Novice

Ugotovitve posveta o merilih vrednotenja pravne znanosti v Sloveniji

Datum objave: 13. November 2017 | Datum poteka: 25. December 2017

Ob Dnevu Pravne fakultete v Mariboru, 25. oktobra 2017, smo organizirali posvet o merilih vrednotenja pravne znanosti v Sloveniji. Ta merila so v več pogledih zelo sporna in vse močneje vplivajo na naše delo – na vprašanja, kakšne pravne vsebine bomo pravni raziskovalci preučevali (slovensko, ameriško pravo?), ali bomo sploh še objavljali v slovenskih pravnih revijah, ali bomo sploh še pisali pravne knjige, sploh tiste v slovenščini? Ali bodo naši študenti v prihodnosti še imeli učbenike v slovenščini? Menimo, da brez povezave vseh slovenskih raziskovalcev na področju prava ne bo šlo, zato smo tudi organizirali posvet.

Nanj smo povabili znanega profesorja metodologije prava s Pravnih fakultet v Tilburgu in Leuvnu, ki je nekaj časa delal tudi na EUI v Firencah, dr. Roba Van Gestla. Prav v tem letu je skupaj s profesorjem Micklitzem uredil knjigo več avtorjev z naslovom »Rethinking legal scholarship: A Transatlantic Dialogue”, Cambridge University Press 2017.

Uvodoma je izpostavil, da se moramo vprašati, kaj pravzaprav hočemo doseči. Ali želimo doseči zgolj habilitacije, slovenske raziskovalne projekte ali evropske? Izpostavil je, da se pravni raziskovalci običajno zelo slabo odrežemo pri temeljnih raziskavah (blue skies research), torej takih, ki nimajo takojšnjih aplikativnih učinkov. Pri ECR razpisih dobivamo nizke ocene v primerjavi z drugimi raziskovalnimi področji in prav pri tem gre za največje finančne vsote. Smo pa dobri pri pogodbenem financiranju raziskovalnega dela, torej za konkretnega naročnika, s čimer ostajamo blizu pravni praksi. A s tem ohranjamo svojo težavo v akademskem svetu, kjer nismo prepoznani kot nosilci temeljnih raziskav in razvoja znanosti. Profesor Van Gestel je pred leti v Tilburgu ustanovil prvi center za pravno metodologijo na svetu, kar ga je zelo presenetilo in odraža prej izpostavljeno, torej da se pravni raziskovalci kaj dosti s pravno metodologijo ne ukvarjamo, zato je v projektnih razpisih tudi ne znamo ustrezno predstaviti in razložiti. To pa je po njegovem mnenju glavni razlog za nizke ocene na razpisih, saj nas tam ne ocenjujejo samo pravniki. Pri tem ocenjuje, da je že na drugih družboslovnih področjih drugače, tako da imajo študenti od vsega začetka študija tudi predmete iz metodologije.

Profesor Van Gestel je s kolegom pred desetimi leti na Nizozemskem naredil študijo glede kvalitete znanstvenih člankov. Preučila sta, ali ima članek raziskovalno vprašanje, ali razloži izvirnost članka, ali uravnoteženo uporablja vire (ali zgolj enostransko argumentira in ne pogleda druge strani), ali se zaključki skladajo z raziskovalnim vprašanjem ipd. Rezultati študije so bili slabi in ob njihovi objavi nista bila najbolj popularna med kolegi. A po desetletju ugotavlja, da se stanje izboljšuje.

Izpostavljeno je bilo, da so v mednarodnem pogledu trendi raziskovalnega dela na področju prava naslednji: od nacionalnega se prehaja k čezmejnim raziskavam; od monodisciplinarnih k multidisciplinarnim raziskavam, vse bolj popularno je raziskovanje prava v kontekstu ipd. Poudaril je, da pravniki v Evropi nismo slabši od raziskovalcev na drugih področjih, a da slabše predstavimo, kaj je tako posebnega pri naši raziskavi. Soglaša s tem, da je pomembno, da ostanemo blizu pravni stroki, a da nas po drugi strani brez mednarodnega raziskovalnega dela, pisanja znanstvenih del v angleškem jeziku… čez deset let več ne bo nikjer.

