1. člen Listine: Človekovo dostojanstvo

Številka zadeve

C-69/21

Ime zadeve

Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Éloignement – Cannabis thérapeutique)

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2022:913

Datum zadeve

22/12/2022

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu, Nizozemska)

Stranke

X proti Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; zakonitost postopka vračanja

Ključne besede

X – Azilna politika - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Prepoved -  Nečloveško ali ponižujoče ravnanje – Spoštovanje – Zasebno in družinsko življenje – Varstvo – Odstranitev,  izgon ali izročitev – Pravica do prebivanja -  Zdravstveni razlogi – Standardi in postopki -   Države članice -  Nezakonito vračanje -  Državljani tretjih držav – Direktiva 2008/115/ES –Huda bolezen -   Zdravljenje - Lajšanje bolečin – Država izvora  - Odstranitev

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali lahko znatno povečanje intenzivnosti bolečin zaradi neobstoja zdravljenja ob nespremenjeni klinični sliki bolezni pomeni položaj, ki je v nasprotju s členom 19(2) [Listine] v povezavi s členoma 1 in 4 Listine, če se ne odobri odlog obveznosti zapustitve države, ki izhaja iz [Direktive 2008/115]?
2.      Ali je določitev fiksnega roka, v katerem se morajo pojaviti posledice neobstoja zdravljenja, da bi bilo treba upoštevati zdravstvene ovire pri obveznosti vrnitve, ki izhaja iz [Direktive 2008/115], združljiva s členom 4 Listine, v povezavi s členom 1 te listine? Če določitev fiksnega roka ni v nasprotju s pravom Unije, ali je državi članici dovoljeno določiti splošni rok za vse možne bolezni in vse možne posledice za zdravje?
3.      Ali je ureditev, v skladu s katero je treba posledice dejanske odstranitve presojati izključno v okviru vprašanja, ali – in pod katerimi pogoji – sme tujec potovati, združljiva s členom 19(2) Listine v povezavi s členoma 1 in 4 te listine ter [Direktivo 2008/115]?
4.      Ali je s členom 7 Listine, v povezavi s členoma 1 in 4 te listine ter [Direktivo 2008/115], zahtevano, da se zdravstveno stanje tujca in zdravljenje, ki ga je zaradi tega stanja deležen v državi članici, upoštevata pri vprašanju, ali je treba zaradi zasebnega življenja dovoliti prebivanje? Ali je s členom 19(2) Listine, v povezavi s členoma 1 in 4 te listine ter Direktivo 2008/115, zahtevano, da je treba v presojo, ali lahko zdravstvene težave vodijo do ovir za odstranitev, upoštevati zasebno in družinsko življenje v smislu člena 7 Listine?“

Odločitev

1.      Člen 5 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členoma 1 in 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter členom 19(2) te listine
je treba razlagati tako, da
nasprotuje temu, da se sprejme odločba o vrnitvi ali ukrep odstranitve v zvezi z državljanom tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju države članice in trpi za hudo boleznijo, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bila zadevna oseba v tretji državi, v katero bi bila odstranjena, v primeru vrnitve izpostavljena dejanskemu tveganju znatnega, nepopravljivega in hitrega povečanja njenih bolečin zaradi prepovedi edinega učinkovitega analgetičnega zdravljenja v tej državi. Država članica ne sme določiti strogega roka, v katerem naj se tako povečanje uresniči, da bi bilo lahko sprejetje te odločbe o vrnitvi ali ukrepa odstranitve ovirano.
2.      Člen 5 in člen 9(1)(a) Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 1 in 4 Listine o temeljnih pravicah ter členom 19(2) Listine o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
nasprotujeta temu, da pristojni nacionalni organ posledice ukrepa odstranitve, v ozkem pomenu besede, za zdravstveno stanje državljana tretje države upošteva le za preučitev, ali je ta v stanju, v katerem lahko potuje.
3.      Direktivo 2008/115 v povezavi s členom 7 ter členoma 1 in 4 Listine o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
–        državi članici, na ozemlju katere nezakonito prebiva državljan tretje države, ne nalaga, naj mu izda dovoljenje za prebivanje, če zoper njega ni mogoče sprejeti niti odločbe o vrnitvi niti ukrepa odstranitve, ker obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil v namembni državi izpostavljen resničnemu tveganju hitrega, znatnega in nepopravljivega povečanja bolečin, ki jih povzroča njegova huda bolezen;
–        mora pristojni nacionalni organ pri preučitvi, ali pravica do spoštovanja zasebnega življenja tega državljana nasprotuje temu, da se zoper njega sprejme odločba o vrnitvi ali ukrep odstranitve, skupaj z vsemi drugimi upoštevnimi elementi upoštevati zdravstveno stanje navedenega državljana in oskrbo, ki jo prejema na tem ozemlju zaradi te bolezni;
–        se s sprejetjem take odločbe ali ukrepa ta pravica ne krši zgolj zato, ker bi bil v primeru vrnitve v namembno državo ta državljan izpostavljen tveganju poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, kadar tako tveganje ne dosega praga resnosti, ki se zahteva na podlagi člena 4 Listine.

