene pred 20. julijem 2015? Ali to vsekakor velja v primeru, kadar prošnja za azil v skladu s členom 49 Uredbe [Dublin III] še v celoti spada na področje uporabe Uredbe [Dublin II]?
2.      Ali prehodna določba v členu 52, prvi odstavek, Direktive [o postopkih] državam članicam omogoča retroaktivni prenos razširjenega pooblastila iz člena 33(2)(a) Direktive [o postopkih], zaradi česar so tudi prošnje za azil, ki so bile vložene pred začetkom veljavnosti Direktive [o postopkih] in pred prenosom tega razširjenega pooblastila v nacionalno zakonodajo, o katerih pa v času prenosa še ni bilo dokončno odločeno, nedopustne?“

Odločitev

1.      Člen 52, prvi odstavek, Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite je treba razlagati tako, da državi članici omogoča, da določi takojšnjo uporabo nacionalne določbe, s katero je bil prenesen člen 33(2)(a) te direktive, za prošnje za azil, o katerih še ni bilo dokončno odločeno ter ki so bile vložene pred 20. julijem 2015 in pred začetkom veljavnosti te nacionalne določbe. Vendar ta člen 52, prvi odstavek, v povezavi zlasti z navedenim členom 33 nasprotuje taki takojšnji uporabi v položaju, v katerem sta bili tako prošnja za azil kot zahteva za ponovni sprejem vloženi pred začetkom veljavnosti Direktive 2013/32 in v skladu s členom 49 Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, še v celoti spadata na področje uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države.
2.      V položaju, kakršen je ta v zadevah C‑297/17, C‑318/17 in C‑319/17, je treba člen 33 Direktive 2013/32 razlagati tako, da državam članicam omogoča, da prošnjo za azil zavržejo kot nedopustno na podlagi odstavka (2)(a) tega člena 33, ne da bi morale ali mogle najprej izvesti postopek za sprejem ali postopek za ponovni sprejem, določena z Uredbo št. 604/2013.
3.      Člen 33(2)(a) Direktive 2013/32 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica uporabi možnost iz te določbe, da prošnjo za priznanje statusa begunca zavrže kot nedopustno, ker je druga država članica prosilcu že priznala subsidiarno zaščito, kadar navedeni prosilec kot oseba, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, v tej drugi državi članici zaradi predvidljivih življenjskih razmer ne bi bil izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Okoliščina, da osebe, ki jim je priznana taka subsidiarna zaščita, v navedeni državi članici ne prejemajo nobene dajatve za kritje stroškov za preživetje ali pa tako dajatev prejemajo, vendar je ta znatno nižja kot v drugih državah članicah, pri čemer pa te osebe v zvezi s tem niso obravnavane drugače kot državljani te države članice, je lahko podlaga za ugotovitev, da obstaja dejanska nevarnost, da bi bil ta prosilec tam izpostavljen taki nevarnosti, le če povzroči, da bi se ta prosilec zaradi svoje posebne ranljivosti neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašel v položaju hudega materialnega pomanjkanja.
Člen 33(2)(a) Direktive 2013/32 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica uporabi to možnost, kadar azilni postopek v drugi državi članici, ki je prosilcu priznala subsidiarno zaščito, sistematično – brez dejanske preučitve – privede do zavrnitve priznanja statusa begunca prosilcem za mednarodno zaščito, ki izpolnjujejo pogoje iz poglavij II in III Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite.

Številka zadeve

C-163/17

Ime zadeve

Jawo

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:218

Datum zadeve

19/03/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Verwaltungsgerichtshof Baden-Württemberg (višje upravno sodišče dežele Baden-Württemberg, Nemčija)

Stranke

Abubacarr Jawo proti Bundesrepublik Deutschland

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meja; mednarodna zaščita; odločba o predaji osebe v Italijo

Ključne besede

Jawo – Azilna politika -  – Dublinski sistem – Uredba (EU) št. 604/2013 – Predaja prosilca -  Država članica -  Obravnavanje prošnje – Mednarodna zaščita -  Pojem ,pobeg‘ – Načini podaljšanja roka – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Resna nevarnost -   Konec azilnega postopka – Življenjske razmere -  Upravičenci 

