Raziskovalci štejejo, da je na mestu hipoteza, da je nadaljnja poglobitev gospodarskega in drugega sodelovanja odvisna tudi od pravno-institucionalnih okvirov, ki v ZDA in Republiki Sloveniji omogočajo reševanje morebitnih pravnih sporov ter medsebojno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb. Medsebojno sodelovanje sodišč Republike Slovenije in sodišč drugih držav članic EU je urejeno z vrsto pravnih aktov, kar omogoča visoko stopnjo medsebojnega zaupanja med sodišči posameznih držav članic EU in posledično intenzivno sodelovanje na področju pridobivanja dokazov ter izvrševanja sodnih odločb. Vse to pa ustvarja ugodno klimo za poglobljeno gospodarsko in drugo sodelovanje. Na drugi strani je mogoče ugotoviti, da je medsebojno sodelovanja sodišč Republike Slovenije ter ZDA bistveno manj razvito.

Raziskovalci v bilateralnem projektu izhajajo iz hipoteze, da je zavest sodnika o načinih pridobivanja in uporabe dokazov pred sodišči drugih držav ključna za vzpostavljanje medsebojnega zaupanja. Takšno medsebojno zaupanje pa predstavlja podlago za enostavno in hitro medsebojno priznavanje in izvršitev sodnih odločb, kar ustvarja ugodno klimo za poglobljeno gospodarsko in drugo sodelovanje. Temeljna vprašanja dokazovanja in uporabe dokazov v civilnih sodnih postopkih, ki so lahko ključna za izgradnjo medsebojnega zaupanja so predvsem vrste dokazov, morebitne dokazne prepovedi in omejitve, vprašanje varstva človekovih pravic pri pridobivanju dokazov, obstoj morebitnih pravnih (predvsem neizpodbojnih) pravnih domnev in fikcij ter obstoj morebitnih časovnih ovir za predlaganje dokazov s prekluzivnimi učinki.

Medsebojno zaupanje sodišč Republike Slovenije in ZDA mora temeljiti na medsebojnem prepričanju, da so sodne odločbe izdane ob upoštevanju primerljivih pravnih vrednot in da imajo stranke v postopku enake pravice dokazovanja. ZDA sodijo v anglo-anglosaški (common law) pravni sistem, ki glede dokazovanja poznajo posebna pravila, ki se od kontinentalnega bistveno razlikujejo. Tako npr. v primerjavi z ureditvijo v ZDA, civilni kontinentalni sistemi, kamor sodi tudi Slovenija, ne poznajo dolžnosti predložitve obremenilnih dokazov ali posebnih pravil o zavarovanju obremenilnih dokazov v predsodnem postopku. Razlika je tudi v tem, da se v kontinentalnem sistemu dokazi izvajajo šele na glavni obravnavi pred sodiščem in ni splošne predsodne faze zbiranja dokazov (čeprav se prvi zametki common law vpliva že kažejo s predpravdnim izvedencem).

Porast in popularizacija digitalnih komunikacijskih okolij (socialna omrežja, e-pošta) niso samo povzročila revolucijo v smislu medčloveškimi razmerji ampak tudi v pravnem okolju in na področju informatike in prava. Zaradi vsakodnevne uporabe elektronskih naprav se povečuje tudi število novih elektronskih dokazov (e-pošta, e-dokumenti, socialna omrežja, oblačne storitve, videokonferenca, avdio posnetki, digitalna fotografija, itd). Sodniki so tisti, ki odločijo po prostem preudarku katere dokaze bodo dopustili in katere ne, vendar pa bo sodnik soočen z presojo znanstvenega in tehničnega vidika posameznega dokaza in bo moral sprejeti odločitev o verodostojnosti takšnega elektronskega dokaza. Iz tega razloga je pomembno, da se razumejo razlike med tradicionalnimi in elektronskimi dokazi.

V ZDA so na področju uporabe in ureditve elektronskih dokazov v sodnih postopkih v primerjavi s stanjem ureditve v DČ EU, še posebej v Sloveniji, naprednejše, saj imajo v Zveznih pravilih Civilnega postopka posebej urejen postopek z elektronskimi dokazi in v zveznih pravilih o dokazih še posebej pravila o dopustnosti elektronskih dokazov. Slovenski ZPP sicer ureja elektronsko poslovanje, ne vsebuje pa posebnih pravil o e-dokazih, temveč se klasična dokazna pravila uporabijo tudi za e-dokaze. Resno zaskrbljenost predstavlja dejstvo, da se sodelujoči (stranke in sodniki) v sodnih postopkih ne zavedajo pomena in lastnosti dokaza v digitalni obliki, ki je vedno bolj pogosto sredstvo dokazovanja in da je njihova uporaba (vodi tudi do zlorabe) veliko bolj zapletena od klasičnih dokaznih sredstev.

V projektu bodo analizirane zakonske zahteve glede elektronskih dokazov tako v kontinentalnem pravu kot v ZDA, pri čemer bo pozornost dana tudi ključnim pojmom dokaznega prava (dopustnost, ustreznost, breme dokazovanja). Namen raziskovalcev je, da v okviru bilateralnega projekta izdelajo vprašalnik, s katerim bi prišli do podatkov o procesnopravni ureditvi najbolj problematičnih vprašanj dokazovanja v civilnih in gospodarskih zadevah v Republiki Sloveniji in ZDA, pri čemer bo posebna pozornost dana tudi področju elektronskih dokazov. Na podlagi odgovorov bo izdelano poročilo o ureditvah pridobivanja in uporabe dokazov pred sodišči obeh držav, slovenski raziskovalci pa bodo o rezultatih obvestili tudi Slovensko sodniško društvo. Raziskovalci bodo na podlagi analize vprašalnika pripravili tudi prispevke, ki jih bodo objavili v pravnih revijah v Republiki Sloveniji in/ali ZDA.

Slovenska raziskovalna skupina se je z dokaznim pravom poglobljeno ukvarjala tudi iz primerjalnopravnega vidika, saj je izvedla evropski projekt »Razsežnosti dokazovanja v evropskem civilnem postopku«, v katerem se je analiziralo ureditev pravil dokaznega prava v 26 DČ EU (https://pf.um.si/acj/projekti/pr01/ ). Znanje, ki so ga raziskovalci pridobili z evropskim projektom bo omogočilo, z primerjalnopravno analizo ureditve ZDA, dognati najpomembnejše točke razdora med kontinentalnim in common law sistemom dokaznega prava. Nadaljnji pomembni rezultat bo razvoj skupnega razumevanja pojma elektronski dokazi in ustreznosti in vrst elektronskih dokazov; presoja ustreznosti temeljnih načel pri uporabi elektronskih dokazov, pomen izvedencev pri presoji avtentičnosti, verodostojnosti elektronskih dokazov, zavarovanje dokazov. V raziskovalni skupini sodelujejo doktorski študenti, ki se raziskovalno ukvarjajo z dokaznim pravom, saj so njihove doktorskih disertacij iz področij dokaznega prava.