Številka zadeve

C-709/20

Ime zadeve

The Department for Communities in Northern Ireland

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2021:602

Datum zadeve

15/07/2021

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Appeal Tribunal for Northern Ireland (pritožbeno sodišče za Severno Irsko, Združeno kraljestvo)

Stranke

CG proti The Department for Communities in Northern Ireland

Področje

Državljanstvo Unije;  prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva; zavrnitev socialne pomoči

Ključne besede

CG - Državljanstvo Unije – Državljan države članice – Socialna pomoč -    Ekonomsko neaktiven –  Prepoved diskriminacije – Direktiva 2004/38/ES –  Pogoji -   Prebivanje nad tri mesece – Dajatve socialne pomoči – Enako obravnavanje – Sporazum o izstopu - Združeno kraljestvo Velika Britanija -  Severna Irska – Prehodno obdobje – Nacionalna določba -   Izključena upravičenost  –  Prebivanje za določen čas -  Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je člen 9(3)[d](i) [uredbe o univerzalnem prejemku iz leta 2016], ki je bil vstavljen z [uredbo iz leta 2019] in izključuje pravico do dajatev socialne varnosti za državljane EU s pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu na podlagi nacionalnega prava (dovoljenje za začasno prebivanje) [v tej zadevi ‚status začasnega prebivalca‘, pridobljen na podlagi Dodatka EU k ureditvi prebivanja], protizakonito diskriminatoren (bodisi neposredno bodisi posredno) v smislu člena 18 [PDEU] in ali je v skladu z obveznostmi Združenega kraljestva na podlagi European Communities Act 1972 (zakon glede Evropskih skupnosti iz leta 1972)?
2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen in je treba člen 9(3)[d](i) [uredbe o univerzalnem prejemku iz leta 2016] šteti za posredno diskriminatoren: ali je ta določba upravičena na podlagi člena 18 PDEU in ali je v skladu z obveznostmi Združenega kraljestva na podlagi zakona glede Evropskih skupnosti iz leta 1972?“

Odločitev

Člen 24 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice gostiteljice, ki iz upravičenosti do dajatev socialne pomoči izključuje ekonomsko neaktivne državljane Unije, ki nimajo zadostnih sredstev in ki jim je navedena država podelila pravico do začasnega prebivanja, čeprav so te dajatve zagotovljene državljanom zadevne države članice, ki so v enakem položaju.
Vendar pa morajo nacionalni organi, ki so pristojni za dodelitev dajatev socialne pomoči, kadar državljan Unije na podlagi nacionalnega prava zakonito prebiva na ozemlju druge države članice, kot je tista, katere državljanstvo ima, preveriti, da zavrnitev dodelitve takih dajatev na podlagi te ureditve tega državljana in otrok, za katera skrbi, ne izpostavlja konkretnemu in aktualnemu tveganju kršitve njihovih temeljnih pravic, kot so določene v členih 1, 7 in 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Kadar navedeni državljan nima nobenih sredstev za zadovoljevanje svojih potreb in potreb svojih otrok ter je samohranilec, se morajo ti organi prepričati, da lahko ta državljan v primeru zavrnitve dajatev socialne pomoči kljub temu s svojima otrokoma živi v dostojnih razmerah. V okviru te preučitve lahko navedeni organi upoštevajo vse institute pomoči, ki jih določa nacionalno pravo in do katerih so zadevni državljan in njegova otroka lahko dejansko upravičeni.