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali se šteje, da je prosilec za azil pobegnil v smislu člena 29(2), drugi stavek, Uredbe [Dublin III], samo takrat, kadar se zaradi preprečitve ali otežitve predaje namenoma in zavestno izogiba nacionalnim organom, pristojnim za izvedbo predaje, ali pa zadošča, da ga že dlje časa več ni v dodeljenem stanovanju in organ nima informacij o tem, kje je, zaradi česar ni mogoče opraviti načrtovane predaje?
Ali se lahko zadevna oseba sklicuje na pravilno uporabo predpisa in v postopku izpodbijanja odločitve o predaji ugovarja, da je šestmesečni rok za predajo potekel, saj ni pobegnila?
2.      Ali se lahko rok na podlagi člena 29(1), prvi pododstavek, Uredbe [Dublin III] podaljša že na podlagi tega, da država članica, ki izvede predajo, še pred potekom roka odgovorno državo članico obvesti, da je zadevna oseba pobegnila, in hkrati navede konkretni rok, ki ne sme biti daljši od 18 mesecev, v katerem bo predaja opravljena, ali pa se rok lahko podaljša samo tako, da udeleženi državi članici sporazumno določita daljši rok?
3.      Ali predaja prosilca za azil v odgovorno državo članico ni dopustna, če bi bil ta v primeru priznanja mednarodne zaščite v tej državi glede na predvidljive življenjske razmere izpostavljen resni nevarnosti, da bo podvržen ravnanju iz člena 4 [Listine]?
Ali to vprašanje še spada na področje uporabe prava Unije?
Na podlagi katerih meril prava Unije je treba presojati življenjske razmere osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita?“

Odločitev

1.      Člen 29(2), drugi stavek, Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva je treba razlagati tako, da prosilec „pobegne“ v smislu te določbe, če se nacionalnim organom, ki so pristojni za njegovo predajo, namerno izogiba, da bi to predajo preprečil. Domnevati je mogoče, da je to tako, kadar izvedba te predaje ni mogoča, ker je ta prosilec kraj bivanja, ki mu je bil določen, zapustil, ne da bi pristojne nacionalne organe obvestil o svoji odsotnosti, pod pogojem, da je bil obveščen o obveznostih, ki jih ima v zvezi s tem, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Navedeni prosilec ohrani možnost, da dokaže, da teh organov o svoji odsotnosti ni obvestil iz opravičljivih razlogov, in ne z namenom izogibanja tem organom.
Člen 27(1) Uredbe št. 604/2013 je treba razlagati tako, da se lahko zadevna oseba v okviru postopka izpodbijanja odločbe o predaji sklicuje na člen 29(2) te uredbe in zatrjuje, da je, ker ni pobegnila, šestmesečni rok za predajo potekel.
2.      Člen 29(2), drugi stavek, Uredbe št. 604/2013 je treba razlagati tako, da za podaljšanje roka za predajo na največ osemnajst mesecev zadostuje, da država članica, ki zahtevo poda, pred iztekom šestmesečnega roka za predajo odgovorno državo članico obvesti, da je zadevna oseba pobegnila, in hkrati navede nov rok za predajo.
3.      Pravo Unije je treba razlagati tako, da na področje njegove uporabe spada vprašanje, ali člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah nasprotuje temu, da je prosilec za mednarodno zaščito na podlagi člena 29 Uredbe št. 604/2013 predan v državo članico, ki je v skladu s to uredbo običajno odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, kadar obstaja resna nevarnost, da bo ta prosilec, če se mu v tej državi članici prizna mednarodna zaščita, izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu tega člena 4 zaradi predvidljivih življenjskih razmer, ki bi jim bil izpostavljen kot upravičenec do mednarodne zaščite v navedeni državi članici.
Člen 4 Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje taki predaji prosilca za mednarodno zaščito, razen če sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločitev o predaji, na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo Unije, ugotovi, da ta nevarnost za tega prosilca dejansko obstaja, ker bi se ta, če bi bil predan, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašel v položaju hudega materialnega pomanjkanja.

