Mednarodna znanstvena konferenca

Dokazovanje v civilnem postopku - Temeljna vprašanja in izzivi reform

26 - 31 maj 2013, Dubrovnik, Hrvaška

Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Slovenija, je konferenco organizirala v sodelovanju s Public and Private Justice 2013, Inter University Centre Dubrovnik, Hrvaška.

Teme diskusije

Seminar in konferenca Public and Private Justice 2013 se je osredotočila na smernice in razvojne težnje s področja izvajanja dokazov kot ene izmed bistvenih nalog v civilnem postopku. Tako v Evropi kot tudi globalno je iskanje ravnotežja med zahtevo po natančnem odkrivanju dejstev ter potrebo po reševanju sporov na hiter, ekonomičen in učinkovit način en izmed ključnih izzivov. Večje število sodnih zaostankov, ki ovirajo zagotavljanje razumnega trajanja postopkov v marsikaterem nacionalnem sistemu civilnega pravosodja, kot tudi povišan dotok novih primerov in manjši proračun v nacionalnem sodstvu, so vsi prispevali k reformi smernic s ciljem izboljšave, poenostavitve in pospešitve postopkov odkrivanja dejstev.

Sodelujoči na konferenci so bili povabljeni k razmisleku o učinku teh smernic v povezavi s situacijo v njihovih državah ter k predstavitvi svojih pogledov na bodoči razvoj, tako v nacionalnem okviru kot tudi v primerjavi z razvojem v drugih državah in regijah.

Vpliv evropskih in regionalnih procesov integracije je še en dejavnik, ki je vreden razprave, še posebej pri poskusih identifikacije nekaterih dejavnikov skupnega jedra v meddržavnem okviru ter pri iskanju možnosti, da se ti dejavniki še bolj krepijo in razvijajo. Kljub nacionalnim razlikam, ki še vedno prevladujejo, je utemeljeno vprašanje, če se pristopi k dokazovanju v civilnih postopkih morda zbližujejo ter če imajo reforme, ki se nanašajo na ugotavljanje dejstev, možnost pripeljati do določenih oblik harmonizacije.

Sledijo nekateri primeri posameznih vidikov, ki so bili obravnavani med predstavitvami in diskusijami:

1. Odkrivanje dejstev in izvajanje dokazov v zgodnjih fazah civilnih postopkov

‐ Nekatere države so si prizadevale prestaviti faze zbiranja in predlaganja dokazov v stadije pred začetkom pravde, ali zagotoviti izmenjavo stališč o dejanskih vprašanjih ali dokazih v zvezi s spornimi točkami med možnimi strankami pred vložitvijo tožbe. Možna vprašanja, o katerih je možna diskusija, so: odnos med to prakso ter dolžnostjo razkritja in predpravdnimi protokoli v državah sistema common law; izvor teh razvojnih smernic in njihov rezultat; ali je mogoče zaznati kakšne rezultate v povezavi z zmožnostjo teh trendov za preprečitev pravde ali za učinkovitejšo pripravo; razlika med temi trendi in običajnimi postopki zavarovanja dokazov.

2. Koncentracija izvajanja dokazov in dokaznih prekluzij pred obravnavo, med obravnavo in v pritožbenih postopkih

‐ Naslednji trend v civilnih postopkih, t. i. "frontloading" se nanaša na razvojne težnje usmerjene v koncentracijo navedb in dokaznih predlogov v začetnih, preliminarnih fazah civilnega postopka. Nekatere države dajejo vedno večji poudarek dolžnosti strank, da predložijo razpoložljive dokaze in predlagajo nadaljnja dejanja povezana z ugotavljanjem dejstev že v svojih začetnih vlogah, na pripravljalnem ali na organizacijskem naroku. Stranke so poleg tega včasih prekludirane glede predlaganja novih dokaznih sredstev od določene točke v postopku prve stopnje. Dopustnost navajanja novih dejstev in dokazov v pritožbenem postopku je prav tako predmet razprav, recimo v okviru pristojnosti pritožbenega sodišča, da ponovno preuči dejanske ugotovitve in izvaja dokaze v pritožbenih stadijih postopka.