Številka zadeve

C-233/18

Ime zadeve

Haqbin

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2019:956

Datum zadeve

12/11/2019

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Arbeidshof te Brussel (delovno sodišče v Bruslju, Belgija)

Stranke

Zubair Haqbin proti Federaal Agentschap voor de opvang van asielzoekers

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje; pravice otroka; izključitev iz materialnih pogojev za sprejem

Ključne besede

Hagbin -  Prosilci - Mednarodna zaščita  – Direktiva 2013/33/EU –  Huda kršitev pravil -  Nastanitveni centri -  Hudo nasilno vedenje – Obseg pravice -  Države članice -  Sankcije  – Mladoletnik brez spremstva – Omejitev  -Ukinitev -  Materialni pogoji za sprejem

Vprašanje za predhodno odločanje

„1.      Ali je treba člen 20, od (1) do (3), Direktive [2013/33] razlagati tako, da primere omejitve ali ukinitve materialnih pogojev za sprejem določa izčrpno? Ali pa iz člena 20(4) in (5) [te direktive] izhaja, da se ti materialni pogoji prav tako lahko ukinejo v okviru sankcije za hude kršitve pravil v nastavitvenih centrih in hudo nasilno vedenje?
2.      Ali je treba člen 20(5) in (6) [navedene direktive] razlagati tako, da morajo države članice pred izdajo odločbe o omejitvi ali ukinitvi materialnih pogojev za sprejem ali o sankcijah v okviru teh odločb določiti potrebne ukrepe za zagotovitev pravice do dostojnega življenjskega standarda za obdobje izključitve? Ali pa je mogoče te določbe dopolniti s sistemom, v katerem se po izdaji odločbe o omejitvi ali ukinitvi materialnih pogojev za sprejem preverja, ali je osebi, na katero se nanaša odločba, zagotovljen dostojen življenjski standard, in po potrebi v tistem trenutku sprejeti ukrepe za odpravo pomanjkljivosti?
3.      Ali je treba člen 20, od (4) do (6), [iste direktive] v povezavi s členi 14, 21, 22, 23 in 24 [te direktive] […] ter členi 1, 3, 4 in 24 Listine […] o temeljnih pravicah razlagati tako, da je proti mladoletniku, zlasti mladoletniku brez spremstva, mogoče izreči ukrep ali sankcijo začasne (ali dokončne) izključitve iz pravice do materialnih pogojev za sprejem, ali tako, da ju ni mogoče izreči?“

Odločitev

Člen 20(4) in (5) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v povezavi s členom 1 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da država članica med sankcijami, ki se lahko prosilcu naložijo za hude kršitve pravil v nastanitvenih centrih in za hudo nasilno vedenje, ne sme določiti sankcije, s katero bi se, čeprav začasno, ukinili materialni pogoji za sprejem v smislu člena 2(f) in (g) te direktive, ki se nanašajo na nastanitev, hrano ali obleko, ker bi bila tako temu prosilcu odvzeta možnost zadovoljitve njegovih najosnovnejših potreb. Pri naložitvi drugih sankcij na podlagi navedenega člena 20(4) se morajo v vseh okoliščinah spoštovati pogoji, navedeni v odstavku 5 tega člena, zlasti tisti v zvezi s spoštovanjem načela sorazmernosti in človeškega dostojanstva. Kar zadeva mladoletnika brez spremstva, je treba te sankcije zlasti glede na člen 24 Listine o temeljnih pravicah sprejeti predvsem ob upoštevanju največje koristi otroka.

Številka zadeve

C-148/13

Ime zadeve

A

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2014:2406

Datum zadeve

02/12/2014

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

Raad van State (Nizozemska)

Stranke

A in drugi proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika; nadzor meje -  Spolna usmerjenost; zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito

Ključne besede

A- Direktiva 2004/83/ES – Azilna politika- Minimalni standardi  -  Pogoji za priznanje -   Status begunca -  Status mednarodne zaščite – Prosilec -  Obravnavanje dejstev in okoliščin – Načini preizkusa – Sprejem  dokaznih sredstev – Obseg pristojnosti -  Pristojni nacionalni organi – Strah -   Preganjanje -  Spolna usmerjenost – Omejitve -  Preizkus izjav – Listinski  ali drugi dokazi -  Zatrjevana spolna usmerjenost -  Drugi razlogi za preganjanje -  Direktiva 2005/85/ES – Minimalni standardi -  Postopek priznanja -  Odvzem statusa  -  Države članice -   Zahteve -  Osebni razgovor – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah –Človekovo dostojanstvo –  Spoštovanje zasebnega in družinskega življenja