Številka zadeve

C-578/16 PPU

Ime zadeve

C. K. in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2017:127

Datum zadeve

16/02/2017

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Vrhovno sodišče (Slovenija) 

Stranke

C. K. in drugi proti Republiki Sloveniji

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; dublinski sistem; predaja oseb na Hrvaško

Ključne besede

C.K. – Azilna politika – Dublinski sistem – Uredba (EU) št. 604/2013 – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Država članica -  Nečloveško ali ponižujoče ravnanje – Predaja -  Hudo bolan prosilec -  Odgovorna država za prošnjo - Neobstoj utemeljene domneve - Obstoj sistemskih pomanjkljivosti – Obveznosti države članice - Predaja

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je razlaga pravil o uporabi diskrecijske klavzule iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III glede na naravo te določbe taka, da je v končni pristojnosti sodišča države članice oziroma, da odvezuje sodišče, zoper odločitev katerega ni pravnega sredstva, da zadevo predloži Sodišču po tretjem odstavku 267. člena PDEU?
Ob tem pa, še posebej, če je odgovor na navedeno vprašanje negativen, sprašuje naslednje:
2.      Ali presoja okoliščin iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III (v primeru, kot je predloženi primer) zadošča za zagotovitev zahtev 4. člena oziroma drugega odstavka 19. člena Listine v povezavi s 3. členom EKČP ter 33. členom Ženevske konvencije?
Ter v povezavi s tem:
3.      Ali iz razlage prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III izhaja, da je uporaba diskrecijske klavzule s strani države članice, zaradi zagotovitve učinkovitega varstva pred kršitvijo pravice iz 4. člena Listine v primerih, kot je predloženi primer, obvezna in preprečuje predajo prosilca za mednarodno zaščito pristojni državi članici, ki je svojo pristojnost sprejela skladno s to Uredbo?
Če je odgovor na navedeno vprašanje pozitiven, pa sprašuje naslednje:
4.      Ali daje diskrecijska klavzula iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III podlago, da se na njeno uporabo sklicuje prosilec za mednarodno zaščito oziroma druga oseba v postopku predaje na podlagi te Uredbe, o kateri morajo presoditi pristojni upravni organi ter sodišča države članice oziroma, ali so navedeni državni organi in sodišča države članice navedene okoliščine dolžni ugotavljati po uradni dolžnosti?“

Odločitev

1.      Člen 17(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva je treba razlagati tako, da vprašanje uporabe „diskrecijske klavzule“ iz te določbe s strani države članice ne spada zgolj v okvir nacionalnega prava in razlage, ki jo v zvezi s tem poda ustavno sodišče te države članice, temveč pomeni vprašanje glede razlage prava Unije v smislu člena 267 PDEU.
2.      Člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da:
–        tudi če ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, odgovorni za obravnavo prošnje za azil, je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe št. 604/2013 mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena;
–        bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja zadevne osebe, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu navedenega člena;
–        morajo organi države članice, ki mora opraviti predajo, in glede na okoliščine primera njena sodišča odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe s tem, da sprejmejo potrebne preventivne ukrepe, da bo predaja te osebe potekala na način, ki bo omogočal ustrezno in zadostno varstvo njenega zdravstvenega stanja. Če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni zadevnega prosilca za azil sprejetje navedenih preventivnih ukrepov ne bi zadostovalo za zagotovitev, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, morajo organi zadevne države članice odložiti izvršitev predaje zadevne osebe za tako dolgo, dokler ji njeno stanje ne bo omogočalo, da bo zmožna za tako predajo, in
–        bi se glede na okoliščine primera država članica, ki je podala zahtevo, če bi ugotovila, da se zdravstveno stanje zadevnega prosilca za azil kratkoročno ne bo izboljšalo ali da bi se zaradi dolgotrajne prekinitve postopka stanje zadevne osebe lahko poslabšalo, lahko odločila, da bo sama obravnavala njeno prošnjo z uporabo „diskrecijske klavzule“ iz člena 17(1) Uredbe št. 604/2013.
Člena 17(1) Uredbe št. 604/2013 v povezavi s členom 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ni mogoče razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, državo članico zavezuje, da navedeno klavzulo uporabi.

Številka zadeve

C-353/16

Ime zadeve

MP (Subsidiarna zaščita za žrtev preteklega mučenja)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2018:276

Datum zadeve

24/04/2018

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Supreme Court of the United Kingdom (vrhovno sodišče Združenega kraljestva)

Stranke

MP proti Secretary of State for the Home Department

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; zavrnitev prošnje za azil

Ključne besede

MP - Azilna politika – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Direktiva 2004/83/ES – Prosilec za azil -   Pogoji -  Upravičenost do subsidiarne zaščite – Tveganje - Resna škoda -  Duševno zdravje -   Žrtev mučenja  - Izvorna država