3. Razvoj pristojnosti sodnika in strank v zvezi z izvajanjem dokazov

‐ Obstajata dva ločena in zelo različna pogleda na zmožnost inkvizitorne pristojnosti, da poveča učinkovitost in natančnost postopka ugotavljanja dejstev. Glede na prvo stališče, bi za zagotovitev hitrega in natančnega postopka morali sodniki imeti aktivno vlogo in široke pristojnosti pri dokazovanju, vključno s pristojnostjo izvajanja dokazov ex officio. Skladno z drugim stališčem, daje pretirana dejavnost sodišča strankam številne priložnosti za uporabo taktik namenjenih zavlačevanju in jih hkrati odvezuje odgovornosti za uspeh postopka ugotavljanja dejstev. Možno je torej prepoznati dva nasprotna toka reform, ki sta usmerjena v pospešitev civilnih postopkov – enega, ki povečuje, in enega, ki zmanjšuje pristojnost sodišča, da aktivno išče vire informacij o dejanskem stanju v civilnem primeru.

4. Kvaliteta dokazov in prihodnost doktrine proste presoje dokazov

‐ V večini evropskih držav izvajanje dokazov temelji na t. i. doktrini proste presoje dokazov. To pomeni, da so sodne avtoritete proste pri izbiri primernih dokazov, presojanju njihove dokazne moči in pri ocenjevanju rezultatov dokaznega postopka. Kljub temu pa se število izjem od tega pravila konstantno povečuje. Pravila nacionalnega dokaznega prava pogosto prepovedujejo izvajanje določenih dokazov, in sicer iz različnih razlogov – zaradi poklicnih privilegijev, javnega interesa (vključno z varovanjem zasebnosti in iz razlogov državne varnosti), ali zaradi nezakonitosti pridobivanja določenega dokaza. V zadnjem času je načelo sorazmernosti sprožilo polemike glede vprašanj, če bi morali biti nekateri načini dokazovanja izključeni kot nesorazmerno dragi in zamudni (npr. izvedensko mnenje v sporih male vrednosti); če bi se morali ustni dokazi (npr. izjave prič) omejiti oziroma odpraviti za namene učinkovitejših, v večji meri pisnih postopkov, itd. Te razvojne težnje lahko vplivajo tudi na spreminjajoče se pristope k dokaznim standardom in k dokaznemu bremenu v civilnih postopkih.

5. Posebni dokazi v posebnih postopkih?

‐ Ni nujno, da značilnosti primera vplivajo na izbiro dokazov samo v sporih majhne vrednosti, pač pa so lahko pomembne tudi za izbiro dokazov v drugih oblikah posebnih postopkov. Posebni načini dokazovanja in posebna dokazna pravila se pojavljajo v okviru družinsko pravnih primerov (v zvezi z znanstvenimi dokazi, psihološkim izvedenstvom in pričanjem mladoletnih) ali v okviru različnih primerov v zvezi z zavarovalništvom ali odškodninami (uporaba matematičnih in statističnih oblik dokazovanja).

6. Tehnologija izvajanja dokazov in njen vpliv na razvoj predlaganja dokazov

‐ Sodobna tehnična sredstva lahko imajo daljnosežne vplive na metode predlaganja in ocenjevanja dokazov, prav tako pa lahko vplivajo na osnovne strukture in na učinkovitost civilnih postopkov. Sredstva komunikacije na daljavo spreminjajo pomen pojma »takojšnje« in koncepta sojenja kot zaslišanja oseb, prisotnih na sodišču; razpolaganje z avdio in video snemanjem pa briše meje med ustnim in pisnim. Te spremembe lahko vplivajo tudi na druge vidike, kot na primer na ocenjevanje dokazov ali sredstva nadzora ugotovitev sodišča. Seznam naštetih vprašanj ni niti približno zaključen. Te točke so omenjene zgolj z namenom spodbujanja k prispevkom in k razpravam. Dobrodošle so tudi druge primerljive teme, povezane s trenutnimi vprašanji dokazovanja v civilnih postopkih.

Projekt DEECP: JUST/2011‐2012/JCIV/AG/3434
Razsežnosti dokazovanja v evropskem pravdnem postopku
S finančno podporo v okviru programa Civilno pravosodje/Kazensko pravosodje Evropske Unije