Vprašanje za predhodno odločanje

„Katere omejitve določata člen 4 [Direktive 2004/83] in [Listina], zlasti njena člena 3 in 7, glede načina preverjanja verodostojnosti zatrjevane spolne usmerjenosti; ali se te omejitve razlikujejo od tistih, ki veljajo za preverjanje verodostojnosti drugih razlogov za preganjanje, in če je tako, v čem?“

Odločitev

Člen 4(3)(c) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite ter člen 13(3)(a) Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi pristojni nacionalni organi, ki delujejo pod nadzorom sodišča, v okviru obravnavanja dejstev in okoliščin o zatrjevani spolni usmerjenosti prosilca za mednarodno zaščito, čigar prošnja temelji na strahu pred preganjanjem zaradi te usmerjenosti, izjave tega prosilca ter listinske in druge dokaze, predložene za utemeljitev njegove prošnje, preizkusili le z zaslišanji, ki temeljijo na stereotipih o istospolno usmerjenih.
Člen 4 Direktive 2004/83 v povezavi s členom 7 Listine je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi pristojni nacionalni organi v okviru tega obravnavanja prosilca za mednarodno zaščito natančno izprašali o njegovih spolnih praksah.
Člen 4 Direktive 2004/83 v povezavi s členom 1 Listine je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi navedeni organi v okviru omenjenega obravnavanja sprejeli take dokaze, kot so prosilčeva izvršitev homoseksualnih aktov, njegova oprava „testa“ za ugotovitev njegove istospolne usmerjenosti ali predložitev videoposnetkov takih aktov.
Člen 4(3) Direktive 2004/83 in člen 13(3)(a) Direktive 2005/85 je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi pristojni nacionalni organi v okviru tega obravnavanja sklepali na neverodostojnost zadevnega prosilca za mednarodno zaščito zgolj zato, ker ta prosilec svoje istospolne usmerjenosti ni zatrjeval ob prvi priložnosti, ko se je lahko izrekel o razlogih za preganjanje

Številka zadeve

C-411/10

Ime zadeve

N. S. in drugi

Številka ECLI

Sodba ECLI:EU:C:2011:865

Datum zadeve

21/12/2011

Nacionalno sodišče, ki je postavilo vprašanje za predhodno odločanje

V združenih zadevah C‑411/10 in C‑493/10, ki sta ju vložili Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (Združeno kraljestvo) in High Court (Irska)

Stranke

N. S. (C-411/10) proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi (C-493/10) proti Refugee Applications Commissioner in Minister for Justice, Equality and Law Reform.

Področje

Območje svobode, varnosti in pravice; azilna politika: varna država; pošiljanje prosilcev  nazaj v Grčijo

Ključne besede

N.S. - Azilna politika -Načela – Temeljne pravice – Izvajanje prava Unije – Prepoved -  Nečloveško in ponižujoče ravnanje –  Pojem ‚varne države‘ – Odgovorna država članica - Predaja prosilca  – Obveznost - Izpodbojna domneva – Temeljne pravice