Vprašanje za predhodno odločanje

Ali člen 2(e) v povezavi s členom 15(b) Direktive 2004/83 vključuje utemeljeno tveganje, da prosilec, če bi se vrnil v izvorno državo, utrpi resno škodo v zvezi s svojim telesnim ali duševnim zdravjem zaradi prejšnjega mučenja ali nehumanega ali poniževalnega ravnanja, za katero je odgovorna izvorna država?“

Odločitev

Člen 2(e) in člen 15(b) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite v povezavi s členom 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da je državljanu tretje države, ki so ga organi njegove države izvora v preteklosti mučili in ki v primeru vrnitve v to državo ni več izpostavljen tveganju mučenja, vendar bi se lahko njegovo telesno in duševno zdravje v takem primeru hudo poslabšalo, s tveganjem, da bo ta državljan storil samomor zaradi travm, ki izvirajo iz dejanj mučenja, katerih žrtev je bil, mogoče priznati status subsidiarne zaščite, če obstaja dejansko tveganje, da navedenemu državljanu v navedeni državi namerno ne bo zagotovljena oskrba, prilagojena za zdravljenje telesnih in duševnih posledic teh dejanj mučenja, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče.

Številka zadeve

C-404/15

Ime zadeve

Aranyosi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2016:198

Datum zadeve

05/04/2016

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

V združenih zadevah C‑404/15 in C‑659/15 PPU, ki ju je vložilo  Hanseatisches Oberlandesgericht in Bremen (višje deželno sodišče v Bremnu, Nemčija) 

Stranke

Pál Aranyosi in Robert Căldăraru

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; pravosodno in policijsko sodelovanje v kazenskih zadevah; evropski nalog za prijetje

Ključne besede

Aranvosi - Kazenske zadeve – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje – Razlogi -   Zavrnitev izvršitve – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Prepoved -  Nečloveško ali ponižujoče ravnanje – Razmere – Zapor -  Odreditvena država članica

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 1(3) Okvirnega sklepa razlagati tako, da predaja zaradi uvedbe kazenskega postopka ni dopustna, če obstajajo tehtni indici o tem, da se z razmerami v zaporu v odreditveni državi članici kršijo temeljne pravice zadevne osebe in splošna pravna načela iz člena 6 PEU, ali pa ga je treba razlagati tako, da izvršitvena država članica v teh primerih odločitev o dopustnosti predaje lahko ali mora pogojevati z zagotovitvijo spoštovanja zavez glede razmer v zaporu? Ali izvršitvena država članica v zvezi s tem lahko določi konkretne minimalne zahteve za razmere v zaporu, ki jih je treba zagotoviti, ali jih mora določiti?
2.      Ali je treba člena 5 in 6(1) Okvirnega sklepa razlagati tako, da ima odreditveni pravosodni organ tudi pooblastilo za zagotovitev spoštovanja zavez glede razmer v zaporu, ali pa se glede tega ohrani nacionalna ureditev pristojnosti odreditvene države članice?“
 Zadeva C‑659/15 PPU
1.      Ali je treba člen 1(3) Okvirnega sklepa razlagati tako, da predaja zaradi izvršitve kazenskih sankcij ni dopustna, če obstajajo tehtni indici za to, da se z razmerami v zaporu v odreditveni državi članici kršijo temeljne pravice zadevne osebe in splošna pravna načela iz člena 6 PEU, ali pa ga je treba razlagati tako, da izvršitvena država članica v teh primerih odločitev o dopustnosti predaje lahko ali mora pogojevati z zagotovitvijo spoštovanja zahtev glede razmer v zaporu? Ali izvršitvena država članica v zvezi s tem lahko določi konkretne minimalne zahteve za razmere v zaporu, ki jih je treba zagotoviti, ali jih mora določiti?
2.      Ali je treba člena 5 in 6(1) Okvirnega sklepa razlagati tako, da ima odreditveni pravosodni organ tudi pooblastilo za zagotovitev spoštovanja zahtev glede razmer v zaporu, ali pa se glede tega ohrani nacionalna ureditev pristojnosti odreditvene države članice?“