Kar zadeva vrednotenje našega dela je ocenil, da nam primanjkujejo pravi standardi. Zato prevladuje pristop »vem, kaj je kakovost, ko jo vidim«. Drug pristop je, da rečemo, da je delo kvalitetno, če lahko to izmerimo (torej s faktorjem vpliva, s citati). Pri tem je profesor Van Gestel ocenil, da ob primerjavi preučevanih držav po svetu zaključuje, da je Slovenija najbolj ekstremen primer uporabe faktorja vpliva za vrednotenje pravne znanosti in to je po njegovem mnenju zgrešeno ter škoduje pravni znanosti. Izpostavil je, da obstaja vsaj deset razlogov, zakaj nekdo nekoga citira in le eden od njih je kvaliteta dela, faktor vpliva pa raziskovalce tudi napeljuje k celi vrsti obvodov. A obenem je izpostavil, da so tudi recenzijski postopki (peer review) zelo problematični (arbitrarna izbira recenzentov, njihova neangažiranost, nepoznavanje tematike ipd.). Zato na Nizozemskem v zadnjem času veliko eksperimentirajo z njimi (uvajajo denimo odprti peer-review, kjer lahko bralci komentirajo članke, avtor in bralci recenzentovo mnenje ipd.).

Ker za vrednotenje raziskovalnega dela na nizozemskih univerzah danes veljajo samo znanstveni članki, sedaj raziskovalci tudi svoja strokovna dela označijo za znanstvena. Po drugi strani pa, ker morajo biti na Nizozemskem vsi znanstveni članki v odprtem dostopu najkasneje pol leta po objavi, največji nizozemski založnik za področje prava, Kluwer, pravi, da oni objavljajo samo strokovna dela. Bistveno je tudi razlikovati med minimalno kvaliteto in raziskovalno odličnostjo, med zahtevami za doktorske študente in za uveljavljene raziskovalce ipd. Kvaliteta je torej tudi relativna.

Potrebujemo torej ravnotežje: ne smemo problematike vrednotenja pustiti na strani in se z njo ne ukvarjati, a ne smemo se tudi samo pritoževati. Glede na to, da smo pri diskusijah o vrednotenju za ostalimi vedami, imamo prednost, ker se lahko učimo od njih in se zato izognemo težavam (denimo s faktorji vpliva), a je obenem delo za nas same, da pripravimo kvalitetne knjige o pravni metodologiji, ki bodo primerljive s tovrstnimi knjiga na drugih raziskovalnih področjih, da se pogovarjamo, kako napraviti dobre primerjalno-pravne raziskave, empirične raziskave ipd., ki bodo prinesle visoke ocene na razpisih velikih projektov. Usodo moramo torej vzeti v svoje roke, metrika pa je po oceni nizozemskega profesorja »idiotska«.

Na to je profesor dr. Tomaž Keresteš izpostavil, da mi v Sloveniji več nimamo privilegija, da rečemo, da faktorja vpliva ne bomo sprejeli, ker smo že v tem košu. Potrebovali bi soglasje drugih ved glede posebnosti pri merjenju kvalitetnega raziskovalnega dela v pravu, to soglasje pa je stvar zaupanja – torej, ali smo pravniki v Sloveniji sami sposobni te standarde zagotavljati in o njih prepričati druge vede.

Profesorica dr. Polonca Kovač s Fakultete za upravo v Ljubljani, ki je tudi članica Znanstvenega sveta ARRS za področje prava, je izpostavila, da v Sloveniji preveč primerjamo vede med seboj. Ne glede na same točke, pa po njeni oceni sistem ni transparenten, zaradi česar prihaja tudi do tožb na sodiščih zaradi retroaktivnega popravljanja točk. Po drugi strani pa zaradi majhnosti prostora pravi blind-review ni mogoč, saj ona za slovenske kolege takoj ve, kdo je kakšno delo napisal, tudi če ni podpisan. Dejstvo je, da družboslovci več predavamo in imamo manj raziskovalnih projektov, po drugi strani pa več točk iz projektov (ocena A3) kot imaš, več projektov dobiš, torej gre za vstopne ovire, nedvomno pa se moramo tudi v pravni znanosti bolj odpreti in globalizirati.

Po zanimivi diskusiji z udeleženci je sklep posveta bil, da bi bilo treba v Sloveniji po nizozemskem zgledu opraviti raziskavo med pravnimi raziskovalci o tem, kateri kriteriji kvalitete so po njihovem mnenju bistveni, po drugi strani pa med raziskovalci in študenti okrepiti diskusije o metodologiji raziskovalnega dela v pravu.

Janja Hojnik