Vprašanje za predhodno odločanje

Združeni zadevi:  C-411/10
„1.      Ali odločba, ki jo sprejme država članica na podlagi člena 3(2) Uredbe Sveta št. 343/2003 […] o tem, ali bo obravnavala prošnjo za azil, za obravnavanje katere glede na merila, ki so določena v poglavju III Uredbe, ni odgovorna, spada na področje uporabe prava EU za namen člena 6 [PEU] in/ali člena 51 Listine […]?
Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
2.      Ali je dolžnost države članice, da upošteva temeljne pravice EU (skupaj s pravicami, določenimi v členih 1, 4, 18, 19(2) in 47 Listine), izpolnjena, če ta država pošlje prosilca za azil v državo članico, ki je v členu 3(1) [Uredbe št. 343/2003] določena kot odgovorna glede na merila iz poglavja III [te uredbe] […], ne glede na položaj v odgovorni državi?
3.      Zlasti: ali obveznost upoštevanja temeljnih pravic EU nasprotuje uporabi neizpodbojne domneve, da bo odgovorna država spoštovala (i) temeljne pravice prosilca na podlagi prava EU in/ali (ii) minimalne standarde, ki jih določajo direktive 2003/9[…], 2004/83[…] in/ali 2005/85[…]?
4.      Podredno, ali pravo EU nalaga državi članici – in če nalaga, v kakšnih okoliščinah – da uporabi pooblastilo na podlagi člena 3(2) Uredbe [št. 343/2003] za obravnavo in prevzem odgovornosti za prošnjo, če bi predaja v odgovorno državo prosilca [za azil] izpostavila tveganju kršitve njegovih temeljnih pravic, zlasti pravic, določenih v členih 1, 4, 18, 19(2) in/ali 47 Listine, in/ali tveganju, da se zanj ne bodo uporabljali minimalni standardi, določeni v direktivah [2003/9, 2004/83 in 2005/85]?
5.      Ali je obseg varstva, ki ga ima oseba, za katero se uporablja Uredba [št. 343/2003], v skladu s splošnimi načeli prava EU in zlasti pravicami, določenimi v členih 1, 18 in 47 Listine, širši kot tisti, ki ga ima oseba v skladu s členom 3 [EKČP]?
6.      Ali je v skladu s pravicami iz člena 47 Listine, da določba nacionalnega prava zahteva od sodišča, da se za odločitev, ali se oseba lahko zakonito odstrani v drugo državo članico na podlagi Uredbe [št. 343/2003], ta država članica obravnava kot država, iz katere ta oseba ne bo poslana v drugo državo ob kršitvi njenih pravic na podlagi [EKČP] ali njenih pravic na podlagi [Ženevske konvencije] ter njenega protokola iz leta 1967?
7.      V delu, v katerem se ta vprašanja pojavljajo glede obveznosti Združenega kraljestva, ali upoštevanje Protokola (št. 30) o uporabi Listine na Poljskem in v Združenem kraljestvu kakor koli vpliva na odgovore na vprašanja od 2 do [6]?“
in zadeva C-493/10
„1.      Ali mora država članica, ki predaja osebo, v skladu z Uredbo […] (ES) št. 343/2003 oceniti, ali država članica sprejema izpolnjuje zahteve iz člena 18 Listine […], direktiv […] 2003/9/ES, 2004/83/ES in 2005/85/ES ter Uredbe […] (ES) št. 343/2003?
2.      Če je odgovor pritrdilen in če se ugotovi, da država članica sprejema ne izpolnjuje zahtev iz ene ali več navedenih določb, ali mora država članica, ki predaja osebo, v skladu s členom 3(2) Uredbe […] (ES) št. 343/2003 sprejeti odgovornost in obravnavati prošnjo?“

Odločitev

1.      Z odločbo, ki jo sprejme država članica na podlagi člena 3(2) Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, o tem, ali bo obravnavala prošnjo za azil, za obravnavanje katere glede na merila, ki so določena v poglavju III te uredbe, ni odgovorna, se izvaja pravo Unije za namen člena 6 PEU in/ali člena 51 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
2.      Pravo Unije nasprotuje uporabi neizpodbojne domneve, v skladu s katero država članica, ki jo člen 3(1) Uredbe št. 343/2003 določa kot odgovorno, spoštuje temeljne pravice Evropske unije.
Člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da so države članice, vključno z nacionalnimi sodišči, zavezane, da prosilca za azil ne predajo „državi članici, ki je odgovorna“ v smislu Uredbe št. 343/2003, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti azilnega postopka in pogoji za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu te določbe.
Ob upoštevanju možnosti, da država članica, ki je morala opraviti predajo, sama obravnava prošnjo iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003, nemožnost predaje prosilca drugi državi članici Evropske unije – če se ugotovi, da je ta država odgovorna država članica v skladu z merili iz poglavja III te uredbe – prvo navedeni državi članici nalaga, da preizkusi merila iz navedenega poglavja, da bi preverila, ali eno od teh dodatnih meril omogoča ugotovitev države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil.
Pomembno pa je, da država članica, v kateri je prosilec za azil, pazi, da ne poslabša položaja kršenja temeljnih pravic tega prosilca z nerazumno dolgim postopkom določitve odgovorne države članice. Po potrebi mora prošnjo sama obravnavati v skladu s pravili iz člena 3(2) Uredbe št. 343/2003.
3.      Členi 1, 18 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ne omogočajo drugačnega odgovora.
4.      V delu, v katerem se ta vprašanja postavljajo glede obveznosti Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska upoštevanje Protokola (št. 30) o uporabi Listine Evropske unije o temeljnih pravicah na Poljskem in v Združenem kraljestvu ne vpliva na odgovore na vprašanja od 2 do 6, ki so bila postavljena v zadevi C-411/10.