Odločitev

Člene 1(3), 5 in 6(1) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da mora izvršitveni pravosodni organ, če obstajajo objektivni, zanesljivi, natančni in ustrezno posodobljeni podatki, ki potrjujejo obstoj bodisi sistemskih bodisi splošnih pomanjkljivosti, bodisi glede nekaterih skupin oseb bodisi glede nekaterih zaporov, kar zadeva razmere v zaporu v odreditveni državi članici, konkretno in natančno preveriti, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo v primeru predaje navedeni državi članici oseba, za katero je izdan evropski nalog za prijetje zaradi uvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni zapora, zaradi razmer v zaporu v tej državi članici podvržena dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V ta namen mora zahtevati predložitev dodatnih informacij od odreditvenega pravosodnega organa, ki mora – potem ko po potrebi zaprosi za pomoč centralni organ ali enega od centralnih organov odreditvene države članice v smislu člena 7 navedenega okvirnega sklepa – te informacije sporočiti v roku, določenem v tej zahtevi. Izvršitveni pravosodni organ mora odločitev o predaji zadevne osebe odložiti, dokler ne pridobi dodatnih informacij, ki omogočajo izključitev take nevarnosti. Če obstoja te nevarnosti ni mogoče izključiti v razumnem roku, mora ta organ odločiti, ali je treba postopek predaje ustaviti.

Številka zadeve

C-394/12

Ime zadeve

Abdullahi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2013:813

Datum zadeve

10/12/2013

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Asylgerichtshof (Avstrija)

Stranke

Shamso Abdullahi proti Bundesasylamt

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; skupna azilna politika; nadzor meje; določitve države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil

Ključne besede

Abdullahi - Skupni azilni sistem – Uredba (ES) št. 343/2003 – Določitev države članice - Obravnavanje prošnje  – Nadzor -  Merila – Odgovornost  – Obseg sodnega nadzora

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 19 Uredbe št. 343/2003 v povezavi s členom 18 [navedene uredbe] razlagati tako, da je s privolitvijo države članice [za sprejem prosilca za azil] na podlagi teh določb ta država članica tista, ki je v smislu člena 16(1), uvodni stavek, [navedene uredbe] odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, oziroma mora nacionalni organ, ki je pristojen za obravnavanje, v okviru prava Unije, če v okviru pritožbenega postopka na podlagi člena 19(2) Uredbe št. 343/2003 – ne glede na to [privolitev] – meni, da bi bila na podlagi poglavja III Uredbe št. 343/2003 odgovorna država članica druga država (čeprav na to državo članico ni bila naslovljena [zahteva] za sprejem oziroma ta ne izda privolitve), določiti obvezno odgovornost te druge države članice v pritožbenem postopku? Ali ima tako vsak prosilec za azil subjektivno pravico, da določena država članica, ki je odgovorna na podlagi teh meril o odgovornosti, obravnava njegovo prošnjo za azil?
2.      Ali je treba člen 10(1) Uredbe št. 343/2003 razlagati tako, da mora država članica, v kateri pride do prvega nezakonitega vstopa (‚prva država članica‘), priznati svojo odgovornost za obravnavanje prošnje za azil državljana tretje države, če je izpolnjeno to dejansko stanje. Državljan tretje države iz tretje države nezakonito vstopi v zadevno prvo državo članico. Tam ne vloži prošnje za azil [in n]ato izstopi v tretjo državo. Po manj kot treh mesecih iz tretje države nezakonito vstopi v drugo državo članico EU (‚druga država članica‘). Iz te druge države članice takoj ponovno odpotuje neposredno v tretjo državo članico, kjer vloži svojo prvo prošnjo za azil. V tem trenutku je poteklo manj kot 12 mesecev od nezakonitega vstopa v prvo državo članico.
3.      Ali se – neodvisno od odgovora na drugo vprašanje, če gre pri tam navedeni ‚prvi državi članici‘ za državo članico, katere azilni sistem izkazuje ugotovljene sistemske pomanjkljivosti, ki so enake opisanim v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 21. januarja 2011 v zadevi M. S. S. [proti Belgiji in Grčiji (pritožba 30.696/09)] – priporoča drugačna presoja primarno odgovorne države članice v smislu Uredbe št. 343/2003, in sicer ne glede na [zgoraj navedeno] sodbo Sodišča [N. S. in drugi]? Ali je mogoče izhajati iz tega, da bivanje v takšni državi članici od vsega začetka ne pomeni dejanskega stanja, ki bi utemeljevalo odgovornost v smislu člena 10 Uredbe št. 343/2003?“

