Država mora dati prošnjo na Evropski svet, ki Evropsko komisijo pooblasti za izvedbo pogajanj z izstopno državo. David Cameron je pred junijskim referendumom o izstopu napovedal, da bo to prošnjo vložil naslednji dan po referendumu, če bo izstop izglasovan. Potem se je tega ustrašil, odstopil kot predsednik vlade in nehvaležno nalogo prepustil svoji naslednici. To pismo je bilo predsedniku Evropskega sveta ročno predloženo včeraj in po Evropi so se razširili izrazi žalosti in veselja. Najbrž je ob vsaki ločitvi tako, da so je nekateri veseli, drugi pa ne.

V šest strani dolgem pismu predsednica vlade Theresa May izpostavlja, da Velika Britanija nima zamer do EU in da želi ohraniti poglobljeno in posebno partnerstvo z EU v prihodnosti. Podobno "nepremostljivim razlikam", "a bova še naprej dobra prijatelja", torej. A Donald Tusk je izpostavil, da je njegova prioriteta zaščita interesov preostalih 27 držav članic in da bo v tem smislu tudi do petka oblikoval smernice za Evropsko komisijo, ki bo pogajanja vodila. Pri tem je bilo zabeleženo tudi to, da je Evropski svet pismo za izstop Velike Britanije prejel ob 13.25 po srednjeevropskem času. Morda utegne natanko čez dve leti iti celo za minute. Posebna težava izstopa je namreč ta, da 50. člen PEU določa dveletni rok za izstop - če pogodba o izstopu v tem času ni sprejeta, obstoječe pravo EU avtomatično preneha veljati za Veliko Britanijo, razen če preostale države članice soglasno pristanejo na podaljšanje roka. V zadnjem času je Mayeva že večkrat izpostavila, da raje odide iz EU brez dogovora kot s slabim dogovorom, kar je naletelo na odpor številnih interesnih skupin v njeni domovini.

Nekdanji britanski minister za trgovino, lord Jones, je včeraj svoje veselje izkazal z navedbo, da številne države po svetu želijo trgovati z njimi in da se torej Britanci nimajo česa bati. Pri tem ne razumem, kaj je tem državam prej preprečevalo trgovanje z Britanci. Pravila EU? Morda je EU imela previsoke sanitarne kriterije, ki jih blago iz tretjih držav ni izpolnjevalo? Sedaj pa ga bo Velika Britanija nadvse vesela? David Cameron pa ni premogel boljšega komentarja od tega, da Britanci tako ali tako nikoli niso marali evropske zastave, ampak jim je všeč britanska. Kako patetičen komentar je to? Filozof profesor A. C. Grayling je po drugi strani izpostavil, da se brexit ne bo zgodil. "Ta poskus udara bo ustavljen," je dodal.

Pred Britanci je v vsakem pogledu veliko delo. Urediti bodo morali vsako pravno področje, ki si ga lahko zamislimo - od tega, kako bodo letala letela iz britanskega zračnega prostora, do tega, kako bodo plule ladje, od ribičev do avtomobilskega sektorja, od zdravil do kmetijskih proizvodov. Urediti bo treba pravice delavcev, pravice potrošnikov, pravice državljanov EU, vprašanje študentskih izmenjav, premestiti Evropsko agencijo za zdravila, ki ima sedež v Londonu (mimogrede, Poljaki že zahtevajo, da se prenese na Poljsko), urediti prenehanje mandata vseh britanskih funkcionarjev in drugih zaposlenih v institucijah EU. Dva sodnika na Sodišču EU se bosta poslovila pa njihova generalna pravobranilka, odlična Eleanor Sharpston ...

In kakšno bo torej novo britansko pravo? Od leta 1973, ko so vstopili v EU, se je v Združenem kraljestvu zgodila obsežna devolucija - t. i. devolution, ki pomeni uspeh enot Združenega kraljestva, da so na številnih področjih prenesle pristojnosti s parlamenta v Londonu na svoje regionalne parlamente. Gotovo bo tudi pravo EU deležno tega prenosa pristojnosti navzdol. Mayeva je pozvala k sprejetju enostavnega velikega zakona o razveljavitvi prava EU, ki bi celotno pravo EU vključil v britansko pravo in vladi omogočil, da določene določbe tega podržavljenega prava EU prilagodi po britanski meri. Neki španski profesor je to nazorno opisal z izrazom, da bo Združeno kraljestvo torej postalo neodvisna država, potem ko bo z enim grižljajem pojedlo 16 ton evropskega pravnega reda. Podobno smo naredili tudi ob osamosvojitvi Slovenije, do nadaljnjega je jugoslovansko pravo ostalo pravo neodvisne Republike Slovenije. A postavljajo se vprašanja, kako bo takšno nacionalizacijo prava EU sprejela britanska javnost, ki je glasovala za to, da odidejo iz EU. Da bi britanska vlada vsaj navidezno kazala, da si je z izstopom povrnila suverenost, bo morala obrniti na tisoče uredb in direktiv ter vnesti manjše ali večje spremembe. Ob tem pa bo vlada morala spoštovati svoje obljube pred oddajo včerajšnjega pisma - to je, da po izstopu iz EU delavci ne bodo imeli manj pravic kot prej, da britanski potrošniki ne bodo imeli manj pravic, da raziskovalci in kmetje ne bodo imeli manj denarja kot prej ... In na zahteve številnih staršev s transparenti, na katerih je pisalo, da njihovi otroci v prihodnje ne smejo imeti manj pravic, kot so jih imeli oni. A kako ugoditi vsem? Tistim, ki želijo ostati, in tistim, ki želijo nazaj v 60. leta prejšnjega stoletja.

Videli sicer bomo, kako transparentna bodo ta pogajanja, koliko bo javnosti sproti razkrito o različnih vsebinskih točkah. Vse gotovo ne, ker bi preveč majalo finančne trge, a popolnoma zakrita pogajanja gotovo tudi ne bodo. Nihče danes ne more napovedati, ali bodo pogajanja dejansko zaključena v dveh letih. Izključeno ni tudi podaljšanje tega roka. Vmes se obeta še ponovni škotski referendum o samostojnosti. Verjamem, da dogovor ne bo porazen za Združeno kraljestvo, a obenem bo nedvomno odprl množico vprašanj, saj gre za dogajanje, ki mu v zgodovini še nismo bili priča.

Vir: Večer