Odločitev

Člen 19(2) Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, je treba razlagati tako, da v okoliščinah, v katerih je država članica privolila v sprejem prosilca na podlagi merila iz člena 10(1) navedene uredbe, in sicer kot država članica prvega vstopa prosilca za azil na ozemlje Evropske unije, lahko prosilec za azil izbiro tega merila izpodbija zgolj s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Številka zadeve

C-4/11

Ime zadeve

Puid

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2013:740

Datum zadeve

14/11/2013

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

 Hessischer Verwaltungsgerichtshof (Nemčija)

Stranke

Bundesrepublik Deutschland proti Kaveh Puid

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; odgovorna država članica; nedopustnost prošnje za azil, predaja Grčiji

Ključne besede

Puid - Azil – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –  Uredba (ES) št. 343/2003 – Določitev države članice -   Obravnavanje prošnje – Državljan tretje države -   Merila za določitev -  Pomožno pravilo – Nedopustnost prošnje – Predaja - Grčija

Vprašanje za predhodno odločanje

Ali subjektivni zahtevek prosilca za azil za uresničitev prevzema odgovornosti, ki ga lahko uveljavlja nasproti državi članici, izhaja iz obveznosti države članice, da izvaja pravico v skladu s členom 3(2), prvi stavek, [Uredbe]?“

Odločitev

Če ni mogoče, da država članica ne bi vedela, da sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogoji za sprejem prosilcev za azil v državi, ki je bila na podlagi meril iz poglavja III Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, določena za prvo odgovorno, pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kar mora preveriti predložitveno sodišče, država članica, ki izvede postopek določitve odgovorne države članice, prosilca za azil ne sme predati državi članici, ki je bila določena kot prva odgovorna, in mora, razen v primeru, da sama obravnava prošnjo, uporabiti preostala merila iz tega poglavja, da bi ugotovila, ali je mogoče na podlagi katerega od teh meril kot odgovorno določiti kako drugo državo članico, ali, če to ni tako, člen 13 te uredbe.
Po drugi strani pa v takem položaju samo to, da predaja prosilca državi članici, ki je bila določena kot prva odgovorna, ni mogoča, še ne pomeni, da mora država, ki izvede postopek določitve odgovorne države članice, na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 343/2003 sama obravnavati prošnjo za azil.

Številka zadeve

C-411/10

Ime zadeve

N. S. in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2011:865

Datum zadeve

21/12/2011

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

V združenih zadevah C‑411/10 in C‑493/10, ki sta ju vložili Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (Združeno kraljestvo) in High Court (Irska)

Stranke

N. S. (C-411/10) proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi (C-493/10) proti Refugee Applications Commissioner in Minister for Justice, Equality and Law Reform.

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika: varna država; pošiljanje prosilcev  nazaj v Grčijo

Ključne besede

N.S. - Azilna politika -Načela – Temeljne pravice – Izvajanje prava Unije – Prepoved -  Nečloveško in ponižujoče ravnanje –  – Pojem ‚varne države‘ – Odgovorna država članica - Predaja prosilca  – Obveznost - Izpodbojna domneva – Temeljne pravice

Vprašanje za predhodno odločanje

Združeni zadevi:  C-411/10
„1.      Ali odločba, ki jo sprejme država članica na podlagi člena 3(2) Uredbe Sveta št. 343/2003 […] o tem, ali bo obravnavala prošnjo za azil, za obravnavanje katere glede na merila, ki so določena v poglavju III Uredbe, ni odgovorna, spada na področje uporabe prava EU za namen člena 6 [PEU] in/ali člena 51 Listine […]?
Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
2.      Ali je dolžnost države članice, da upošteva temeljne pravice EU (skupaj s pravicami, določenimi v členih 1, 4, 18, 19(2) in 47 Listine), izpolnjena, če ta država pošlje prosilca za azil v državo članico, ki je v členu 3(1) [Uredbe št. 343/2003] določena kot odgovorna glede na merila iz poglavja III [te uredbe] […], ne glede na položaj v odgovorni državi?
3.      Zlasti: ali obveznost upoštevanja temeljnih pravic EU nasprotuje uporabi neizpodbojne domneve, da bo odgovorna država spoštovala (i) temeljne pravice prosilca na podlagi prava EU in/ali (ii) minimalne standarde, ki jih določajo direktive 2003/9[…], 2004/83[…] in/ali 2005/85[…]?
4.      Podredno, ali pravo EU nalaga državi članici – in če nalaga, v kakšnih okoliščinah – da uporabi pooblastilo na podlagi člena 3(2) Uredbe [št. 343/2003] za obravnavo in prevzem odgovornosti za prošnjo, če bi predaja v odgovorno državo prosilca [za azil] izpostavila tveganju kršitve njegovih temeljnih pravic, zlasti pravic, določenih v členih 1, 4, 18, 19(2) in/ali 47 Listine, in/ali tveganju, da se zanj ne bodo uporabljali minimalni standardi, določeni v direktivah [2003/9, 2004/83 in 2005/85]?
5.      Ali je obseg varstva, ki ga ima oseba, za katero se uporablja Uredba [št. 343/2003], v skladu s splošnimi načeli prava EU in zlasti pravicami, določenimi v členih 1, 18 in 47 Listine, širši kot tisti, ki ga ima oseba v skladu s členom 3 [EKČP]?
6.      Ali je v skladu s pravicami iz člena 47 Listine, da določba nacionalnega prava zahteva od sodišča, da se za odločitev, ali se oseba lahko zakonito odstrani v drugo državo članico na podlagi Uredbe [št. 343/2003], ta država članica obravnava kot država, iz katere ta oseba ne bo poslana v drugo državo ob kršitvi njenih pravic na podlagi [EKČP] ali njenih pravic na podlagi [Ženevske konvencije] ter njenega protokola iz leta 1967?
7.      V delu, v katerem se ta vprašanja pojavljajo glede obveznosti Združenega kraljestva, ali upoštevanje Protokola (št. 30) o uporabi Listine na Poljskem in v Združenem kraljestvu kakor koli vpliva na odgovore na vprašanja od 2 do [6]?“
in zadeva C-493/10
„1.      Ali mora država članica, ki predaja osebo, v skladu z Uredbo […] (ES) št. 343/2003 oceniti, ali država članica sprejema izpolnjuje zahteve iz člena 18 Listine […], direktiv […] 2003/9/ES, 2004/83/ES in 2005/85/ES ter Uredbe […] (ES) št. 343/2003?
2.      Če je odgovor pritrdilen in če se ugotovi, da država članica sprejema ne izpolnjuje zahtev iz ene ali več navedenih določb, ali mora država članica, ki predaja osebo, v skladu s členom 3(2) Uredbe […] (ES) št. 343/2003 sprejeti odgovornost in obravnavati prošnjo?“

Odločitev

1.      Z odločbo, ki jo sprejme država članica na podlagi člena 3(2) Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, o tem, ali bo obravnavala prošnjo za azil, za obravnavanje katere glede na merila, ki so določena v poglavju III te uredbe, ni odgovorna, se izvaja pravo Unije za namen člena 6 PEU in/ali člena 51 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
2.      Pravo Unije nasprotuje uporabi neizpodbojne domneve, v skladu s katero država članica, ki jo člen 3(1) Uredbe št. 343/2003 določa kot odgovorno, spoštuje temeljne pravice Evropske unije.
Člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da so države članice, vključno z nacionalnimi sodišči, zavezane, da prosilca za azil ne predajo „državi članici, ki je odgovorna“ v smislu Uredbe št. 343/2003, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti azilnega postopka in pogoji za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu te določbe.
Ob upoštevanju možnosti, da država članica, ki je morala opraviti predajo, sama obravnava prošnjo iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003, nemožnost predaje prosilca drugi državi članici Evropske unije – če se ugotovi, da je ta država odgovorna država članica v skladu z merili iz poglavja III te uredbe – prvonavedeni državi članici nalaga, da preizkusi merila iz navedenega poglavja, da bi preverila, ali eno od teh dodatnih meril omogoča ugotovitev države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil.
Pomembno pa je, da država članica, v kateri je prosilec za azil, pazi, da ne poslabša položaja kršenja temeljnih pravic tega prosilca z nerazumno dolgim postopkom določitve odgovorne države članice. Po potrebi mora prošnjo sama obravnavati v skladu s pravili iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003.
3.      Členi 1, 18 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ne omogočajo drugačnega odgovora.
4.      V delu, v katerem se ta vprašanja postavljajo glede obveznosti Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska upoštevanje Protokola (št. 30) o uporabi Listine Evropske unije o temeljnih pravicah na Poljskem in v Združenem kraljestvu ne vpliva na odgovore na vprašanja od 2 do 6, ki so bila postavljena v zadevi C-411/10.